Hvala Alenki, Aksinji in Gaji na Jamovi za vzpodbudno mahanje in žvižganje.

Ko bi zmogli imeti takšen razgled nad okolico ves čas. Zase vem, da se bom v mislih še velikokrat dvignila in podoživela današnji dan.

Pa jih imamo, na prvi poletni dan! Otroška igrala na igrišču v Krtini, namreč.

Veseli smo vsi, tako šolarji, ki si bodo tako zagotovo zapomnili jutrišnji zadnji šolski dan, kot ostali malo večji, ki smo z otroki postopali po vasi brez urejenih površin za igranje.

Junijski pohod v visokogorje s športnim društvom je bil spet eden lepših doživetij tega meseca. Bilo je naporno, dokler nisem uspela najti svojega tempa. Ko pa se uhodim in ugrejem, hoja sploh ni več težavna.

 Kalški greben

Najbolj zanimivo pri hoji v hribe so letni časi, saj lahko spremljaš, kako se narava prebuja, vsakih nekaj sto metrov počasneje. Iz vročega poletja najprej v pomlad, kjer je polno sveže zelenih listov na drevesu, šmarnice so cvetele, do snega, ki še vedno leži v senčnih predelih.

 zlato jabolko ali kranjska lilija

Vanilijev sladoled z borovnicami. Je še kaj bolj slastnega? Je pa potrebno prej malo potrpljenja pri nabiranju.

Pa sva bili s Tady ponovno v gozdu. V naši malo širši okolici je toooliko borovnic, da bi bilo res grdo, če jih ne bi nabrali vsaj za sladkanje. Pa tudi borovničk za zimski čas se nihče ne brani.



Tole tablo pa sem ji pokazala šele, ko sva odhajali. Pa se ni pretirano vznemirjala. Medvedov se ne boji, ko pa vidi gosenico, pa cvili. Kdo bi to razumel?

Kar ne morem verjet, kako hitro minejo tale leta. Nedavno tega je bil še v vrtcu, danes pa že na valeti. Kako lepo jih je bilo videti, vse zanosne in ponosne, kajti cel svet je pred njimi. Srečno vsem!

Pisati, ko se nič ne dogaja, je težko, v dneh ko se nov dan že prične, preden končamo s starim, ko ne morem do fotografij, ker že nastajajo nove, pa ne utegnem sproti pisati o vsem, kar se dogaja. Prihaja poletje in junij je očitno čas, ko se vsi želimo še enkrat srečati, kajti prihaja tako željen čas počitnic.

Seveda se sprašujem kaj se mi dogaja, kajti še pred nedavnimi leti nisem bila povezana s prav nikomer. Skoraj brez družbe v novem okolju (beri Ljubljani), s svojima otrokoma in službo sem se prebijala iz dneva v dan. Ko bi bila lahko takrat povezana v splet, tako kot danes, bi najbrž bilo vse drugače.

Internet očitno ne povzroča odtujenosti z realnim svetom, celo obratno, meni je omogočil vse nove stike, poznanstva in prijateljstva.  Vsa tri društva, kjer sem aktivna imajo isto stično točko. Omogočanje nastopa na spletu in skrb za aktualne vsebine je možno samo prek človeških stikov. Če želiš aktivno sodelovati na spletu, se moraš tudi aktivno udejstvovati pri dogajanju, sicer lahko pišeš le na pamet, kar pa je običajno zelo kratkega roka.

In tako poleg aktivnosti vseh otrok dodajam še svojo in Aleševo mrežo. Zato takšni vikendi na srečo niso samo naporni, so hkrati tudi generatorji številnih novih idej in pristnih stikov z ljudmi, ki bi jih sicer nikoli ne spoznala. Bogatejši smo vsi, veliko dajemo in še več dobimo. In to šteje.

Kako v gozdu diši!

Po gobah in po mahu, po svežini opranega listja, po soncu in dežju, ki sta se izmenjevala v tem popoldnevu.

V družbi tabornikov vseh starosti, smo gazili po blatu, se šli prstno in palčkasto barvanje, pekli večerjo na ognju, bili umazani in sijoči od zadovoljstva.

In ko se je zvečerilo, smo odcapali do gradu, kjer smo imeli na parkingu avtomobile. Grad je sedaj postal protokolaren objekt za razna srečanja. Tako smo trčili skupaj - mi iz gozda in eleganca iz gradu.
Le kdo lahko komu zavida?

Včeraj smo zaorali. No, ne čisto dobesedno. Smo pa kopali in urejali igrišče za odbojko v Krtini. Dogovorjeni smo bili ob 19h, pa je še rahlo deževalo. Čez 15 minut se je razjasnilo, čez pol ure nas je bilo pet na igrišču, čez eno uro pa že dvajset. Fantje so lopatali mivko, ki je občutno mehkejša od zemlje na vrtu, napeli mrežo in trakove, punce pa grablje v roke in je bilo.

Igrišče v Krtini čaka na igralce, seveda pa smo hiteli s pripravami zaradi napovedanega turnirja, ki bo v nedeljo. Zvečer smo imeli še redni sestanek društva, dogovorili smo se za vse aktivnosti čez poletje, zraven malo praznovali rojstni dan in prišli domov enkrat zgodaj danes.

In to je šele uvertura v tem tednu, ko imam čisto vsak dan eno srečanje. Danes še s KS, jutri imajo zaključek taborniki, v soboto srečanje vremenarjev, v nedeljo pa turnir.

Blog pa trpi.

Kaj je na fotki?

Odgovor je bil očitno prelahek. To so lastovice!

Danes smo imeli v Krtinski cerkvi koncert Komornega zbora Megaron, ki je v lanskem letu in letos prejel številne plakete, pri nas pa priredil otvoritveni koncert 7. poletnega festivala KD.

Zanimivo je, kako zelo akustična in primerna je cerkev za bogate glasove zbora, ki je znan po prepričjivih interpretacijah skladb različnih slogovnih obdobij.