Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Ko se je že zdelo, da smo povsem imuni na določene destinacije, se nam je le zgodila Ikea. Ker sem obljubila T. za rojstni dan razvajanje z blazinami vseh vrst in ker se nam je spet šlo malo na potep. Da pa ni vse ostalo pri šopingu, smo naredili še krajši ogled mesta, popili kavo v centru, nato pa se z veseljem vrnili na sončno stran Alp.

nekaj foto utrinkov:

Pa smo ga dočakali. Največ veselja je naredil tamaučku, ki je takoj, ko se je zdanilo že stal na oknu in me budil. Jaz sem pa takrat komaj zaspala (nazaj). Zame se je jutro začelo že pol štirih, ko sem ravno tako gledala skozi okno in ugibala, ali bo šlo ali ne. Zunaj je bilo 15-20 cm sveže zapadlega snega, mene pa je čakala vožnja v mesto. Tadeja je morala biti ob petih že pred šolo, kjer so se družno odpravili na Dunaj. Žal mi je bilo, da se nismo prej domislili, da bi jo pobrali nekje ob avtocesti. Lahko bi jo peljala samo do Lukovice, tako pa je bilo treba ven, kidat in gret avto, ter si vzeti vsaj uro časa za vožnjo. Še sreča, da imamo tole Vitaro. Zmore vse, Vitara je zakon.

Popoldan sem opravila še z zimskim tekom do Vira. Kljub temperaturi 0,6 C, danes nisem čutila nobenega mraza. Le družbe mi je manjkalo.

Zame je tek nekaj za sprostitev, nekaj za kondicijo, način hujšanja, način druženja in nekaj za umik /pobeg pred telefoni, ekrani in ostalimi gadgeti. Skratka, same lepe stvari, ki te lahko doletijo.

Zato s sabo ne nosim drugega kot uro štoparico, ki jo ponavadi celo pozabim prižgati. Vendar je to še najmanj. Največja težava je čas, ki si ga je potrebno vzeti. Pripravljen in odmerjen čas. Pripravljen zato, ker moram že prejšnji dan ali pa vsaj nekaj ur prej vedeti, da bom šla na tek in se najesti v neki spodobni uri za kosilo, ne pa ob 17h, ko pridem domov. Če želiva z Alešem teči skupaj, se moramo že dan prej dogovoriti z ostalimi, kdo bo doma pri tamaučku. Ker bi želela teč vsaj dvakrat na teden, sem se morala odreči tudi vadbi pilatesa, ki se je začela v zimskem času.
Glede na vse dogovorjene teke in možnost sodelovanja v E-kipi srčnih, ekipi Krtov ali koornk ekipi, mi družbe pri teku res ne manjka. Super je, ko toliko ljudi teče in prepričana sem, da je to trend zadnjega leta ali dveh, kar se je pokazalo tudi na LM. Udeležba je bila skoraj enkrat večja kot lani.
Hujšanje gre mnogo počasneje kot sem pričakovala. Čeprav se mi zdi, da se obseg pasu zmanjšuje, tehtnica niti slučajno ne kaže navzdol, kvečjemu navzgor. Tolažim se, da je to učinek zmanjševanja maščobe na račun pridobivanja mišične mase. Mišice pa so težje, kajne?
Čedalje lažje tečem in lahko pretečem 10 km, kar je razdalja iz Krtine do Domžal in nazaj. Meni se to zdi super in ne vzdihujem za več, bolje, hitreje. Čeprav bi morala kaj delati tudi na hitrejšem tempu. Naslednji tek, ki nas čaka, je štafetni Barbarin tek v Velenju, kjer se bo teklo na hitrost. Kako teči hitre zaenkrat še ne vem, po Velenju bo marsikaj drugače.

Navsezadnje pa je še en pogoj - vreme. Ne vem kaj me bolj moti, vročina ali mraz, dež me očitno ne moti, glede na izkušnje Sladkih6, pa tudi nekaj krtinskih tekov po dežju je že bilo. Kaj pa mraz? Še vedno ne vem, kako naj se oblečem, da me ne bo preveč zeblo preden se ogrejem in, da ne bo vse z mene teklo, če sem preveč oblečena. Kaj pa pljuča in vdihavanje mrzlega zraka?

Včeraj sva šla z Alešem teči, temperatura okoli nule, ravno je začelo zmrzovati. In danes sem precej polomljena in spet kratke sape. Sedaj čakam in ugotavljam, ali bom preživela brez bolniške? Po mojih prejšnjih dogmah, bi kombinacija potu, hladnega zraka in telesne izčrpanosti morala voditi direktno v posteljo. Sem tokrat močnejša? Je današnje slabše počutje tudi posledica cepljenja proti gripi dva dni nazaj? Morda pa si vse skupaj le domišljam? Vsekakor se veselim sobote in po dolgem času dnevnega teka ob jezeru. Tega ne smem zamuditi.

Danes smo bili na sv. Primožu. Pihalo je kot za stavo, tako, da smo se na vrhu morali kar malo držati za roke, da nas ni odpihnilo. Pa to ni bilo bistveno. Spet sva popokala tamučka in naredili smo še en vzpon, morda tudi na račun včerajšnjega dne.

Včeraj smo bili s Krti na pohodu po Ormožu in Jeruzalemu. Videli smo veliko, nikoli še nisem bila v vinski kleti, kjer govorijo o stotisočih litrih v kleteh v petih nadstropjih. Medtem, ko je v Ljubljani naletaval sneg, smo mi po soncu vandrali med goricami.

Domov smo prišli pozno, za nekatere pa še vedno prezgodaj. Utrujeni, pa ne od hoje, ampak od obilice vseh zaužitih dobrot. Le kaj sem pričakovala?

Dva dni morja, sonca in plaž. Čakaj, saj je november. Torej, dva dni gledanja morja izza stene v konferenčni dvorani. Šmrc. Pa tako lep dan bi bil,...

So dnevi, ko gre vse kot po maslu in so dnevi, ko lahko vsaka običajna reč postane muka. In danes res ni moj dan.

Popoldan sem spremljala Mitja na kontrolni pregled na Klinični center. Naročen je bil ob 15h, kar je zelo v redu. Po koncu pouka, skoraj pred koncem službe, do 16h bi lahko že opravila, saj pregled ne traja več kot 5 minut. Zjutraj je zato padla odločitev, da gremo z enim avtom od doma (prva napaka), po pregledu poberemo še ostale, gremo v vrtec in domov na kosilo.

Iz službe sem sem odšla že nekaj po 14h (druga napaka), da bi lahko v miru našla parkirni prostor, se prijavila na sprejemni in seveda po planu bila na vrsti za pregled. Okoli kliničnega je vedno vse zaparkirano, v novo parkirno hišo nisem zavila, ker sem se vseeno bala, da bova lovila zadnje minute, zato sem se postavila na rep kolone, ki je čakala na prostor na edinem odprtem parkirišču. (tretja napaka) Čakala sem skoraj do treh, ko se je le toliko sprostilo, da sta me inkasanta spustila mimo zapornice. Pri vnaprejšnjem plačilu mi je listek odletel z armature, kar je pri prižganem avtu in gretju precej verjetno, da se zgodi.

Potem je manjkala samo sekunda ali dve, moja nepazljivost, ko sem iskala listek nekje med nogami (četrta napaka), malo hitrosti in naredilo je bum! V šoku sem ustavila, šla ven in vprašala mirno stoječega inkasanta zraven mene, kaj vraga je to? In pravi - luknja!

Ja, luknja, globoka kakih 20-30 cm, dolga dva metra sredi parkirišča. Nezavarovana, brez označb, kar tako, sredi vozišča.

 JP LPT d.o.o. - Klinični center

Asfaltirano parkirišče za katero pobirajo parkirnino sredi mesta se ponaša z odkrito luknjo, po sledeh okoli nje in spraskanemu asfaltu, pa nikakor nisem bila edina, ki je padla noter.  Kaj bi lahko naredila oziroma kaj bi morala storiti?  Ne vem. Zapišem lahko samo v blog, ostalo je minilo, ker se mi je mudilo naprej, da ne zamudim. (peta napaka)

Za okencem za sprejem so sedele štiri osebe in neumorno zrle v ekrane pred seboj. Napotnice je pobirala peta, kar v vrsti na hodniku. Na vratih smo prebrali sporočilo, da je zaradi uvajanja novega informacijskega sistema obravnava bolnikov podaljšana. Lepo se sliši, pa bi si lahko to razlagala tudi malo manj lepo. Kajti v ordinacijo naju niso poklicali niti ob določeni uri, niti po pol ure, niti po eni uri. Kar je seveda pri meni povzročilo vrsto organizacijskih težav. Aleš v službi brez avta, otrok v vrtcu, jaz pa ujeta na nekem hodniku brez odziva.

Ni bilo druge, kot pustiti fanta, da se znajde sam in odbrzeli smo domov. Od doma pokličem Mitja kaj se dogaja in mi pove, da še vedno nič. Še vedno čaka na sprejemni.

Sedla sem v avto in se odpeljala nazaj. Ponovno iskala parking, tokrat sem se ponudbi luknje raje izognila, prišla na hodnik, kjer so namesto prejšnje gneče sedeli natanko trije čakajoči. Med njimi seveda tudi Mitja. Ko sva bila na vrsti, je bila ura skoraj šest.

Kljub vsemu sem se spomnila na potrdilo - opravičilo, ki ga lahko pokažem v službi za zdravniške izostanke. No, tole je bilo še najbolj neverjetno, kajti sestra mi ga ni hotela izdati, ker ga zvečer ne potrebujem in ji nikakor ni bilo jasno, zakaj sem odsotna že od 14 ure! Grrr...

Aleš me doma posluša in se čudi. Kako in zakaj se nisem obrnila že prvo uro, zakaj se pustim, da mi takole požrejo cel popoldan. Seveda sem domov prišla lačna in izžeta kot cunja in v skrbi za avto. Kaj, če tisti bum ni bil čisto nedolžen? 

In tako je danes ponovno odpadel nameravani tek. Le kaj bo jutri na vrsti?

Bil je to vikend in pol. Dva dni smo bili doma in počeli vse tisto za kar nam vedno zmanjkuje časa. Končno smo pripravili hišo na zimo, kar pomeni, da je bilo potrebno najprej pospraviti klet in narediti prostor za rože, pospravili smo teraso, zraven se ukvarjali še s prepolnimi kanalizacijskimi cevmi, posadili smo ogromno čebulic narcis in tulipanov, odpeljali kosovni odpad, otroci so pekli vesele jesenske piškote, midva sva šla tečt, jaz sem namesto likanja razbila likalnik, nenamenoma, sicer pa je ravno praznoval polnoletnost, sem pa zato zašila nekaj hlač in oprala vse cunje in vseh šest skupaj je dodobra izpraznilo hladilnik.

Ker pa je Aleš bil že čisto depresiven, ker nisva šla v hribe, smo jo skoraj tik pred nočjo mahnili še na Limbarsko goro. Zvečer sva še malo prelagala papirje in tako je vikend minil, in to brez Pixne.