Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.

Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.

Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.

Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?

Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!

Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.

Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.

Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.

Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.

Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.

No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.

Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi.  Sebično?

Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!

Čedalje manj vaška, čedalje bolj naša. Je čas za zajtrk in je čas za kočerjo.

   

Prihajata tako redno, da ne potrebujemo več ure.

Enkrat tedensko se na poti domov ustavim na bencinski črpalki.

Na črpalki, ki mi je ob poti in mi je všeč, ker ima terminal za samopostrežni način plačila, ki ga z veseljem koristim. Zakaj bi morala vzeti torbico, zakleniti avto in v vrsto za plačilo,  če lahko to opravim kar ob avtu?

Vendar v letu dni, vsaj pri 50 obiskih še nisem srečala nikogar, ki bi plačeval zunaj in izkoristil "hitro cono" za samopostrežno delovanje. Plačilo pri blagajniku je očitno obvezno. Tako namesto hitre postrežbe praviloma čakam dlje, ker pač želim tankati točno na tej črpalki, čeprav so morda druge že proste.

Zakaj že?

Še dva dni nazaj sem nameravala pisati o tem, kako že nekaj časa srečujem preveč zlovoljnih ljudi. Ki se jim ne da, ne živeti ne delati. Ki s svojim ignorantskim vedenjem zastrupljajo svet okoli sebe, medsebojne odnose in vero v dobro v ljudeh. Pa sem vesela, da tega nisem oznanjala kot novodokrito resnico, kajti to preprosto ni res. Da svet drvi v katastrofo, bi nas radi prepričali mnogi.

Ampak potem doživim vikend, kot je bil zadnji in vse je spet lepše.

Doživetje divjine ujete v neznansko lepo ivje je več kot pravljično.
Pet urni trening mi da dovolj energije za naslednji teden.

Druženje na miren nedeljski dan, kosilo in ponovno sneg.
Večerna kramljanja in nepričakovan obisk, ki zaključi več kot prijeten dan.

Sem vesela, da se nikoli ne konča.
Vsaka beseda, vsako dejanje, vsako srečanje pomeni začetek nečesa novega!

Nikoli prej nisem marala starega pohištva, zato sem vse barvala kričeče, sedaj pa kar naenkrat šok. Kar ne morem verjeti, kako so mi všeč vsi tile moji mali zakladi.

Imam novo lučko, pa skodelice in orhidejo, pa skrinjo sredi kuhinje in zraven fotelj, kuhinjska miza pa kraljuje sredi dnevne sobe. Meni je pa tako všeč in tamaučku tudi in me sprašuje, če bomo imeli sedaj lahko kar tako. 

Očitno ljubimo spremembe in prav je tako.

Prejela sem torto, na čisto tapravi dan.

in čestitko z osebnimi podpisi,

in glavno: priložen rojstno dnevni kupon, vnočjiv le pri določeni knjigi in le teden dni od prejemam, za nakup v MK.

O spamerski Mladinski knjigi smo na Krtini že pisali, dvakrat. Tokrat so presegli sebe in vse do sedaj videne reklame. Če so me lani s preobilico vseh nadnapisov in podnapisov in nalepk in ne vem še česa odbili že na prvi pogled, jim je letos uspelo, da sem odprla kuverto. Verjamem, da se jim s tako osebnim pristopom, kot so ga ubrali tokrat ni bati za upad prodaje, meni se pa spet ježi koža.

Pod krinko prijateljstva pridejo v moj dom, nepovabljeni. Verjamem, da do rojstnih podatkov ni težko priti, navsezadnje jih sama puščam tudi na tem blogu. In vsake čestitke sem vesela, tudi MK ne bi bila izjema, če bi bila samo iskrena čestitka in nič več. Žal so pokvarili vse.

 Je kupon darilo, priložnost ali skrita obveza za "prijaznost in prijateljstvo"?

Vsega po malem, je pa zagotovo tudi nova tržna past, v katero zlahka padem.

Nekam na pomladno mi je vse dišalo te dni. Danes pa mraz in sneg, da je joj. Ampak tale trobentica s poti na Lubnik pa obljublja, da bo sonce kmalu spet z nami.

Hribi, hribi, hribi, povsod okoli nas. Na čudovitih krajih smo doma. Aleš se ne more načuditi, da so me tako zelo potegnili, ko pa vsaj trideset let in nekaj, sploh nisem vedela, da obstajajo. Meni je pa tako fino dokumentirati v blog ravno naše poti. In včeraj smo začeli osvajati Škofjeloške konce in se mi zdi, da ne bo ostalo samo pri Lubniku, zadaj sta še neobiskana Blegoš in Ratitovec.

Smo se pa končno nafotkali in naužili razgledov, da je bilo veselje.