Lahko bi že vedela, lahko bi si prebrala svoje lanskoletno pisanje. Kot da ne vem, da se mi to vedno dogaja, ampak jaz sem še vedno navdušena nad pojavom. V prvem delu, seveda. Samo jaz in blatne luknje sredi našega dvorišča. Kako primerno.



Danes sem šla iz službe kar prej domov in prespala celo popoldne in celo noč. Ne morem verjeti, od vožnje po ovinkih mi je bilo slabo in to traja že drugi dan? Me bo že začelo skrbet.

Spet potrebujem palico, po kateri bom splezala ven iz tega blata! Kot, da mi nedelja ni bila zadosti?

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?

Po včerajšnjem dežju jih že ni več. Pridejo, se postavijo in odcvetijo.

 Nič ni večno, ravno zato tem bolj občudujemo vso to minljivo lepoto.

Želja in namen sta bila prisotna že kar nekaj časa. Si privoščiti en tak mali pobeg iz vsakdanje norije in biti čisto sama in neobremenjena in malo z distance pogledati na vsa ta dogajanja. Kajti prišel je čas, da zadeve prevetriva, se odločiva, kaj nama je dejansko pomembno in samo tem stvarem namenjati svoj čas in pozornost.

  Malovščevo

Kako zelo sva to potrebovala je bilo jasno že dan pred tem, ko naju je namesto načrtovanega dopusta pričakalo gradbišče pred hišo. Da bo glede tega lahko napisana cela saga ne dvomim, tukaj lahko samo napovem, da zadeva še zdaleč ni končana. Vendar ni bila tako pomembna, da bi zaradi tega ostala doma, zato sva kljub bagrom in strelskim jarkom sedla v avto in se odpeljala proti Primorski.

  Vitovlje

Gostoljubje so nam ponudili na idilično urejenem kmečkem turizmu, ki me je premamil s svojo ponudbo (vina in hrane) internetno opremljenih sob. Priznam, da sem kar nekaj časa in truda morala vložiti v iskanje omreženega prenočišča. Dostopa do interneta nimajo skoraj nikjer ali pa ga ne oglašujejo, ker se jim ne zdi pomembno. Pa vendar menim, da se bodo morali vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, čimprej odločiti, kaj je in kaj bo pomembno. Ko sem se pogovarjala z lastnico o tej tematiki je pritrdila, da ima zaradi tehnične opremljenosti sob le te večkrat oddane tudi za daljša obdobja. Torej nisem jaz v zmoti.

 trnovski gozd

Vitovlje so ena taka lepa urejena vas, z bogato zgodovino, ki sega vse do prvih pisnih virov v letu 1200. Sama vas se pne na pobočje Čavna in že od daleč se vidita dve zanimivi cerkvi. Še dobro, da se z Alešem dovolj poznava in da planinska oprema ni manjkala v avtu. Pogled na hribe naju je premamil že po dobri uri. Kar takoj sva se lotila Vitoveljske krožne poti, ki sega vse do Trnovskega gozda in hkrati ponuja obilo razgledov po vsej Vipavski dolini, pa do morja in Gorice. Dobre štiri ure traja pot in vrnila sva se z obilico dobre volje in z okusi po dobrotah, ki sva jih našla med potjo.

Kdo še ve kašen okus ima murva s svojimi črnimi plodovi? In češnje, ki jih je bilo res v izobilju; rabutanje in obiranje plodov z drevesa je res najbolj slasten zalogaj.

Naslednje jutro sva lepo v miru sedela pod krošnjami in se pogovarjala in delala načrte in si nasploh vzela dovolj časa za vse tiste zamolčane, skrite, zanemarjene misli in ideje, ki so tako najine, kot je najina Pixna in vse kar je povezano z življenjem, ki ga želiva živeti.

 soba z razgledom

 pod murvo

Veliko tega že živiva.

Dober večer z Manco Košir, pogovor z gosti, Ljubljana

Kdaj: Četrtek, 11.6.2009 ob 19:00:00
Kdo: Manca Košir
Kje: Miklošičeva 1, Ljubljana: Kavarna Grand hotela Union

Na današnji dan je pred letom dni umrl akademik Taras Kermauner, premišljevalec o stanju duha v Sloveniji in svetu. Ob obletnici je izšla njegova knjiga Po(ne)srečena srečevanja, ki skupaj z lani izdano Navzkrižna srečevanja sestavlja pomembne podobe povojne kulturne zgodovine Slovenije.

Spomin na Tarasa Kermaunerja so obujali njegovi intelektualni sopotniki in učenci: Alenka Goljevšček, Ivo Svetina, Dušan Jovanovič in pater Karel Geržan. Pogovor je povezovala Manca Košir, predsednica Ustanove Tarasa Kermaunerja.

Nekaj se dogaja in mene ni zraven.

Zanimiv pohodniški vikend je za mano, čeprav prvi in drugi dan nista imela kaj veliko skupnega razen mojih pohodnih čevljev in muhastega vremena, seveda. 

Včeraj je nas Krte namočil dež. Namočil in močil do konca, dokler nismo sedli v avtobus z namenom, da gremo domov. Takrat je seveda posijalo sonce, tako kot zjutraj, in nas spremljalo dobršen del poti proti domu. Za Pohod v neznano je bilo prijavljeno ekstremno veliko Krtov, kar 58 nas je bilo na seznamu.  Najprej smo priključili k avtobusu še dodaten kombi, pa se je navsezadnje izkazalo, da vsi le ne morejo zjutraj prit in smo se zadovoljili le z malce prepolnim avtobusom. Pot je vodila najprej proti Dolenjski, dokler nismo pri Stični zavili v hrib in izvedeli, da gremo pravzaprav na Janče, ki so se kazale tam zadaj za devetimi gorami. Nekje v treh do štirih urah bi lahko prišli do "Dneva jagod", ki so ga včeraj tam gori zavzeto pripravljali tudi za nas.

Pot pod noge in bilo je prav prijetno in luštno, kar malo vroče,  dokler nas ni tik pred prvim postankom dobil dež. Kaj dež, nekdo se je spomnil zliti vedra vode s primerne višine ravno na skupino pohodnikov, še malo začinil s točo in tako smo s skoraj vedrega neba v nekaj minutah bili premočeni do kože. Pelerine in dežniki ob tem kaj veliko niso pomagali.

Pa je stekla organizacija, in smo reševali otroke, jih prevažali z avti do končnega cilja, odrasli so se še nekaj časa junaško držali, nato pa klonili. Klic za avtobus, pa na piknik plac, kjer se je v velikem kotlu že nekaj časa kuhal Bograč. Kako je bil dober, verjetno ni potrebno poudariti. Sicer se pa celotno dogajanje in spreminjanje vremena lepo vidi tudi na fotkah.

Čisto nekaj drugega je bil sobotni vzpon na Kamniško sedlo. Aleš je že opisal samo pot, vendar je zame pomenila veliko več. Bil je preizkus in potrditev moje pripravljenosti. Tokrat sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da mi ni zmanjkovalo moči, celo nobenih bolečin v nogah ni bilo niti naslednji dan niti danes. Niti sledu, da sem bila na Sedlu.

Bilo je precej nenavadno. Biti prvi in skoraj edini. Ves čas sem se spraševala ali je tako zaradi Wege ali bi sama ravnala enako. Vreme nikakor ni bilo obetavno, mi smo pa kar vztrajali in nadaljevali pot. Pa se nismo zadovoljili niti z gondolo, niti z izvirom niti s Pastirci. Ne, pojdimo še malo, gremo pogledat, kje je meja.

Smo jo našli, gor, le dober meter pred previsom v Logarsko dolino.

Navsezadnje smo bili nagrajeni še s srečanjem s celo čredo gamsov in bilo je spet doživetje, ki ga želim ponovit. Še in še in že gledam po koledarju, kdaj grem spet!

Včeraj je bil en lep dan. Rdeč in sladek, oranžen in moder in sploh kot bomboni v Leandrovi torbi.

Veter je odnesel jutro, Marjan je prinesel češnje, Janezova torta je 6.6.66 čestitala za rojstni dan.