Celo lansko poletje sva se z Alešem pogovarjala, kako bova ob sobotah zjutraj hodila v hribe. Žal sva se samo pogovarjala, naredila pa nič. Nobena sobota ni bila dovolj prosta in dovolj primerna.

Pa je tako enostavno. Samo vstati moraš dovolj zgodaj, pobrati palice, majice, nekaj vode in že lahko greš. Le kaj je lepšega, kot biti v hribih, ko se dan prebuja? Sploh pa je Kamniško sedlo s svojim razgledom na Logarsko dolino, enkratna izbira za začetek poletnih poti. In sva šla. Skoraj pred vrhom naju je dohitel kolega Mare, in vsi smo se strinjali, da naslednjič vstanemo uro prej, kajti danes smo hojo začeli ob 5h, pa nas je sonce že močno prehitelo.

Je bilo pa danes zanimivo tudi zato, ker so bile poti proti vrhu tako polne močeradov,  da kaj takega še nisem videla. Vedno sem mislila, da močeradi žive samo ob potokih. No, sporočam, da temu ni tako, in da jih lahko najdete tudi na 1.800 nadmorske višine.

Za mano je ena zanimiva predstavitev na temo, ki me bo spremljala v naslednjih razvojnih nalogah. Tole je le nekaj uporabljenih in slišanih kratic:

CRL, OCSP, HSM, FIPS, RSA, ZEPEP, TSA, RFC 3161, CA, J2EE, ASN.1, XML, PKCS, WSDL, SNTP, RPC, ...

Le o čem je tekla beseda?

Člani gibanja tudi v letošnjem letu nadaljujemo zadane smeri delovanja. V aprilu je gibanje pridobilo nove prostore v Mariboru, katerih vrata so odprta vsem, tako za druženje, kot organiziranje raznih dogodkov. Trudimo se posredovati točne informacije o GSO (gensko spremenjenih organizmih) v našem okolju,  spremljamo ekološko ponudbo in prek svojih članov sodelujemo z vsemi ljudmi, ki želijo spreminjati svet na bolje.

Glavni projekti, ki jih gibanje podpira in izvaja so 

Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

To je nek stalen dohodek, ki bi ga država brezpogojno izplačevala vsem svojim prebivalcem - neodvisno od drugih dohodkov, zaposlitve, premoženja, družinske situacije, pripravljenosti sprejeti ponujeno delo ali kakršnih koli drugih podobnih pogojev. Tako bi z eno potezo marsikaj postavili na svoje mesto. Zmanjšali bi odvisnost delavcev od delodajalcev, odpravili socialne pasti (tisti, ki sedaj prejema socialno pomoč ne sme služiti), odpravili odvisnost vzdrževanih družinskih oseb, omogočili študentom njihov primarni cilj, to je študij, ne pa študentsko delo, poenostavili sistem socialnih transferjev in podobno. Seveda je UTD le predlog, vendar zakaj ne bi bil tudi realnost? Če je prehudo, človek mora imeti možnost, da preprosto odide, ne da bi bil pri tem eksistenčno ogrožen. A tudi, če ni hudo, če želi človek le iskati novo priložnost, bo laže prevzel tveganje, če bo imel zagotovljeno neko osnovno eksistenco. Gre za vse nas. Ker ne bomo sproščeni, dokler je naša eksistenca usodno odvisna od negotove službe. Znesek bi bil za vse odrasle enak in bi vsem omogočal ohranjanje dostojanstva.

Darilo zemlji

22. april je mednarodni Dan zemlje. Letos smo že drugo leto zapored v sodelovanju z različnimi skupnostmi – šolami, društvi, občinami in župani, krajevnimi skupnostmi in drugimi ljubitelji narave - sadili drevesa na različnih krajih Slovenije, ter se pridružili vseslovenski akciji "Vsak po svojo vrečo smeti". Akcije so potekale od Primorske čez osrednjo Slovenije pa do Štajerske. Zaključna prireditev Darilo Zemlji je bila letos na Trubarjevi domačiji v Rašici pri Velikih Laščah.

Pohod za hrano

Boju proti lakoti smo se drugo leto zapored odzvali tudi v Gibanju za pravičnost in razvoj. Tako se bomo pridružili več kot 100 državam in več kot milijon pohodnikom ter se podali na 5-km pohod po središču Ljubljane v nedeljo 1. junija 2008, s pričetkom ob 10 uri na Starem trgu. Lakota je tista, ki najbolj ogroža zdravje. Lani je v svetu zaradi lakote in podhranjenosti umrlo več ljudi kot zaradi aidsa, malarije in tuberkuloze skupaj.  Prehodi svet (Pohod za hrano) je namenjen tudi zbiranju finančnih sredstev, s katerimi se financirajo projekti za pomoč lačnim otrokom. Vsaka donacija – bodisi od posameznega državljana ali večjega podjetja – prispeva k lajšanju trpljenja pomoči potrebnih. Zbrana sredstva bodo porabljena v Sloveniji. Zakorakajte z nami v boj proti lakoti!

Danes se je odvijal uradni Mura Challenge 2 na Sladkem Vrhu. Več o dogodku boste zagotovo zvedeli pri Wegi, Vremenu in piskecu. Da pa ne bi trpeli samo fantje, smo se tudi punce lotile podviga, tokrat še s palicami. Prehodile smo dobršen del poti ob Muri in sicer po avstrijski strani, ki se ponaša z zavidljivo urejenimi kolesarskimi in sprehajalnimi stezami. Tja smo se prepeljali kar z brodom.

Prvič sem tudi videla njihov mlin na Muri, ki je sedaj bolj namenjen turistom, kot pa mletju žita.

Sledil je še formalni zaključek, beri - piknik na Velki in odkotalili smo se domov. Super je bilo.

Kdaj sem bila nazadnje v "moji" Ljubljani? Pa tisti vsakodnevni jarm ne šteje. Tako, skoraj kot turistka?

Danes smo imeli tu z vrtcem zaključni izlet in spet sem uživala, kot vedno, kadar grem lahko ob sobotah dopoldan na tržnico. O tem sem že pisala, kar nekaj časa nazaj.

Pričeli smo v Tivoliju, v Tičistanu, kjer smo krmili ptice in veverice. Zraven nas pa je bila prava promenada fijakerjev, ki so vozili po parku sem ter tja. Pravzaprav nenavadno, otroci pa so bili navdušeni. Občudovali smo izvrstne fotografije iz živalskega sveta, ki so letos v razstavljene v galeriji na prostem.

Sledil je pravi voden ogled mesta, najprej malo peš do Tromostovja in tržnice, nato pa z ladijco po Ljubljanici in nazadnje še z vlakcem gori na Grad. Manjkal pa ni niti obisk mestne hiše.

Je pa letos še posebej izdaten vrvež na ulicah. Povsod je polno življenja. Glasbeniki, umetniki, stojnice, turisti, vse to polni našo prestolnico in meni je všeč. Še najraje bi sedla kam na klopco in bi neznansko dolgo lahko vse to samo opazovala.

Zaključili smo še s sladoledom in moram reči, da prijetnejšega izleta že dolgo ne pomnim. Mislim, da sem uživala tudi zato, ker tokrat nisem imela prav nič z organizacijo. Sem pa toliko bolj cenila delo vzgojiteljice, ki se je ukvarjala z evidencami prisotnih, pobirala denar, plačevala vstopnine, iskala vodički in ves čas skrbela, da smo sledili skupini. Ja, na koncu je vedno tako, da se nekdo mora tudi na prijetnih izletih zraven še izdatno razdajati.

Danes nas je tik pred domom pričakal radar, čeprav obvestila o merjenju po radiu ni bilo. Po pričakovanju se je cela kolona vozila mimo policijskega avtomobila po polžje, saj vsi, vključno z mano, stopimo ob takem pogledu na zavore.

Tale policist je bil kar vztrajen. Meril je vsakogar in več kot učinkovito umiril hitrost vožnje skozi vas. Bil je tako zelo prepričljiv, da sem morala prav zaustaviti in si ogledati tole genialnost.

Saj ne, da ga vidim prvič. Po mailih je že krožil njegov portret, vendar si nisem predstavljala, da je lahko optična prevara tako učinkovita. Da gre za potegavščino sem opazila šele, ko sem peljala mimo.

Čestitke in vsa čast tistemu, ki je tole postavil ravno v pravem kotu in sicer nelogičnem razmerju. Verjemi, da deluje!

Zadnje dni se intenzivno ukvarjam in razmišljam o svojih navadah in priučenih vzorcih. Le zakaj je tako težko sprejeti in izpeljati spremembe v našem delovanju?

Veliko sem že prebrala na to temo, vendar mi teorija očitno ne pride do živega. Vem, da, če dovolj časa nekaj ponavljam, potem začne to dejanje voditi moja podzavest. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa je potrebno ponavljati določen vzorec, da se iz zavestnega truda prelevi v podzavestno? Ena od teorij je, da moram pri novih navadah vztrajati vsaj vsaj tri do šest mesece, toliko, kot potrebuje naše telo, da se v celoti celično obnovi in da nove navade ostanejo nekje zapisane.

Naša volja, da dosežemo nov cilj, naj bo še tako močna, lahko vzpodbudi več adrenalina, nam da zagon, morda cilj tudi dosežemo, vendar se po določenem času slej kot prej spet vrnemo na staro pot. Zakaj? Stare miselne navade nas čedalje bolj privlačijo.

Sama vem, da se na točki, ko bi lahko dosegla nekaj več, ponavadi premislim. Z lahkoto zbolim ravno v pravem trenutku, da ne morem nadaljevati z novim vzorcem prehranjevanja ali pa si enostavno prižgem novo cigareto in pokopljem zadnje tri mesece vzdržnosti. Pa vendar je vse le samo v vztrajnosti. Vztrajati pri novih vzorcih, ne pustiti svojemu umu, da te popelje nazaj v že znano okolje, kjer se počutiš udobno in varno.

Če ne drugega, jaz vztrajam pri začetkih. Približno vsake pol leta sem na isti točki. Sedaj pa začnem! Ponovno.

Pa je za mano prva tekaška preizkušnja. Ne rečem, da je bilo lahko, tako težko, da ne bi šla še kdaj, pa spet ne. Bila sem vesela, da mi je uspelo priti naokrog prej kot v pol ure. In to je to.

Pomembno je bilo, da smo tekli skupaj s prijatelji, našimi Krti, mladimi in še malo mlajšimi ;),
pa še Karmen je prišla!

Danes ob 12h v Ljubljani.

Ples četvorke, ki se ga je udeležilo 10.800 maturantov, dogodek pa je bil povezan še z večino mest po bivši jugi. Istočasno na isto glasbo naj bi plesalo kar 26.000 dijakov.

Jim je uspelo doseči Guinessov rekord?

Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.

 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.

Medtem, ko so si naši moški lizali rane po prestanih preizkušnjah, smo se krtinska dekleta družno odpravile na morje, oziroma v Trst in okolico.

Tole je bila nagrada in zaključni dogodek za udeležbo na celoletni ženski rekreaciji. Zaključek, ki se bo že konec tedna prelevil v nov začetek. Pravzaprav časa za počitek ni, zato smo toliko bolj  izkoristile podarjeni dan na morju. Obiskale smo Repen tabor, pa seveda dvorec Mira Mare, šle na kavico v Trst in nato še na dobro kosilo na Krasu. 

Malce smo uživale, ni kaj!

Evo, moj pozdrav z Gradiškega.

Fotkano z mobilcem Sony Ericsson K610i.

Resno razmišljam, da bi vsa jutra pričela kar tukaj. Ker je kiči lepo in koči* dosegljivo en, dva, tri.

(*A kdo ve, kaj v madžarščini pomeni kiči koči?)

Danes so me ponovno fascinirala polja oljčne repice. Toliko sonca!  Najlepše je, da so polja še kako živa, toliko čebel še nisem videla, kot bi imel vsak cvet svojo. Enkratno.

Pa tudi drugače je bil danes en tak sončkasto sončen dan.

________________________

epilog (spletno Delo 11.5.208)

Kot so sporočili iz Čebelarske zveze Slovenije, naj bi na nekaj kvadratnih kilometrih v okolici Domžal pomrlo sedem odstotkov čebeljih družin, čebelarji pa sumijo, da se je to zgodilo zaradi škropljenja oljne ogrščice.

________________________

Danes sem ponovno dobila email o izginjanju čebel. Čeprav ne odobravam verižnih pisem, se strinjam, da je pomembno, da nas čimveč ve in se zave pomena teh majhnih žuželk. Kot je znano imajo čebele pomembno vlogo, saj z opraševanjem cvetov pomagajo pri soustvarjanju rastlinskih plodov. Shranjujejo pa še cvetni prah, med, vosek...

Očitno je, da se tudi v naši lepi deželici tega še vedno ne zavedamo, sicer ne bi bili priča tolikim pomorom čebel. Običajno pa se ne najde niti krivca za pomore čebel. Čebelarji naprošajo vse uporabnike fitofarmacevtskih sredstev, da jih uporabljajo po navodilih proizvajalca. Vsako leto se dogaja, da se sadjarji (predvsem vrtičkarji) ne držijo navodil in škropijo sadno drevje v času cvetenja z nevarnimi sredstvi za zaščito rastlin. Zastrupljene opraševalke pomrejo pogosto že na cvetju ali na poti proti domu.

Zato kupujmo med, pomagajmo čebelarjem, da bodo še naprej skrbeli za čebelji zarod. Izogibajmo se nepotrebni ali nepremišljeni uporabi pesticidov, ozaveščajmo ljudi okoli sebe, imejmo radi in spoštujmo čebele.

Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«

Zunaj smo od jutra do večera. Sonce, voda, vročina in mraz. Skoraj tako kot na morju, le da se kopamo v potu in dežju, zjutraj pa nas čaka hladna meglica in spimo še vedno doma.

Okolica naše hiše doživlja te dni pravo lepotno preobrazbo.

Prej:

Potem:

Saj je dober občutek, ko se takole lotiš pomladno pospravljati naokoli. Smo predolgo odlašali, sedaj pa želimo nadoknaditi vse naenkrat. Pa ne gre. Kakor je videti, nikoli ne bo zmanjkalo. Pa še tu kak robnik, pa tamle malo zemlje, pa semle pesek, pa deska manjka, tukaj malo pobarvati ... Saj bo mimo, samo, da prazniki minejo, pa bo spet vse po starem.