S pripravami za praznike sem pričela že 16. decembra, kar se mi je zdelo ravno dovolj zgodaj. Pa morda temu le ni tako, saj sem kar po vrsti naletela na težavice.

Božični večer načrtujemo tako, da so vsi štirje otroci doma in da imamo večer samo zase. Vsak od nas poskrbi za majhna darilca ostalim, okrasimo jelko, spečemo potico, se zapeljemo naokrog po čarobno osvetljenih ulicah in navsezadnje oznanimo prihod dedka mraza z novoletnim zvončkom.

Darilca bodo! Četudi se trudimo zmanjšati obdarovanja, nas je toliko, da se vedno nabere cel kup zavojčkov. Tega vznemirjenja se veselimo vsi, tako mali, kot veliki.

Potica? Spet moja ideja, da sodi potica k božiču. Glede na to, da bom v službi do poznega popoldneva, res ne vem, kako naj izpeljem projekt potica v samih večernih urah. Nekje se bom morala prilagoditi, odrekla se pa peki, takšni ali drugačni najbrž ne bom.

Okrašena jelka? Moja kaprica z belo jelko me je spravila v nemalo težav. Belih umetnih jelk v naših trgovinah namreč ni (več). Ne vem, ali je izbira letos tako zelo trendovska ali pa jih sploh niso nabavljali, dejstvo je, da so bele jelke razprodane. Nimajo jih v nobenem večjem trgovskem centru, poklicala sem ogromno trgovin, ki sem jih našla na spletu, nikjer nič. Po dovolj vztrajnem brskanju sem odkrila edini primerek, skoraj v Prekmurju in prepričana sem, da sem naročila zadnjo belo jelko. O edini razpoložljivi velikosti raje ne bi. Še dobro, da imamo v hiši višje prostore :)

Kaj pa zvonček? Naš zvonček je zvesto služil že premnogim generacijam in je lansko leto zasluženo odšel na drugi svet. Zelo ga bomo pogrešali. Še bolj, ker ga nikakor ne moremo nadomestiti. Takšnih mehanskih zvončkov, mislim, da delujejo na spiralno vzmet, namreč ne izdelujejo več. Povsod, kjer prodajajo božično okrasje sem ga iskala, vendar njega nihče več ne ponuja. Le kdo nam bo sedaj priklical dedka mraza?

V kolikor ima kdo doma takšen zvonček in ga ne potrebuje več, ga z veseljem odkupim.

Samo snega si še želim, le ta pa ostaja izven moje domene. Še dobro, da lahko za vreme poskrbijo tudi drugi.

Še malo in bo Božič in vznemirjenje, ki prihaja ob tem času. Kar nekaj let sem se borila s sabo in otroci, kakšno jelko bomo postavili.

Od nekdaj sem bila proti umetnim, plastičnim vejam, ki naj bi spominjale na čudovite smrečice tam zunaj. Le odkod ideja, da se krasi plastične veje? Pri tem tudi ne vidim potrebe, da so te veje v obliki smrečice? Kaj pa samo veje, vejice, takšne in drugačne stilizirane podobe zimskega življa? Pa so me otroci vsako leto preglasili. Nič drugega, kot jelka mora bit! Če združim, morala je biti jelka in morala je biti naravna. Večkrat smo kupili kar posajeno v loncu in se tolažili, da jo kasneje lahko posadimo. To smo vedno tudi storilili, vendar se niti ena od teh smrečic ni prijela, vse so žalostno propadle. Tako, kot so se vse dišeče in sveže odrezane smrečice kmalu posušile, dnevno so jim odpadale iglice in prijetnega vonja že pred koncem praznikov ni bilo nikjer več.

In letos, tako kot vsako leto, sem bila spet pred dilemo. Umetna ali naravna? Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej.

Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.

prav nič se ne bi branila tudi te pri http://www.hammacher.com 

To ni več avtocesta, še manj cesta za hitra vozila, kjer veljajo neka pravila in kjer imaš vsaj malo možnosti, da se brez stresa pripelješ tam, kamor si namenjen.

To je norišnica. Ne vem več, kje naj se vozim, kako naj se vozim in ali naj sploh še vozim. Razmere na naši štajerski "avtocesti", kjer se skoraj vsakodnevno dogajajo nesreče, zagotovo pa zastoji, so iz dneva v dan slabše. Zjutraj se cijazimo proti Ljubljani, se vsake nekaj kilometrov popolnoma ustavimo in nemalo kateri voznik vijuga med kolonami kot nor, izsiljuje, blenda in se nasploh obnaša kot edini, ki se mu mudi. Še huje je popoldan, ko promet teče, ampak kako?

Od kdaj lahko vsi vozijo po levem pasu? Kaj ni to pas za prehitevanje in samo za prehitevanje? Kdo jim daje pravico, da se postavijo na levi pas, pa če vozijo 80 ali 130, se ne umaknejo, ker je nekje tam daleč spredaj eno počasnejše vozilo. Ko tako ostaja desni - vozni pas - popolnoma prazen, se najde prvi, ki začne po desnem pasu voziti hitreje in prehitevati tiste na levem pasu. Dokler ne naleti na naslednjega, ki se želi umakniti nazaj na vozni pas. Posledice vidimo in o njih poslušamo kar naprej. Pa to je noro!

Po radiju opozarjajo na nesreče, vendar nihče ne sliši, nihče ne upošteva. Vozimo kot bedaki. So naša življenja res tako malo vredna, res ni nikogar, ki bi znal in zmogel postaviti mejo? Kje so vse policijske kontrole?  Kje je rešitev?

Resnično želim dati pobudo za opravljanje vozniškega izpita vsaj na vsakih 5 let! Prepričana sem, da večina voznikov le tega ne bi opravila več.

Če ni in ni snega, potem vsaj rožice cvetijo.

Bilo je vroče, sredi poletja. Mislim, da smo ravno prišli z morja, ko me je čakala pošta. Vabljena sem bila na kontrolni pregled. Najprej niti nisem vedela zakaj, nato sem se spomnila težav, ki so me pestile enkrat pozimi. Prav, se bom pa naročila, morda opravim še med dopustom, sem spet modrovala po svoji pameti. Nisem pa si predstavljala, da bom morala počakati na zimske počitnice, saj je čakalna doba za slikanje v Ljubljani 7 mesecev, v Domžalah pa čisto malo manj.

Tako sem danes prišla na vrsto za kontrolni pregled, točno eno leto po težavah. Prvič na mamografiji, ki je po pripovedovanju v čakalnici, precej zoprna zadeva. Priznam, da ni prijetno, vendar tudi ni nevzdržno. Glede na to, da je to zaenkrat najučinkovitejša metoda za zgodnje diagnosticiranje sprememb tkiva, je najbolje malo stisniti zobe in potrpeti nekaj minut.

Težav nimam, sem pa najbrž že v obdobju, ko bo takšnih in drugačnih kontrolnih pregledov vse več.

Včasih so konstruktorski izzivi preveliki za velike

in zato v večje veselje tamalim.

Kdaj se je ta dan začel in kje končal?  Če pomislim, da imam že od petka doma novega prenosnika, pa ga še nisem uspela niti dobro pogledati, potem je zagotovo nekaj zelo velikega prišlo vmes.

Imeti osemnajstletnico pri hiši ni kar tako, da pa se zraven priključi še Miklavž za ostale tri otroke in da se skoraj hkrati dogaja še Barbarin tek, kjer so kar tri "naše" ekipe, pa sploh.

No, začelo se je nekje v petek, ko sem namesto v službo, šla po nakupih, voziček hrane in selitev v kuhinjo, kjer sem bivakirala pozno v noč. Kosilo za 14 ljudi, ki se lahko pripravi prejšnji dan? Že legendarna Branetova (nartabulš) lazanja! Seveda sem imela pomočnike, vsako uro drugega, ki so vmes vneto hodili v kopalnico, v telovadnico, na žur v Ljubljano, pa saj se ne pritožujem, samo malo nenavadno je bilo, ko sem se v paniki zbudila v zgodnje sobotno jutro in šla šteti čevlje v predsobi. Vsi doma.

Za zajtrk Miklavževi parkeljni. Spekla sem jih 26!, vsak, ki je prišel danes mimo, je dobil svojega. Zraven pa še pest marelic in sliv in nekaj čokoladnega. Tamauček je takoj planil na marelice, nato pa s stranišča klical vsake pol ure: Sem že!!!

Potem pa velik direndaj po hiši. Vsak je pripravljal nekaj svojega. Aleš (piskec) se je lotil torte, jaz sem odkrivala čare posodic za muffine, Tadeja prve predjedi - mojitosa, za katerega pa nikakor nismo našli sveže mete. Pa smo skuhali metin čaj, ga zamrznili v kocke, dodali limeto in rjavi sladkor, vsakič malo poiskusili, kako ga še izboljšat, ko nam je končno uspelo, je pa že ruma skoraj zmanjkalo. Potem pa spet panika, pa trgovina, pa rezervni scenarij s kruhki, nakar nam je do ure uspelo pripraviti nekako takole:

So prišli vsi, razen najmlajši - Nataša in Andrej z dvojčicama. Šele dva tedna imata, je res še zgodaj za hodit po svetu. Vas željno pričakujemo kar ob prvi priliki.

Tadejo smo skušali malo namučiti z nalogami, pa ji nismo prišli preveč do živega. Samo francoska himna ji pa ni tako blizu, kot pa španski jug in njeni kampi. O punca, kam se ti mudi?

In spet se je noč prelila v nov dan in izzivov kar ni zmanjkalo. Hitro, hitro, obleči tamaučka, kje so nove žabe, naredi smetano, pripravi tekaško opremo, gremo v Velenje.

 
Jure za koornk ekipo, Darja za e-srčne in jaz za Krte

Že leto vnaprej smo vedeli za datum, saj je vedno kaj in reči, da ni časa, je grdo. Ker čas je, le prioritete so tiste, ki odločajo. Letos je za E-kipo srčnih namesto Karmen (Hirkani) tekla Darja, jaz pa sem tekla za moje Krte namesto Snežke, ki je ravno rodila. Vsi plani in cilji so bili doseženi in preseženi. In tradicionalno torto (ups kremšnito) za prvo ekipo s konca liste smo z veseljem pojedli. Le, da je smetana malo tekla in da je Rado (Wega) dobil polomljeno vilico. Večjih težav ni bilo. Razen, da je Leander padel prvo minuto v blato in da je bil tak mraz, da se nisem ogrela do konca teka in da sem spet sopihala kot kadilka v tiste nore klance.

Na koncu pa čaj z rumom v centru, še malo klepeta in vidimo se naslednjič. Še letos. Vse slike so pri Rajkotu in Marjetki(marako), v albumu, ki dovoli download samo prijateljem. Kaj smo pa ostali?

Ko se je že zdelo, da smo povsem imuni na določene destinacije, se nam je le zgodila Ikea. Ker sem obljubila T. za rojstni dan razvajanje z blazinami vseh vrst in ker se nam je spet šlo malo na potep. Da pa ni vse ostalo pri šopingu, smo naredili še krajši ogled mesta, popili kavo v centru, nato pa se z veseljem vrnili na sončno stran Alp.

nekaj foto utrinkov: