V soboto smo imeli s ŠD Krti en tak lušten pohod. Kraji so bili ravno času in družbi primerni. Pohajkovali smo po obronku Vipavske doline in mokro vreme nam ni prav nič skalilo razpoloženja.

Nismo se branili dobre hrane še manj pa dobrega vina, ki ga je v teh krajih obilno. Naš pohod na post-martinovo soboto smo zaključili v zaselku Sv. Martin, ki pa se ponaša z neverjetno zanimivo cerkvico polno skulptur akademskega kiparja Petra Černeta.

Vtis likovnega šarma umetniškega ambienta v Grožnjanu, kjer je ustvarjal, vsekakor vpliva na njegovo upodobitev Mrtvaškega plesa. Všeč mi je, da je na grob posadil trto, kot simbol večnega življenja.

Tako, kot mi je bil všeč Grožnjan, nekega zimskega dne... No, to je že druga zgodba.

Ker nam je "presneti reno" povzročal čedalje več težav in ker se je po števcih sodeč njegova življenjska doba prevesila v zadnjo (hm) desetino, je sredi prejšnjega meseca padla dokončna odločitev - avto je potrebno zamenjati in to takoj, seveda še pred bližajočo se registracijo.

Zamenjava avta pač pomeni, da je potrebno prvega prodati in drugega kupiti. To pa seveda lahko storiš na 142 različnih načinov. Najina odločitev je bila jasna, čim manj (dni) naj traja agonija, tem lažje bo. Odločava se hitro, s tem naj ne bi bilo težav. Če nimava posebnih želja, lahko zamenjava v enem dnevu.

Zato sva izbrala krajevno najbližjega posrednika, pogledala ponudbo na avtonetu, se odločila za enega in sva šla lepo po službi menjat avto. Izbranega avta sploh ni bilo več v ponudbi (ali pa ga nikoli ni bilo), povrhu pa se z renojem niso želeli ukvarjati, torej kupčija odpade v celoti.

Prva zavrnitev.

Malce nelagodno se začnem zavedati, da zadeva morda le ne bo šla tako, čez noč. Bo treba malce dlje, vsaj do Ljubljane pogledat in si vzet še kakšen dan več. In ker se je moj moški ukvarjal z menjavo službe in je imel drugih zadev več kot dovolj, je to prijetno opravilo menjave avta padlo name.

In »presneti reno« si ne bi zaslužil svojega nadimka, če se ne bi takorekoč zadnji dan pred oddajo pokvaril. Ker je iz užaljenosti spustil skoraj vse tekočine, ni bilo drugega, kot, ajd na servis. Tam mu je pa postalo tako všeč, da smo ga peljali nazaj še dvakrat, tako, da so dnevi kar bežali, pa smo dodali še popravilo po črnogorsko izklepanih izpušnih loncev in še nekaj malenkosti, da smo lepotca lahko prepeljali na že potreben tehnični pregled. Malo gužve v službi, malo privat, nam seveda zmanjka časa in registracija je bila neizbežna.

Sedaj se lahko oddahnem. Avto torej ni za v prvi graben po Aleševo, pravkar registriranega mi pa ja ne bo težko prodati, modrujem zase. No, prvi  in drugi posrednik avta niti od daleč ne pogledata. Pravzaprav ugotovim, da ga nihče noče. Meni je pa kar hudo, ko ga takole ponujam naokoli, kot zadnjo smet. Pa saj je prav lep. Pa toliko lepega smo doživeli z njim!

Druga in tretja zavrnitev torej.

Potem pa ga le najdem. Posrednika, ki zna vsaj malo ceniti naš velik avto. Nekoga, ki ga je pripravljen vzeti v račun. Z Alešem prek neta pogledava njihovo ponudbo in se odločiva za malega »japonca«. Glede na dobre izkušnje s Suzukijem nama je Toyota še najbližje.

Grem in se dogovorim. Jaz vam Renoja, vi meni Toyoto, še malo doplačam in to bo to. Brez probe, saj velja garancija, brez Aleševega ogleda, saj ga je videl na internetu. Velja torej za jutri.

Pride jutro in nov dan. Svečano se opravim, nakažem denar in grem po avto. Kako naivno! Avto še nima urejenih papirjev na davčni. Denar mi vrnejo takoj. Papirji bodo čez en teden, malo bo za počakati.

Četrta zavrnitev.

Pravzaprav se mi ne mudi. Pa počakajmo še malo. Čez vikend zapade prvi sneg. Reno je brez zimskih gum in sedaj se mi začne muditi. Komaj dočakam sedmi dan, ko so ceste na srečo suhe, napoved pa je slaba. Pripeljem Renoja, želim menjati, nakar mi povedo, da pravzaprav nimajo papirjev. Izgubili. Bodo uredili, še kak dan bo za počakat.

Peta zavrnitev.

Mene pa sedaj najbolj skrbi sneg, pa menjava gum. Na renoju, za tri dni? Dogovorimo se, da dobim nadomestno vozilo za ta čas. Pa še Toyoto bodo opremili z zimsko opremo. Čakam in se vozim naokoli kot največja reklama. Še na Sladki Vrh smo se prišli pokazat. Ugotovimo, da se mali rdeči še najbolj sklada z našo Pixno na dvorišču. Pravzaprav dobim še novo idejo za reklamo.

Še en vikend in en dan, ko me pokličejo, da imajo vse pripravljeno. Tretji torek torej. Sedaj pa bo! Ponovno plačam avto, gremo na tehničnega, kjer pa ugotovijo, da priloženi papirji in avto nekako ne spadajo skupaj.

Fiasko.

Posredniki skačejo en čez drugega. Nekdo je zamenjal mapo. Prava mapa je v Šiški. Aleš skače do stropa. Doma. Morda bi bilo bolje, da mu sploh ne bi poročala z mojih avto avantur. Ampak bo. Bodo uredili. Še dve uri bo za počakat. Medtem se odločim, da jim dam natanko še ti dve uri in nič več.

Seveda, trajalo je še natanko šest ur. Od tega sem eno uro in četrt stoje čakala v vrsti na InterServisu za ureditev zavarovanj, prepisa in vsega ostalega. Dali smo mi še registrsko UU-557 in Toyoto Corollo Verso sem takoj prekrstila v Toujouto.

Medtem se je že pošteno znočilo. Posrednik me je še čakal, da mi je lahko predal ključe mojega avta. Doma pa me je že čakala slastna večerja, nazdravljala pa sva še pozno v noč.

Tako sem torej dodala 143. način kako zamenjati avto, ne v enem dnevu niti v enem tednu. Natanko en mesec je bilo potrebno, čeprav je šlo takorekoč za internetni nakup. Zakaj le?

Očitno je faza same izbire še najmanj zapletena in najbolj tehnološko dodelana.  Vse ostalo gre ali pa ne, še vedno po starem. Papirji in še enkrat papirji. Pa kopije papirjev spete v mapco, pa še papirji za davčno in papirji za zavarovalnico, in papirji zame, in papirji za posrednika, in papirji za overitev komisijske prodaje, pa papirji za ceste, in papirji za papirje, plus Vinjeta.

Na Sladkem Vrhu sem spoznala prav prikupno, precej udomačeno in neverjetno graciozno labodjo družino.

Občudujem jih.

S kod sem doma, če veljajo vsakodnevne?

Pozdravljaš z »Bok!«.
Midva ne greva, ampak grema in ne grema tja ampak tam.
Ne greš z menoj, ampak z mani.
Ne pogovarjaš se, ampak se meniš.
Kolegov ne zapelješ, ampak jih zategneš.
Piješ kofe s smetani.
Nisi buden, ampak čuješ.
Ni te ugriznil pès, ampak pês.
Ne greš domov, ampak domu.
Nimaš sam kozarcev ampak maš tud kupce.
Niso ti dolžni denarja, ampak gnar.
Nimaš superg, adidask in patik, ampak ene in edine teniske.
Ne uporabljaš dvojine in rečeš pejt gremo na pir, tudi, če vabiš le eno osebo.
Stvari ne razumeš, ampak jih zastopiš.
Ne vprašaš zakaj, ampak zakuga.
Ne ješ češenj, ampak črešje.

Pogrešaš vonj "po kavi" odkar so zaprl Celulozo.
Stvari ne potrebuješ, ampak jih nucaš.
Ne rečeš krožnik in skodelica, ampak taler in šalca.
Ne igraš glasbe, ampak špilaš muziko.
Ne voziš kolesa, ampak picikl.
Nisi natančen ali siten, temveč si aklih.
Nimaš mila, ampak žajfo.
Vzklik »Ka je?« se ti zdi primeren odziv, ko te kdo pokliče.
Namesto "Pridi sem!" rečeš "Bal sem!"
Ne rečeš odidi, ampak »Bejž!«.
Ljudje te ne zajebavajo, ampak zajebavlejo.
Ne zajtrkuješ, ampak fruštkaš.
Ne paziš, da ne padeš po stopnicah, ampak mirkaš, da ne telebneš po štengah.
Ne greš v gozd, ampak v hosto.
Nisi zgoden, ampak si zacajten.
Ne ješ jabolk, ampak japke.
Ves čas se kregaš ali si štajerc ali krajnc.

Sedaj je že jasno, še mnogo več originalnih pa je zapisanih pri Skupini Kako veš, da si iz Posavja?

Tisto stanje pri meditaciji, ko si zamisliš tebi lep prostor pod soncem, tiste sanje so še najbolj podobne razgledom, ki jih nudi vrh Turske gore, posebej, če se nanj povzpneš na tak jasen dan.

Pogled na jug te dvigne nad zemeljsko težnost in kar naenkrat lebdiš v tistem prostoru. Ljubljansko kotlino prekriva meglena koprena.

Na zahod se odpre nov svet, ki ga iz doline ni moč videti. Že ko sem prvič ugledala te konte, sem bila zaznamovana in vem, da se bom sem še vračala. Pogled na Grintovec, Skuto in Rinke.

Na severu seže pogled čez Avstrijo, v ospredju Mrzla gora. Na njenem vrhu prvič vidim dva planinca.

Najbolj impresiven pa je pogled na vzhod. Na dlani ni samo Logarska dolina, temveč zremo naravnost na kočo na Kamniškem sedlu, levo se dviga Planjava, desno Brana.

Več o sami poti čez Žmavčarje je že napisal Aleš. Me je pa najprej čudilo, da pot ni označena, saj se na začetku prav prijetno vije skozi gozd, je tudi precej uhojena le za lovsko pot. Vendar se kmalu izgubi na meliščih, ki predstavljajo za vzpon svojevrsten izziv, strmina je neverjetna. Vendar je nagrada mnogo večja.

Nekaj me muči te dni, natančneje od LM dalje. Ko sem izmenično brala moj in piskecev zapis o teku, me je prešinil tisti zoprn občutek. Nekaj manjka! Nekaj je narobe, čutim to. Zakaj pišem in doživljam tek na način, kot, da teptam "našo sveto stvar".

Kaj je to? Kje je moja zavzetost, kje je privrženost dejanju, kje je veselje? OmG. Zakaj toliko rutine v našem življenju? Zakaj dovolimo, da življenje z nami opleta? Zakaj smo medli in čakajoči? Zakaj se ne ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo? Zakaj ne prebudimo svoje srčne želje, strasti in vizije?

Priznam, da sem nestrpna. Nestrpna do ljudi, ki skozi življenje korakajo mlačno, brez energije. Kamor jih zanese pot, tam stopijo naprej, brez svoje volje. Hkrati se obnašajo kot žrtve tega življenja. Ne zmorem jih tolažiti. Ponujam jim roko, potegnem jih s sabo, dam jim priložnost. Vendar jih ne čakam.

Po drugi strani pa sem včeraj na Simpoziju o Tarasu ponovno slišala in podoživela ves njegov pogum in strast do življenja.

Njegov citat iz kolumne: "Naj formuliram svoje geslo do kraja jasno; če si človek ne vrne – šele ne pridobi – smisla, potem je vse zaman."

Ogenj, ki gori! O, kako to pogrešam povsod okoli sebe!

Zato podpiram Aleša pri njegovih najbolj nenavadnih idejah in dejanjih z vsem svojim bitjem. Danes je njegov zadnji delovni dan v NLB. V času gospodarske krize, ko je na desetine delavcev dnevno na cesti brez dela, je sam dal odpoved. Zapušča dobro plačano, varno zavetje redne službe. Okolje, ki te omreži, ujčka in zaziblje v življenjski dremež.

Zato sem vesela zanj kot tudi zame. Obdobje mirovanja je za nama.

in zame druga udeležba na rekreativnem teku. Tisti pridih maratonstva je le v nazivu.

Drugače pa sem zadnjič zašla na fitnes, kar v skupino za body attack sem se umestila. Jaz pa že imam formo in kondicijo, saj hodim na Cicelj, dol pa tečem. Vsake toliko. Enkrat na mesec, recimo. No, na tisti rekreaciji sem zdržala natanko 35 min, potem pa pobegnila.

Kam bi lahko pobegnila v nedeljo? Od tretjega kilometra dalje sem razmišljala o tem, da bi malce zavila vstran. Da bi se že lahko končalo in da so me že prehiteli prav vsi. Bilo je neverjetno, kako je reka tekačev ves čas napredovala mimo mene. Eni levo, drugi desno, jaz sem pa kar stala tam na sredi in se pravzaprav dogajanja niti zavedala nisem najbolj. Edino, kar se spomnim je, da sem se videla, kako zmagovalno korakam (ne tečem) do cilja. Pa moje misli še z Blejske desetke, ko sem se zarekla, da ne bom več tekla, dokler ne shujšam. Kako luštno bi bilo teči z desetimi kilami manj! Vmes sem malo sanjala oblake, pa se spet spraševala o smiselnosti trpljenja našega.

Potem pa smo šli mimo navijača s trobento na ustih in spet se je ponovila zgodba iz Velenja. Pa kdo jim da trobente, tem dedcem, če ne razumejo, da me z besedami "Dejmo guspa, dejmo. Še malo guspa!" res ne morejo vzpodbuditi. Takrat bi se pa res najraje ustavila in odvrgla vse skupaj. Pa kaj se gre? Kaj se grem jaz?

Na srečo sem cincala s hojo toliko časa, da smo medtem že prestopili do Jankoviča. To, da je stal vse ure tam na cilju se meni zdi ena tako prav lepa gesta, sedaj mi je le še bolj simpatičen. Do cilja sem prišla bez zaključka, brez šprinta, kar tako, v tisti gužvi nekje.

Pogledala sem na uro in edina tolažba mi je bila, da sem bila s časom pod uro. Vsaka čast organizatorjem, da so nam s skrajšanjem proge tako lepo popravili rezultate, kar za 10 min bolje kot lani ;)

Ležerno deževno sobotno popoldne. Na vratih pozvoni nepričakovan obisk. Presenečena zrem v neznan ženski obraz, ki mi razlaga.

O bolanem otroku. O refundaciji stroškov. O seznamu sosedov, ki so prispevali. Vidim seznam, vidim zapise o 5€ in 10€. 7 let, da ima punčka. Samo za sprejem. Samo za sprejem potrebuje. Mapca z izvidi v eni roki, seznam v drugi.

V glavi mi cingljajo vsi zvonci naenkrat. Zgodba je preveč nenavadna, da bi bila lahko resnična. Ampak, kaj pa, če je vse res? Glede na katastrofalno stanje v zdravstvu pri nas, bi bilo vse mogoče. Verjamem, da bi se kot mati poslužila vseh možnih načinov, da bi zagotovila zdravniško oskrbo za svojega otroka. Pa vendar, a ni tole malce nenavadno?

Medtem, ko brskam za drobižem po torbici, si ne morem pomagati, da ne bi fotkala izvidov. Šele kasneje si jih dobro ogledam in ne dvomim več, da gre za potegavščino.

Sedaj me bolj zanima, kako reagiramo v takih trenutkih. Očitno je, da jim uspeva s pravo kombinacijo mimike, besed in videza, pritisniti na ravno prave vzvode, da jim ljudje začno verjeti. Da ne zmorejo reči ne.

Kdo ne bi pomagal otroku?
Kdo ne bi pomagal bolnemu otroku?
A sosedje so tudi dali?
Pri zdravniku pa ne prideš na vrsto, to drži.
itd...

Priznam pa, da so meni na vratih prodali že vse, od vrečk za zamrzovanje, do oljnih slik, saj me vsak s svojo zgodbo prepriča. Pravzaprav me ne zanimajo stvari, ki mi jih nudijo. Dam jim, kar jim dam, pač zato, ker me fascinirajo njihove zgodbe, igranja in načini. Saj se trudijo, kajne? Zato me pa beračenje po mestu, na tleh sedečih nenaravno zvinjenih postav, prav nič ne gane, še vedno pa je dobil kakšen evro mimogredoči klošar.

Ženi, ki je bila danes pri nas, se lahko samo opravičim. Lahko, da ima res bolanega otroka in lahko, da ji delam neznansko krivico. Vendar ji ne zmorem verjeti, vsej moji naivnosti navkljub.