Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.

Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.

Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.
Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

Feri Lainšček

Pa naj si še kdaj rečem, da nimam volje!  Morda jo resda ne znam najti vsakič znova, ampak, da sem vstala v nedeljo zjutraj pred sedmo, me je pa že moralo nekaj zelo preganjati. Zadnji dan praznikov in končno dovolj časa, da grem lahko do Gradiškega jezera. Ker smo se prejšnji dan dogovorila, da gremo ta dan še malo v hribe, sem želela izpeljati svoj načrt po svoje. Do zajtrka oziroma do ure, ko se bodo ostali prebudili, sem nameravala biti že nazaj. Ustavil me ni niti pogled na termometer, ki je kazal neverjetnih -12°C.

Pričakal me je pogled na prebujajoče se jezero. Nikjer ni bilo žive duše, le zvoki v gozdu so bili neverjetni. Še zdaleč ni bilo nobene tišine. Povsod je nekaj pokalo in šumelo.

Tekla sem s tisto lahkoto, ki mi je potrjevala pravilnost odločitve. Čisto majčkeno sem se tudi ozirala nazaj in okoli sebe, da me oblečeno kot medvedko ne bi kdo zamenjal. Sicer pa medvedje pozimi spijo svoje sanje, kajne?

En krog za prebijanje ledu v letošnjem letu je bil čisto in prav dovolj.

Nekateri ljudje verjamejo v vraže. Ena takih pravi, da kakor preživiš prvi dan, takšni bodo tvoji dnevi v tem letu. Še sreča, da sama ne verjamem čirulam, čarolam. Čeprav morda ne bi bilo slabo odvreči in se otresti vsega še ostalega balasta, ki ga vlečemo s sabo, tako, kot sem to sama že počela danes.

Začelo se je čisto nedolžno. Že sinoči, na silvestra, nam je ob izdatnem kurjenju odstopila tesnilna vrvica na vratcih kamina. Ko se je to prvič zgodilo, dve zimi nazaj, zadevo nisem mogla uveljaviti kot reklamacijo na skoraj novi peči, ampak so mi prodali strašansko drago termično lepilo, ki tesnilo na notranji strani fiksira nazaj. Takrat sem naročila in po nekaj dneh dobila to tubico lepila odpornega na 1100 °C, zalepila in držalo je dve leti.

Današnji dan je bil kot naročen za posedanje s knjigo ob kaminu. Zunaj sneg, okrašeno drevo, doma mir, otrok še ni bilo, prava lenobnost se je širila, kot se za 1.1. skorajda spodobi. Samo kanček lepila je manjkalo za piko na i.

Pa se je začelo. Tubice z lepilom ni bilo na prvi polici, niti na drugi, niti v škatli z vso mogočo kramo in ropotijo, ne v kuhinji, ne v kleti. Morda so pomagali prazniki, ki so me obvarovali prehitre odločitve za nov nakup, verjetno pa me je gnala trma in jeza nad vsemi škrati v hiši, ki mi vse pogosteje skrivajo moje stvari.

Iskanja pogrešane tube lepila sem se lotila čisto sistematično. Polico za polico sem spraznila, ter hkrati metala v vreče za smeti vso navlako, ki smo jo odlagali v stilu - čez sedem let vse prav pride. Pa sem počistila s shrambo, pa policami in predali v kuhinji, se lotila pralnice in delovne mize v kleti. To sem počela s tako vnemo, da so vreče s kramo rasle, dokler ni zmanjkalo vseh skritih in odkritih kotičkov. Takrat sem priznala svoj poraz, lepila nisem našla in ga očitno tudi ne bom.

Nato se je Aleš sprehodil do delovne mize v kleti, kjer je iz prve škatle, namenjene lepilom vzel tubo in mi jo pomolil pred nos. Sakramenski škratje so jo naredili zame nevidno. Ne najdem drugega odgovora.

Čeprav občutek ni bil slab. Pospraviti vso to brklarijo, brez predhodnih priprav niti ni bilo tako slabo. Ostalo mi je še vedno dovolj časa, da sem končno dokončala z branjem dveh knjig, ki sta me pogrešali zadnje nore tedne.

Ko smo se v jeseni potepali naokoli, se kar nisem mogla upreti zbirateljskemu nagonu. Toliko školjk na enem mestu, pa vendar, kaj naj z njimi? Že takrat sem se odločila, da bo to letos material za novoletna darilca. Školjke so nato ležale malo tu, malo tam, nekaj se jih je pri pranju tudi poškodovalo, na koncu pa sem že skorajda obupala glede časa, ki ga tako ali tako nikoli ni.

Sedaj pa sem prav zadovoljna, da sem se le vzela v roke in vsak dan znova vlila nov okvirček.

Nekaj lepih skupnih trenutkov je ujetih v te okvirje. Naj vam bodo v veselje.

Tokrat so se moja hrepenenja le uresničila. Po toliko dneh, ko smo gledali hribe samo od daleč, smo že teden dni nazaj sklenili, da gremo med prazniki skupaj občudovati razglede.

Še včeraj pa so se nekateri skušali izmotavati z izgovori, da bo prehladno, pa pihalo, pa sneg bo padal, pa noge, pa glava, pa vse boli,...Tako težko se je odpraviti z doma, potem, potem pa vse to mine in nagrajeni smo bili s čudovitim dnem.

Ko smo stopili iz avta je res kazalo -7 stopinj, gor je moralo biti vsaj -10. Pa vendar takšnega mraza, kot je naprimer ob Ljubljanci pri nič stopinjah, sploh ni občutiti. Snega je zagotovo čez meter, ko hodiš, prijetno škriplje pod nogami. Zjutraj je bilo še precej oblačno, mi smo se zapodili v prvo kočo na poti - Jarško seveda, ko pa smo se prijetno ogreli in najedli, pa se je kmalu prikazalo sonce. Potem smo pa samo še noreli. Bolj nazorno je sevada v albumu.

Takole nepričakovano je nekaj dni nazaj prišel prvič, se samo predstavit in nas spoznat. Danes je bil že bolj pogumen. Raziskal je celo stanovanje, se lepo najedel, se pustil božati in stiskati. Naslednjič pa bodo že pregovarjanja, čigav je kot na kavču. Vse te faze že poznamo in vsakič znova pademo na finto.

Dobrodošel novi muc.

S pripravami za praznike sem pričela že 16. decembra, kar se mi je zdelo ravno dovolj zgodaj. Pa morda temu le ni tako, saj sem kar po vrsti naletela na težavice.

Božični večer načrtujemo tako, da so vsi štirje otroci doma in da imamo večer samo zase. Vsak od nas poskrbi za majhna darilca ostalim, okrasimo jelko, spečemo potico, se zapeljemo naokrog po čarobno osvetljenih ulicah in navsezadnje oznanimo prihod dedka mraza z novoletnim zvončkom.

Darilca bodo! Četudi se trudimo zmanjšati obdarovanja, nas je toliko, da se vedno nabere cel kup zavojčkov. Tega vznemirjenja se veselimo vsi, tako mali, kot veliki.

Potica? Spet moja ideja, da sodi potica k božiču. Glede na to, da bom v službi do poznega popoldneva, res ne vem, kako naj izpeljem projekt potica v samih večernih urah. Nekje se bom morala prilagoditi, odrekla se pa peki, takšni ali drugačni najbrž ne bom.

Okrašena jelka? Moja kaprica z belo jelko me je spravila v nemalo težav. Belih umetnih jelk v naših trgovinah namreč ni (več). Ne vem, ali je izbira letos tako zelo trendovska ali pa jih sploh niso nabavljali, dejstvo je, da so bele jelke razprodane. Nimajo jih v nobenem večjem trgovskem centru, poklicala sem ogromno trgovin, ki sem jih našla na spletu, nikjer nič. Po dovolj vztrajnem brskanju sem odkrila edini primerek, skoraj v Prekmurju in prepričana sem, da sem naročila zadnjo belo jelko. O edini razpoložljivi velikosti raje ne bi. Še dobro, da imamo v hiši višje prostore :)

Kaj pa zvonček? Naš zvonček je zvesto služil že premnogim generacijam in je lansko leto zasluženo odšel na drugi svet. Zelo ga bomo pogrešali. Še bolj, ker ga nikakor ne moremo nadomestiti. Takšnih mehanskih zvončkov, mislim, da delujejo na spiralno vzmet, namreč ne izdelujejo več. Povsod, kjer prodajajo božično okrasje sem ga iskala, vendar njega nihče več ne ponuja. Le kdo nam bo sedaj priklical dedka mraza?

V kolikor ima kdo doma takšen zvonček in ga ne potrebuje več, ga z veseljem odkupim.

Samo snega si še želim, le ta pa ostaja izven moje domene. Še dobro, da lahko za vreme poskrbijo tudi drugi.