Včasih morava večkrat

by piskec 25. maj 2015 12:40

Ja, včasih je kam treba it večkrat. 

Ko ne uspe prvič ali pa se nama ne da naprej ali pa kaj podobnega.

Kranjska reber je en tak lep, prav vzorčen primer, ko ne gre in ne gre, čeprav poskušaš. Kljub temu, da jo kar naprej gledaš z avtoceste proti domu in si čisto vsak dan rečeš: "no, zdej je pa res treba tja gor jt!"

Sicer pa v tem ni nič hudega, sva šla že parkrat, pa bova šla še parkrat. Zakaj pa pravzaprav ne? Saj je vedno kako drugače, letni čas, razmere, vreme, razpoloženje, razgledi. Tako ali tako ti vsaka točka, v tej vedno spreminjajoči se naravi, vsakič da nekaj povsem drugega. 

Tokrat sva na Kranjsko reber šla v začetku aprila, tam gori ni bilo še prav nič pomladnega. Zapuščina zime, prav tako se je zdelo, poležana trava, zamrznjen kal, še nekaj snega, snežne plohe. Opletanje zime z repom, bi rekli vremenarji.

Lahko bi že v začetku vedela, da bo tudi tokrat nekaj narobe. Dan je bil siv, mrzel, kljub celotedenskemu soncu, a tako pač je zadnje čase ob vikendih, bljaki. Kar nekaj se nama ni šlo, že ovinki na Črnivec so dali Heleni vetra in ji je bilo kmalu slabo.

Komaj, da sva kaj naredila

jo je že zapustila vsa energija in prva malica je bila že tu. Kar naenkrat ji je pošlo vse in ni zmogla ne koraka naprej, ne koraka nazaj. Tudi jaz nisem mogel pomagat.

Je pa pomagala hrana, ploščica, voda in žganje. To vedno vžge!

Seveda pa potem ni šlo v pravem tempu, malce sva bila vseeno pozorna, kaj, če se izguba energije spet ponovi? Malce na lažje sva potem vse vzela, kar pomeni, da se v fotoaparat ujame še vse kaj drugega. 

Zadnjič naju je tule skoraj odpihnilo in zametlo, zdaj pa je le še ostanek snega.

Je bilo pa zgoraj kar precej bolj mrzlo, kal je bil še kar lepo pomrznjen!

In tudi jaz nisem več dal dol rokavic, ko sem jih enkrat navlekel nase, o ne!

Ko si enkrat na travnikih, si potem tudi kar hitro na vrhu. Še par skal daš čez...

in že gledaš Veliko planino v povsem drugi luči!

Enkrat bi šel rad čez cel greben, tja do Lepenatke

a nama mraz, veter, ah, ja... preprosto povedano: ni se nama dalo. Ni dalo.

Ni se nama dalo niti dol do Kašne planine in naprimer potem po cesti desno, da ne bi hodila po isti poti. Ne, ni se nama dalo. Pač ni bil tak dan in takrat se je najbolje kar lepo pobrat. Še fotka,

po isti poti dol, v zavetju še malo počitka in posedanja, vročega čaja pa res ne moreva prinest nazaj domov,

potem sva bila pa že dol.

Seveda, ko pa jaz priganjam, ko se po obronkih Menine podi snežna ploha!

"Pejva že! Lej kaj gre!!!" 

Ujame naju pet snežink, midva sva pa doma še preden se otroc zbudijo. No, skoraj.

Tako pač je to. Včasih kaj uspe, velikokrat ne. A midva sva bila kljub vsemu pravzaprav nadvse zadovoljna. Še danes sicer ne vem povsem zakaj, a zadovoljna sva bila. Izlet(ek) je bil preprosto krasen in to šteje.

Na Kranjsko reber pa bo treba še it, tisti greben bi res dal enkrat čez...

Tags: ,

hribi

Na sestanek na Veliko planino!

by piskec 15. maj 2015 14:43

PD Domžale je imel v začetku aprila sejo UO v Domžalskem domu na Veliki planini. Ker to pomeni, da gre gor Helena, sem seveda tudi jaz začel takoj razmišljat, kako nekako bi tule vodo na svoj mlin preusmeril.

Avto bo za nazaj, to je že večina organizacije.

Da bi mogoče šel spet kar peš od doma? Kot sem si zadnjič že tako želel, pa me je sneg spravil v gaženje?

Ja, zakaj pa ne? 10.4. je lep datum, še lepši dan, prva letošnja vročina pravzaprav. Pejmo!

Traso sem lepo poznal, pazit bi moral le na parih mestih, vse ostalo bi moralo it brez problema. Vseeno si ruto naložim na telefon, vzamem novo usposobljeno uro in upam, da se ja kje ne izgubim in potem nesrečno kličem Heleno: "prit me iskat!" Blamaža, si lahko mislim!

Vročina je, kratki rokavi sigurno, cincam pa ali bi vzel kratke hlače. In to jaz, ki sem vedno v dolgih hlačah, kaj šele v začetku aprila! Res, je bila vročina. Ampak dolge hlače vseeno zmagajo, na Veliki planini sigurno ne bo enako toplo, pa še zvečer bom šele gor. Pa še april je! Dovolj argumentov torej.

Malce čez 13h se torej zapodim za hišo, kar v Krtinski hrib. Kdo pa bo po cesti hodil, še preveč jih bo! 

O, tole bo pa luštno, mi že čez minutko igra srce, juhuhuuuuu!

Tole je pravzaprav čisto dobra ideja, se izogneš začetku ceste v celoti. Za drugič morda prav pride!

Mimo skladišča Hoferja, kjer me preganjajo ultrazvočni preganjalci divjadi. Ultrazvočni? Kar dobro se jih sliši!

Nato pa s ceste dol, čez polje, pod cesto in v gozd. Poln nekih markacij.

Za tu nisem povsem prepričan ali se bom dobro znašel, vse je markirano, polno kolovozov, kdo ve, kam gre kaj? Pa le ena, ena samcata tabla.

Kar pomeni, da takoj, ko srečam fante sredi gozda drevesa podirati, se zmedem in zavijem desno. Kdo bi vedel zakaj, k sreči mi kmalu potegne žiroskop, da tale smer pa ne bo prava. Na karti se tak izpad iz smeri lepo vidi. Res sem se zmedel...

V Rovi jo mahnem direkt do cerkice, čeprav mi ni nič treba, a vseeno. Še vedno sem navdušen.

A hrib je presneto strm, ne moreš kar naprej dol, ne! Strmine so prehude, malce se je treba vrnit in počez do dol, do potoka. V navalu navdušenosti potok celo preskočim in ne grem nazaj (par metrov) do mosta, kar je zame neobičajno. Zgleda vročina vpliva tudi name.

Nato sledi dolgočasen asfalt do Kolovca, skušam nekaj s tekom, a odneham po treh metrih. Kaj pa vem, nekako mi ne gre vkup z mojimi 100+ kilami, morda navzdol, tule pa sigurno ne. Pa še direktno po soncu, hvala. Sicer pa mi take dolgočasne ceste prav hitro minejo, odklopiš in si.

Mimo fensi hiš in gradov, na makadam in že sem pri Čehu in spet v gozdu. Ta odsek do ceste Palovče - Kamnik smo nekoč davno trasirali in nato tudi šli po njem, a nekako nisem verjel, da se ga bom spomnil. Vse je šlo po zelo usekanih kolovozih, skoraj drčah, kar naprej levo in desno, le toliko sem se spomnil.

No, tokrat pa... jah, žled, ne! Sem že malo pozabil na tegobe lanskega žledoloma, kaj? Tisti kolovozi, ki jih niso uporabljali za direktno čiščenje, so ostali podrti, zasuti, naloženi z vsem drevesjem, kar ga je naokrog. Ojej. 

Ja, tule se je bilo težko prebit. A si tokrat nisem delal prav nobene skrbi, niti za trenutek nisem zastal, ampak sem kar ril naprej, se ogibal največjim drevesom, plezal gor in dol in se sploh nisem dal motit. Res nenavaden dan zame.

Po karti sodeč - kar sem videl seveda šele doma - pa sem celo šel čisto pravilno! Tja do Grdavovega hriba je gladka črta, ker sem šel kolikor toliko hitro, naprej pa je precej nazobčana, čez vejevja in debla gre počasi, a sem smer držal popolnoma ok. Še dobro, ne?

Malo me je potem skrbelo, kako bo na drugi strani, v dolino do Vrhpolja, ko se cesta konča. Kaj pa bo tam, bo isto vse podrto? Pa se je izkazalo, da je sicer tudi tam vse podrto, a je vseeno nekdo pot lepo očistil, tako da je super prehodna, sem lahko celo malo potekel. Navzdol gre. 

In čez glavno tuhinjsko cesto v hrib - hm, kaj pa je zdaj to? Zadnjič tule ni bilo ničesar, zdaj pa že stoji hiša! Sem moral skoraj škarpo preplezat, k sreči še niso vseljeni, naslednjič bo bolj zoprno, mi ne gre nekomu skoraj čez balkon lest...

Potem sem se pa končno ustavil na klopcah. In se spomnil, da imam s seboj tudi fotoaparat! Hej! 

Ko je zanimivo, se mi vedno mudi in ni časa za slikat, ko pa... Na koncu ostanejo slike malic, eh.

Je pa tule lep razgled na Vrhpolje.

Potem se zapodim čez hrib, ki je itak še ves podrt in požagan še od pred žleda, tako, da tu ni težav in se zapodim mimo prijaznih lastnikov v grapo, ki pripelje na Hrib nad Kamnikom.

Malo pozabim, da smo tule hodili, ko je bila zima, zdaj pa je pomlad. Neke vrste rastlinja se začenjajo prebujat in na zaraščenost poti je potrebno malo bolj pazit!

Morda bi bilo bolje, da en kolovoz prej zavijem navzgor, a ker sem danes tak stroj, ki melje vse pred seboj, se kar naenkrat znajdem sredi

Jebela cesta, tegale mi pa res ni bilo treba! Vrnil bi se pet metrov in obšel vse skupaj, ampak ne, je treba direkt skoz, ne? Imam malo sreče, da je šele začetek pomladi in robida še ni v vsem svojem sijaju!

Nekaj bojnih ran mi seveda ostane. Ravno toliko, da jih lahko potem komu pokažem, ravno prav torej!

Tiste nekdanje klopce ravno na koncu grape ni več. Je pa zato nova hiša in polno nekih pastirjev in ograd. Hja, spremembe!

Pri Porebri se odločim, da ne grem okoli po cesti, kot smo šli zadnjič, temveč, da bom užgal eno od tistih znamenitih "sedemdeset". Morda najdem celo znamejne ali dva, kaj?

No, našel nisem prav veliko, največ je bilo podrtih dreves. Jasno.

A tudi tu se nisem dal in ko bi morala biti znamejna a je bilo le vse zaraščeno, sem se zapodil kar počez in hitro našel na cesto. Vseeno kar dosti bolje, kot pa cela pot po cesti naokrog! Drugič bom našel še vse kaj drugega!

Potem pa prideš na planoto, kjer je vasica Gozd. Škoda le, da je bil tak vroč dan in so bili razgledi slabi, a če bi tole zagledal ob kakem za razglede lepem dnevu...

pa sem že tudi takole, v mrču, začel kar poplesavat in si živžgat in tudi cela dolgooooočasna cesta čez planoto mi ni bila prav nič v napoto! Kako razgledi lahko oživijo človeka, kaj?!

Do številke 1, kakor že dobro poznamo:

pa smo že v Podstudencu in nato v Krivčevem.

A gostilna pri Jurčku je zaprta, nikjer nikogar, grem do Logarja, ta tudi brez opozorila zaprt, zgleda za vedno. Se čudim, vse propada?

Ravno takrat se mimo pripelje Helena, torej sem čisto v časovnici! Pravzaprav lahko še malo počivam, toplo je, luštno, prav nikamor se ne mudi!

Pa čez deset minut gospodarica Jurčka le pride, je bila le v trgovini! Tako le dobim zasluženo pijačo in se dodobra odpočijem. Vse gre po planu!

Od Jurčka gor do Domžalca je potem znana pot, lahko bi jo zavezanih oči oddelal. Vzamem jo počasi, ne smem biti prezgoden, sestanek bo kar trajal! Je pa zanimivo, da kljub temu, da ni več sonca in da se počasi dan nagiba h koncu, od mene kar teče! Huh, sredi poletja ne teče toliko od mene, kakšen april pa je to, a?

Korak za korakom, res grem počasi, luštno je in nič me ne preganja, pa pridem gor!

Mogoče sem le malo zamudil tiste najlepše dnevne razglede, kot jih je videla Helena:

 
(C) Helena K.

a sem vseeno nadvse zadovoljen!

Tokrat je to šlo res tako nekako mimogrede. Kar greš in ... no, prideš. Sestanek sem seveda zamudil, a tako je bilo tudi planirano.

Saj vem, da vse skupaj nič ni, a ko od doma gledaš tja proti Veliki planini in se ti zdi neskončno daleč... pa niti ni.

Sploh ni. Nekih 26km, slabih 7h ur, 1800 višincev

Je pa tole ena lepših poti, razgibana, vse je notri, gozdovi, visokogorje, ceste, makadami, zapuščenost, vse se najde, res je super trasa! Po mojem bom šel še kdaj, ja, res!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Čreta

by piskec 12. maj 2015 10:43

Vedno, ko se spuščaš po avtocesti s Trojan proti Vranskem, pred tabo zraste eno tako zanimivo pogorje. Več, sicer ne prav visokih, a kar solidnih hribov z veliko gozdovi.

Seveda, hoste so mi v veselje, zato sem to pogorje, Dobrovlje, vedno pozorno opazoval in razmišljal, kako neki je tam gor. A to opazovanje in razmišljanje je trajalo kar preceeeeej časa. Pravzaprav veliko let.

Dokler se ni nekega lepega dne odločila Helena, jasno. "Gremo na Čreto!" je rekla. In smo pogledali na karto, okvirno orisali pot in šli.

Šli smo še v začetku pomladi, ko je bil višje v hribih še sneg, v dolinah pa je že lepo dišalo po pomladi. Kaj bi hodili v tisto zimo, pejmo raje občudovat pomlad, se gret na sončka! 29.3. je bilo lepo, sončno in toplo.

Parkirali smo nekje nad Vranskim, na začetku Klokočoveca, kar tam na križišču. K sreči je bilo vsaj malo prostora.

Je pa treba paziti v teh krajih, če se ustaviš ob robu ceste in gledaš, kam moraš it, se bo avto, ki morda pripelje za teboj, prav tako ustavil in čakal s teboj. Prehitevanja jim ne gredo najbolje, smerniki tudi ne pomagajo. No, se mi zdi, da to ni posebnost prav teh krajev temveč vse dežele. Kako neki bi se ti ljudje znašli naprimer na Siciliji, kjer se avti res dobesedno ustavljajo, kjer hočejo?

Malo je treba po cesti, potem pa se le zažremo počasi v hrib.

Najprej do vmesne dolinice

kjer pa že začnemo opažati domače posebnosti - same prepovedi. Ceste le privat, še planinsko markirano pot je nekdo zaprl. Je šla čez njegov kos zemlje in to pač ne gre.

Zaprl pa jo je tako, da moraš kar fino razmišljat, kje boš šel naokrog. In spomladi je to še šlo, čez električnega pastirja se plazit še ni tak problem in tudi živine še ni. Kako pa to narediš poleti in kako potem najdeš nadaljevanje poti, pa mi ni jasno. Človek si je postavil celo strelišče, da bi ja lahko koga nastreljal.

Ja, lastna zemlja je privat, pohodniki pa smo same presnete nadloge!

Potem se tista prečka kar vleče in vleče, nikjer konca. Dokler končno le ne zagledamo Sv. Jošta. Na severni strani Menine pa še sneg.

Malce se sprehodimo okoli cerkvice, ki ima prekrasen razgled in je prav primerna za malico!

 

Je pa lepo videti, da si je nekdo macesen prišparal! Takega markantneža bi bilo res škoda podret!

Potem hodimo večinoma po gozdu in sledimo markacijam. Se pa spet zgodi, da je kakšna pot zaprta. Najbrž gre spet komu čez njegovo hosto, čez njegovo polje, joj groze! Takole moraš zdaj okoli po cesti (debela rdeča), medtem, ko je šla včasih planinska pot nekomu čez njegovo.

Sem pa opazil neko sorazmerje med pokvarjenimi avti in prepovedjo približevanja posesti: več kot je - seveda pokvarjenih - avtov na dvorišču, več prepovedi približevanja posestvu je okoli hiše. A kdo ta pokvarjena jajca krade al kaj? Se plazi ponoči naokrog in trga blatnike, šraufa polomljene brisalce?

Seveda, so pa tudi hiše, kjer gre pot direktno čez dvorišče. Ko te je že kar malo strah, kdaj bo kdo planil nate ali pa naščuval vsaj psa. Pa na koncu le prijazni lastnik plane nate in z veseljem še kakšno reče s teboj in ti celo kaj ponudi. Samo zaznamek: nikjer nobenega pokvarjenega, odvečnega avta.

Kot noč in dan torej.

Najde pa se potem tam v gozdovih marsikaj. Lovske preže in hranilnice. Sledov nismo šli preverjat, kdo jih je naredil.

Polno brstenja, ki ga je seveda treba kar naprej slikat.

 

Usmerjevalne table za vse smeri.

Spomenike. Pa jih je tam še mnogo več, mi smo naleteli le na enega.

In ko misliš, da si že veliko videl, ti postavijo direktno pred tebe še velikanski križ!

S prekrasnim razgledom direktno na Vransko!

Smo kar malo posedeli, se nam spet kar naenkrat ni nikamor mudilo!

Potem smo videli še par lepih hišk na krasnih lokacijah, le kak boljši razgled je manjkal.

In že smo bili pri Sv. Katarini, ki ima zanimivo spominsko ploščo prvi žrtvi nacizma in komunizma s Črete.

Potem so nas pa kurirji in vezisti povsem zmedli.

In namesto, da bi šli naprej gor, smo šli desno, naravnost.

Tako nismo šli mimo cerkve Sv. Marije, ampak smo prišli kar direktno na planinski dom na Čreti.

Pa sem hotel še petkrat zavit gor do cerkvice - kaj nam bo zdaj samo ta ostala za še enkrat it? - a se ostala dva nekako nista dala. Meni samemu se pa tudi ni dalo it, čeprav bi šel čisto lahko, saj je bila čisto blizu!

Pa je tokrat zmagala lenoba.

V nadvse prijazni koči smo spili čajček, se greli na sončku in skoraj zadremali. Kakšen domov neki!

Dol grede je bilo potem sem in tja presneto strmo. Smo pa tudi kaj finega videli.

In pokukali v vsako grapico. Slapovi Črete morda?

Nekateri pa so počasi postajali prav objestni in koprive njihovo orožje. Sva morala s Tamaučkom kar dobro bežat!

Čisto na koncu sem si po dolgem tehtanju le upal sekat zadnji ovinek pa še to mi ni bilo lahko pri srcu. Niso taki kraji, da bi jo kar počez mahal... Vse prepovedano, vse zasebno, smo se kar skrivali ob gozdni meji in upali, da nas kdo ne vidi!

Pomahali smo še križu gor na vrhu skal, kjer smo prej uživali

obvezno zašpilili klobaso, ki smo jo naredili - slabih 17km, 970 višincev in 5:44h -

in jo mahnili... kam? No?

Ja, na Trojane, ne!

Ne vem, kaj to pomeni, ampak zadnje čase nas kar veliko nese v te konce. Je to morda zaradi Trojan?

Ne, ne, Čreta je bila super, kar nekaj veselja nam je naredila in veliko lepot razkazala v tem prekrasnem dnevu! A kakor smo mojstri, smo si pustili Sv. Marijo še za drugič. Tako imamo vsaj izgovor, če bo kdo kdaj od nas slučajno rekel: "saj tam smo pa že itak vse videli!".

No, nismo.

 

Tags:

Nežna mesečina

by piskec 5. maj 2015 16:00

Nežna mesečina vrh Velike planine obliva našega otroka!

Ja, seveda pa mesečina.

Je*emti tablce.

Tags:

wtf

Mehak pristanek

by piskec 29. april 2015 12:01

Takle krog čez Špilk je primeren za vse starosti letne čase.

Večinoma se potikamo tam okrog pozimi, a tudi spomladi je super. Predvsem zaradi pomladanske rese!

Letos sva se odločila za zgodnje pomladanski obisk, sredi marca, natančneje 14.3. Iz Blagovice do Blagovice torej!

Začne se, kot pritiče Črnemu grabnu, direkt navzgor na Golčaj, kratko, a sladko. Se vsaj dobro ogreješ za začetek. Sicer pa je severna stran še vedno polna teloha, zato je najin vzpon malce počasnejši, je treba občudovat, slikat!

Tokrat bova obredla vse vrhove, špičke. Tudi Golčaj s spomenikom na vrhu.

Okrog cerkvice pelje mala potka, ki je še nisva odkrila in že sva kot dva majhna otroka, vpeljana v skrivnosti narave! Ko pa se pot spusti na južno stran hriba, pa itak samo še vzdihujeva.

Pomladanska resa je enkratna in prav vsako leto naju pošteno prebudi!

Helena celo nekaj pleza, da bi bolje slikala, jaz pa seveda... čakam lepo spodaj in upam, da se mi ne prikotali v naročje.

Čez Borje malo asfalta, potem pa lepši del celotne poti. Se že pozna pomladansko prebujanje!

Vedno pa me preseneti prehod z južne na severno stran, ko se malce višje prekobališ na drugo stran. Spomladi je to kot noč in dan, na južni strani se slačiš od vročine, na severni leži še sneg. Pa smo tam nekje na 700m višine, prehod med letnimi časi pa oster kot sam greben!

Spet jo zavijeva mimo (skozi?) hiško, se nama ne da okrog, a na Reber se pa vseeno povzpneva! Mimogrede skočim tudi na vrh stolpa. Tokrat niti ne diham prav hitro in na kratko. Bo letos z mojim strahom kaj bolje?

Z Rebri jo mahneva kar direktno dol, kot to pač počnemo v snegu, a zgleda to počnejo tudi vsi drugi ljubitelji strmin, je že kar nekaj shojeno.

Še malo sem in tja in sekanje ovinkov, da se nama domačin začudi: "a vidva pa kar iz moje štale?". Nekaj časa traja, da mu razloživa, da nisva bila v njegovi štali, ampak sva se podila čez gozd *za* njegovo štalo.

Na Trojanah naju po dolgem času spet presenetijo rokovnjači in Francozi. 

Nato pa že z velikim veseljem pospravljam kremšnito. Že samo zaradi tega se splača delat tale krog! Juhuhuuuu, trojanske kremšnite! Sanjal bi jih!

Tista cesta po dolini za Šipkom je sicer lepa, a včasih malo dolgočasna. In se zato seveda vleče in vleče. Do Lipovca prideš že ves naveličan,

zato si skušaš z vsem ostalim popestriti hojo. Od kje, naprimer, taka velika luknja? Človek? Žival? Čemu?

Potem sem imel pa dosti in sem hotel Heleni pokazat tisto znamejne (ne, ni znamenje, temveč znamejne!) na Kočni, ki sem ga enkrat že našel. Pa še tiste stare markacije. In sva zato zavila kar direkt gor v gozd, kjer se mi je pač zdelo, da bo prav.

Pa pri plazenju čez podrt gozd slišiva sovo in Helena začne pravit neke strašne zgodbe o Sovah, kako napadajo ljudi in tako naprej. Seveda se nama ustavi korak in se potem kar naprej ozirava naokoli in gor, če je ta presneta sova kje v bližini. In, hej, na koncu jo res zagledava, madonca, je to veliko! Uau! 

K sreči ni bila nobena napadalna sova, je bila čisto normalna sova, ki so ji ljudje odveč in preveč in je raje hitro odletela v varno razdaljo. Še dolgo sva bila začudena, kako je to velika žival! Ko je razprostrla krila, huh, res je ne bi rad srečal prav od blizu!

A v preganjanju sove oz. naju sva prišla na greben malce preveč desno, v levo do znamejna se nama pa ni dalo več. Bo moralo pač počakat, hja.

Stare markacije sva vseeno našla, Špilk pa potem tudi ni več daleč.

Ne vem pa zakaj sem bil spet tako presneto pameten. Vedno nekaj iščem, tudi tiste stvari, ki so že davno najdene.

Le pogledat bi moral, pa bi lepo zadel tisto staro potko! Bo pa vsaj od zdaj naprej cesta občutno krajša in se bo manj vlekla. Po grebenu in poteh se nič ne vleče...

Na Špilku nama uspe mehak pristanek

in celo Heleno mi rata slikat! Jej!

Spustiva se malo po svoje, a posebno tablo SAMO PEŠ ne moreva spregledat.

Potrebujem vsaj deset minut, da mi vžge, da je to najbrž zaradi biciklov. Hja, počasnež.

Potem sva pa že v vasi brez gostilne, Blagovici. Hm, nekje jih je petnajst, drugje pa jih zapirajo. Meni se to zdi kar malce hecno, je vas sploh še vas, če nima vsaj majčkenega bifeja? Blagovico sem si vedno predstavljal kot nekaj večjega, ne pa manjšega. In še vedno si jo tako predstavljam, čeprav sem že večkrat iskal gostilno...

Klobaso pa le lepo zaključiva. Lep krogec je to, res primeren za vse letne čase. Malce vsega, lepih potk, asfalta, makadama, prekrasne narave, iskanja izgubljenih znamenj in poti, trojanskih krofov in kremšnit, ostrih vrhov in lepih pristajalnih stez. 

Za en tak lep in mehak pristanek.

 

P.S.

Pripis enkrat kasneje - da bom sam vedel: 20,5km, 1100 višincev, 6:20h.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Garmin - menjava baterije

by piskec 23. april 2015 10:22

Garmina FR305 imam že kar nekaj časa.

Dolgo mi je dobro služil, potem pa je šla baterija počasi po gobe. Zdržala je le še pet ur, pa štiri, dve, pet minut in to je bilo to.

Seveda sem razmišljal, da bi kupil kaj novejšega, kaj, ki zdrži dlje, a sem se še enkrat odločil za FR305. Tako sem ga šel zamenjat za obnovljenega - refurbished -, kjer ti najbrž dajo nekega, ki so mu sami zamenjali baterijo. Seveda z novo garancijo in vsem, kar paše zraven, vse to za polovico cene, nekih 150€ sem takrat, pred leti, dal.

Potem je pa bilo s tem obnovljenim seveda počasi isto, kot s tistim starim. Baterija leto, dve ok, potem pa... štiri ure, dve uri, petnajst minut.

In Garmin je šel v ta spodnji predal, presneta krama!

Vmes sem kupil še eTrex 10 za hecnih (za Garmin napravo) 50€ in mi še vedno nadvse dobro služi. Za res dolge pohode je super - menjanje baterij, dovolj spomina, vsega tega FR nima. Za krajše, manjše pa niti ne. Prevelik je.

Zato me je letos nekaj pičilo in kar naenkrat sem se spomnil, da bi sam menjal baterijo na pozabljenem, v spodnjem predalu skritem, Garminu.

Kako se to naredi je bilo po youtubu že leta nazaj par videov, zdaj pa jih že preštet ne moreš. Vsak, ki ima pet minut časa, je to že naredil. In posnel. Torej to ne bo težko.

Je pa nekaj lažje, kot pred leti - takrat bi moral skoraj rezat neko Nokiino baterijo, da bi prišla noter, zdaj pa je ta trg baterijsko izpraznjenih Garminov postal tako velik, da nekdo že izdeluje baterije ravno prave velikosti.

Pa lepo greš in jo naročiš, brez problema. Ni ravno poceni za kitajsko baterijo, a hej, kaj čmo!

Odpreš youtube, si izbereš enega izmed milijona videov in se spraviš na delo!

Najbolj pomembno od vsega je, da si natakneš očala in da imaš nekaj potrpljenja. No, jaz ga nimam, zato je šlo odpiranje tako, kot je pač šlo. Brez očal itak ne vidim, kaj sem vse poškodoval. Ni to odpiranje zame...

Od dovolj veliki sili se pač vse odpre. Tudi Garmin. 

Še ta slabo baterijo sk, sk stran in vse razstavit. Da vidimo, kaj neki se skriva tukajle notri... 

Z muko sem se zadržal, da nisem razstavil še vsega drugega, tako rad bi videl, kaj se skriva tam spodaj, ah!

Potem pa vzameš novo baterijo, ki je do tebe hodila kakih štirinajst dni

in jo pač zalotaš na mesto stare. Malo magije, malo sreče, spajkalnik pa obvezno.

Od takrat je Garmin spet malo več z menoj. Koliko zdrži v celoti, pa še ne vem, ga še nisem spraznil do konca. Sem prišel le do 7h, takrat se ura še ni pritoževala.

Nova baterija ima le nekih 20mAh manj kot prejšnja, torej bi morala biti tam nekje kot original. Vsaj 8-10h.

Če ne, pa spet zamenjamo, ne?

Saj Garminove nove stvari so super dobre in pri 305 me res nekaj stvari moti kot strela, čeprav ima zame vsega ostalega mnogo preveč. Novosti pa so pri Garminu iz zlata, kakšen fenix bi bil več kot magija, a 440+€ ne dam niti pod razno. 

Vsaj toliko časa ne, dokler še lahko menjam baterije.

 

Dodano 7.5.2015

Ker je tale Garmin že presneto star, ga muči tudi nekaj drugih stvari, predvsem pašček. Malo je celo potrgan, a še drži, že zdavnaj pa sem izgubil tisto za zataknit. Tako me je že nekaj časa strah, da bom vse skupaj izgubil, kar pa seveda ne gre. Tole uro bom mučil, dokler pač ne spusti duše...

Zakaj ne bi torej še malo izkoristil 3D tiska?

Zato sem letos za rojstni dan dobil super darilo! Tole so mi tako lepo zrisali!

Jaz pa stiskal:

kar je dalo na koncu tole:

Mogoče bela res ni najbolj posrečena, a zadeva deluje! Zdaj je pa res ne bi smel zgubit, kajne?

Naslednjič stiskam v rdeči.

Tags: ,

tehnika

Sicilija VI.

by piskec 21. april 2015 17:10

Pa smo prišli do zadnjega dne. Do zadnjih ur pravzaprav.

Čakajo nas samo še zoprna opravila - napolnit rezervoar rentacarja, pohajkovanje po letališču in let do Trsta. Nič od tega mi ni ravno pri srcu, pa take zadnje urice Sicilije!

"Pa pejmo vsaj še na en kofe, ko je že končno tako lepo vreme!", sem zagodel in v Trapaniju nekje ob obali parkiral naproti bara. Parkirišč dovolj, vse ok, niti plačat ni treba, zdi se mi, da prav to piše na znaku.

Prvič naročimo arancino, prej ga sploh nikjer nismo zasledili. Otrokom je kar všeč, nekega velikega navdušenja pa ni.

In tako kofetkamo, se pogovarjamo in uživamo na sončku. Končno!

Medtem pa na drugi strani ceste... ravno naproti nas...

Jebela cesta!!!!! 

V zadnjem trenutku, v čisto zadnjem postanku! Pa to ne more bit res...

Seveda nikjer nikogar, nihče nič videl, nobenega redarja, nobenega policaja, da bi mu šel težit.

Ufff, ene deset minut sem moral bit zaprt sam v avtu, da se mi je jeza vsaj toliko polegla, da nisem prvega, ki je prišel mimo, na nos. Tokrat bi res potreboval anger management, aaaaarghhh, presnet zadnji trenutek!

Ker jasno ni bilo časa, da bi šli iskat neko policijsko postajo, kjer bi prišli skozi s 40 evri, bo vse skupaj najbrž naraslo na nekih 200, preden bo prišlo do mene čez par držav. Se pa ni za bat, da ne bi, rentacar tega vsekakor ne bo sam plačal, nabil bo še dodatne stroške in prej ali slej bo treba plačat. Eh, kdo ve, koliko bo tole zneslo na koncu... Edino, kar vem, je, da bo sigurno presneto več kot pa 40€. Edina svetla točka je potečena kreditna kartica, s katero sem najel avto in mi ne bodo mogli direkt dol trgat. Ali pa tudi ni svetla točka - mi bodo nabil še dodatne stroške...

Sranje.

Pa cel Trapani smo prevozil, da smo našli ta plac. Plac, kjer so bili redarji blizu... 

Pa še prav potuhnjeno so mi nabili kazen, nihče jih ni ne slišal, ne videl, pa smo sedeli prav naproti.

Potem sem bil še kar nekaj časa precej živčen in jezen, tako, da smo spet naredili celo štalo z zadnjo črpalko, ko je bilo potrebno natankati poln rezervoar. Smo se vozili po tisti cesti gor in dol in se ustavili vsaj na treh črpalkah, dokler nisem bil zadovoljen s tisto prvo.

Na koncu sem še črpalkarja prav vprašal, če tista cena, zapisana na črpalki, drži. Slabe izkušnje pač.

Me je pa tistih več kot 20 centov na liter vsaj malce pomirilo. Tako ali tako pa časa za jezo ni bilo več. Je bilo treba najt plac kam vrnit avto. 

In skrbet ali bo Francesco zadovoljen ali pa bo našel kako prasko, udarec v feltno ali pa kdovekaj. Stresna posla.

V Španiji jih vrnjen avto sploh ni zanimal, saj je bil zavarovan do konca in še čez, tule pa je bil Francesco kar pozoren. Ampak nov avto je bil še vedno kot nov! Juhuhuuu! Le da je imel 1103,6km več.

Smo pa vse naredili elektronsko - na Siciliji, ej! Tablica, podpis, računalnik, email, vse samo še e-. Ha!

Hm, si nisem mislil, da bom kdaj zadovoljen z Oplom, ampak... no, ja, kaj čem: super je bil! Pravzaprav bi ga vsi še kar naprej imeli... Zafira se je torej dobro držala in naredila lepo uslugo Oplu.

Takole nas je odpeljala zadnji dan:

mi pa le še na avion. Nazaj mi gre malo lažje, saj druge ni, moraš prit nekako domov.

Sva pa s Tamaučkom probavala nove prijeme. Sploh pri vkrcavanju, ko sva na vsak način hotela biti zadnja. Saj vsi poznamo tisto gnečo, ko že pol ure pred odprtjem vrat ljudje stojijo v vrsti. Pa so sedeži označeni in prav vseeno je, kdaj se vkrcaš, nobene prednosti ni, če si prvi. To ni trajekt, kjer se na življenje in smrt boriš za spalno mesto za letalskimi sedeži...

Pa nisva zdržala, nisva bila povsem zadnja, vse se je preveč vleklo in šlo počasi, mene je pa že zvijalo.

Sva pa le ugotovila, kaj je drugače, če čakaš do konca. Nalepkico dobiš.

Ko je avion skoraj poln, ti prtljago hudobni ljudje vzamejo iz rok in jo spravijo nekam spodaj v avion. Ne gre vse v predale nad sedeži.

S tem ni prav nič narobe, seveda pa se lahko takšna prtljaga izgubi. Kakšne ključe od avta bi bilo torej fino imet pri sebi, ne pa v kufru.

Da bom vedel, ko bom drugič spet pameten.

Ker so mi vsi govorili o dobrih učinkih branja, sem tokrat poskusil s tem tudi jaz.

Kaj pa vem... uspešno ali ne? Mah, avion mi gre še vedno na živce. Tko.

Na Ronchi smo prileteli malce pred mrakom. Avto nas je čakal na dragem parkirišču, za katerega smo dali približno toliko kot za dve karti do Sicilije in nazaj. Kaj, če bi tudi parkirišča prevzel kak nizkocenovni prevoznik?

Potem smo bili pa že doma, v Krtini. Kratko je bilo, prekratko.

Kaj torej na koncu reči o Siciliji?

Prevozili smo kar nekaj, a vseeno mnogo, mnogo premalo. (Barva črtic pomeni hitrost potovanja. Se dobro vidi, kje ceste niso najboljše, kajne?)

En mesec bi morda bil ravno prav, da bi videli še kaj več. En mesec brez vsega tega dežja, kot smo ga imeli mi. Za dober začetek, potem pa naprej.

Sicilija je lepa, prav nič majhna, ogromno je za videt, njeno lepoto in bistvo vidim ravno v njeni spremešanosti prav vsega. Premešanosti morja in gora, vremenskih vplivov, premešanosti ljudi in značajev, premešanosti zgodovine. Je več kot zanimivo in nikakor ni enostavno.

Sploh ne za uboge štiri dni.

Skratka: bo treba še it!

Tags: , , ,

po svetu

Sicilija V.

by piskec 17. april 2015 10:24

Od Agrigenta naprej je bila k sreči malo boljša cesta. Poudarek je na malo.

Sem in tja celo štiripasovnica, so pa vsi viadukti - in teh res ni bilo malo - imeli en pas vedno zaprt, ker so bile na prehitevalnem pasu ogromne luknje pri stiku plošč. Oujea, pazit je bilo torej še vedno treba.

Se pa lepo vidi, kaj začne propadati, ko zmanjkuje denarja...

Med vožnjo proti Sciacca-i (kako hudirja to napišeš, ne da bi potem izgovoril narobe? Hmm... ) smo v daljavi gledali prav zanimive hribe, no, bolj hribčke, ampak zanimivi so pa bli. Nas je kar tja vleklo, a časa prav veliko ni bilo. Večer se je počasi že bližal in skoraj gotovo bo treba iskat apartma v temi.

Kar se je seveda tudi zgodilo. Kako pa smo apartma našli, nam je pa še vedno uganka. Kot vedno smo vedeli le približno lokacijo in naslov, navigaciji pa smo še vedno iskali dušo. Ni bilo druge, kot da tam nekje zavijemo z avtoceste, se peljemo malo nazaj in ko je bil podvoz pod železnico, zavijemo še tam spodaj. Na palec.

In potem smo celo takoj našli pravo ulico! Juhej. Ampak ulica dolga kot ponedeljek, številke pa nastreljane kot pri nas v Krtini - kaže, da po času zidave, ne pa po lokaciji. Hudirja, kako pa potem kaj najdeš?

"Saj to je popolnoma nemogoče!", sem se pridušal, zavil v neko stransko ulico in ustavil avto, ker sem hotel še malce pojokcat nad strašno usodo, ki nas je zadela. Zmatran ko pes od gledanja za luknjami sem bil že presneto siten, priznam.

V naslednjem trenutku pa se je zvrstilo kar nekaj manj in bolj glasnih WTFjev, ker sem ustavil direktno pred našim apartmajem.

"Ej, pa to je naša številka! Tuki smo!" je avto, ki je prej skoraj napol spal, kar naenkrat oživel!

Tipično morski apartma, prav tak, kot so pri nas. Nobenemu ni bil všeč. Edino meni in to iz celo dveh razlogov - ker sem mislil, da mi ne bo treba več nikamor in - jasno - ker je bil poceni. Najprej ga zaradi vsega navdušenja, da smo ga sploh našli, sploh nismo slikali, ko pa se je navdušenje poleglo, ga pa nismo slikali, ker nam ni bilo ga za slikat... Eh.

Je pa res, da je tudi mene motil presnet mraz, zato nisem niti preveč sitnaril, ko so se vsi odločili, da moramo pa vseeno it v Sciacco. Vsaj malo pogledat. Vsaj dokler nažican kalorifer ne doda kakšne stopinje celemu apartmaju.

Pa smo šli, kaj pa čem.

Polno keramike povsod. Vsem nam je bilo všeč. Barvito.

In celo uporabno. Vsaka trgovinica je imela zunaj pepelnik. Super za videt.

Sicer so bili vsi povsem polni, ampak dobro pa je vseeno zgledalo. Milijoni čikov pa so vsaj ostajali nekje zgoraj, ne pa po tleh. Do poletja bodo že spraznili, ne?

Jaz sem bil še vedno zmatran, nekateri drugi pa ne. Veliki Tamauček iz rodu Skakačev.

Prav veliko nismo prehodili, nekaj pa smo le videli.

Na koncu so me hoteli spraviti še na pijačo, a sem bil res že siten. Že kar malo preveč, sem samo še sanjal o postelji in vse zminiral. Smo se potem kar pobrali nazaj v apartma, kar je bil spet poseben podvig, a smo ga našli, čeprav se nepoznana križišča v temi skozi čas spreminjajo, vsaj tako se ti zdi.

Dolg dan je bil, še najbolj pa te zmatra cesta, ko moraš bit kar naprej pozoren. Pa presnet nov avto! Pa presneta odbitna franšiza za feltne! Argh.

Potem pa se zbudimo v petek, naš zadnji dan, ko moramo bit popoldan že v Trapaniju.

In - kakšno je vreme zunaj, a? Ne, takšno ni bilo cel teden, ne, ne, ne! Sonček je, sončeeeeeeeek! No, vsaj en dan!

Takoj na začetku nas hočejo zmest z delom v železniškem podhodu, kjer nam zaprejo cesto, kjer vemo, kamor moramo it, tako da moramo iskat nek drug prehod pod železnico, seveda vse neoznačeno. Zato pa najdemo Slovensko cesto, ha!

Gor na hribčku pa kraljuje hotel za katerega še vedno ne morem ugotovit ali sploh deluje ali ne. Je pa impozatna stavba, to pa res! 

Po iskanju prave poti in ne preveč vijuganja, se le izvijemo iz Sciacce. Ker pa je tak lep sonček, se končno zapeljemo tudi na plažo. Ej, morje, sonce... Ko bi takole bilo cel teden, kaj?

Čas pa priganja, ša par stvari je treba videt! Nič poležavat!

Do Trapanija se zapeljemo kar po avtocesti, je mnogo hitreje! Naprej gremo pogledat, kako priti na Erice, v mesto na vrh hriba nad Trapanijem. Imajo celo gondolo, pejmo pogledat!

Seveda je vse zaprto, zima je, turistov je le par tisoč namesto milijona, komu se da delat stroške. Nekam se nam zdi znan pristop, a se ne sekiramo, itak bi šli na hrib z avtom. Najprej pa na kavico, kjer v bifeju srečamo Ivana, točno tistega, ki nam je oddal prvi apartma. Ha, prav neverjetno! Kot da bi bil Trapani mala vas... Malce se mu mudi, po mojem ima še vedno slabo vest zaradi nedelujočega interneta. 

Cesta na Erice je super, taka (skoraj) prava gorska, ampak italijani to naredijo super in je široka in položna. Seveda so lepi razgledi in kar naprej gledamo dol na Trapani.

In na naš rt, kjer smo imeli apartma prvo noč.

Erice je super mestece, na vrhu hriba, polno zgodovine. Je pa malce ozko sem in tja. In ker se italijani pač povsod vozijo, se moramo tudi mi.

Srečamo celo dva pospeševalca prodaje, ki nas hočeta usmerit na parkirišča, a se ne dam. Raje parkiramo sto metrov naprej, tem pospeševalcem ni za zaupat, ko te dobijo v roke, ti sigurno kaj prodajo...

Zato se raje odpravimo sami malce naokrog.

Mestece je res super

a kar nekako... no, kako bi rekel... izumrto?

Samo par turistov, mislim, da smo v celem mestu le mi.

Najdemo tudi znamenito slaščičarno, kjer ob cenah poskočimo precej visoko in od vseh slaščic ostane le tole:

Je pa slaščičarna edina odprta stvar v celem mestecu. Hja, pa ta zima.

Še grad gremo pogledat, ampak to že zelo na hitro, se nam že počasi mudi

bi pa tu lahko čepeli cel dan, je veliko za prehodit, veliko za videt, parki, gradovi, lepo urejeno, super. Za drugič torej?

Takole pa mestece lahko dobiš naenkrat v objektiv:

nato pa se skozi majcena mestna vrata le stisnemo ven iz mesta. Komaj, da je šlo. Novi najeti avti so mnogo širši...

S hriba se spustimo po cesti na drugo stran. Do mesteca na vrhu hriba namreč vodijo vsaj štiri cestice in ker od tega vedno vsaj dve popravljajo, imaš vedno vsaj dve na voljo.

Kar je super, saj je na drugi strani vedno nek drug svet...

Je pa vreme končno takšno, kot naj bi na Siciliji bilo - toplo. Sicer piha, a nam je že vroče! Juhej!

Seveda, prav na zadnji dan, le še par ur imamo do odhoda!

 

Tags: , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP