20.12.2014     7,3°C 
Začetna stran - krtina.com!
 
 


  Pohodi

  Galerija

  Blog
  Blog'oHana


  Vreme

  ne-pomembno
  O Krtini
  Krtina Team


  geoStik
  ŠD Krti

  ZEVS

  kermauner.org

Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim
bolj težil.

(Aleš)

   

si.blogs

22.10.2006

Uspelo je! Nov strežnik laufa... Vendar pa to tudi pomeni, da se tale oblika bloga ukinja... Na žalost-srečo.

Čisto na novo bom nakladal na BLOGu. Pojdite tja!

Hvala, stari blog in čao!

17.10.2006

Še en dooolg in naporen vikend. A tudi zelo fajn!

Sobota: II. Srečanje Vremenske Skupnosti. Zdaj lahko tudi uradno povem: ustanavlja se ZEVS Združenje vremenske skupnosti! Juhu! Me sicer še čaka malo papirne vojne ampak bo že šlo... Imeli smo se zelo v redu, pojedli na kile kostanja, drugega pa nič. Na žalost sem pozabil fotoaparat, s telefonom so bolj uboge slike, tako, da so več slikali drugi. Svoj kos WS2300 pa sem le dobil!

Nedelja: Kostanjev orientacijski pohod s ŠD Krti. Cel teden priprav ter udeležba celotne familije se je bogato obrestovalo. Vsi smo bili polno zaposleni, na koncu precej zmatrani, a dogodek je v celoti uspel! Enkraten golaž, polno kostanja, v redu izvedena orientacija. Z Mitjem sva bila na točki, kjer se je streljalo z loki, Tadeja in Flori na točki, kjer so kazali znanje iz vezanja vozlov, Helena in Leander pa sta držala start in cilj tekmovanja. Seveda pa so sodelovali tudi vsi ostali Krti! Ljudem je bila orientacija kar všeč, mi pa smo se veliko naučili, drugo leto letošnjih napak ne bomo več ponavljali.

Tadeja je na koncu vsega kar zbolela od vsega hudega. Mitja in Helena sta že bila bolna to jesen, Leander je bolan sem in tja, Flori pa je izven konkurence - zdravnico je v osmih letih videla samo na sistematskih pregledih... Meni pa je Helena rekla, da lahko zbolim ampak moram najprej pokosit travo. No, to sem naredil in zdaj čakam.

Naš dimnik še vedno ni v delovanju. Vse, kar zavrtaš v steno, se spukne ven. Fino! Imamo še par idej, upam, da se bomo greli še letos...

HeliUm napreduje. Kaj vpisujete?

Nedeljo sem si rezeviral za nadgradnjo web strežnika. Nobeden ni imel nič proti. Hm, mogoče pa mi res uspe!

13.10.2006

Ker je ravno petek trinajstega:

---- EPP ON ----
HeliUm je geografska uporabniška spletna aplikacija, s pomočjo katere si uporabniki delijo zanimive in bolj ali manj pomembne dogodke za katere mislijo, da bi zanimali tudi širši krog ljudi.

HeliUm je zasnovan na široko in ne omejuje uporabnika v tem, kakšne ali katere dogodke bo izbral, ne omejuje ga niti v tem, kam v Svet jih bo uvrstil. Uporabniki lahko z ocenjevanjem določajo kateri dogodki so bolj ali manj pomembni in kateri od njih se bodo obdržali na karti.

Ker so v ospredju sami dogodki, ti pa so večinoma veljavni samo v določenem obdobju, je HeliUm razvit s smislom za čas. Vsak dogodek ima svoj "rok trajanja", do katerega se še uvrsti na karto, nato pa zapade.

Uporabniki naj uporabljajo svojo domišljijo, skupnost pa bo ocenila, kateri dogodki so dovolj zanimivi za širši krog ljudi.

---- EPP OFF ----

Takole. Razvoj tegale je kar nekaj časa trajal, a še vedno ni končan.

Pred vami je Alfa verzija HeliUm uporabniškega spletnega vmesnika, ki je v večji meri nadgradnja ideje o vremenskih postajah, napovedovanju vremena, nadgradnja ali obgradnja ideje o meduporabniškem sporočanju določenih vremenskih pojavov, stanj in podobno.

Kar lepo število stvari še manjka, narejen je le okvir, ki omogoča uvid v samo aplikacijo in predvideva kako se bo le ta razvijala.

Predvsem je poudarek na skupnosti kot taki, kar pomeni, da z aplikacijo pravzaprav upravlja celotna skupnost uporabnikov. Tako uporabniki sami določajo dogodke, sami izberejo časovne premice, sami izberejo najbolj zanimive dogodke, sami izberejo kategorije v katere določen dogodek paše.

Res je, nekaj časa je potrebno, da se človek navadi na vmesnik, a omogoča presneto veliko in je precej natančen. Narejeno na osnovi Google Maps, ki niso najhitrejše, a vseeno je začetna hitrost zadovoljiva.

http://www.krtina.com/maps/HeliUm.asp

Pejte pa vpisujte!!!

11.10.2006

Končno slike iz Sarajeva. Na žalost slikane s telefonom N70, kar ponoči ni najbolje ampak nekaj je.

Republika Srbska in naš avtomobilček, ki mi je prehladil uho, Baščaršija, vse glavne mošeje v bližini, utrip na Ferhadiji. Vsega skupaj smo imeli v Sarajevu pol ure. Tja in nazaj. Eh. Nekje na poti do Tuzle in edina slika iz Tuzle... Zanimiva stavba, kajne? Celo v razrušenem Sarajevu se je tale znak obdržal celo do danes. Morate malo bolj pogledat - še iz 70. - 80. let...

9.10.2006

Karta našega popotovanja. Seveda je Gps Track tudi na voljo, če koga zanima.

Takole pa slika N80. Leanderček na potovanju, EuroSpin, prva trgovina čez mejo, še vedno bolj poceni kot pri nas in razgled iz službe.

Na voljo so tudi nove statistike ter Google Analytics ter Top Content. Obiska vedno več, bogve koliko časa bomo še zdržali...

8.10.2006

Jesensko potepanje je za nami... Škoda. Vse prehitro minejo tale potepanja. Ampak saj bomo šli kmalu še kam, kajne?

Prvo smo šli pogledat morje, stene in mačke nad tržaški zaliv. Pot nas je vodila mimo kraških osamelcev spet do morja, ki je še vedno toplo. Vojaški spomenik v Redipuglii je ogromen, a je Leander spal in sva ga samo poslikala. Malo bolj smo se ustavili v Cormonsu, kjer smo naredili sprehod do cerkvice na hribu in po mestu. Zelo malo ljudi povsod, le domači prebivalci. Za spanje smo si izbrali mladinski hotel v Pliskovici. Okrog vasi imajo speljano pot, ki jo nekateri hočejo prav hitro prehoditi. Tako lep dan je bil, da smo kar hodili in sedeli... Seveda smo morali zaviti še na Trstelj in pogledati današnji razgled. Enkratno! Nekateri hočejo pa še višje! Le še po kakšnem dežju bi se bolje videlo. Sedeli smo in sedeli in našli celo prijatelja. Skok do Štanjela in iskanje gostilne... kar se je izkazalo za zelo neplodno, saj je bil Kras natlačen z ljudmi, predvsem v gostilnah. Tako, da sva obupala v iskanju, raje smo se pogostili z našo potovalno hrano in imeli piknik nekje v vipavski dolini. Čakal nas je samo še skok do Krtine preko Ajdovščine, Cola, Godoviča in Logatca.

Čeravno takole po opisu ne zgleda prav veliko, je glava vseeno (pre)polna vtisov. Pravzaprav tako malo potovanje pa lahko tako veliko vidiš. Kras nama je všeč, Leandru je všeč že samo, če kam gremo in tako smo sklenili, da bomo še šli. Velikokrat. Le opomnim naj še, da lahko svojo bivšo ženo srečate tudi kje čisto nepričakovano, tako kot jaz v mladinskem hotelu v Pliskavici. Neverjetno...

Da ne povem, da je N80 crknil že isti dan, jaz pa nisem imel polnilca... Če me je kdo hotel dobiti, bi se moral kar malo znajti! Ko najdem polnilec, bo še par slik s telefona prišlo.

Ja, pa še fotke iz Sarajeva in Tuzle... Ojej, veliko sem že dolžan! Bom, bom, obljubim!

Oh, pa da ne pozabim, seveda sem vse, mislim VSE, kartiral. Samo preden bom vse to spravil v neko obliko bo pa še trajalo.

6.10.2006

Neverjetno dolg teden tole, kaj?

Še slika peči in našega pospravljanja!

V soboto se je začelo. Z risanjem črt in pripravljanjem igrišča. V nedeljo zgodaj zjutraj nadaljevalo s postavljanjem šotora, prihajanjem igralk, pokali, igrami in na koncu z jurčkom. Vsi smo uživali, otroka tudi. Kako sta bila umazana! Ojej, ampak bale so zakon! Večerna utrujenost velika. No ja, saj se ne spodobi, da bi se človek šparal na domači zabavi, kajne?

V soboto zjutraj sem se, kljub slabemu počutju, odpravil v Sarajevo. O, koliko vožnje, kar osem ur smo porabili. Ampak je šlo. Službene zadeve so nas toliko omejile, da smo le za pol ure videli Baščaršijo in se malo sprehodili. Ker nisem vzel fotoaparata, čakam še na Jankove fotke. Boste že videli. V torek skok (tri ure vožnje) do Tuzle, malce po mestu, hop na čevape in spat. Drugi dan delo, delo in delo, nato pa vožnja proti Ljubljani. Ker sem mojster, sem seveda pozabil polnilec za Ipaqa in sem tako z GPSjem lahko narisal le par pikic. Tako ali tako nimam kake pametne karte za celo BiH. Všeč nam je bilo, le premalo časa je. Kot vedno pri službenih zadevah.

V četrtek pa še v Volčji potok na seminar in evo... zvečer ob osmih spat, skupaj z Leanderčkom.

Danes je pa že petek. Jutri pa spet na potep. Se greva s Heleno skrivat. Da naju noben ne najde!

Dobil sem nov telefon! Juhej! Nokia N80. Neverjetno... Prve slike so tukaj. Seveda še nisem zaščitnega selotejpa vzel dol in tudi malo majhne so. Za prvo silo! Sem pa slikal našo požarno vajo. To bodo sodelavci zadovoljni...

Aha, tudi dimnik imamo že narejen! Torej je potrebno le še enkrat zakurit pa bo! No, bom poročal, kako bo šlo... A se bo kaj kadilo???

Ja, priznam, oba priznava, da sva ZMATRANAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA.

28.9.2006

Novo pohištvo imamo! Nova miza in stoli v kuhinji! Končno. Razpadajoči stoli so se premaknili v klet, tisti najstarejši pa bodo odšli na smetišče, s staro mizo pa se igra naš najmlajši. Zdaj je pa čisto druga pesem tole... Še posebno Helena je zelo zadovoljna! In tudi jaz priznam, da je bila to čisto dobra ideja!

Včeraj sem srečal starega prijatelja na sosednji črpalki. Pa sem gledal in gledal in potem le vprašal. In se je pokazalo, da je to res naš stari prijatelj. Še vedno vozen in v skoraj čisto enakem stanju. Mi je kar srček zaigral, še vedno dobro zgleda, bivši naš Tipo!

Kaminska peč je že na svojem mestu. Samo še slikal je nisem. Včeraj so prišli fantje in 140kg hitro odnesli noter. Hvala, fantje! Imeli pa smo težave z dostavo in organizacijo prodajalcev. Ne vem, ampak zgleda, da so čisto vsi prodajalci popolnoma enaki. Govoriš jim in govoriš pa te ne poslušajo. Ko enkrat stvar prodajo, jih čisto nič ne zanima več. Tudi Lokaterm ni nikakršna izjema. In na koncu pošljejo prevoz s študentom, ki mu nič ne povejo, čeprav si se ti z njimi čisto nekaj drugega zmenil. Te dostave so res hudič... Koliko dni svojega dopusta bi moral človek dat, da bi samo te dostavljače kar naprej čakal??? Včasih res zgleda, kot da smo na svetu samo zato, da jih čakamo... Kot da nimamo drugega kaj početi.

Helena je na listi. Kul. Še več dela nas čaka! Nekaj pa je potrebno narediti, kajne?!

V nedeljo, 1.10. pridite v Krtino! Ženski nogometni turnir. Se bomo imeli noro dobro, verjamem!

Jep, članek je izšel. Prazaprav celo dva. En velik pa en majhen. Zdaj jih lahko celih 10 zapijem! Pejte kupit revijo Monitor! Problem je le v tem, da je danes že četrtek, jaz pa Monitorja nisem uspel še niti odpreti... Grr.

Eno fajno aplikacijo delam. Zdaj je pa res že kar v redu... Oh, bom že povedal, ko bo čas. Tistemu, ki pa ugotovi kaj je to pa plačam pivo! Web 2.0 in podobno. So me čisto napalili in sem se lotil. Kaj pa če človek... Čeprav potem nimam nič časa. Eh...

24.9.2006

V petek zvečer, oziroma v soboto zjutraj (0:30!!!) smo se končno znebili mojstrov. Oh, kako pašeeeee. Ta zadnja dva sta bila počasssssna in sta tako delala do zgodnjih jutranjih ur. Jaz sem šel raje spat, da jih ne bi nagnal domov, Helena pa je vztrajala. In dosegla, da sta vsaj kolikor toliko končala. Ko potegnemo črto, kaj smo naredili, je vsega skupaj bolj malo. Štiri okna, vrata, strop in elektrika domačega mojstra, mene. Koliko svinjarije... Pucali smo celo soboto in celo nedeljo. Do naslednje sobote, ko pride nov mojster. Mojster za dimnike. Bomo videli ali bo sploh prišel in koliko bo naredil. Upamo tudi, da bo do takrat tudi peč že doma!

Danes sem tudi malo prčkal po kleti. Pa se mi je vse zasmililo, toliko zapuščenih projektov čaka name... Povsod neka elektronika in podobne zadeve, vse v čakajočem stanju nabira prah. Premalo je eno življenje, da se vsega lotim. Zadnje čase namreč nekaj besno razvijam in sem čisto noter. Poleg domačih opravil, malte, beljenja in pucanja, ne zmorem še kaj več. Bo ostalo moralo spet čakati. Na žalost.

19.9.2006

Končno slike z žura! Spet sem nekam dolgo rabil. Ampak zdaj pa so! Smo imeli cel program in se še fino zabavali. Jah, 50-letnica ni kar tako! Še Abraham se je oglasil. Pravzaprav kar dva! So bile pa za to nagrade toliko večje! Spat sem šel ob 6h zjutraj in sem celo nedeljo, hm, kako bi rekel, vegetiral... Zdaj imam pa malo dovolj teh žurov. Sem že zmatran.

Še zdaj ne morem verjeti, mojstri so bili danes pri nas! Dve okni sta že, dve jih čakata še jutri. Nekaj so že v soboto naredili, nekaj malega pa je razbijal še domači mojster - jaz. Bomo videli, kako bo to uspelo. Elektrika že ne bo problem, zapacat pa ne vem če bom znal. Pa tehle vrat tudi kmalu ne bo več. Tole je njihova zadnja slika.

14.9.2006

Po glavi mi rojijo razne zadeve. Tako veliko jih je, da sem čisto zmešan. Končno sem spacal skupaj dva sajta v angleščini. No, spacal ravno ne, sem se kar namatral in se bom moral še veliko matrati. Seveda sem pri tem uporabil tudi AdSense. Sem se malo spogledoval z nišarjenjem ampak mi ne gre. Težko bi pisal o nečem, o čimer nimam pojma. Skupaj zlagat z ineta se mi pa - preprosto - ne da. Vendar pa me je AdSense vseeno toliko pritegnil, da sem ga uporabil. Pa naj angleško govoreči gledajo reklame. Če jih sploh bo kaj... Najbrž bolj malo. Zato sem vzel dve temi, s katerimi se tako ali tako ukvarjam: vreme in hišno avtomatizacijo in jih počasi prevajam v angleščino. Konec koncev zakaj pa ne? Že dolgo sem imel to v planu, mogoče bo tudi koga iz sveta zanimalo, kaj počnem(o). Mah, to je že skoraj napuh...

Zgleda, da bo, vsaj kar se tiče Hišne avtomatizacije, na angleških straneh mnogo več pisalo kot na slovenskih. Hm. Po določenem času je malo lažje pisati, ko ima človek malo distance. Upam, da bo razumljivo.

Tudi druge spremembe se obetajo. Predvsem s temle blogom. Ne morem in ne morem se odločiti, kako naj pišem. Po eni strani mi je tale način pisanja pravzaprav všeč, skromen in oseben. Kaj se meni (in nam) dogaja. Včasih pa seveda hočem kaj več (glej Podkleteno Nebo in začetke v tem letu) ampak se vse skupaj počasi izrodi in odneham. Zgleda, da mi to dvoje ne gre skupaj. Takle tekst namreč napišem v dveh minutah, s tistim pa se moram matrati. In ob večerih je to bolj težko, glava je že zaspana, misli utrujene. Lahko samo še strnim, kaj se je zgodilo. Ampak tako hudičevo bi rad kaj več spisal. In to me žre.

Zato sem sklenil, da si bom najprej instaliral en dober program za bloganje in ne bom več takole neurejeno pisal. S komentarji in vsem, kar paše zraven. Izbral sem si ga že: DasBlog. Se mi zdi, da bo kar v redu. Seveda pa ga bom lahko dal na nov strežnik. In upam, da to ne bo več dolgo trajalo. Vse je že pripravljeno, čakam samo na en, en samcat prost dan. Pa ga ni, tudi v bližnji prihodnosti ga ni... Grrrr. Obupal pa ne bom!

In upam, da me bo potem boljša oblika in predvsem lažje upravljanje bolj pritegnilo k pisanju.

Sem povedal, da je izšel moj članek o NAS-ih v Monitorju, septembra? Na žalost ga ni na netu, tako, da morate Monitor kar kupiti. Če vas seveda zanima. Res pa je, da s člankom nisem prav zadovoljen, nekako mi tiste naprave niso prav "legle". Čeprav bi mi TeraStation hudimanovo prav prišel... Vedno skoraj jokam, ko moram vso opremo vrniti... Šmrc, šmrc.

Vse pa tudi kaže, da bo tudi v naslednji številki Monitorja izšel še en članek. Sem priden, kaj? Ja, pisanje mi pobere kar veliko časa, sem in tja moram celo vzeti dopust, ker vse vlečem do roka za oddajo in še čez. Po eni strani tako matranje po drugi pa tako veselje. Zakaj morajo vse te stvari imeti vedno dve plati? Da je potem lepše? Ah.

11.9.2006

Pa je šla prva nečakinja v zakonski stan. Ohcet smo preživeli, imeli se dobro in razigrano, Flori plesala, Leander pa pod pršutom spal. Ampak premalo. Je bil ob 1h pokonci in smo morali iti počasi domov. Pa ravno začel sem... Seveda sem vse tudi kartiral! In spekel CD za mladoporočenca.

Danes smo pa nabavili drva, kar dvakrat sva jih šla s Heleno iskat v Veliko Lašno. Vitara je velika za natanko 1 kubični meter drv. Pa naj kdo reče, da tile japonci ne načrtujejo dobro! Skratka, drva imava, samo še peč in dimnik manjkata pa lahko začnemo kurit!

Še vedno čakamo mojstre... Me prav zanima ali bodo prišli do zime, me prav zanima...

Danes so me klicali s SiOLa. Ali res hočem Trio in podobne reči. Malo preverjanja. Vsemu sem pritrdil. Čeprav malce pa le dvomim, da bo kaj. Samo zakaj pa razvezane zanke ne morem imet? Hm, bom moral ISDN spravit na eno stopnjo manj, stroški so preveliki. Pa itak zdaj dobim še dve liniji čez SiOL. Mater bo telefonov.

9/11/01. Ni več vprašanje ali gre ta svet v maloro ali ne. Vprašanje je samo kako hitro bo šel...

7.9.2006

Pa smo uspeli. Priti na Triglav. Zelo dobro. Pravzaprav mi je šlo celo bolje, kot sem pričakoval. Pač nisem imel kondicije in me je bilo malo strah, še posebej za dol. Ampak ker je bila družba prava in najboljša, problemov ni bilo. Resda sem potreboval kar 5ur in pol od Aljaževega doma prek Praga do Kredarice, ampak, hej... Sem štejem tudi trikratno klicanje iz službe, pa fotografiranje kar naprej itd. itd. Sploh ne veste, koliko imam jaz dela! Pa še počasen sem...

Tako počasen, da je GPS delal le okroglih 6 ur in pol. Potem sem spraznil vse baterije, ki sem jih imel. Na srečo je tamala baterija znotraj iPaqa zdržala do doma! Da ni šlo vse skupaj v maloro. Zdaj vsaj vem, koliko časa zdrži. Bom moral še akumulatorjev nabavit. Toliko pa je narisalo poti.

Skratka, bilo je enkratno. Vreme, razgledi, gore, ljudje. Vse je bilo krasno. Razen kolone s Kredarice na Triglav. Kolone gor in kolone dol. Hkrati. Zelo zanimivo... Pa smo le prišli, se razgledali, jih ene par krstili, še policaji so nas prišli pogledat potem pa dol v kočo.

Vstal sem še pred sončnim vzhodom, škoda da je vzhod trajal le pol minute. Ravno, da sem ujel prve škrlatne žarke. Škrlatice pa ni obsijalo in še zdaj ne vem ali je Škrlatica zaradi jutranje ali zaradi večerne zarje... Bom moral pa še enkrat gor, a ne? Razor, Jalovec, Mangart, Zahodni Julijci z Višem in Montažem v oblakih, ja, lep dan smo imeli!

Spustili smo se v dolino Krme, pot se mi je zdeeeeeeeela presneto dolga. Še nisem hodil po njej in sem si rekel, da najbrž tudi ne bom več. Čeprav za dol je bila pravzaprav kar v redu. Ampak raje imam skale in prepade. Se kar naprej nekaj dogaja!

Naslikal sem 270 fotk. Borovničke so zakon na Kredarici! Ampak malo drage... ;)

Drugače pa imamo doma težave z mojstri, ker nikoli ne pridejo takrat, kot rečejo. Se ne opravičijo, preprosto jih ni. In lahko si na koncu srečen, da sploh kdaj pridejo. Oh, pa se ne bom sekiral! Načrtujeva pa še kamin in dimnik in še boga in pol...

Mogoče nam bo uspelo malo dvignit hitrost in pridobiti Trio paket. Tudi razvezane zanke ne morem dobit, tako, da lahko o kakem T2 ali alternativi samo sanjam. Oj, SiOL, moj dom... kako si... Pa raje pustimo to temo!

Ustanovili smo pevsko sekcijo znotraj ŠD. Zdaj se moram učit narodne in ponarodele... Pa še na kitaro. Si ne predstavljam, da bi bil tak zabavljač. Hm. Kaj človek vsega ne počne na stara leta, kaj?

Sigurno se je tale in prejšnji teden še veliko zgodilo ampak za danes sem že veliko napisal, a ne da? Pridite še kaj okrog, če vam ni preveč dolgčas. Pa tudi če vam je (dolgčas), mi lahko delate malo prometa. Pa dajte kdaj na kako reklamo kliknit, drugače bodo prej Iprom zaprli, preden mi bodo kaj izplačali... ;)

28.8.2006

Takole pobarvamo Tadejo. Saj ne vem ali je zadovoljna ampak pusti se mi pa še!

Mitja je bil pet dni na Pohorju in se je imel prav v redu.

V soboto smo igrali malo odbojke nato pa v prav poznih urah sklenili, da gremo naslednji dan uhojat naše čevlje. In smo vstali prav ob nesramni uri za nedeljo in šli. Prime se nas prav vsaka neumnost! Do Češke koče je šlo prav lepo in enostavno. Ker pa nas je gor začelo malo zebsti, zmatrani pa tudi še nismo bili, smo prečili še do koče na Ledinah. Kar sicer ni nič groznega, če ne bi imeli tudi Leandra s seboj. Tega pa je malce težje nesti naokrog v nahrbtniku. Sreča ga je nesel Stane, ker jaz ga ne bi uspel prinesti čez vse tiste kline. Toliko kondicije pa še nimam... Torej, hvala Stane! Heleno je bilo strah (mene tudi!) a skrajno lepo! Srečo smo imeli še z vremenom, saj je začelo deževati ravno, ko smo prispeli na Ledine. Potem smo se še tam malo greli in odšli dolino, ko je nehalo. No, malo je še pršelo ampak ni bilo hudega. In danes, dan potem, smo skrajno zadovoljni, da nam je uspelo in da smo se imeli presneto fino! Pa še jurčka (dva) smo imeli za večerjo. Enega je seveda Stane našel... ;)

Jasno, da sem vse kartiral. v 1:50000 in 1:25000. Pa še track file, če koga zanima.

21.8.2006

Kako se menja okna? Takole. Zunaj se ne vidi prav veliko, a od znotraj je pa čisto druga pesem. Ojej, upam, da bo še kdaj po starem. Šele zdaj vidimo, kako velika okna imamo... Kaj bo šele s tistimi v spodnjem nadstropju, ki so trojna!

Natanko en kivi smo pridelali. 100% porast pridelave v primerjavi z lanskim letom! Kako letos rodi, kaj???

A se vam zdi, da imam pospravljeno? Še meni je zdajle malce preveč razmetano. Ampak nimam časa... Sorry.

Skoraj bi pozabil: še karta včerajšnjega potepanja.

Igram se z Google Maps API. Prišel šele do risanja in pozicioniranja kart. Uporabno in obetajoče! Primer 1 in primer 2.

21.8.2006

Organizirali smo sestanek Vremenske Skupnosti. V okolici Sladkega Vrha smo imeli enkraten razgled. Vreme sicer ni bilo najboljše a je bilo vsaj toplo. Tako smo do večera klepetali in se domenili kar veliko stvari. Podrobnosti še sledijo. Jasno, da sem celotno pot kartiral. Zakaj pa imam GPS?

V soboto so tudi prispela štiri nova okna. Okna so dobra, moram priznat, luknje so pa tudi velikeeeeee. A to bomo že nekako. Upam.

16.8.2006

Pa smo bili spet na morju! Žalostni smo, ker se je že končalo, smo pa veseli, ker smo bili! Kot po navadi nismo mogli zdržati na miru in tako smo odšli malo raziskovat slovensko obalo. V prvi vrsti zaradi slabega vremena, a tudi zaradi česa drugega.

Kaj več bo napisala Helena, jaz samo malo dokumentiram. Najprej smo malo prečesali obalo za ugodnimi hoteli/apartmaji, vendar tega ni. Pristali smo torej v Salineri, kaj je že?, aha: energijski resort. Opa. V apartmaju sredi hriba, z lepim razgledom, a premalo prostora za avto. Tako, da je bilo spet treba robo nosit gor in dol. Ampak tega smo že navajeni... Treba je pač parkirat spodaj na parkirišču. Takoj smo se seveda podali iskat tunel med Strunjanom in Portorožem, a prvi dan nismo imeli niti časa, da bi ga prehodili tudi, če bi ga našli. Smo pa našli okvirno smer kje ta predor sploh je. Potem smo raje šli raziskovat Strunjanski klif, ki je s svojo samoto in naravnostjo naredil na nas enkraten vtis. Pa čeprav je bilo treba iti zelo dooool. In potem spet gor. Otroka sta uživala, midva pa seveda tudi. Še slikanje pri križu na vrhu, že ob zahajajočem sončku. Zvečer pa še v Izolo, da dan ne bo prazen. Na sladoled in slikanje. Vzhajajoča luna je enkratna ampak na slikah pol tako dobro ne zgleda!

Naslednji dan smo se v dežju odpravili v Trst. Na žalost je bil ponedeljek in to deževni ponedeljek. Nikjer skoraj nikogar, samo dež, dež, dež. Seveda pa je takoj, ko smo se usedli v avto, posijalo sonce. A mi smo že imeli druge plane! Zvečer smo jo namreč mahnili skozi predor, direktno v Portorož, malo se sprehajali, malo jedli sladoled, na koncu pa hiteli domov pred čisto temo in (spet) dežjem.

Tretji dan je bil v znamenju kopanja v hotelskem bazenu in V iskanju izgubljenih Krtin. Kakšni lepi kraji, a spet, kakor je navada v Sloveniji, sami hribčki in dolinice. Zaledje slovenske Istre.

In v takem iskanju smo prišli do doma, zavili na hitro še v Blagovico, na nogometni turnir, kjer so naši fantje iz ŠD Krti priigrali drugo mesto! Čestitamo! In po tej sliki sodeč, Leandru ne manjka več prav dosti do fuzbalerja!

Zdaj pa samo še rečte, da se nam ne dogaja...

Tole so pa karte: prvi dan, drugi dan, tretji dan.

Aja, pa UPS sem nabavil pa Vremensko napoved dobite po e-pošti pa, pa, pa... Pa drugič!

13.8.2006

Ta teden smo bili razveseljeni z registracijo. Na lastni koži smo opazili, da lahko avto registrira le lastnik, kar nas je stalo še malo več hoda. Seveda sem poskušal tudi preko spleta ampak... je namenjeno le avtom, ki ne potrebujejo tehničnega pregleda. Hm.

Sem se pa navdušil nad portalom javne uprave. Zdaj lahko kar od doma gledam, kdo prodaja travnike in gozdove v moji okolici. Ha! A ni to fajn? Sicer nič ne rabim, fajn se mi pa vseeno zdi.

Com-shop je ena zanimiva trgovina. Ste opazili? Se registriraš, izbiraš in daješ vse v voziček, ko pa hočeš plačat pa vse skupaj crkne. Enkratno! Poskusil sem s kartico in s predračunom, ker tisti UPS sem res hotel, ampak rezultat je bil isti. Seveda sem potem šel v trgovino ampak tam so bili še bolj brezvezni. Nikakor ne moreš dobiti tistega, kar hočeš. Samo tisto, kar imajo na policah. Ker sem trmast in ker zadevo resnično potrebujem, sem pač vzel Musteka 600. Grenak priokus pa je ostal. Res ne vem zakaj sploh imamo prodajalce? Jaz se moram vedno truditi in prav prositi, da kaj kupim... To pa res ne vem ali je prav. Ker pa sem in tja potrebujem tako robo, ne morem reči, da k Comtronu ne bom šel več. Žalostno.

8.8.2006

Spet en dolg vikend in spet bo kratek teden. Poln dela. Vedno hitreje gre, se vam ne zdi? Šmrc.

Naša hiša je stara in se je začela rušit... Še dobro, da nobenega ni bilo spodaj. Zdaj pa razmišljam, kaj za vraga naj s tem naredim. Hm.

V soboto smo postavili še eno tablo za ŠD Krte. En, dva, tri pa je bilo. Kaj smo pridni!

Naslednji dan pa družinski izlet s ŠD Krti v Snežno jamo. Kakšna luknja... pa greš dol pa dol pa še malo dol. Ampak potem je pa prekrasno! V začetku ledeni kapniki, sredi poletja! In kar dober sprehod, slabe dve uri, s karbidovkami v rokah, do konca in nazaj. Leander je bil čisto navdušen, res pa je vmes tudi malo dremal. Na koncu smo dobili še šnopček, da nas malo pogreje in se vrnili. Vsi navdušeni. Prav posebna jama, na nadmorski višini okoli 1500m in to kraškega tipa. Znanstvenikom je podrla vse teorije. Skratka, prekrasno! Pa še eno punco imajo not zaprto, jo vidite? Potem smo se odpravili še do uro oddaljene Koče na Loki, kjer smo uživali v sončku in se pravzaprav martinčkali in uživali. Preden smo morali premikati avte, da smo z avtobusom sploh prišli ven, smo naredili seveda še eno gasilsko.

S kakšnim velikim avtobusom ne rinite gor, je prenevarno. Meni so se tresle hlače, ko smo se vozili. Kar naprej nad nekimi prepadi, avtobus je komaj prilezel čez par ovinkov. Drzni imajo srečo, pravijo. Ufffff.

Seveda sem vse trackiral z GPSjem, naredil pa sem tudi karto, kje vse smo šli. Pa pojdite še vi. Se splača!

3.8.2006

Ja, vse najboljše Starejša sestra!!! Precej hitro letim za teboj!

Zadnje čase se ukvarjam samo še z arhivo. Vremenskih postaj, seveda. Arhiva gor, arhiva dol, arhiva sem in tja in tako naprej. Kar malo si poglejte, kaj vse nastaja.

Takole pa zgleda Google Analytics za krtino.com za mesec julij. Obisk ne gre gor zato, ker smo tako dobri (šmrc...) ampak zato, ker počasi dodajam strani v obdelavo. Precej zanimiva stvar, tako vsaj hitro vem, kdo vse uporablja našo Napoved, Informacijski drsnik in ostale Storitve.

Tole bi pa znalo bit zanimivo, v tem času brezžičnih in več ali manj zelo dostopnih povezav - Vreme za dlančnike/telefone, PPCje skratka.

Kaj je danes fajn deževalo, kaj? Pozdravljena, jesen!

30.7.2006

Uffa, kakšen dolg vikend! Pa še nekaj slik sem dolžan!

Naša dva tabornika! A mogoče poznate tele rastline, oziroma poznate razlike? Mi še ne. Se bomo pa naučili! V to smo trdno odločeni! Niko s svojim darilom na rojstnem dnevu zadnji vikend.

Ker smo že v petek dobili obiske smo kar takoj pekli ribe. Spet brancine in orade in tokrat priznam, da so mi ratale! Nič se niso prijele in tudi zažgane niso bile. Mi pa rešetka razpada in je sploh ne morem več pomivati. Pa kakšna roba je to? Za dva-tri kratno uporabo???

V soboto smo se odpravili na Stari grad nad Kamnikom, dan je bil poln presenečenj. Najprej to, da smo zgrešili "pravo" pot in šli po mnogo lažji in položnejši. Kar je bilo seveda fino. Kljub vsej tehnologiji, ki jo vlačim s seboj, je čisto brez pomena, da je potem ne upoštevam. Seveda smo Stari grad zgrešili in pristali na Špici. Kar pa je bila spet sreča, saj smo vsaj malo več hodili, razgled na Kamnik pa nas je sploh očaral. Midva s Heleno pa sva uživala v pogledu na kraj, kjer smo zadnjič bili. No, na Stari grad potem nismo pozabili, ogledali smo si ga in opazili, da se spet uveljavljajo stari časi! Pot navzdol je bila strma ko hudir, a najmlajši jo je odnesel takole, kar je bilo spet dobro, ker drugače ne vemo, kako bi prišel dol... In dan je bil prekrasen!

Danes pa smo jo, kljub slabem vremenu, mahnili na Smrekovec nad Mozirje. Veliko smo slišali o borovnicah tam, pa smo si šli to ogledat. Cesta ni bila ravno najboljša, gor sem prišel ko ožeta cunja... Čisto drugače je voziti avto, kjer je notri 7 ljudi... se mi zdi, kot da me odgovornost za vse kar tlači navzdol. Hm. No, Espace se je danes dobro držal in nas kljub težki cesti lepo pripeljal kar visoko. S tamalimi pač ne moremo hoditi par ur. Smo pa se kar dobro sprehodili, Leander se je enkratno držal. Brez nabiranja borovnic pač ni šlo, nismo pa jih nabrali preveč. Na vrhu se je vreme še razjasnilo in kar naenkrat je postalo presneto vroče. Še nikoli nisem v nobeni koči videl toliko prepovedi, kot jih ima Koča na Smrekovcu. Prepoved pri prepovedi. Ne smeš tega pa onega pa tistega pa tega... Ojej, si kar misliš, kaj si vse ljudje privoščijo! Ampak okolica pa je zgledno urejena, polna rezljanih debel, vodnjakov, orlov. Za borovnice pa so tudi imeli prav, nikoli jih še nisem videl toliko na kupu! Lahko nabiraš cele tedne... Če ti seveda vsega prej ne poberejo.

Pot navzdol v prijetnem sončku je bila mnogo lažja kot navzgor... Pa res vreme toliko pripomore? Hm, hm. Še na kavici smo se ustavili v Šmarnem pri Paki, ker tam še nikoli nismo bili. In, hop, pod Trojanami domov.
Ja, dolg, a enkraten in lep vikend! Končno malo hodiva!
Tole je pa avtoportret. Pa ne moj, Mitjev!

Vidim, da sem fotoaparat pogrešal... Spet ogromno slik. Tukajle gor jih dam okroglih 5 procentov. Shranjevanje slik postaja že problem. Okoli 20GB jih je namreč že!

Če ne veste, kje je Smrekovec in/ali Stari grad, prilagam Track za GPS: Smrekovec, Stari grad.

25.7.2006

Mi imamo pa mucko! Mi imamo pa mucko! Kar naenkrat se je k nam pritepla ena mlada muca. Luštkana ko strela, progasta, z belimi tačkami in ušesi. Čisto nič ne zgleda kot da prihaja iz vasi, nekako je preveč negovana, čisto nič skuštrana, pa še metle se ne boji. Dlaka čisto po whiskas metodi. Resda polna bolh, a nič ne de. Zaenkrat si je izbrala nas, na svoji poti kdo ve kam. Pokazati pa je ne morem, ker sem veliki pozabljivec in ker je fotoaparat v Krškem. Upam, da ostane nekaj časa!

Jaz sem pa

in tudi to:

Zdaj so tile bannerčki za v forume čisto in. Čeprav vse crkuje. Včeraj slohosting.com ni delal skoraj cel dan, danes ponoči se je Krtina obesila... Ojej.

Končno sem kupil papir za nalepke. ZDAJ pa bomo printali! Imam že vse pripravljeno, en list belih nalepk in en list prozornih. Po mojem bo šla cela barva za oba lista... Precej drag špas, tole printanje.

23.7.2006

Tudi Tadeja se je vrnila! Ampak tudi spet šla! Oh, tile otroci prav uživajo, kajne? Domov oprat in po denar potem pa hop naprej...

Sobota je bila dan za obisk sorodnikov in za en mali žur. No, ostali so imeli velik žur, mi pa smo zaradi vseh obveznosti morali oditi prej. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi kaj pozabil. Tokrat je bil to fotoaparat. Joj, pozabljivec. Se pravi, da boste morali na slike malo počakat, da nam obisk vrnejo!

V petek smo pa tudi praznovali rojstni dan, tako v miru in večernem hladu smo popekli nekaj čevapčičev, mesa in... In lisičke! Tokrat s česnom. Brez veze, da govorim kakšne so bile, to bi morali probat! Skratka, lepo preživet večer.

Povsod, kamor gremo, gre GPS z menoj. Kmalu bom začel objavljat poti do trgovine... Zoprno, kaj? Ampak to pomeni, da sem še navdušen. Ha!

Tole sem pa skoraj pozabil... Naš ljubljeni prijatelj Espace nas je spet razveselil. Tokrat z zadnjim ležajem. Za 72k sit. A se sploh splača, da karkoli rečem??? Bom raje tiho, drugače spet začnem bentit in pljuvat. Ohhhh.

http://www.krtina.com/napoved/napkako.asp je pravi naslov, če si hočete na svoje strani umestiti Vremensko Napoved Vremenske Skupnosti vreme-si.net. Kar fino smo se potrudili vsi, kajne?

A ni malo vroče? Šele zvečer lahko človek začne živeti, kaj? Ni čudno, da hodimo vsak dan pozneje spat. In potem danes malo vegetiram. Priznam.

Web strežnik je v postavljanju. Saj veste, da to lahko traja dalj časa pri meni, a ne?

20.7.2006

Mitja se je vrnil! Pravi popotnik! Zdaj je hiša malo manj prazna...

A veste, koliko kaj stanejo kamini? Ogromno! Preveč! Groza. Čeprav so cene od 300k pa do 2M. Hm, potem pa se odloči... Vzameš siporex in vsako leto na novo postavljaš? Eh.

Vremensko napoved Vremenske Skupnosti vreme-si.net si zdaj lahko enostavno linkate na vaše strani. Citiram (sam sebe):

Na http://www.krtina.com/napoved/napglej.asp imate tako, html, varianto, ki si jo lahko z najrazličnejšimi nastavitvami sami naštimate.

Nastavitve so torej:
BG - background color zgornje in spodnje vrstice (red, navy, blue, white - po standardu html) (default=blue)
F1Color - barva zgornje vrstice - datuma (White),
F2Color - barva spodnje vrstice - temp (white),
F1Size - velikost datuma (1-10) (Def:1),
F2Size - velikost temp (1-10) (Def:1),
F1Face - tip pisave (arial,verdana - spec html) (def:verdana),
F2face - tip pisave za temp (def: verdana),
W - dolžina slikice (def:50),
H - širina slikice (def:40),
Dni - število dni napovedi (1-10) (def:10)
(Slikice so po defaultu 50x40 - pazi na razmerje!)

Vse skupaj lahko sestavite naprimer takole:
www.krtina.com/napoved/napglej.asp?BG=red&F1Face=Arial&F2Face=Arial&F1size=1&F2Size=3&Dni=7

ali pa takole:
http://www.krtina.com/napoved/napglej.asp?BG=FFFF99&f1color=red&f2color=blue&f1size=1&f2Size=1&w=30&h=22&f1face=Arial
lahko pa izberete navpično varianto:
http://www.krtina.com/napoved/napglejn.asp?BG=FFFF99&f1color=red&f2color=blue&f1size=1&f2Size=1&w=30&h=22&f1face=Arial

ali

www.krtina.com/napoved/napglejN.asp?BG=red&F1Face=Arial&F2Face=Arial&F1size=1&F2Size=3&Dni=7
Kako to umestiti v svojo stran?
Najlažje:

Citiram:

<iframe src=www.krtina.com/napoved/napglej.asp?BG=blue&F1Face=Arial&F2Face=Arial&F1size=1&F2Size=3& allowtransparency="true" width=1000 height=70 scrolling=no frameborder=0></iframe>

Pri tem pazite na dolžino Iframe-a (dolžina gre v korakih po 100 za en dan) in širino - širina (height) se spreminja glede na velikost fonta.

Skratka, malo se igrajte.

Konec citata!
Sem se kar namatral. Še navodila spišem, da bodo ljudje vedeli, kako jo nastavit, pa bo. Upam, da bo vse gor že jutri - nekje na Storitvah. Prehod na nov zajem vremenskih postaj je narejen in dela. Pa mi je uspelo. Zdaj pa naprej!

16.7.2006

Os smo se uspešno znebili. Čisto malo tega strupa zadostuje, da jih sploh ni več blizu. Zanimivo, prežene jih strup za lubadarja.

Sobota je dan za nogometne turnirje. Čim se pokažem s fotoaparatom, že moram slikat cel dogodek. Ga bom moral drugič skrivat... Tekme so bile kar kul, naši mladi upi ŠD Krti pa se niso izkazali. Mogoče bo drugič bolje.

Danes je bila taka lepa nedelja pa smo šli na izlet, malo se vozit naokrog. V Rogaški je bil tak neverjeten mir pa zdaj ne vem, ali zato, ker je bila ura takšna ali zato, ker ni ljudi. Tamali si že najde čas in mesto za uživanje. Midva pa tudi.

Takole je pri nas: Helena dela, jaz pa skačem naokrog in slikam. Ojej. :)

Hiška je fertik! Končno. Ne se preveč spuščat v podrobnosti, zame je čisto v redu. Pravzaprav lepo paše v okolje. Končno je tudi to opravljeno. Počasi, a sigurno...

14.7.2006

Doma se ukvarjamo z osami in osirji. Velikimi Osirji. Najprej so se nam ose naselile v garažo, to smo seveda opazili šele takrat, ko me je ena prav prijetno pičila, takoj ko sem odprl vrata. Zato smo se spustili v boj z golaznijo, garaže ne damo! Svetovali so nam nek prah za uničevanje lubadarja. Neverjetno, ampak zadeva je prijela v trenutku! Ker je pri nas Helena tista bolj pogumna, jim je ona v osir zalučala celo lopatko strupa. Zjutraj ni bilo niti ene ose v tistem velikem osirju več! Neverjetno. So pa zato bile v eni od hišnih lukenj za špirovce. Zdaj pa ne vemo ali so se tja preselile te iste ali pa so to kakšne druge. Skratka, Helena je šla spet v boj, rezultate pa vidimo zjutraj!

Nova podpora Vremenski Skupnosti - Grafični Pregled sem v celoti prenovil. Ne na zunaj, temveč na znotraj! Vsi podatki v bazi, vse poenoteno... Končno! Zdaj bo dodajanje mnogo lažje, vse skupaj pa tudi mnogo bolj fleksibilno. To je namreč prvi od korakov, da ločim spletni strežnik in Hišo, ki ve več. Na žalost stari Celeron 466 ne zmore več vsega vozit, od jutra do jutra je na 100% in komaj, da še diha. Seveda pa mi ni všeč, da potem bremza spletne storitve. Zato sem nabavil nov (star - celeron 933Mhz) strežnik, ki bo samo za splet. Pri tem jasno pride do težav, ker je bilo do zdaj vse programje narejeno za na eno mašino... No, sicer sem se že počasi pripravljal in novejše stvari ne bo težko prenesti, ostale pa malo težje. Pa tudi bazo bo treba ločiti in v vsakem primeru sprejeti par odločitev. Kakorkoli že, obeta se nam (vam) malo boljši in hitrejši dostop do naših spletnih strani in podatkov o vremenu! Hiša, ki ve več pa tako ni posebno odvisna od hitrosti. Hm, kam bom obesil webcam?

Tale teden nam je šel ko strela. Vam tudi???

11.7.2006

Pa še moja merjenja z GPSjem: pot do Hvara, potepanja po Hvaru, prehod na celino, potepanja po celini. Pravzaprav sem z GPSjem kar zadovoljen, precej dobro deluje.
Skratka: od Lj do Hvara smo naredili 561km od 21:47 pa do 8:30. V Splitu bili ob 5:04. Vmes smo porabili približno eno urico v Krškem in se na poti še dvakrat ustavili. Po resnici povedano ne vem, kako ljudje pridejo do Splita v štirih urah. A letijo?
Za nazaj iz Stobreča pri Splitu pa smo porabili 550km od 17:32 do 23:40. Vse skupaj pa 1514km. Ni slabo.
No, pa je pot dodobra dokumentirana!

9.7.2006

Vse najboljše Leander! Čeprav ima naš mali fant rojstni dan jutri, smo ga praznovali že v petek, dokler smo še vsi skupaj. Razveseljen torte in daril je naš triletnik pravi sonček. Včasih naporen, a vedno luštkan za pojest. Pa rečte, da ni tako!

Mitja nam je že odpeketal na tabor. Tadeja gre kmalu. Nekam prazna hiša bo. To morava nekako obrniti sebi v prid. Mogoče pa bodo to zdaj tako opevane počitnice?!

Pod vtisi z morja, sva s Heleno sklenila, da bo treba malo več jesti rib. Ker se mi ni nikakor zdelo, da bi lahko sploh ribe spekli na našem obstoječem žaru, sem šel nabavit rešetko. Ki sva jo seveda v soboto sprobala. Z dvemi brancinčki in dvemi oradami. Čeprav sva pekla ribe prvič, so bile odlične! Tole mora postati tedensko opravilo! Njami.

Sem mislil, da bo iskanje wlan točk po hrvaškem kaj bolj težko, a se je izkazalo, da so prav lepo opremljeni. Tudi na otokih. Pravzaprav imajo povsod mestne wlan točke, a tiste so zaklenjene. Ponavadi pomaga, če se spraviš v kakšno bolj zakotno ulico pa lepo dobiš povezavo. Čeprav sem to malokrat počel, kdo bo le nosil dlančnika kar naprej s seboj, pa se mi je vseeno sem in tja uspelo povezati. Da smo vsaj vedeli kako je s svetovnim prvenstvom in kaj se dogaja doma.

GPS je tudi lepo deloval, skartiral sem celotno pot na morje in nazaj. Zdaj me čaka še označevanje in lepljenje slik, da bo lahko prikaz kolikor toliko v redu. V pomoč dnevniku poti, ki ga tako ali tako vedno pišemo. Našel sem sicer eno celotno karto Hrvaške, vendar je malce čudna... Polovice poti se nikakor ne da ujeti. Neka druga projekcija, zgleda. Kar ni čudno, ker je karta čisto turistična. Pazi, 36 MB!

Neverjetno, danes sem celo gledal nogomet. Finale. Staram se...

Sem pa tudi v največji vročini kopal jarke za nove cevi za vodo in za vremensko hišico. Seveda sem spet! kupil napačno cev in bom moral jutri spet menjat. Tale voda mi pa res ne gre.

V sobotah zvečer igramo odbojko na mivki. Luštno. Prav enkraten občutek je čutiti mivko pod prstki. Še lepše bi bilo, če bi igrali vsaj dvakrat na teden in ne samo enkrat.

7.7.2006

Ste že mislili, da smo izginili, kaj? Ne, pa nismo! Na Morju smo bili!!! Juhej! Najbrž bo Helena kaj več napisala, zato bom jaz bolj ohlapno vse opisal. Torej:

v Split pridemo 5 minut po odhodu trajekta. Kul. Ampak pri trajektih se človek ne sekira, ker pride vedno naslednji. In je prišel. In smo se zapeljali v Zavalo, kjer smo imeli tale fini plac. Vse skupaj v enem velikem hribu. Najprej je tunel, ki je pravzaprav narejen za fičote. Ko sem šel prvič noter nisem videl prav nič. Joj, kaka panika... Priznam, da sem se skoraj... no, saj veste. Vsi so mi pobegnili naprej, jaz pa nisem nič videl, ker ne uporabljam sončnih očal, moje oči pa rabijo vsaj 5 minut, da se privadijo... No, naslednjič sem se dobro pripravil, z meglenkami, sončnimi očali, dolgimi lučmi in vsem drugim in potem je bila prava milina. Kot da bi bil to en drug predor. Zgleda, da se mora človek samo navaditi, kaj? Druga stvar je , da brez ročne tam okrog ne gre. Še zdaj kar voham sklopko. Naš velik avto je pač precej neprimeren za tiste velike in široke šestpasovnice... Preden kam zapelješ, je dobro prej preveriti ali prideš tudi ven. Drugače ti, kljub servo volanu, ročice precej dobro delajo.

Kakorkoli že, bilo je fino, vstajal sem ob prvem svitu zaradi komarjev ampak to me ni preveč motilo. Plaže ok, otroci zadovoljni, midva pa tudi. Vendar je po treh dneh treba kam drugam. Tokrat v Jelso. V socialističen kamp, ki je bil pravzaprav enkraten. Še fuzbal smo lahko gledali pri receptorju. Oziroma otroci so ga kar naprej gnjavili z rezultatom. Šotor pa tik ob morju. Malo bolj bi pihalo pa bi nas zalilo... Ampak tudi to traja samo tri dni. In potrebno je iti naprej. Nam ni obstanka.

Čez Sućuraj na celino, ker je pot do Korčule preveč zapletena tudi za Hrvate. Gremo raje v Omiš, ravno čez dan, ko se trga nebo in kaplje tolčejo samo naš avto. Kul. Kamp seveda najdemo po ene štirih ogledih. Najbolj nedostopnega ampak take imamo radi. In tam smo spet tri dni. Na koncu še ulovimo zadnje sončne žarke z morja in poniknemo čez tunel Sv. Roka v realnost.

Gneče nobene. Denarja je šlo preveč, čeprav je tam še vedno bolj poceni. In ne si misliti, da po tiste tri dni nismo nič počeli. Ste že slišali za aktivno preživljanje prostega časa? Ste, kajne? No, pri nas niso potrebne prav posebne zadeve, ni raznih Kiteov, padal, bungee jumpingov in podobno. Vzemite štiri otroke s seboj in hop: vaše počitnice bodo v vseh pogledih AKTIVNE.

Ne morem drugega reči, kot Super. Tole morje pa je bilo nekaj! Jaz več kot zadovoljen! Upam, da tudi vsi drugi!

6.7.2006

S ŠD Krti na Kamniško sedlo! Sem se namatral ampak volja je močna. Prilezem tudi na konec sveta. Edino nazaj je malo težje... Če bi nekako izgubil tistih deset kil preveč, bi me morda ne bolela tako kolena. Hm. Ali pa če bi imel kondicijo. Čeprav je vedno lažje! Bo že, dokler je volja, je vse v redu!

Skratka, prelepi razgledi in prelep dan! Ne prevroč in ne premrzel. Ravno pravšnji. Še gasilsko smo naredili in bili potem v 10 minutah po melišču na pol poti.

Enkratno! Potrebno ponoviti!

21.6.2006

One prejšnje niste uganili, kaj? E, pa ne bo piva! Jaz pa tudi ne bom povedal...

V petek smo bili na pikniku tukajle. Otroci so čisto ok, vsak se zabava po svoje. Jaz težim s kitaro in zabuljenim pogledom.

Ker smo imeli v nedeljo v Krtini Turnir v malem nogometu, so nam v soboto zvečer prišli gasilci oprat igrišče. Zelo lepo in natančno naredijo in igrišče je kot novo. Mi smo pa izkoristili še malce in igrali - končno! - malo odbojke. No, nekateri se spet zabavajo po svoje.

Turnir je čisto uspel in čeprav smo morali biti tam cel dan, sta tamaučka čisto lepo zdržala. Fantje pa so morali igrati po soncu. Čeprav sem poslikal na stotine slik, sem ujel samo en gol. In še to pri enajstmetrovkah. Eh, fotograf pa ne bom nikoli...

Tale teden je malo bolj miren. Celo berem! Spet! Juhej! Samo še vremensko hišico moram dokončat, naredit nov okvir za peskovnik, pobarvat kolesa do konca, zrihtat sattv, postaviti nov web strežnik, arhitektove ideje pregledat, pripravit se na menjavo oken in še kaj se bo našlo... pa bom na konju! Kaj bom pa potem počel?

A ni mal vroče??? Končno... Pa se spet pritožujemo.

Nekaj malega pridodal Vremenski Skupnosti: Arhivi. Mogoče res malo bolj enostavno in lepše.

13.6.2006

Tistemu, ki pa po temle ugotovi, kaj smo delali, pa plačam pivo. Mater, da mu ga!

12.6.2006

1. SREČANJE Vremenske Skupnosti 10.6. pri nas doma. Meni se je zdelo prekrasno. Tukaj je malo več slik!

Sem dobil majico in Vremensko hiško! Juhej!!!

Če kdo po temle ugane, kje in s kom sem bil, je čista faca. Da malo pomagam, nastop je bil prav v redu, Flori sicer ni prav veliko povedala, se mi pa zdi, da bo drugo leto čisto druga pesem! Eno od boljših strani tega potepa je bilo tudi tole in tole!

Članek sem spisal. Spet lahko diham. Do morja ne delam nič več. Tako ali tako se je nabralo v bufferju ogromno nekih stvari... in spet ne bo časa. Eh ja. Odrešenje prihaja skozi trpljenje, a ne?

Četrti izlet s kolesom - karta,
Četrti izlet s kolesom - relief,
Četrti izlet s kolesom - hitrost.

6.6.2006

Tokrat je bila na vrsti Flori za praznovanje. S torto in pihanjem svečk seveda. Upam, da sta naša najmlajša dva uživala! Vse najboljše Flori za tvojih 8 let! Joj, kaj leta grejo...

Krtina v večernem soncu, ki smo ga sicer malo zamudili.

Kakšne peripetije imam z mehaniki... Ugotovili so, da mi je crknil hladilnik za klimo. In da rezervni del stane 160k SIT. Ja, fino! Grrrrrr. Ampak, da to nekdo nevemkje popravlja. No, človeka sem našel, dal razkopat avto, se cel dan prevažal naokrog, dal zalotat hladilnik in zdaj upam, da bo vse v redu. In da me bo prišlo mnooogo manj kot 200k sit. Bomo videli, če bo klima delala. Za vsak slučaj pa sem mehanika vseeno zamenjal.

Spet pišem članek in sem - spet - ves pasji. Ne mi zamerit. Tako ali tako je pri nas vse obrnjeno. Helena kosi zunaj, jaz pa tipkam v kleti. Vedno bolj sem podoben svojemu fotru. Ojej.

29.5.2006

Končno so me sprejeli na Google Analytics. Zelo dobra zadeva, moram priznat. In še zastonj. Res pa je, da jim delam(o) promet...

V petek smo s ŠD Krti urejali športno igrišče za odbojko. Kar v redu nam je šlo. Uredili smo še peskovnik, da nam ne bo treba igrati med peščenimi gradovi, zasadili par dreves, prekopali igrišče in dodali 20 kubikov nove mivke. Na koncu smo seveda preizkusili, kar smo naredili. Še danes me vse boli...

Spet en žur čez vikend. Tisto črno kitaro še imate, gospod - še pomnite? In limonovec, ki bo rodil drugo leto ob tem času! Otroci so uživali, mi smo pa jedli in spet igrali odbojko. Še bolj polomljen. Helena je pripravila prave dobrote!

V nedeljo sva šla z Leanderjem malo na izlet(ek), pravzaprav na krofe. Še veste kje so najboljši krofi? Tukaj! Potem pa sva naredila še en sprehod okrog akumulacijskega jezera v naši bližini. Na karti ga seveda še ni. Pravzaprav sva čisto uživala.

Zvečer sva šla pa s Heleno gledat še trebušne plesalke. Opa. Zanimiva zadeva. Nič drugega ne bom rekel. ;)

25.5.2006

Dan mladosti. V nekem drugem času, v neki drugi mladosti.

Ta teden sem bil v Portorožu. Naporno kot strela!

Takole se sestavlja omarico, da lahko potem lepotca sploh kam postaviš. Ko smo zadnjič obrnili celo Krtino naokrog, da bi nujno sprintali en list papirja, sva sklenila, da zdaj je pa skrajni čas!

Jutri gremo s ŠD Krti malce preurejati igrišče, delati senco in peskovnik. Čisto tazaresna delovna akcija! Po tednu dni okrogprinašanja, nam je mojster končno naredil nalepke, da so šle na oglasne table. Dela za dve uri, ampak preden se pa zmeniš...

Okrog nas, poleg vsega drugega, skačejo še pečarji, krovci, arhitekti in podobno. Nekaj bomo delali. Ne veva pa še čisto natančno kaj.

10. junija imamo Prvo srečanje Vremenske Skupnosti. Kar ne morem verjet, da nam bo ratalo se dobit. Pa je že prijavljenih ene deset, kar je več kot v redu! Ha, pa majice smo si dali delat. In najbrž tudi vremensko hiško dobim! Tralalalalalala. Samo... kam jo bom pa postavil???

Toliko stvari me zanima in toliko jih imam za narediti, da mi (nam) časa preprosto zmanjkuje. Kar naprej je frka. In to grozna frka. Sicer pa, saj sem zdajle v Portorožu čisto počival glede teh stvari in bi moral biti zdajle čisto čil in zdrav. In naprej, v nove izzive!

Zadnjič smo se dobili vsi otroci našega fotrčka. Vsak s svojimi otroci, seveda. Joj, kaj nas je bilo... Sami enoprostorci...

Tretji izlet s kolesom - karta,
Tretji izlet s kolesom - relief,
Tretji izlet s kolesom - hitrost.

19.5.2006

Dnevi vedno daljši in vedno bolj naporni. Kar naprej se nekaj dogaja, vikendi so že daleč vnaprej zasedeni. Kot, da smo ne vem kaj... No, ja. Kakorkoli že, živa sva še in še močno brcava. Tale blog pa je na žalost potem bolj malo vzdrževan. Slik sicer nekaj imam, a so še na fotoaparatu. Da jih dol poberem, zmanjšam in izberem, potrebujem namreč nekaj več časa, ki ga pa nimaaaaaaaam. Ko jih bom pobral, jih boste tudi videli. Prej ali slej vse gor poknem.

Ker midva ne misliva obupat, tudi vi ne smete!

11.5.2006

Sobota in nedelja sta bili naporni. Najprej žur za vso familijo za našega štiridesetletnika! Kaj sem moral vse prestajati! Čisto vsa darila sem moral zaslužiti v potu svojega obraza! Ampak se je splačalo! Upam, da smo se meli vsi fino. Mislim, da so se imeli, ker so vse pojedli, vse spili in, kljub malim otrokom, odšli šele po polnoči. Potem ko smo tri ure prepevali vse pesmi, ki jih znamo. Sestrici sta mi znali seveda spet orositi očke... Joj, joj, večkrat bi morali tole ponoviti.

Nedelja pa je bila rezervirana za Nogometni turnir pri Sokliču, kjer sta nastopali tudi dve ekipi našega ŠD Krti. Seveda sem visel skoraj cel dan tam in slikal, slikal, slikal. In na koncu zaslužil golaž. Helena pa je morala izročati pokale. He, he, he. Čeprav je bil kar naporen dan, je bil več kot prijeten!

Ker sem dobil tudi tole za rojstni dan, boste zdaj trpeli na vse načine. Ker si morate ogledati vse te stvari, ki pašejo potem zraven:
Prvi izlet s kolesom - karta,
Prvi izlet s kolesom - relief,
Prvi izlet s kolesom - hitrost,
Drugi izlet s kolesom - karta,
Drugi izlet s kolesom - karta 1:25.000,
Drugi izlet s kolesom - relief,
Drugi izlet s kolesom - hitrost.

A ni super? Vedno sem risal po zemljevidih, kje sem bil. In evo, zdaj, v dobi elektronike pa ni 'blema! Jessss! Ja, priznam, da sem kot malo dete. Po štiridesetem to človeka prime. Zaupajte mi, jaz to VEM! Če pa se s tem ne strinjate pa pomeni, da ste preprosto prestari!

6.5.2006

Veliko se je zgodilo, odkar sem se zadnjič oglasil.

Za prvomajske praznike smo bili seveda na morju! Vreme ni bilo najlepše, a tudi najgrše ne. Otroci so se celo kopali. Midva pa sva raje kar na obali sedela. O našem dopustu je že Helena napisala zelo dober sestavek!

ŠD Krti naju zadnje čase precej zaposluje. Na koncu praznikov smo imeli še delovno akcijo postavljanja oglasnih tabel. Akcija seveda uspela.

Moj rojstni dan je bil tudi vmes, a ne! Evo, pa sem v štiridesetih. Najlepša leta, ni res?! Pa kaka lepa darila sem dobil! Juhu! Praznovanje je bilo samo tako, pol družinsko. Danes pa za vsoooo družino.

Seveda pa spet pišem članek in nimam nobenega časa. Pa za žur se je treba pripravit, pa na morje iti, pa za ŠD delat, pa služba... pa... pa... Upam, da ne bo zdaj naslednja polovica štiridesetih kar naprej takšna... Zasedena predvsem. Ufff.

5.5.2006

Končno! To je to!

24.4.2006

Po desetih letih delovanja je šel moj stari brivnik Philips v pokoj. Zamenjal ga je Braun za 13k SIT iz Mercatorja... Bo tudi ta zdržal toliko? Ne verjamem ravno...

Espace ga spet biksa... Pa ta bl**dy Renault! Zdaj pa klima ne dela več! In ni enega mehanika, ki bi to lahko popravil v tem tednu. Vsi zasedeni... Zakaj pa na Vitari ta presneta klima lahko dela že pet let brez težav???

V nedeljo bili na pohodu ŠD Krti na Kriško goro. Čisto sem polomljen in komaj stojim. Sem pa res ena mimoza. Ampak hlod pa sem nesel gor! In bilo je prav super!

Se bojim, da sem v Delovih blogih malce preveč oseben. Kdo to sploh bere in koga to sploh zanima???

20.4.2006

Danes sem se spet nečesa novega lotil. Pridružil sem se piscem blogov na Delo.si. Ne me vprašat zakaj, vse tako zgleda, da imam res veliiiiko željo po pisanju. Tale, obstoječi k-blog mi je zelo všeč ampak priznati moramo, da je malo omejen. Tudi izlet v bolj "resne" vode ni prinesel nič dobrega. Pač nisem pisal. Zdi se mi, da teh dveh načinov pisanja ne morem mešati. Tako bo tale k-blog ostal namenjen temu, čemur je že od nekdaj bil. Mojemu in našemu življenju, slikam in vsem mogočim podatkom. Konec koncev ga bom kmalu pisal že dve leti. Navadil sem se nanj in prav nič rad ga ne bi spreminjal.

Tisti, drugi blog pa bo drugačne vrste. Osebno izpovedno sigurno, vendar se bo poskušal ukvarjati s podobnimi zadevami na nek drug način. Če mi bo le uspelo, seveda. Po pravici povedano mi ni prav nič lahko pri srcu. Še več dela sem si nakopal, kot da ga ravno zdaj potrebujem... Sumim, da sem šel tja ravno zaradi razloga odgovornosti. Ali bom delal ali pa ne bom. Delo in njihovi blogi se mi zdijo nekako bolj "resni" in če tam ne bom napisal najmanj dva prispevka na teden, je bolje, da nikamor več ne pišem. Če ne zmorem tega, kaj potem sploh zmorem? In če ne bom pisal, mi bo pisanje samo padlo z neba? Kako pa se bom naučil, izboljšal?

Ma, to so geni... Malce pozno, a silovito. Ojej.

18.4.2006

Mater, še nisem povedal, da smo dobili našega Espacea nazaj? Ja, ja, v soboto dopoldan! Pet dni popravil je moral dati skozi. Naš žep pa je moral dati skozi 250k SIT za popravilo... Oh in ah. Tule si oglejte račun.

Skratka, avto je malce pred predorom Golovec naredil prsk!, smrk!, krk! in se ustavil. Ko sem glavo tlačil v mašino, sem videl le - spet - strgan mikro jermen. Čudno pa se mi je zdelo, da ne dela več. Pa ravno Flori sem še vozil... In tako je bila menjava sredi avtoceste, jaz pa sem klical vlečno službo, ki pa je hitro prišla. Avto sem pustil (v nedeljo zvečer) kar pred mehanikovimi vrati...

Na koncu se je izkazalo, da je potolklo (le) sesalne ventile in da je škode za 250k SIT. In da popravilo traja pet dni. Vsega so se mehaniki držali, kar me je razveselilo. Seveda pa me ni razveselil regres, ki je šel direkt v drug žep... Pa še dodat smo morali, seveda. Šmrc.

Upamo pa, da je zdaj avto ok, ker imamo jermenov že polhn kufer!!!!! Enkrat moram še slikat zviti sesalni ventil. Sem si ga spravil. Tako, za srečo...

17.4.2006

Kako pa kaj vaša Velika noč? Šunka, jajca, hren? Ste težji za par kil? Se mi zdi, kot da gredo tile prazniki v povsem napačno smer... Vsi se nažiramo kot da bo jutri zmanjkalo vsega. Na mizah mora biti hrane, da se kar šibijo. Čemu in zakaj? Ali nimamo že tako vsega preveč? Hočemo samo sosedom pokazat, da si lahko tudi mi privoščimo? Skromnost in podobno je pa kje??? Te hrane je v splošnem mnogo preveč. Kot da se še spomnimo časov lakote med vojno. Pa se jih ne. Nažiramo pa se skoraj do nezavesti... Eh...

Mi smo bili letos bolj skromni. Pisank pa smo naredili čisto dovolj.

Bili v Šmarjeških toplicah, občudovali naravo, ki je tam že dva tedna pred nami. Da o raznem živalstvu ne govorim.

Drugače pa doma prekladali kup peska in na novo prevlekli našo malo cestico. Sem preveč zmatran, da bi slikal kup...

Naša cerkev dobiva novo podobo, no, vsaj kakor jo mi vidimo!

12.4.2006

Heh, od danes naprej lahko odpiramo ključavnico na vratih tudi s pomočjo daljinca! Ne me vprašat zakaj, ampak občutek pa je dober, da nekaj dela!

11.4.2006

Danes sem nabral nekaj slik. Pa gremo kar po vrsti. Zadnjo soboto v marcu smo z ŠD Krti zaključili s telovadnico z malim turnirjem v nogometu in košarki. Nekaj malega a čisto v redu. Od zdaj naprej se dobivamo vsako sredo in soboto ob 18h na igrišču. Kadar ni dežja, seveda.

Leander je imel nastop v vrtcu. Ker ga je nekaj pičilo v pol ure ni niti odprl ust. Joj, kaj je bil luštkan! Ampak nič od njega. Usteca so se mu zaprla in kot da bi si mrmral: I'm not from this place... No, saj tudi genov nima za nastopanje, tako da mu nič ne zamerimo. Takle pa je njegov vrtec, ste ga že videli?

Čistilna akcija v Krtini! Pomagali smo vsi. ŠD je nabralo kar lepo število ljudi. Potem pa hop na sendvič, pivo, sok in eno gasilsko! Ogromen kontejner smeti smo nabrali!

Takole pa zdaj zgledajo vrata in C-LOCK 3000. To je tipkovnica s katero se da odpreti vrata, ker smo na zunanjo stran montirali bunko. Ker pa kar naprej otroci hodijo noter in ven (in tudi odrasla dva), se je bilo potrebno spomniti sistem, kako lahko greš ven, ne da bi venomer nosil ključ s seboj. In to je to. Vtipkaš kodo in se ti odprejo vrata. Ali pa s telefonov na vsaj tri načine. Celo nedeljo sem se matral, da sem vse navrtal, povezal in sestavil! Danes pa sem naredil, da se vrata lahko odpirajo tudi prek Interneta. Še na daljinca jih naštimam in bo. Čeprav, po pravici povedano, nimam pojma, zakaj bi se to uporabljalo... Ampak kul pa je! Saj se gremo avtomatiko, a ne?

Zadnjič sem nabavil še AverKey100pro, ki je VGA2TV napravica. Kaj mi je delala... Na koncu sem moral zamenjati TVja iz Igralnice in dnevne sobe. Ker Evelux nikakor ni hotel narediti barvne slike. Ni pa ni hotel. Grundig s tem nima težav, ko pa sem še vse skupaj dobro pritrdil pa je izginila še vsa zelena barva zaradi katere sem že skoraj vse skupaj vrgel v koš... Eh. Zadeva dela čisto lepo, težave pa imam zdaj z daljincem, stabilnostjo sistema in podobno. Tako počasi gre, da bo tale HTPC mogoče enkrat v letu 2007... Vsaka stvar je posebna ovira. Splača se vse skupaj kupit in je!

Naš Espacek ga je spet biksnil. Spet (SPET) je padel jermen dol in zraven odnesel še ventile in podobne lepe in drage stvari. Ker nas je mehanik strašil s 400kSIT popravila, bomo 250k SIT dali z veseljem. A to mehaniki delajo zanalašč, kaj mislite? Da ti najprej jamrajo in ti povejo kaj vse boš moral plačat, na koncu pa se izkaže da ni "tako" hudo... Jah, Shit happens je že Forrest rekel. Bomo videli. Glejte pod Renault Espace.

3.4.2006

Članek sem spisal... Juhuuuuuuu. Upam, da jim bo všeč. S temle sem se namatral ko hudir. No, ja, zdajle sem v sredini počivanja na lovorikah in zato (spet) bolj malo. Ampak čeprav sem na lovorikah in kot da počivam, to ni čisto res. Še prej sem spisal članek o SATTV - ste pogledali pod Članke? - ampak tam se zadeva ni ustavila. Gremo seveda naprej. Še cel svet je zadaj, ne boste verjeli... Čas pa teče in ga je vedno manj.

Poleg tega je zunaj pomlad in začenjajo se dela okrog hiše. Obrezovanje, čiščenje, kurjenje, vsega pomalem, malo je potrebno po tej dolgi zimi urediti okolico. Mah, končno smo lahko malo zunaj in tako sem vedno manj za računalnikom.

Slike? Ja, nekaj slik bi moralo biti ampak težkoooo jih je s fotoaparata spraviti. Morda drugič.

AHA! Danes je prispel paket, C-LOCK 3000 - http://www.kljucavnica.net. Enkratno. Kdaj bom imel pa čas za namontirat to vse skupaj pa je druga stvar.

Na MapView je že 28 vremenskih postaj, Napoved teče ko namazana, Arhivski podatki se polnijo. Mogoče celo malo preveč hitro. 466 celeron že presneto sopiha pod vso to težo. Čakam na kak boljši računalnik oz. da mi denar z neba pade. Se bom načakal, kaj? Eh, ljubiteljstvo je težka reč. Kolikor klikate na reklame, bom zanj zaslužil ravno do 15.11.2134 leta...

Kmalu bomo jajčka barval, kaj? Pa spet obilice šunke in... grr, spet bo žolč trpel... Mogoče pa letos malo bolj skromno, kaj? Nikakor ne bi škodilo.

29.3.2006

Ne boste verjeli ampak še vedno pišem članek. Ne me motit!
Če bo sreča, ga jutri oddam, potem počivam na lovorikah kak teden, nato pa se že lahko oglasim...

22.3.2006

Čez vikend smo bili v Krškem, fantje smo delali samo fantovske stvari. Malo se tudi vozimo na primorsko in v bolnico v Šempetru. Zadnjič smo se ustavili še v Novi Gorici, na kavi in igralih. Pa ni bilo tako toplo, kot bi moralo biti! Primorci še vsi v bundah.
Pišem še en članek in sem čisto brez časa... in volje... in, kaj jaz vem česa vsega...
Aja, pa ukvarjam se s to presneto SatTV. Joj, koliko težav. Boste vse videli!

17.3.2006

Takole pa ne gre več. Potrebno bo (spet) nekaj spremeniti. Želel sem si, da bi tale k-blog postal, hm, no, nekako bolj resen. Vendar, kakor zgleda, mi to ne gre najbolje. Hotel sem govoriti o bolj resnih temah, izražati svoja prepričanja in svoje poglede na svet okoli sebe. Želja seveda še vedno obstaja, vendar se časovni razmiki med posameznimi pisanji kar naprej večajo. Kar pa ne vpliva prav dobro na sam k-blog.
Samo ne-pisanje k-bloga povleče za seboj še mnogo manj pisanja v slikovno gradivo in mnogo manj pisanja v tiste, malo manj resne teme. Kar je škoda. Vsaj meni in nam doma taka oblika, takorekoč dnevnika pride kar prav, ko gledamo kaj za nazaj, kako je bilo lansko leto in podobno. Torej škoda na celotnem področju samega bloganja.
Seveda sem se tega problema sam zavedel že kar pred nekaj časa, vendar do zdaj na to temo še nisem nič storil. Mogoče pa je zdaj že skrajni čas, da se te stvari malo spremenijo. Moj šef v službi je že pred nekaj časa izjavil, da so edina stalnica spremembe. Seveda je s tem skušal vplivati na svoje zaposlene, vidik je bil čisto služben, vendar bi tako izjavo lahko prenesli tudi v kakšno drugo okolje. Življenjsko. Saj je izjava pravzaprav čisto resnična in pravilna.
Torej.
Kot naslednji poskus večje oživitve in pisanja naprej bom torej poskušal vse stvari združiti. Nisem teoretik in o stvareh ne premišljujem na dolgo in široko temveč jih rad preizkusim v praksi. Najbolje je torej idejo vzeti in vse skupaj dobro pretestirati v samem "pravem" okolju. Da vidimo, kako se bo obneslo. Kakšne boljše ideje za zdaj namreč nimam. Če se bo stvar izkazala za neprimerno pa bom sistem spet spremenil. Lepoto interneta in samega računalništva vidim ravno v tem, da lahko človek v praksi preizkusi celoten nabor svojih idej, da je pri ustvarjanju (skoraj) popolnoma svoboden, da lahko brez večjih težav sam sistem spreminja kar naprej. Ker nimam prav velikega kroga bralcev se tudi ne morem prav veliko ljudem zameriti glede tega. In najbrž je samo pisanje, "bloganje" tako ali tako egocentrična zadeva, ki več pomeni samemu blogerju kot pa samemu bralcu. Veliko bolj pišemo sami zase, kot za druge. S tega stališča si bloger predstavlja tudi odgovornost, ki je predvsem odgovornost do samega sebe. Odgovornost do bralcev je prisotna šele na drugem nivoju in nima prav velikega pomena. Čeprav, priznam, me v tem trenutku veže na moj blog ravno ta, drugi nivo odgovornosti, odgovornost do tistih redkih bralcev. Da se ne vračajo kar naprej na stran, kjer ne piše nič novega. Seveda pa je zraven tudi prvi nivo odgovornosti - odgovornosti do samega sebe -, kjer se sprašujem in se morim zakaj pišem tako malo. Ne zmorem? Ne znam? Sem len? Sem brez idej? Sem nesposoben?
Ob takih neprijetnih vprašanjih bi prav lahko zamahnil z roko, češ, kaj me briga, kdo pa to sploh bere, koga to sploh zanima, vendar mi nekaj znotraj mene tega ne dopusti. Ko pridem do takega problema, začnem kazati zobe in sam sebe prepričevati, da sem bolj žilav, da (z)morem. In potem je ponavadi potrebno narediti kakšno malo spremembo in spet začeti.
Moj k-blog nima visokoletečih, originalnih, "odtrganih" idej ali tem, tudi nima kakšne literarne, niti ne strokovne vrednosti, vse, kar ima, je pravzaprav stalnost. Več ali manj ga pišem od 17.8.2004, kar je za povprečnega blogerja kar dolgo časovno razdobje. V resnici niti nočem, da je moj blog nekaj posebnega, nekaj bolj originalnega, nekaj "več", blog je bil ustvarjen z namenom, za katerim še danes stojim, da bo poskušal prikazovati čisto navadno življenje samega blogerja - mene. Življenje, ki ga živim, življenje, ki ga čutim. Kot ga živim in kot ga čutim. Nič prav pretresljivega, nič posebno vznemirljivega, ničesar takega, kar bi bilo zanimivo za širše množice. Nočem biti nekaj posebnega, nočem biti nekaj vznemirljivega, nočem biti na tem nivoju nekaj čisto drugega, kar sem. Nisem človek v stilu: "Mama, jaz sem drugačen!", to je krik povprečneža, ki noče biti povprečnež, krik tistega, ki vedno bolj postaja tisto, kar nikakor ne želi postati.
Skušam izhajati z drugega stališča. Skušam si priznati, da nisem nič posebnega, da sem čisto navaden človek, da sem pravzaprav čisti povprečnež. Skušam se s tem sprijazniti, kar seveda nikomur ne diši in kar je presneto težko izpeljati in v to verjeti. Pa vendar mislim, da je prav vsako življenje zanimivo, da je prav vsako življenje vsakega človeka na tej zemlji zanimivo, vznemirljivo, napeto in čisto nekaj posebnega. Vsi smo indivdualni, vsi smo nekaj posebnega, vsi smo vznemirljivi, vsi smo zanimivi. Povprečnežev pravzaprav ne more niti biti. Izraz je večinoma uporabljan s strani tistih, ki mislijo, da so nekaj več, tistih, ki so "boljši" od drugih, tistih, ki hočejo biti "več". In nekaj tega mišljenja je najbrž v vsakem človeku. Ni namreč dovolj, da si čisto poseben, individualen sam pri sebi in s tem zadovoljen, človek bi vedno rad, da mu to priznavajo tudi drugi. Da mu to prizna čimveč drugih. Lasten ego je zahtevna stvar.
Je kakšna razlika med človekom, ki se je rodil, se poročil, imel hišo, otroke in psa in človekom, ki se je rodil, potoval naokrog po svetu, se ukvarjal z "nevarnimi" športi, delal "nenavadne" in "zanimive" stvari in podobno?
Jaz je ne vidim. Oba sta živela svoje življenje vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Oba sta imela vzpone, padce, dobre in slabe dneve, sončne in deževne dneve, ogromno težav in problemov, skratka, vse, kar paše v samo življenje. Kdo bo sodil, katero življenje je bilo "boljše", katero "slabše"? Katero bolj "zanimivo"? Kako bi kdorkoli o tem sploh lahko sodil? Včasih preveč posplošujemo celotna življenja, da bi jih lahko sploh še razumeli. Naše oči vidijo samo tisto, kar hočejo videti. Skušajte svoje življenje spraviti v take tri stavke, če se vam zdi vaše življenje dolgočasno. Težko, da bi se lahko s tem sprijaznili in strinjali, kajne?

Življenje je namreč mnogo več. In tudi prav je tako.

Ker sem torej povprečen človek, bom pisal povprečen blog. V tem ne vidim nič slabega, kvečjemu lahko to označim za prednost. V prvi vrsti ga pišem zaradi sebe. Tudi to priznam. In tudi v tem ne vidim nič slabega. In ker bi mene tak način bloga zanimal, ni hudič, da ne bo moj blog zanimal tudi koga drugega!

In krog bo zaprt, namen dosežen.

26.2.2006

V zadnjem času prebiram veliko ZF-ja in sem malo pod vplivom takega razmišljanja. Dodatno sta temu botrovala še dva dogodka, zadnjič smo obiskali Svet Dinozavrov v Lj, nato pa je bil po TV še film Time Machine. Pravzaprav so me še najbolj fascinirali dinozavri, a ne njihova podoba ali kaj temu podobnega, temveč sploh njihov obstoj, življenje in izumrtje. Na desetine milijonov let so teptali zemljo!
Kot človek se počutim majhnega, presneto majhnega. Tole naše časovno okno, v katerem smo se razvili in do katerega smo prišli, koliko je staro? 30-tisoč? 100-tisoč let? In kaj je to v primerjavi z dinozavrovim časovnim oknom? Prav nič...
Rad bi si predstavljal, samo predstavljal, to količino časa, te milijone in milijone let, pa si jih preprosto ne (z)morem. Če se še tako trudim, ostajam v svojih čisto človeških okvirih. Že deset let je strašansko daleč, kako naj si predstavljam eno samo dolžino življenja? Kako tisoče let, kako milijone? In ali so vsa ta leta v obdobju zemlje, v obdobju samega vesolja sploh važna? Je sam čas pri takih količinah sploh še pomemben?
Predstavljal bi si rad, da imaš na razpolago 160 milijonov let za razvoj vrste. Kot so imeli dinozavri. Do kam so oni prišli? Je bil to pravilni razvoj ali samo slepa veja, ki je počasi zamrla in pustila odprto pot drugim vrstam, naprimer sesalcem? Mogoče pa so dinozavri prišli do skrajnega roba razvoja in smo mi, človek, slepa veja? Vsekakor, nekaj časa tega še ne bomo vedeli.
V čem je torej bistvo razvoja vrste? Da kam pride ali da samo živi in preživi? Je bistvo v tem, da zna graditi nebotičnike, črpati nafto, poleteti na luno, raziskati vesolje? Ali je bistvo v samem življenju, v tem, da živiš življenje? Človek se s tem najbrž težko strinja. Iščemo neki večji, višji smisel, ki bi naše življenje, življenje cele naše rase, naredil uporabno. Včasih tak smisel iščemo celo preveč zagnano.
Po eni strani me čisto nič ne zanima, kaj bo čez, naprimer 72.000 let, po drugi pa bi se z veseljem usedel v časovni stroj in se odpeljal v 829.888.107 leto! Zanimalo me bi, kaj se bo zgodilo s človeško raso, bo preživela, bo obdržala svoj položaj na planetu ali bo mati Narava odprla časovno okno kakšni drugi vrsti? Seveda lahko v celotno razmišljanje vpletemo še Boga in celotno zadevo zakompliciramo a problem najbrž ostaja isti.
O lastni vrsti smo prepričani, da je edina prava, najboljša in sploh naj, naj. Pa smo šele čisto na začetku! Ne vemo niti ali sploh kam gremo, če gremo v pravo smer pa se nam niti ne sanja.
Katera smer pa je sploh prava? Kdo bi lahko to sodil? Sami najbrž ne...

Lahko se le prepustimo toku teh milijonov in milijonov let, pri tem pa smo lahko veseli, da smo dobili svoje časovno okno, svojo možnost, svoje življenje. Pa kakorkoli se bo že razpletlo.

13.2.2006

Ljudje res gledamo samo še na svoj, lastni interes? Nam je že čisto vseeno za ta svet, za naše otroke, za vse ljudi, za vse? Samo da so naše trebuhi polni in da se imamo fino... Važen je samo še videz.
Dajmo se zabavat, dajmo žurat, dajmo se fino imet... To je moto današnjega časa. Čimbolj se bomo imeli fino kar naprej, tem bolj luštno nam bo.
Zamislil sem se spet zadnjič, ko sem prebral, kako se nekateri izogibajo plačilu cestnine. To sicer ne bi bilo nič takega, ljudje so šparovčki ali pa to delajo iz športnih nagnjenj, zmotilo me je, da je nekdo rekel nekaj v stilu: "potem pa se prikradem za enega bedaka in se izmuznem direktno za njim pod zapornico". Zakaj pa je to "bedak"? Jaz tu vidim samo enega bedaka in ta sigurno ni tisti, ki je plačal cestnino.
Na take in drugačne zadeve lahko naletiš na dan mnogokrat. Največkrat se to pojavi v prometu. To najbrž že vsi poznate, kajne? Kako gre kdo mimo kolone po drugem pasu in potem hitro spelje, da bi bil ja prvi in se vrine pred vse ostale. In si zraven najbrž še misli, da smo vsi ostali bedaki, ker čakamo. In zakaj smo mi, ki čakamo, spet bedaki? Tega je vedno več, postal je že skoraj nacionalni šport. Kdor se ne znajde, je kreten, je bedak in bi bilo najboljše, da ga odpeljemo na grič in ga prepustimo volkovom... Vas ni groza? Mene namreč je. Takim pravim "brihte". So najbolj pametni in sploh najboljši. V življenju jim je postlano z rožicami in vse jim gre po načrtih. Japajade! Bolj se ne bi mogli motiti...
Najhuje pri tem je, da to podpira država, da to podpira že skoraj vsa družba. Mi vsi. Zgledujemo se po tistih, ki materialno veliko dosežejo, po tistih, ki imajo umazane roke in po tistih, ki se tlačijo proti vrhu na ramenih ljudi, ki tega nočejo ali pa tega ne (z)morejo.
Kako se, naprimer, ljudje lahko ločijo samo zaradi tega, da bodo plačevali manj vrtca?
Meni to, se opravičujem, ni jasno. Ne gre mi v glavo in ne gre. Razumem in vem, da je država pogoltna in da bi najrajši vzela vse, ampak nekje pa so meje, se vam ne zdi? Pa ne meja v tem, koliko boš državi dal ampak meja, kaj bi iz sebe naredil samo zato, da bi imel malce več? Smo pripravljeni prodati tudi dušo hudiču? Najbrž, da smo... Žalostno.
In s takimi nas bombardirajo noč in dan. Že reklame za navadne plenice vsaj enkrat omenijo "zmagovalca". Pleničarskega zmagovalca, ki je prilezel na stol. Kakšna zmaga! Nad čem??? Zmaga? Kolikor vem, v življenju NI zmagovalca. Vsi gremo. Prej ali slej. Na vsakega zmagovalca pa se najdejo vsi ostali, ki so, kaj? Luzerji? Poraženci? In če je že prilesti na stol zmaga, kaj potem vsi zmagujemo? Kar naprej? Ali pa smo vsi navadni luzerji? In, konec koncev, kaj je slabega v tem? Ni življenja, v katerem bi nekdo samo zmagoval. Torej smo vsi včasih poraženci. Najbrž celo poraženci večino časa.
Meni to ni prav nič hudega. Ne razumem pravil tekme, ne razumem samega bistva te tekme, zato se je skušam tudi ne udeleževati. Sem svobodna posamezna oseba in ne bom kar naprej meril, kot mladi fantje, kdo ima daljšega.

Se kdaj vprašate: kaj ima ta svet od mene? Sem mu v breme, ga izkoriščam ali mu dajem kaj nazaj? Sem čisto navaden zajedalec ali ga vsaj skušam po svojih močeh kakorkoli olepšati? Povzročam bolečino pri ljudeh ali jim dajem veselje za naslednji dan? Vprašajte se vsak dan, ampak previdno, odgovor je lahko tudi neprijeten...

30.1.2006

Danes mi je gospa, ki sem jo srečal, rekla, da ona s svojimi financami plačuje hrano, mož pa račune. In da bi bilo bolje, če bi to onadva obrnila. S tem sem se čisto strinjal, sploh če pomislim, koliko lahko zapraviš za hrano, zamislil pa sem se nad nečim drugim. Nad tako ločenimi financami. Med možem in ženo. Med zakoncema. Čemu in zakaj? Mož plačuje račune, moško opravilo? Žena pa skrbi za gospodinjstvo. Žensko opravilo?
Včasih se res sprašujem, zakaj se ljudje sploh poročajo. Da imajo potem ločene finance? So ločene finance res finančna neodvisnost, moža ali žene? Po mojem nikakor. Če je človek samostojen in neodvisen tak pač je, tudi če ima skupno blagajno. Pravzaprav si zakona ne morem niti zamisliti brez skupnih financ. Saj sta zakonca z svojo družino vred v istem košu! Zakon najbrž ni narejen zato, da vsak vleče na svoj konec, kolikor le more. Po mojem je zakon skupek dveh ljubečih se oseb, ki ena drugo spodbujata k rasti. Ki sodelujeta. Ki skupaj vlečeta in se rineta skupaj naprej. Kadar gre slabo enemu, mora poprijeti drugi. In obratno. V nasprotnem primeru na žalost ne vidim nobene dobre lastnosti več. Ima moški samo zato žensko, da ima toplo večerjo in zato, da ona skrbi zanj? Tega bi me bilo pa res groza. Sem namreč dovolj samostojen, da ne rabim nobene pomoči. Skuhati znam sam in tudi za vse kaj drugega ne potrebujem gospodinje. Če bi bilo potrebno bi tudi otroke sam vzgajal. Čisto nič mi ni pod častjo in čisto nič me tega ni strah. Z zakoncem moraš sodelovati, skupaj morata rasti, ker sam vedno dosežeš mejo, čez katero preprosto ne moreš več. Ljubljena oseba, oseba, kateri zaupaš te edino lahko spravi čez to mejo. Seveda ni vedno prijetno, prehajanje čez lastno mejo je naporno in večkrat se človek temu upira. Pa vendar, če ti nekdo zna nastavljati ogledalo, če te lahko analizira, če te lahko opiše, kakor se ti sam nikoli ne moreš, kaj lepšega? Če veš, da tega ne počne iz sebičnih nagnjen ampak delujeta oba v isti smeri? Sodelujeta. In zakaj ne bi potem sodelovala tudi pri financah? Vsak dela po svojih zmožnostih, oba prispevata v družinsko blagajno. Mogoče en bolj z denarjem, drugi pa zato z delom. Res pa je, da se morata za tako sodelovanje oba vpletena truditi. Si ne metati polen pod noge ampak s skupnimi močni odpravljati nesoglasja in težave. Če tega ni, zakaj bi sploh še bil z nekom? Da bi obdržal družino skupaj in da bi se lahko noč in dan kregal, naredil še mnogo več škode otrokom in sebi, ali pa da bi bil navaden sostanovalec - da bi imel pripravljeno posteljo, toplo večerjo? Čisto lahko bi tulil: ČEMU??? Ali ni življenje preveč kratko, da bi ga uničeval sebi in drugim? Precejšna škoda ga je porabiti za kreganje in nerganje.
Pisec teh vrstic prizna, da ne mara likanja ampak zato tudi ne mara, da Helena lika, velikokrat skuha tudi za vso družino, zakaj ne polni pralnega stroja je bolj vprašanje obarvanega perila, zato pa perilo velikokrat suši in zlaga. Prizna tudi, da do zdaj ni niti enkrat opral avta, to je samo v Heleninih rokah, in da veliko raje vidi, da k mehaniku pelje avto ona...

In kot je življenje skupno, je tudi blagajna skupna. Kot je skupnih še mnogo drugih stvari. In prav je tako!

20.1.2006

Ste že kdaj aktivno sodelovali na kakšnem forumu? Se pogovarjali o kakšnih življenjskih zadevah, o vzgoji otrok, o medčloveških odnosih, o ljubezenskih, zakonskih, življenjskih težavah?
Jaz sem se to spravil počet že kar nekaj časa nazaj. In da, priznam, bilo je zanimivo. Pa sem vseeno kmalu nato nehal. Zakaj?
Včasih, ko je vse lepo, že preveč lepo, me začne prav stiskati v trebuhu. Črv dvoma se začne zvijati v meni in kar noče nehati. Vsi alarmi zvonijo v glavi in tulijo, da je nekaj narobe. Pa ne da ne bi temu svetu verjel ali hotel verjeti! Nikakor ne!
Mislim pa, da morajo biti stvari uravnotežene, ravno toliko dobrega mora biti v njih kot slabega. In čim je nečesa preveč, me začnejo notranja občutja opozarjati. Svet se mora uravnati, nivoji se morajo izenačiti. Ljudje smo ravno toliko slabi kot smo dobri.
In čeprav sem vedno znova razočaran na tem dejstvom, se moram z njim strinjati, se z njim sprijazniti.
Skratka, zapomnil sem si, da je bila tema o vzgoji otrok in da je nekdo nekaj spraševal. Nasveti in izkušnje so deževale, v kratkem se jih je nabralo veliko. Vse sem prebral in se - začuda - z vsemi strinjal. Bili so dobronamerni, pametni nasveti, prav vsi pa so bili nekako "predobri". Saj ta svet bi bil preprosto lep, če bi bilo vse to res! Pa ni, kajne? Iz tega torej sledi, da ljudje vedo, kako je "pravilno", kako je "prav"! Torej, hudimana, zakaj potem svet ni tak? Sem dobil na forumu same svoje somišljenike, same sorodne duše? To bi bilo zelo čudno in prevelik splet čudnih naključij...
Dokler se ljudje na forumu med seboj niso skregali. Takrat je naokrog letelo vsega boga, od kletvic, razjarjenih takšnih in drugačnih izjav, zafrkavanja in posledično še večje tuljenje. Opa! Ljudje so se spremenili kakor noč in dan. Neverjetno. In takrat sem končno spoznal, kaj me je motilo! Preveč lepo je bilo vse skupaj, preveč! Vsi so postali skoraj razjarjene živali. Na vse, kar so napisali so pozabili, pozabili so na vsa pravila obnašanja, na vsa pravila medčloveških odnosov, na vse! In če bi bili takrat vsi ti ljudje
zbrani v enem prostoru, grem stavit, da bi prišlo do pretepa. In to kakšnega pretepa!
Po vsem tem sem nehal hodit na forum in brati odgovore, nasvete, izkušnje. Čemu bi to še počel? Zgleda, da je čisto vseeno, če berem njihove odgovore/vprašanja, ker tako ali tako niso resnična. Skoraj nihče se v trenutku slabosti ni obnašal tako kot si je sam narekoval prej. Vse, kar so potrebovali, je bilo malo jeze ali malo razočaranja ali pa samo slab dan. In je bilo vse drugače. Vse drugače kot tisto, kar so prej sveto zatrjevali! Ja, priznam, bil sem razočaran. Tako kot sem vedno v teh primerih. Pa sam ne vem zakaj. Mogoče sem preveč naiven, čeprav po drugi strani od tega sveta in ljudi ne pričakujem preveč. Ne pričakujem, da bodo delali samo dobro. Pričakujem pa, da bodo ljudje! Da se bodo zavedali sami sebe in svojih dejanj. Da bodo stali za njimi! Da bodo odgovorni.
Ja... Pa niso bili...
Seveda vse to razmišljujoč človek obrne takoj vase. Začne se gledati od zunaj - če se le lahko. Sem tudi jaz takšen? Imam drugačna merila zase in za druge ljudi? Govorim drugim tisto, kar sam ne zmorem? Jim solim pamet s stvarmi, ki jih ne obvladam, ki se jih ne držim? Celo pišem take stvari? Vzgajam morda svoje otroke v takem duhu, v zlaganem, moralno gnilem duhu? In na koncu, jih vzgajam v nekaj drugega, kar sem sam?
Huda vprašanja konec koncev, s katerimi mora vsak sam opravit. Čeprav verjamem, da se večina s takimi vprašanji ne obremenjuje. Mogoče pa to ni prav. Kako, namreč, lahko koga prepričam v tisto, kar - naj bi - verjel, če se sam ne verjamem v to in se tega ne držim? Taka vzgoja naprimer pade v treh dneh. Otroci natanko vedo za čem starši stojijo in kaj jim samo govorimo, kar tako, zaradi lepšega.
Vse, kar nam ostane je, da smo ljudje. S svojimi dobrimi in tudi slabimi lastnostmi. Ker taki smo. Zatiskati si oči pred grozodejstvo človeštva nima smisla. Je tiščanje glave v pesek in ne prinese ničesar dobrega. Spoprijeti se moramo s svojimi slabimi stranmi, se z njimi boriti, jih odpraviti.

Sem takšen tudi sam? Na to - na žalost ali na srečo - ne morem sam odgovoriti.

15.1.2006

Pri otrocih se lahko mnogo naučimo. Če jim le dopustimo, da lahko izrazijo svoje mnenje, da ga lahko zagovarjajo in argumentirajo. To sicer počnejo na svoj način, ki pa ni nič slabši od našega načina, načina starejših. Mogoče (še) ne najdejo pravih izrazov, večkrat se še zapletajo v lastne besede, ne znajo organizirati svojega (proti)napada. Zato jih starejši skoraj vedno prepričamo v pravilnost naših dejanj in naših razmišljanj. Pa je to tudi prav? Se ne obnašamo hinavsko? Ne zlorabljamo svojega stališča močnejšega, starejšega, "bolj pametnega"?
Strinjam se, izkušnje so zelo velikega pomena, sploh v samem realnem življenju, vendar so izkušnje čisto subjektivna zadeva. Osebna zadeva vsakega posameznika, za katero ni nikjer rečeno, da se bo ponovila. Poleg tega, kako smo pa mi prišli do te - slabe ali dobre - izkušnje? Otroci pa ne bi smeli imeti svoje, lastne? Jim ne dovolimo ponoviti svojih lastnih napak? Jim take stvari radi prepovedujemo, kajne? Radi se odločamo namesto otroka, radi vodimo njegovo življenje, tako, kot se nam zdi prav. In vse to v njegovo dobro. Kot, da se nam, pri takem vodenju njegovega življenja, sploh sanja, kaj to je!
Kako pa je z majhnimi otroci? Zadnjih par let je v svetu prava moda, da se jih samo še ujčka, boža in govori same sladke besedice. Saj to je že prav obsceno, iz otroka naredi svetnika, nadčloveka, ki mu ni potrebno odgovarjati več za nobeno stvar. Bognedaj, da bi otroka našeškal ali da bi ga samo "za ušesa". V naslednjem trenutku se ti kdo obesi za vrat in te obtoži maltretiranja in česa podobnega. In potem se čudimo zakaj so naši otroci nepripravljeni za življenje, zakaj se jim skoraj zmeša v srednji šoli, od kje tako močna puberteta, od kje vsi pobegi v droge, alkoholizem in podobno? Le kako neki? Pa nismo za to najbolj krivi mi sami, starši? Saj otroci nimajo več nobenega veselja, nobenega cilja, nobenih delovnih navad, ničesar, samo še užitek, užitek, užitek. In ko se morajo sami spoprijeti s svetom, ko nas končno lahko malo odrinejo od sebe? Je svet danes kaj bolj prijazen, kot naprimer pred 100, 50, 20 leti? Je naše zavijanje otroka v celofan pripomoglo k temu, da je svet lepši, boljši? Čisto nič. Svet je tak, kot vedno, kvečjemu gre navzdol, kar pa si seveda ne bomo nikoli priznali. Napredka pač ne gre ustavljati. Obstaja namreč razlaga, da si je Novi vek zaradi napredka in lastne samopromocije preprosto izmislil "mračni srednji vek". Bi se mi sami dobro počutili, če bi vedeli, da gremo vsak dan, vsako generacijo na slabše? Najbrž ne, kajne?
Če boš šel po cesti, ustavil najbližjega in mu kaj grdega rekel v obraz, se ti bo najbrž prej zgodilo, da se boš zbudil v bolnišnici, kot ne. Zakaj mora torej mama 3-15 letnikom, medtem ko jo tepejo in so nasilni z njo, z blagim glasom razlagati, da to ni lepo in da tega pa res ne smejo početi??? So s takim načinom pripravljeni na življenje, ki jih čaka? Bodo zapakirani v celofan kaj boljši ljudje? Bolj sposobni?
Kar naprej govorimo o svobodi, o odgovornosti ne reče skoraj nihče nič. Pa vendar prave svobode brez lastne, osebne odgovornosti ni! Za lastno življenje, za svoje napake, za svoje žalosti, za svoje nesreče, tudi za svojo srečo je vsak sam odgovoren. Sebi odgovoren. Ni svet tisti, ki nas peha v nekaj, česar nočemo, v nekaj, česar si ne želimo, za vse tegobe tega sveta niso krivi samo vsi drugi!
Še niste nikoli slišali svojega otroka, ko prinese domov slabo oceno in na vprašanje, kaj pa je zdaj to? odgovarja v stilu: učiteljica je zloba, ne mara me, daje mi težka vprašanja, sošolec mi ni hotel prišepniti pravilnega odgovora, pipa kaplja pa me je motilo, planeti niso v pravem zaporedju??? Vse drugo je krivo, le neznanje ne...
In da ne bomo mislili, da smo mi starejši, tisti "bolj pametni", kaj boljši! Kvečjemu smo mnoooogo slabši. Nikakor ne zmoremo avtokritike, ne zmoremo se več poglobiti vase, nočemo priznati svoje krivde v nobenem primeru več, vedno so krivi drugi: "Če ne bi bilo tistega kretena, ki se je vlačil s 50km/h skozi mesto mi ne bi bilo treba hiteti in prevoziti rdeče luči. Ta presnet kreten - vsega je kriv on!" Vsega je kriv sosed, predsednik, država, sistem, cel bloody svet.
Žalostno. Žalostno na kvadrat. Brez odgovornosti. Brez odgovornosti do sebe, brez odgovornosti do sočloveka, brez odgovornosti do sveta.
Vsak človek sam nosi svojo odgovornost za svoje življenje. Za svoje srečne, za svoje žalostne trenutke. Življenje je lepo, če ga vidiš lepo in življenje je grdo in žalostno, če ga vidiš tako. Na svetu najbrž ni človeka, ki bi se mu dogajale samo lepe reči. Vsak posameznik mora skozi veliko hudega, nekateri skozi stvari, ki si jih ostali še zamišljati ne moremo... Pa vendar se tudi nekateri taki ne dajo. Ne popustijo. Ne gledajo na življenje kot na nekaj slabega, grdega. Torej obstaja možnost, da tudi tisti, najbolj tepeni v življenju, še vedno verjamejo v življenje, še vedno gledajo na svet z veseljem, in da niso prenesli odgovornosti na svet in se zaprli v školjko samopomilovanja in preziranja vseh ostalih in vsega sveta!
Zdajšnji liberalni sistemi podpirajo natanko tako svobodo skoraj brez odgovornosti. Od vzgoje otrok pa tja do vodenja države. Vsakdo lahko počne kar se mu zljubi, vse v vidu hranjenja lastne riti. Brez odgovornosti do sebe, brez odgovornosti do sočloveka, brez odgovornosti do sveta. Brez cilja, brez tistega "nekaj več". Ne me razumeti napačno, vseeno mislim, da je liberalizem dozdaj ena boljših oblik ureditve sveta, vendar še zdaleč nisem zadovoljen. Celo čoveštvo je še na zgodnji, začetni fazi razvoja in trajalo bo še, preden bomo prišli do tja, kjer bi bil lahko celo jaz zadovoljen. Vsekakor tega ne bom doživel, bom pa poskrbel, da se bo par idej preneslo v naslednje generacije. Z dodano vrednostjo, seveda. :)
Včasih le poglejte v otroške oči. Poglejte dobro in globoko. V njih boste mnogo bolje videli sebe. Pustite jim, da govorijo, pustite jim, da vam kaj povejo. V njihovih besedah boste mnogo bolje zaslišali sebe. Če boste pripravljeni, vam bo morda celo všeč! In zavedajte se, da je to veliko
boljši sistem kot ogledalo. Ogledalo laže, v njem vidite le tisto, kar bi radi. V otroških očeh in besedah pa vidite in slišite obe strani, dobro in slabo.

Kar, konec koncev, tvori nas, posameznika, cel svet.

9.1.2006

Letos sem si zadal nalogo, da bom v tale blog pisal o mojih razmišljanjih. Hm. Vse, kar se je - zaenkrat - izcimilo iz tega, vidite sami. Precej malo. Kar pa še ne pomeni, da ne razmišljam, o ne! Najbrž so težave v odpiranju sebe sami spletni skupnosti, saj bom s tem - si mislim sam pri sebi - precej bolj na udaru. Poleg tega sem si omislil, da bi imela stran še komentarje, kar seveda vse skupaj zelo zaplete. Ne vem ali mi bodo vaši komentarji všeč... Jah, težave imam s tem, tako kot vsi ostali ljudje. Pohvale so vedno dobrodošle, s kritikami pa se je potrebno ukvarjati. Ne, da jih samo odvržeš ali jih celo takoj pozabiš, če hočeš priti kam naprej, se je nujno potrebno z njimi ukvarjati, odgovarjati z argumenti, spet seveda s samokritiko in tako naprej. En krog, spirala, ki se vrti v nedogled. Sem na to pripravljen? Pisati o tuzemskih stvareh, kam smo šli, kje smo bili, kaj smo delali, je čisto nekaj drugega. Je drugačna sfera od te, ki sem si jo zadal za letos.

Ampak obupal ne bom. Zato tudi vi ne obupajte. Začetki, taki in drugačni, so vedno težavni, naporni. Vsekakor toliko zaupam vase in vem, da sem toliko trmast, da bom to speljal. Lepo počasi, z bolj neobveznimi temami v začetku, do vsakršnih razmišljanj v prihodnosti. A tudi ne smem(o) pričakovati preveč! Zelo verjetno je, da se bom v začetku in tudi vnaprej, lovil, iskal svoj stil, sebe, hodil naprej, nazaj in v stran, a pot je nekako začrtana. Najbolje, da kar začnem hoditi po njej!

V letu 2005 ste nam prižgali LUČKO natančko 939-krat, kar je 2.57-krat na dan!
Od 25.6.2005 ste nam izbrali tudi 768 glasbenih želj.
Lepo. Lepo! Kar tako naprej tudi v letu 2006!

Upam(o), da vas bodo naše strani tudi v letu 2006 še večkrat pritegnile!

3.1.2006

Šele danes sem se spomnil, da si moram pesmice spravit, ki sem jih enkrat na našem forumu spisal. Pa jih bom kar tukajle prilepil. Saj boste zdržal, a ne?

------------
V meni sije
strnjen začetek preplašenih dni
V meni pije
kozarec koncu pesniški sli
V meni grozi
poskus vrnitve krvi
V meni prebuja
krik bitja telesu ko spi
V meni upanje
meša konec z začetkom, rodi.

------------
Zaklenjen tolmun sanj
otroku dehteč, staršu kričeč,
z gora šumečih vzet
njemu grozen, njej prepozen,
zalet s strelo zlit
bitju stik, stvari trik,
prihodnji up preteklosti,
tebi preklet, meni ves svet

------------
Krila
padajo
tla, na njih.

------------
V megli zapeljana,
vrsta praznih je črepinj.

Ostalim je zaspana,
poezija starih skrinj.

Z mano zvezde grejo,
ničesar ne izvejo.

------------
Vlakna trga stroja lom,
praznim grapam divjad diši,
življenju potnik šumeči grom,
v mislih tihoto pesmi si tali.

Zakaj? trga krik krožeči,
čemu? v dolini srn dež zaliva,
komu? je življenje partner speči,
kdo? te misli si v rokah skriva?

------------

A je hudo? Ravno se dogovarjam, da poiščem svoje mladostne travme - pesmi iz pubertete. Nekje iz leta 1982-83. Pojma nimam od kdaj so, se moram zakopat med stare Mladine... Tiste niso tako berljive kot tele tukaj! Se mi zdi, da bodo dosti bolj turobne... Pravzaprav me je kar strah to odkrivat!
Sigurno je že vsak od nas kdaj kako pesem napisal, ni res? Pa jih tudi razumete? Jaz bi se moral presneto potruditi...

2.1.2006

Želimo Vam SREČNO IN ZDRAVO 2006!
Leander, Flori, Mitja, Tadeja, Helena in Aleš.

Blog se je na novo obrnil. Tudi pisanje se bo malce spremenilo. Novo leto = nov začetek!

Prejšnja nakladanja: LETO 2005.

 

 
 
   


Vsega smo MI krivi!

© Krtina Team 2005-2012