No:
48/50

Datum:
23. - 25. februar 2018

Trasa:

1. dan: Kranjski Rak – Domžalski dom – koča Mokrica (pod Gradiščem); rahlo je naletaval sneg
2. dan: krpljanje po planini; Veliki stan – Domžalski dom – Bukovec – koča Mokrica; gosta in malo manj gosta megla
3. dan: odkrpljali smo domov; koča Mokrica – Domžalski dom – Kranjski Rak; sončno, enkratna vidljivost; -15 stopinj C, veter.

Opis:
Ponovno smo imeli in izkoristili priložnost za najem koče Mokrice. Tokratni termin je celo sovpadel z zimskimi počitnicami. Na Veliki planini je že bilo približno meter snega, obetale pa so se tudi sibirske temperature.

Ko sem načrtovala naš celodnevni pohod po planini, sem dobila idejo, da bi lahko tokratni pohod izvedli s krpljami. Mišljeno je bilo, da bi se s krpljami podali tam, kjer običajno niso uhojene poti. Po nekajdnevni akciji izposoje krpelj, smo uspeli nabrati deset parov pri treh ponudnikih. Na našo srečo, saj smo krplje nujno potrebovali tako za prihod kot odhod od koče, saj je višina napihanega snega okoli bajte merila več kot dva metra.

Na dan pohoda seznanjanje s krpljami torej ni bilo več potrebno. Na mojo veliko žalost, se je spustila megla na planino in edina možna smer pohoda je bila pot ob zimskih markacijah mimo Velikega stana do Domžalskega doma. Po izvrstnem kosilu in klepetu pa se je tudi megla dvignila in nam odprla še ostale možnosti. Zato smo jo mahnili kar počez, vse do Bukovca in nazaj do koče Mokrice, nekateri pa so šli pogledat še izza ovinka, ali je tam kaj več snega.

Tretji dan smo se zbudili v zimski pravljici. Planina se je bleščala v snegu, razgledi so bili fantastični, termometer pa je kazal – 15 stopinj. Malce je pihalo in ves pogum ter vsa oblačila so bila potrebna, da smo se odpravili ven iz koče in vsak v svojo smer zavili proti domu.

Polni smo vznemirjenja ob tej neizmerni, divji lepoti okoli nas.

Težavnost:
Hoja s krpljami je vsekakor mnogo manj zahtevna in mnogo bolj zanimiva kot gaženje celega snega. Brez krpelj prvi dan ne bi dosegli koče, saj smo za običajno kopno razdaljo dveh ur potrebovali kar pet ur krpljanja.
Skupaj smo v treh dneh naredili 32 km, x višincev,  49.280 korakov.

Prehrana (na poti):
Na mizo smo prinesli vsak nekaj svojega, pa še malo za druge, vse skupaj mnogo preveč.

Družba:
Aleš, Leander, Dejan, Darja, Žan, Barbara, Jernej, Maja, Tomaž, Helena

Utrinek s poti:
Napor pri izposoji krpelj se je stokratno poplačal, kajti v svojem načrtovanju si nisem zamislila, da bomo v petek dopoldan prvi. Prvi, ki so ob 13h prišli do Domžalskega doma in prvi, ki smo v celcu uhodili, potlačili s krpljami pot do Gradišča. Samo z gaženjem, ko se noga udre, pa ne do kolena ampak v celi dolžini v sneg, tega podviga nikakor ne bi zmogli.

Fotogalerija:

Utiranje poti s krpljami po celcu od Jarškega doma do Domžalskega doma.

Zameti pred Domžalskim domom in nedolžna belina onkraj. 

Pohod v megli,
zaradi naše varnosti gremo v strumni četici od markacije do markacije.

Veliki stan.
Nekatere pastirske bajte so popolnoma zasnežene,
iz snega kukajo samo vrhovi streh.

Otroci so prvi na Bukovcu.

Mi pa počasi in z užitkom odrivamo sneg.

Je videti kakšen mraz je zunaj?

Zimska idila Velike planine.
S krpljami od koče do koče.

Letos bomo še velikokrat tukaj.
In vsakič je popolnoma drugače.

Fotka kot iz koledarja 1970.

Luštno je bilo!

No: 10/50

Datum:
7. in 8. april 2017

Trasa:
prvi dan iz Krtine na Veliko planino in naslednji dan po isti trasi nazaj domov.
Krtina – Rova- Čeh – Vrhpolje – Gozd – Krivčevo – Podkrajnik  – Gojška planina – Domžalski dom

Opis:
Povod za pohod je bil sestanek upravnega odbora planinskega društva, ki je enkrat letno v koči našega društva na Mali planini – Domžalskem domu. Aleš je to priložnost izkoristil že prejšnja leta. Moj odhod na sestanek je pospremil peš, nazaj pa sva šla skupaj z avtom domov. Letos pa se z mojim Programom 50 za 50 tudi sama z veseljem pridružujem vsaki pobudi za hojo. Tako sva naredila načrt, da na Domu prespiva in se vrneva naslednji dan domov. Rečeno, storjeno.

Spet ob kolovških borovcih.

Vreme je bilo krasno, toplo, brez vetra. Prvi dan naju je sicer tik pred vrhom malce ujel dež, vendar ni bilo prav nič hudega. Naslednje jutro pa je bilo kot v pravljici. Sončni vzhod in neskončne planjave cvetja. Jutranje žvrgolenje ptic v gozdu je bilo tako intenzivno in neverjetno pestro, da je res veselje hodit ure in ure. Ostali pohodniki so se sicer čudili, zakaj navsezgodaj zapuščava planino, vendar je bila pred nama še dolga pot domov.

Težavnost:
Zahtevna zaradi dolžine in višinskih metrov. Skupaj namerjeno 54 km, cca 2.800 višincev,  80.000 korakov.

Težave sem imela nazaj grede z bolečino na mestu ahilove tetive. Nastala je le z rahlo oteklino ob drgnjenju roba čevljev, kar pa je ob hoji neizogibno. Doma je v drugi obutvi bolečina izginila.

Pot tja (višinski graf poti)

Pot nazaj (višinski graf poti)

Prehrana na poti:
Ajdova pogača za zajtrk in kosilo. Praženi lešniki. Večerja v Domžalskem domu.

Družba:
Aleš, Helena, v mislih ves čas z novorojenko Tiso.

Utrinek s poti:
Kljub dolžini poti je bilo edino mesto, kjer sem spet našla čemaž, zaplata rastišča pod spodnjo hišo na Podkrajniku. Še dobro, saj smo ga letos že pogrešali.

Fotogalerija:

Visokodebelno sadno drevje

"Najina" klopca nad Vrhpoljem. Obvezen postanek in malica.
Razgledi pa od Triglava do Ratitovca, Blegoša in Porezna.

Sončno v novo jutro.

Mala planina

Iskanje novih prehodov.

No: 3/50

Datum: 
10. in 12. februar  2017

Trasa:
Stahovica – Sv. Primož – Pasje peči – Mala planina – Velika planina (Gradišče) in nazaj.

Opis:
Vikend paket na Veliki planini. Ker smo bili povabljeni v Mokrico za tri dni, smo se dodobra založili s pijačo, hrano, obleko. Koča je bila urejena in še topla od prejšnjih najemnikov. Novozapadli sneg in otvoritev smučarsko sankaške proge nam je postregla še z nočnimi sankaškimi podvigi. Lepo vreme in dobra družba, pa je vikend minil v trenutku. Nazaj pa spet hoja do Stahovice, tokrat z bistveno lažjimi nahrbtniki.

Težavnost:
Zaradi pretežkih nahrbtnikov in snega ter megle je bila pot navzgor zelo naporna in utrudljiva. Vse skupaj bilo kar malo preveč za najina nahrbtnika in najine moči. Namerjenih 1.300 višincev, 31.617 korakov in 28 km (v obe smeri).

Prehrana na poti:
Odslej brez kruha in OH. Malica v Domžalskem domu.

Družba:
Aleš, Helena, nazaj še Leander

Utrinek s poti:
Z Alešem sva štartala zjutraj, nekaj ur pred ostalimi. Vzela sva ključe in šla »zakurit«, da bodo ostali, ki so prišli z nihalko lepo sprejeti in na toplem. Izkazalo se je, da sva za pot porabila kakšno uro več, kot sva načrtovala in so naju morali lepo počakati. Je bil odprt Zeleni rob in jim ni bilo hudega.

Fotogalerija:

Letos se prvega septembra še ne začne šola, zato vas vabimo v osrčje Kamniško Savinjskih Alp – na eno najlepših slovenskih planin!

Veliko planino povezujejo sami presežniki, od tega, da je največja slovenska planina, pa tja do tega, da ima najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi! Vse to in še kaj bomo tudi sami videli in spoznali!

Na Planino pelje kar nekaj cest ter celo nihalka, a te tokrat ne bomo potrebovali! Kot pravi trekerji bomo bolj raziskovali njene poti, nekatere bolj obljudene, druge bolj skrite. Pri tem bo poskrbljeno tudi za kako brezpotje in za iskanje bolj skritih znamenitosti.

Naskok na Veliko planino 2012 bo tokrat ponudil visokogorje, prekrasne razglede  ter polno paleto raznolikosti poti! Tri trase, prav posebej umerjene za tovrstno priložnost, bi morale zadovoljiti vse želje pohodnikov, od tistih ta najhitrejših, pa vse do tistih, ki jim hitrost ni ravno najpomembnejša.

Aktivna kategorija bo spoznavala znamenitosti visokogorske planote, se podila ali sprehajala po pašnikih ter v lepem vremenu uživala v enkratnih razgledih. Čez Planino bodo naredili slabih 10 kilometrov ter pri tem pridelali dobrih 500 metrov višinske razlike. Tudi tokrat bo Aktivna kategorija vodena za vse tiste, ki ne potrebujejo skrbi z orientacijo ter si morda želijo izvedeti kaj več. 

Pohodniška kategorija pa bo že spoznavala nekaj zanimivih poti z in na Veliko planino, tekmovalci si bodo lahko hladili razgrete noge v Kamniški Bistrici, odkrivali pa bodo tudi nekaj brezpotij, a kljub temu nič orientacijsko zahtevnega. Dvajset kilometrov je povsem normalna dolžina, višinskih metrov pa nekje 1600.

Ultraše je včasih težko zadovoljiti, proge težke in zahtevne, pa vseeno že okoli poldneva prihajajo v cilj! Tokrat jim bomo pogledali skozi prste pri dolžini, a jim zato vrnili z nekaj dodatnimi višinci. Velika planina je pač največja slovenska planina in pravilno je, da jo spoznajo v njenem velikem delu! Za pričakovati je predvsem veliko raznolikosti: poti, kolovozi, brezpotja, makadam, asfalt, vsega po malem bo! A tudi pri tej, najtežji preizkušnji, ne bo nič orientacijsko zahtevnega. V celoti ne več kot 33km.

Za organizatorja so vse tri kategorije enakovredne, prav tako vsi tekmovalci na trasah. Za vsakega skrbimo in prav vsakega bomo počakali čisto do konca ali pa še naprej. Če ne želite hiteti, ni treba, uživajte! Dan je v začetku septembra še vedno dolg, začnemo pa že zgodaj! Časovne omejitve ne bo, želimo, da bi v Planini in njenih razgledih uživali, kolikor se le da! In tudi hrane in pijače ne bo zmanjkalo…  Poleg tega imajo vsi udeleženci trekinga tokrat prost vstop v muzejsko pastirsko bajto na Velikem Stanu – Preskarjevo Bajto.

Startno – Ciljni prostor bo pri Domu na Kisovcu, dostop do njega je z avtomobilom lahek in enostaven, ni pa z nobene smeri prav kratek! Od Kamnika do Kisovca računajte vsaj še na 40 minut vožnje! Zato Dom na Kisovcu ugodno nudi vsem udeležencem trekinga nočitev po 10€ ter nočitev z zajtrkom po 15€! 

Zaradi visokogorja in drugačnih zakonitostih vremena, bodo Ultraši začeli že ob 8h, Pohodniki ob 9h,  Aktivna kategorija pa bo krenila na pot ob 10h.

Se torej vidimo prvega septembra 2012! Kar prijavite se na straneh Slovenske treking lige!