Od Gornje Radgone do Trebnjega v dveh urah in desetih minutah. Brez kave, brez postanka, vendar pravočasno. Včasih so razdalje krajše, kot si predstavljamo.

Pa je spet mesec naokoli in pred vami je nova uganka. Tokrat iščemo imena slovenskih krajev. In nagrada? Tisti, ki doseže največje število pravilnih odgovorov, bo s stalno povezavo objavljen kot Frik meseca - City man - na mojem blogu!

Pa gremo po vrsti:

c1:

c2:

c3:

c4:

c5:

c6:

c7:

c8:

c9:

c10:

Pa hitre prste vam želim!

Le kdo skrivoma odpira vrata? Kdo preverja, ali smo doma? Kdo se ponoči skrito plazi naokoli? Zakaj so vrata spet odprta?

Pa smo ga odkrili, našega fantoma!

Danes sem doživela res prijetno presenečenje. Bila sem na obisku. Pogovor je s časom iz poslovnega prešel v zelo prijateljsko snidenje, saj sem srečala prijatelja, s katerim se že mnogo let nisem videla. Nekoč, ko sva bila tako rekoč skoraj sostanovalca, sva se zelo dobro razumela. In danes? Kakor, da ne bi bilo vmes vseh teh dogodkov in ljudi. Nadaljevala sva s pogovorom, tako, kot da se nisva videla 18 dni, ne pa 18 let!
Pri tem sem se ponovno spomnila na nekje posvojeno zamisel, da je naš čas v obliki spirale. Znanci, ki jih takole pustimo na neki točki so nam pri ponovnem obhodu dosegljivi in povsem blizu. Tako sem danes doživela Michela, njegov trud pri postavitvi  Inštituta za francoski jezik,  njegovo razumevanje in predajanje ciljem zaradi občutka izpolnitve.

Vsekakor mi je srečanje polepšalo dan in verjamem, da je bilo najino srečanje z namenom, ki se mi bo v kratkem tudi razkrilo.

Za vse pa vabilo v najlepši šolski ambient, kjer se francoščine učite tudi ob francoskih rogljičkih.

Včeraj sem bila v Kranju. In ker sem na sestanek prišla prezgodaj, sem si čas zapolnila z brskanjem po trgovinah. In brez večjega razmisleka sem domov prinesla servirni krožnik za piškote in novo lončnico.  Čemu še en pladenj in čemu še ena roža? Ju res tako nujno potrebujem? Danes vsekakor vem, da bi današnji dan minil enako tudi brez včerajšnjega nakupa. Pa vendar...

Živim v sistemu in okolju, kjer se Potrošništvo piše z veliko. V poštne nabiralnike dobivamo oglase, ko se vozimo po cesti vidimo le oglase, ni medija brez oglasa, v mestih so oglasi na vsakem koraku, skratka, ... bombardirani smo z oglasnimi sporočili.  Vse z namenom, da nam bodo podjetja končno omogočila izdelek, ki nam bo prinesel "dolgoročno srečo".  In mi sami dopuščamo, da oglaševalska industrija razmišlja namesto nas in kupujemo čedalje več in več, največkrat stvari, ki jih čez 1 mesec, ali pa že kar takoj, ne potrebujemo več. Na ta račun pa izginevajo gozdovi, število rib se zmanjšuje, tretji svet se še bolj izkorišča, onesnaženost se veča, naravni viri se drastično krčijo, podjetja kruto tekmujejo med seboj za tržni delež, tudi na račun domače delovne sile in umazanega marketinga. V resnici smo mi - potrošniki - tisti, ki  vse to podpiramo in omogočamo.

Se sploh zavedate, koliko denarja, časa in naše predrage energije gre na račun nepotrebnega nakupovanja. Koliko nepotrebnega brskanja po katalogih, iskanja po internetu. Če se vsega tega vsaj približno zavedate, potem vas pozivam k mednarodni akciji Dan brez nakupov  ali Buy nothing day, ki že 15 let poteka po svetu. Sodelujete tako, da se 24. novembra (v soboto) vzdržite vsakršnih nakupov.   

Se lahko vzdržimo? Lahko k tem spodbudimo še ljudi okoli sebe?

Največji prihranek pri zmanjševanju nakupov je življenje, ki ga s tem pridobimo.

Pa smo doma. Na toplem in varnem. Z letošnjega najverjetneje zadnjega pohoda z društvom Krti. Danes smo se družno odpravili izzivat burjo. In smo jo doživeli na skoraj štiriurnem pohodu v vsej njeni veličini. Zraven pa je naletaval sneg.

Občudujem vse te naše pohodnike. Najmlajša sta stara štiri leta, najstarejša že ima šest križev. Pa smo vseeno tako enotni in solidarni, skromni v pričakovanjih, veseli naših uspehov in nasploh tako povezani, da je popolnoma vseeno, kakšno vreme je okoli nas. Prehodili smo del poti, po kateri so stopale tudi šavrinke.
Spomnim se, kako težko mi je šla hoja pred dvemi leti, ko sem se pričela družiti s pohodniki. Naslednje dni sem vedno čutila posledice, sedaj pa bi z veseljem hodila tudi ves dan.

V kamen vklesana podoba šavrinke, istrske žene, ki je z ogromno košaro na glavi prehodila vso pot od Buzeta do Trsta, z namenom blagovne menjave dobrin. Njihovi možje so medtem doma pazili na majhne otroke. (Podobnost s sedanjostjo je zgolj naključna.)

Prelistala sem revijo Jana in z zanimanjem prebirala predstavitve nominirank za Slovenko leta.

Na moje veliko presenečenje, nato pa veselje, sem med njimi zagledala tudi Natašo. Ker punco osebno kar dobro poznam, lahko rečem, da sem navdušena.

foto: Lidija Mataja

V Jani lahko preberete, da je Nataša iz Krškega, rojena v tipični romski družini. Otroštvo in mladost je preživela precej nomadsko, z vozom in širšo družino. In ta ista družina ji je znala s svojo ljubeznijo vcepiti tudi zavest, da lahko in sme slediti svojim sanjam. Sedaj je Nataša prva romska policistka v Evropi, predavateljica romščine, predava doma in v tujini o (ne)strpnosti in o položaju Romov. Njeno življenje preveva želja, da bi kakorkoli pomagala predstavnikom romske skupnosti. Je tudi žena in mamica triletnega sinka.

Jaz vem, da je Nataša izredno simpatična, vedno odprta do soljudi, polna empatije in vedno dobre volje, čeprav ji v življenju nikoli ni bilo lahko.

Sporoča nam, da je ni stvari v življenju, ki je ne bi bilo mogoče doseči.

Nataša, zagotovo dobiš moj glas!

(v Jani je objavljena glasovnica)

Ta teden, ko sem tudi dopoldan doma, lahko opazujem, kako cel dan vse vrvi od življenja na naši vasi. Pa saj so vsi doma! Dejansko vidim, da smo mi, ki prihajamo nekje ob 17h v veliki manjšini.
Veliko je mladih mamic in varušk, ki svoje sončke vozijo naokoli.
Nekaj imamo tudi kmetij, ki imajo že tradicionalen urnik in verjamem, da tudi ogromno dela.

Če si doma, greš tudi v domačo trgovino, ki je sredi vasi, pri tem srečaš večino sosedov. Resda so to starejši, ki so že upokojeni in čuvajo vnuke, hodijo po njih v šolo, ki je na robu vasi ali pa jih tja vozijo na igrišče.
Najbolj pa me čudi povsem polno parkirišče pri gostilni. Ugotavljam, da anti kadilski zakon ni prav nič zmanjšal prometa. Imamo kar nekaj podjetnikov v vasi in okolici, ki se prevažajo z obveznim Audijem in očitno zjutraj tudi zavijejo na  kavico, kasneje pa na malico.

Menim, da se za prihodnost naše vasi ni bati. Ogromno nas je novih priseljencev,  še več je novih otrok.

Ko pa enkrat spustiš tole zverino na svoje dvorišče, potem ni nič več tako, kot je bilo.

Trenutno je okoli naše hiše eno veliko gradbišče. Smo vzeli tukaj malo, pa dali tam malo, predvsem pa je povsod blato in razdejanje. Nekje do pomladi bomo ravno uspeli končati dovoz in željeni prostor.

Z rujnimi lici smo se sprehajali med številnimi ruji po Krasu, na koncu poti pa nas je pričakalo rujno vince.

Pri Sv. Kvirinu, 2. novembra 2007.
Kraško gmajno jeseni zaljša rdeča barva ruja (Cotinus coggygria).

Listi na soncu s fotosintezo ustvarijo več sladkorjev, ki se vsi ne shranijo v deblu in koreninah. V starajočih listih se uporabijo za tvorbo rdečih, vijoličnih ali modrih barvil antocianov, ki skupaj z rumenimi barvili listje obarvajo rdeče.

Veli Badin in naravni most, 2. novembra 2007.
Ruj v senci je jeseni rumen in razlike v barvi so opazne tudi na posameznem listu, ki ga je le delno zakrival drug list.

Kontrastne barve Krasa. Kako te ljubim rdeče zeleno.

Jesensko barvo daje rujevim listom več vrst barvil. Rumeni ksantofili in oranžni karoteni varujejo celice pred premočno sončno svetlobo in so v listih tudi spomladi in poleti, ko zaradi zelenega klorofila ne pridejo do veljave. Jeseni, ko se klorofil razkroji in ni več prevladujočega zelenila, zažarijo listi v jesenskih barvah.

Najlepši pa je ruj, ki je rasel na soncu in ima največ rdečih barvil antocianov. Ruj v Sesljanu je še posebno rdeč.

Pri slapu Boka žari jesenski gozd. Barve pa niso vsako leto enako žareče. Da bi listje jeseni zažarelo, ga ne sme uničiti prehuda poletna suša, sončni jesenski dnevi pa so potrebni, da v njih nastane dovolj sladkorjev.

Obiranje kakijev v Sežani. Kontrastna, nebeška kombinacija barve je tudi tukaj jesensko poživljajoča.

Cesta čez Predel.
Vse dni je bila vidljivost enkratna, spremljalo nas je sončno vreme in nam omogočilo užiti vse to preobilje jesenskih odtenkov.

vir (ruj): http://www2.pms-lj.si/kras/index.htm