Zacetna stran - krtina.com!
# Tuesday, October 30, 2007
Danes sta se zgodila dva zanimiva dogodka:
  • prvi mi je zaključil neko obdobje, ki me je spremljalo od mladosti,
  • v drugem dejanju pa sem našla razbito ogledalo v moji torbici.
Dva relativno nepovezana dogodka, pa vendar? Kaj če je vse res?
 
Črni mucki se mi neznansko smilijo, ko skačejo čez cesto. Le kako bi lahko bili krivi moje usode? Kaj pa razbita ogledala? Če bi bila vraževerna, bi sedajle vila z rokami nad sedmimi leti nesreče, ki naj bi me čakale. Kaj pa vi? Verjamete v vraže?
posted on Tuesday, October 30, 2007 1:38:19 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Sunday, October 28, 2007

Vremenarji tokrat niso bili naklonjeni tekačem, saj so nad Ljubljano spustili težke dežne zavese, ravno v času mednarodnega 12. Ljubljanskega maratona. Čeprav so s tem nekateri sami sebi jamo kopali, kajne Vreme?

Aleš se je držal izvrstno, vsekakor sem ga bodrila, kolikor sem le lahko. Čestitam!

Tole je pa ostalo za tekači:

Čestitke in priznanja si zaslužijo prav vsi, ki so ta dopoldan pretekli ulice Ljubljane. Dobri ste!

posted on Sunday, October 28, 2007 10:36:37 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Saturday, October 27, 2007

Pa je spet leto naokoli in dan pred krompirjevimi počitnicami, ko taborniki vsako leto organizirajo še zadnjo peko kostanja, zraven pa seveda sodi tudi izrezovanje buč.

Povpraševanje po lepih, okroglih bučah, na katere so se moji taborniki vsako leto spomnili tik pred zdajci, se je ponavadi končalo tako, da sem sama fehtarila buče od hiše do hiše. Še zdaj sem neizmerno hvaležna vsem, ki so mi takrat namenili kakšno bučo, ki jih verjemite ali ne v tem letnem času že močno primanjkuje. Letos sem se na tovrstno povpraševanje dobro pripravila že vsaj mesec dni prej in organizirala prevoz buč celo s štajerskega konca.

Rezultat ni izostal.

posted on Saturday, October 27, 2007 7:43:58 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Thursday, October 25, 2007
Včeraj sem končno lahko prišla zraven in uživala na rekreaciji za ženske.
 
Po nekaj letih iskanja ustrezne vadbe, ko mi ni dišala ne aerobika ne druge razne vaje z utežmi, poskakovanjem, koreografijo, raztezanje na mučilnih napravah, ..itd , pa vse to še za veliko denarcev, sem našla sedaj tule pred nosom, takorekoč čez cesto, vadbo, ki mi zelo ustreza. Da je prostor nabito poln in da smo prvotno skupino že razdelili na dve, ki sta ponovno polni, priča, kako zelo smo vse pogrešale nekaj takega. Počasno vadbo, kjer pa si vsako mišico dejansko ogreješ in dodobra občutiš. Gre predvsem za pilates vaje, zraven pa še malo vaj za oblikovanje telesa.
 
Včasih so čisto preproste zadeve najbolj fajn.
 
 
posted on Thursday, October 25, 2007 2:13:24 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Sunday, October 21, 2007

Kot sem že napovedala, nadaljujem z rubriko Frik meseca. Kljub septembrskem neuspehu pri gobarjenju, so tokrat na vrsti...

Pravzaprav je na vas, da ugotovite, kaj iščem. 12 slovenskih imen, ki lepo povzemajo dogajanje v naravi. Za asociacije sem izbrala nekaj fotografij, opisov in nekaj drugih imen. Da pa zastavljena uganka ne bo prelahka, je vrstni red imen, ki jih iščem, pomešan med seboj.

Pa začnimo.

št.1:  

št.2:

št.3: december

št.4: Proso poznajo že od kamene dobe, v zadnjem času se vse bolj uvaja v prehrano zaradi bogate biološke hranilne vrednosti.

št.5:

št.6: marec

št.7:

št.8:

št.9:

št.10: julij

št.11:

št.12:

Nagrada je znana. Tisti, ki doseže največje število pravilnih odgovorov, bo objavljen kot Frik meseca na mojem blogu.

posted on Sunday, October 21, 2007 7:40:45 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Saturday, October 20, 2007

Danes, ko je padal prvi sneg, smo začeli in s tem je pol dela že za nami!

posted on Saturday, October 20, 2007 8:57:55 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Thursday, October 18, 2007
Pa saj ne morem verjet. Na edini prosti oktobrski vikend sva se nameravala še malo sončkat po primorskem in glej ga zlomka:
 
snežilo bo.
 
Zraven vremenske napovedi pa opozorilo o močni burji na primorskem. Pa taka romantika!
posted on Thursday, October 18, 2007 7:33:36 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Monday, October 15, 2007

Greste v trgovino z rokami v žepih? Iz trgovine pa pridete s plastično nakupovalno vrečko v roki? Poznano? Vedno? Pa je to res nujno?

 

Čeprav tako zelo priročne, so plastične vrečke neuničljive!

 

V naravnem okolju plastične vrečke potrebujejo od 20 pa do 1000 let, da razpadejo. Vendar pri tem ne izginejo, saj niso biološko razgradljive. Enostavno razpadejo v zelo majhne delčke, nekakšen plastični  prah.

 

Ne glede na velikost, ti delčki ostanejo vedno neprebavljivi za vse vrste živih bitij na zemlji, v zraku in v morju. Zemljo postopoma dušimo s strupenimi izdelki, ki postajajo del naše prehranjevalne verige. Preko onesnažene vode in hrane, ki jo vzgojimo v zastrupljeni zemlji pridejo vsi ti delci tudi v naše telo.

 

Res so plastične vrečke zelo uporabne, vendar samo tistih nekaj trenutkov, ko moramo nakupljene stvari prenesti iz trgovine do avta. Kaj pa potem? Kaj pa preostanek življenja? Večina vrečk ima daljšo življenjsko dobo, kot mi sami! Je vredno vrečko kupiti za nekajminutno uporabo in jo hraniti neskončno dolgo. In kaj naredimo, ko se umaže, raztrga, jo ne potrebujemo več? Vrečke romajo na smetišča ali še slabše, odvržemo ali pozabimo jih kjerkoli v naravi. Tam pa se začne dolgotrajen proces razgradnje in zastrupljanja, kateremu smo vsi priča in v njem vede ali nevede sodelujemo.

 

 

Kdaj se upreti rutini in zahtevati papirno vrečko? Vedno in povsod! Več ko bo povpraševanja, večkrat ko bomo izrazili naša pričakovanja, ko bo več ljudi zavestno podprlo zahteve po čistejšem okolju, se bomo skupaj zdramili. Za vzgled so nam lahko nekateri primeri iz sveta, kjer popolnoma ukinjajo uporabo nakupovalnih plastičnih vrečk.

 

Pri mojih prizadevanjih, da ukinem ali vsaj omejim uporabo plastičnih vrečk pri vsakodnevnih nakupih, pa sem ugotovila, da je izvedba mnogokrat veliko težja od dobrih sklepov. Zakaj? V večini trgovin praviloma ne sprašujejo, kako naj ti kupljeno blago predajo, ampak ga enostavno pospravijo v vrečko, ki jo imajo pod pultom in skupaj z računov v vrečki ponudijo preko pulta.

 

 

Sledijo tiste trgovine, kjer so plastične vrečke zastonj, papirne pa lahko dobiš ob plačilu. Sicer je to korak v pravo stran, ko bi le bil vrstni red za plačilo obrnjen.

 

 

V nekaterih bolj zavednih, blago kupcu ponudijo v papirnati vrečki.  Vsaka jim čast. V nadaljevanju bom odprla rubriko, kjer bom vpisovala trgovine, ki so mi same naredile to veselje.

 

 

Priznam pa, da včasih brez vrečke le ne gre. Na primer v ribarnici. Kako naj prinesem sveže ribe domov? V loncu ali pleteni košari? Mislim, da moramo omogočiti izjeme in ko bodo dopuščene le izjeme, bo naša družba pri uporabi plastičnih vrečk že zelo napredna.

  

Kako rešujejo problem plastičnih vrečk po svetu?

 

Japonska vlada je leta 2006 napovedala, da plastičnih vrečk v trgovinah ne bo več možno dobiti brezplačno. S tem ukrepom želi zmanjšati količino tovrstnih odpadkov in izpolniti obveznosti, ki jih nalaga Kjotski protokol. Rezultati nedavne ankete kažejo, da plastične vrečke predstavljajo 10 odstotkov vseh odpadkov v mestu. Na nacionalni ravni sicer podobna analiza ni narejena, vendar so japonske oblasti prepričane, da bi kupci veliko manj posegali po teh vrečkah, če bi jih morali plačati.

 

Mestni svet San Francisca je marca 2007 sprejel odlok, s katerim bodo v naslednjih šestih mesecih oziroma letu dni prepovedali uporabo plastičnih nakupovalnih vrečk v večjih supermarketih in lekarnah. Ko bo odlok podpisal še župan, kar je zelo verjetno, bo San Francisco prvo ameriško mesto, kjer bodo v trgovinah uporabljali samo papirnate vrečke. Mestno vodstvo upa, da bodo s tem prispevali k čistejšemu okolju in da bo njihova poteza vzpodbudila še ostala mesta, naj uvedejo podobne ukrepe. Trgovine v San Franciscu sicer vsako leto porabijo 180 milijonov plastičnih vrečk, ki se jih težko reciklira in večinoma končajo na odpadu ali v morju.

 

Kaj pa v Sloveniji? Se bomo še naprej dušili v plastičnih vrečkah? Bodite ponosni nase in na svoje okolje.

 

 

Uporabljamo druge načine:

 

  • Imejte pri roki ali v avtu košaro ali bombažno vrečo.
  • Pričnite uporabljati rjave papirnate vrečke za drobne stvari.
  • Večje predmete si enostavno položite v naročje, saj ne potrebujete vsega tlačiti v vrečke.
  • Če ne gre drugače, uporabite »zeleno« plastično vrečko, ki je narejena po novi tehnologiji in je namenjena recikliranju, je močnejša in namenjena dolgotrajnejši uporabi.

 

Bodite zavedni in pri naslednjem nakupu recite plastični vrečki  »Ne, hvala!« .

 

posted on Monday, October 15, 2007 7:40:59 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Friday, October 12, 2007
Statusno poročilo:
 
propozicije - imamo
štartni listi - imamo
karta - imamo
kontrolorji - imamo
vrisani KTji - ne; čakamo obhod
vprašalnik - imamo
list za kontrolorje - imamo
izjava - imamo
loki - ne, si bo potrebno sposodit
pesmarice - imamo
test iz prve pomoči - imamo
pravilne rešitve - imamo
darila za ekipe - ne; še iščemo sponzorje
čaj - ne; nimamo termo posode
kostanj - ne; jutri popoldan je akcija za nabiranje kostanja
pijača - bo
oprema za KTje - ne; bo do nedelje
vreme - bo in to sončno!
 
Tokratni pohod poteka ob pomoči bivših in sedanjih tabornikov iz Krtine in Doba. Organizacijo so vzeli tako resno, da ne dvomim, da bomo imeli spet en lep družaben dan.  Pridite zraven.
posted on Friday, October 12, 2007 1:35:39 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Thursday, October 11, 2007

Včeraj sva bila povabljena na premiero 3. dela gledališke nanizanke Dosje: Hiacinta Novak, na odru Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Predstava je nastala v sodelovanju s Studiom Biti, v vlogi Hiacinte Novak pa se je predstavila Lili Bačer Kermavner. Dosje: HIACINTA NOVAK - DHN 03 je nastal po motivih iz romana Aksinje Kermauner.

(Foto: T. Bučar)

Kot prvo smo se nasmejali do solz, saj ob izvrstno zaigrani Cinti ne moreš ostati ravnodušen. Čeprav se zgodba zaplete,  nam vsem daje upanje, da je vredno in potrebno se borit. Za življenje! Vsa pohvala igralki Lili, seveda pa čestitke tudi scenaristki in avtorici romana Aksinji.  Nestrpno pričakujemo nadaljevanja.

posted on Thursday, October 11, 2007 9:43:27 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [0]
# Wednesday, October 10, 2007
Ko naš tamauček pravi: "Kaj si rekla?" ali pa kar presliši vsa dobro namerna navodila in ne sliši ne na prvo ne na drugo uho, ne gre za klasično potegavščino navihanih otrok. Včeraj sva dobila potrdilo, da je moj sum pravilen in da naš otrok dejansko ne sliši dobro. Še več, sliši izredno slabo.
 
Ker še ni nič zamujenega in je to le posledica stalne pristnosti sluzi v njegovih slušnih kanalih, se bomo morali čez zimo še bolj izdatno truditi s čiščenjem nosu. Če ne bomo uspešni, nas glede na čakalne dobe, ki so za ta poseg okroglih sedem mesecev, čaka operacija na stenah bobničev. V istem paketu nas čaka še logoped, saj mali zaradi težav tudi slabše razvija govor.
 
Na žalost, to izkušnjo v družini že imamo, saj ravno tako ni bilo prizaneseno starejšemu otroku. Me pa zanima, kdaj in na katerem sistematskem pregledu bi strokovne službe ugotovile odstopanje od normale. Zaenkrat greva po poti zdravljena izključno na mojo iniciativo pridobivanja napotnic in naročanja k specialistom.
 
posted on Wednesday, October 10, 2007 1:16:33 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [2]
# Monday, October 08, 2007
Ko mi zjutraj po radiju sporočijo, da so na cestah običajni jutranji prometni zastoji, se vedno vprašam, kaj nam je tega treba bilo?
 
Že to, da so običajni, pomeni, da smo se vsi vdali v usodo in da stoično prenašamo kolone, v kateri izgubljamo delčke našega življenja. Ne verjamem, da se da ta čas porabiti aktivno ali kakovostno. Res je, da lahko v miru razmišljaš ali pa ob poslušanju kakšnega CD za samopomoč širiš svoja obzorja. Pa vendar, ob tem moraš biti vseeno tudi pozoren udeleženec v prometu, tako, da se mi jutranja sanjarjenja ne zdijo najbolj na mestu. Kaj pa, če zraven prevažaš še otroka ali dva? Kako preživeti podarjeni čas na cestah?
 
Danes sem porabila za vožnjo v službo natanko eno uro in deset minut in to za razdaljo, ki jo ob prazni cesti prevozim v dvajsetih minutah. V kolonah torej porabim 50 minut na dan ali 150 ur na leto! (če odštejem tri poletne mesece, ko ni tako izraženih jutranjih prometnih konic) To je skoraj cel delovni mesec, ki ga podarim cestam. In če ta mesec pomnožimo s številom avtomobilov na celotni avtocesti? Pa saj smo popolnoma nori. In to samo zato, da se lahko pripeljem do delovnega mesta, kjer moram obvezno registrirati svoj prihod. In nadaljujem z delom, ki bi ga prav enako lahko opravljala tudi od doma.
 
Kdaj bo naša družba zrela tudi za kaj drugega? Zakaj je tako težko zaupati ljudem in vpeljati nekaj sprememb. Možnost dela od doma bi nam vsem prihranila ogromno na času in denarju. Se res moramo okostenelo držati vsega samo zato, ker se tako pač dela?!
posted on Monday, October 08, 2007 8:35:56 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Sunday, October 07, 2007
Včeraj sem ponovno spoznala, da me življenje pelje po poti, ki mi je vnaprej popolnoma neznana. Bolj, ko se prepuščam naključjem, za katere verjamem, da to še zdaleč niso, več presenečenj in novih izzivov me čaka. Sama se življenja ne bojim več, včasih me je strah le same sebe, saj ne vem, kakšne sile so v meni. Kaj je tisto, kar me žene vedno naprej?

 
Bila sem na ustanovni konvenciji stranke Zares, ker enostavno čutim, da želim biti zraven.
posted on Sunday, October 07, 2007 1:29:58 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [4]
# Friday, October 05, 2007
Še dobro, da je že petek! Tole pa je bil teden, tako zelo poln, poln raznega dogajanja in poln raznih občutij, ki so se izmenično vrstili iz dneva v dan.

Če smo prejšnji vikend zaključili s prireditvijo, ki je zahtevala kar nekaj priprav in organizacije, polne stresa, ki te spremlja, pa če hočeš ali ne, je bil večer v znamenju iskanja izgubljenih otrok, ki so s praznimi mobiteli se čisto lepo znašli, le strah nas mam je velik in težko premagljiv.

In smo se v ponedeljek precej izmučeni vlekli naokrog in je bil torek primeren dan za pogled vase, je že sreda bila napolnjena z energičnim izbruhom najmlajših in posledično praznjenje baterij starejših. Višek je vsekakor bil četrtek, ko se srečaš s povsem novimi spoznanji, polnimi očitkov in nerazložljivih potez. Farsa.



Na srečo petek 
prevaga v navalu zanosa, ko se v festivalni dvorani pojavi tudi tvoj otrok, pozabiš na majhnost in spet si del sveta, širnega obzorja in na srečo se s petkom teden ne konča. Jutri nas čaka še eno veliko dejanje. Bo zanos ali pogum, bo resnica ali drugost?

Biti močan, je vrlina ali šibkost?
 
posted on Friday, October 05, 2007 10:32:20 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [1]
# Wednesday, October 03, 2007

Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.

Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.

Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.

Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.

Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.

Bilo je tuleče in boleče za vse.

posted on Wednesday, October 03, 2007 10:28:06 PM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]
# Monday, October 01, 2007

Pred kratkim sem dobila rezultate zanimive študije. Koliko hrane za en teden potrebuje družina?

Sami rezultati v številkah, ki se gibljenjo v razmerju 1:500 (!) ne povedo pol toliko, kot priložene fotografije.

Čeprav se iz fotografij vidi, da niso najnovejše, to še zdaleč ne spremeni sporočilnosti. Presenetilo me je, kako različno se prehranjujemo, še bolj pa, kako v različnih področjih sveta pojmujemo družino. Vsekakor zelo zanimivo in poučno.

Japan. Ukita: $317.25 a week

Italy: $260

Breidjing Camp. $1.23

Kuwait. $221.45

North Carolina (US): $341.98

Mexico: $189.09

China. Beijing : $155.06

 Poland: $151

Egypt: $68.53

Ecuador: $31.55

California, US: $160

Mongolia, Ulan Bator: $40

Great Britain: $253

Butan: $5

Germany: $500

Kaj pa v Sloveniji? Koliko porabimo za hrano?

Ali dejansko potrebujemo vse, kar nam ponujajo?

 

posted on Monday, October 01, 2007 8:15:46 AM (Central Europe Standard Time, UTC+01:00)  #    Comments [3]