Pri nas izganjamo hudiča vsak na svoj način.
Kakor sem včeraj podlegla najhujšemu nahodu v tem letu, med smrkanjem, kašljanjem in kihanjem, komaj menjavam sveže robčke pred oteklim nosom, se smilim sama sebi in sem nasploh vsa uboga.
V takih dneh pričnem s svojim čaranjem. Za večerjo si pripravim res izdatno količino česna, ki ga vmešam med tuno, zraven dodam še konkreten kozarec najbolj črnega vina, povrhu pripravim termofor in skupaj z Njim zavijem pod odejico.

Ponavadi se zbudim kot prerojena. Če ne gre od prve, pa postopek ponovim.

Vsak maček v okolici ve, da je veliki velik gospodar svojega ozemlja, le Loretta nima še nobenega strahu.

Večjega mačkona še nismo videli, saj meri zagotovo meter in več. Kadar nas ni doma, si prisvoji blazine in spi ponavadi kar pred vrati.

Ko se je pripravljalo k neurju, so bile barve na nebu tako zelo intenzivno kontrastne, da me je čisto prevzelo.

Pa se je na srečo vse skupaj prav lepo razpršilo in izginilo z obzorja.

Ponavadi moje telo ve več od mene. Tako mi odpove poslušnost v dneh, kot je današnji. Že zbudila sem se težko, sobotni obisk tržnice mi je predstavljal nepremagljivo breme, hiša se je morala sama pospravit, kosila ni bilo, čas pa je tekel mimo mene.

Po vseh polnih dnevih, ko sem tu in tam, in povsod, vsake toliko časa tudi padem dol. In jutri nas čaka celodnevni pohod, jaz pa bi se najraje zvila v klopčič, kot naša mala muca in spala na kavču cel ljubi dan.

Še dobro, da je jutri nov dan.

Srečate jih na Gradiškem jezeru in so zelo prikupni. Le strogi očka jih tako zelo čuva, da bi jih skoraj dobila po nosu, ko sem jih skušala slikati od blizu.

Danes je bil en tak lep dan, ko je bilo vsega ravno prav.

Vanilijev sladoled z borovnicami. Je še kaj bolj slastnega? Je pa potrebno prej malo potrpljenja pri nabiranju.

Pa sva bili s Tady ponovno v gozdu. V naši malo širši okolici je toooliko borovnic, da bi bilo res grdo, če jih ne bi nabrali vsaj za sladkanje. Pa tudi borovničk za zimski čas se nihče ne brani.



Tole tablo pa sem ji pokazala šele, ko sva odhajali. Pa se ni pretirano vznemirjala. Medvedov se ne boji, ko pa vidi gosenico, pa cvili. Kdo bi to razumel?

Včeraj smo zaorali. No, ne čisto dobesedno. Smo pa kopali in urejali igrišče za odbojko v Krtini. Dogovorjeni smo bili ob 19h, pa je še rahlo deževalo. Čez 15 minut se je razjasnilo, čez pol ure nas je bilo pet na igrišču, čez eno uro pa že dvajset. Fantje so lopatali mivko, ki je občutno mehkejša od zemlje na vrtu, napeli mrežo in trakove, punce pa grablje v roke in je bilo.

Igrišče v Krtini čaka na igralce, seveda pa smo hiteli s pripravami zaradi napovedanega turnirja, ki bo v nedeljo. Zvečer smo imeli še redni sestanek društva, dogovorili smo se za vse aktivnosti čez poletje, zraven malo praznovali rojstni dan in prišli domov enkrat zgodaj danes.

In to je šele uvertura v tem tednu, ko imam čisto vsak dan eno srečanje. Danes še s KS, jutri imajo zaključek taborniki, v soboto srečanje vremenarjev, v nedeljo pa turnir.

Blog pa trpi.