Mozirje - Kamnik III.

by piskec 2. september 2015 19:34

Solčavska panoramska cesta je tako za nama. Dolga je bila, ni kaj.

Pa še precej slabo načrtovana z moje strani, načrtoval sem namreč 3h od Grohota do Doma planincev. Ha! Bolj se res ne bi mogel zmotit... 

Kljub temu, da sva se malo vozila z avtom, meni se je zdelo, da se voziva pol ure, na koncu pa se je izkazalo, da sva z avtom naredila le nekih 2,5km. Za kar sva pa še vedno hvaležna, saj je bil ravno odsek, ki gre kar naprej navzgor in navzgor.

Če dodava še eno uro od Grohota do Panoramske ceste in še 1h po Logarski, bi potrebovala skupaj nekih 6h. Ne pa 3h, ha, načrtovalec! Bi bilo dobro prej preverit kilometre, ne pa kar na palec, kaj?

Sicer pa - nama ni nič nucalo, vreme se je tako ali tako odločilo drugače... 

V Logarski sva bila enkrat tudi s Tamaučkom, star je bil le kak mesec, nič več. Od takrat je ostalo le par slik, kdo ve zakaj, vse kaže, da nisva prav veliko slikala... A v glavi sem imel točno tole sliko, ki sva jo tudi tokrat zagledala! Ja, tukajle morava zavit dol! 

Markacija je bila, prej sem se pozanimal tudi pri domačinih in vsi so potrdili. Bilo pa je sumljivo, ker so vsi govorili o vlaki, nihče ni nič rekel o markirani poti. Vlaka levo, vlaka desno, samo po vlaki naj bi šla in bi prišla enostavno in lepo dol!

Ker pa sva midva ta prava planinca, jaz celo strokovni sodelavec prav za markacije, se ne dava zavest in zvesto slediva markacijam!

Izkazalo se je, da je pot strma ko hudir in povsem neobljudena, kdo ve, kdo je tule nazadnje hodil... A za razliko od vedno, tokrat nisem imel težav jaz, temveč Helena. Ni in ni ji šlo dol po tisti strmini, meni pa se ni zdelo prav nič hudega. Najbrž težak nahrbtnik naredi svoje in če je celotna pot v listju in žiru, kjer si kot na kotalkah, to najbrž terja davek.

Še domačin spodaj, čez katerega dvorišče z zoprnim psom sva morala it, se je spraševal, zakaj nisva šla po vlaki. Jebela cesta, pa vlaka! Kje pa si, hudirja?

No, sem jo vsaj doma potem našel. Na karti, ortofoto. Res je tam, samo tam zgoraj ne bi smela zavit, pa bi bilo. A kdo je vedel, kaj?! Prišla bi par sto metrov nižje in brez težav, brez hudih strmin.

A tudi tako sva bila čisto zadovoljna, ko si dol, pozabiš na težave, ki si jih imel gor. In tudi Helena je dobila nazaj nasmešek.

Potem pa spet presenečenje in prijaznost ljudi v Logarski. Pri kočici za pobiranje cestnine sva se seveda zaklepetala in ni minilo par minut, ko nama je fant že ponudil prevoz - gre itak do Koče pod slapom Rinka in naju rade volje pelje.

Jasno, da sva pograbila. Malo tudi zato, ker je bila še ura do konca njegovega dela in sva se lahko še malo spočila. Namočila noge in še kaj več! Sicer ne v Savinji, saj je tam še ni, je bila Jezera čisto ok.

Lahko sva si celo enkrat od blizu ogledala Kapelo Kristusa Kralja

predvsem sva pa lahko v miru razmislila, kako naprej. Ker to sploh ni bilo enostavno. Že cel teden so namreč obljubljali prehod fronte v torek. A nihče ni takrat še vedel ali bo fronta zgodnja ali pozna, bo prišla že dopoldan ali šele popoldan, zvečer. Če bi prišla popoldan, bi midva lahko bila tačas že na Kamniškem sedlu, če bi bila zelo pozna, morda celo na Korošici?

Vse je bilo res odvisno od vremena. Dobesedno. Možnosti je bilo namreč veliko - greva ta dan še višje, na Klemenčo jamo ali morda Okrešelj? Če sva potem jutri zgodnja sva hitro na drugi, kamniški strani. Mogoče se lahko celo potrudiva do Kamniškega sedla, ura še ni bila tako pozna, dan pa junija dolg.

In potem gledava karte, spremljava forum, znance in znalce in spoznava, da vse kaže, da bo situacija slaba. V takem pa jaz sigurno ne bom lezel po hribih, nimam teh želja. Preostane nama le, da greva do Doma planincev v Logarski. Če greva previsoko (Klemenča, Okrešelj) bo čisto mogoče, da bova morala potem v dežju navzdol. Kakšnega velikega smisla v tem pa nisva videla.

In naju je prijazni fant z gipsom na roki naložil v Clia, ki je bil še bolj poln, kot prej Polo in smo šli! Resnično hvala!!!

Kako urico sva potem zdržala, Dom je sicer super, a naju je že srbelo. Greva vsaj malce naokrog, saj še ne dežuje!

O, glej, tule se gre na Klemenčo jamo in naprej na Ojstrico, Korošico. Midva sva šla nazadnje po drugi poti.

Našla sva še spodnjo postajo žičnice in se čudila, zakaj nima motorja tu spodaj? Je motor zgoraj? Ni to malo nenavadno? Je motor nekdo gor znosil in zakaj? Ali pa ima motor sam voziček? Hm... kdo ve, kdaj bova razkrila to skrivnost!

 

A Helena kar ni imela dovolj: "glej, tule je en slap narisan! Kje pa je?" In sva rintala direktno v hrib po hudih strminah, kot da ne bi že cel dan hodila...

Sva ga odkrila, slap Sušica. S tegale nekoč davno pozabljenega štanta, na kar je opozarjalo par kosov obdelanega lesa, je bil še posebno super!

Sva ga šla pa pogledat tudi od spodaj. Jasno.

Vreme pa se je kisalo in vedno bolj sva bila vesela, da sva se odločila prav. Kotliči, kjer sva se podila že(!) dve leti nazaj, niso dajali prav lepe podobe.

In tudi Kamniško sedlo je je vedno bolj zavijalo v oblake. Šele doma sem potem opazil zastavo na vrhu Sedla, sploh nisem vedel, da se vidi od tule...

V Domu planincev sva bila - poleg prijaznega osebja - edina. Kdo drug pa še hodi naokrog v takem? Tako sva imela tuš, kopalnico in skupna ležišča čisto zase!

Takole sva jo torej mahala drugi dan, 23km in 1500 višincev gor ter 2200 dol v 9:10h. Tista 2,5km vožnje je tudi notri, se mi ne da odštevat.

Spala sva ko polha, sva pa oba slišala, da je že ponoči začelo deževat in sva najbrž zaradi tega spala naprej še bolj sladko. Če bi bila kje višje, bi morala pa v dežju dol... tralala.

In potem je zlivalo cel dan.

Še na drugo stran doline se ni videlo!

Midva pa počasi kavice, knjige, hrana. Še bolje kot na dopustu, mnogo bolje!

Na žalost pa vse skupaj ni bilo ravno poceni. Na sliki je namreč za 14,20€ robe, izstopali so predvsem štruklji, tako po dobrem, kot tudi po ceni! Spanje pa po 12,60€, Ker pa sva se imela super in ker so bili vsi super prijazni, nama prav nič ni bilo žal, dobre stvari pač stanejo.

Ker pa nisva prišla na drugo stran, sva seveda morala nekako narest, da prideva bližje domačim krajem. Tadeje ne moreva matrat do Logarske. Avtobus? K sreči je šel en, okrog 13h, na tega sva potem čakala. Torej vsaj do 13h en velik miiiiir!

Oskrbnik naju je nato še prav prijazno peljal do Plesnika, kjer je avtobusna postaja. Zunaj je namreč zlivalo in zlivalo, po dveh metrih bi bila premočena ko zajca. Tako je bila to že tretja lepa izkušnja prijaznih domačinov, prav super sva se počutila!

V Plesniku sva parkrat že bila, najbrž so bili neki drugi časi, zadnje čase pa je za naju preprosto predrag.  

Domač bio eko jabolčni čaj z medom je že lahko super, a cena 3€ se mi je vseeno malo zataknila v grlu in tisti med je šel bolj počasi dol.

Ko je bil počasi čas odhoda in sva pod nalivom potem letela na avtobus, sem pogledal malo nazaj in me je kar presunilo! Palenk je postal prav divji, v naravi se je to še mnogo bolj strašno videlo, kot zdaj na fotki! In bučanje! Huh...

Sem bil kar vesel, da ne sedim več v hotelu in da greva. 

V takih nalivih se Savinja precej razbohoti! Če je nisi navajen, je vse kar strašno!

Avtobus je bil potem povsem posebna zadeva. S 7,20€ za prevoz do Celja, ki se mi je zdelo v hudem neskladju s 3€ za čaj, naju je prijetno presenetil, pričakoval sem seveda višjo ceno.

Do Ljubnega smo se ustavljali par metrov pred postajo in čeprav je bilo na postajah polno ljudi, nihče ni šel gor. Pa gledava in gledava in nič nama ni jasno...

Po Ljubnem pa kar naenkrat - vsi gor. In sem šel vprašat, kaj hudirja se dogaja?! Izkazalo se je, da obstaja za nami še delavski bus, s katerim redna linija sodeluje. Ljudi je namreč preveč samo za delavski bus, zato mu redna linija pomaga. Pol poti je en v vodstvu, drugo polovico drugi in tako lepo speljeta vse.

Še najbolj zanimivo je bilo, da so to vsi vedeli, sicer pa so se VSI poznali. Voznik je točno vedel, kje ustavit in kje ne bo nikogar. Tudi, če se je človek skrival v postajni hišici, je voznik točno vedel, da je tam ta in ta. Ja, VSI so se poznali, cela dolina.

Le midva sva buljila in skušala doumet ta nezapleten in precej učinkovit sistem.

Tako ali tako pa so potem šli vsi v Nazarjih dol, direkt pred BSH, Hišni aparati, popoldanska izmena, točno pet minut pred začetkom. Še dobro, da sem in tja še stoji kakšna tovarna in daje delo celotni dolini.

Do Celja sva bila potem več ali manj sama - samo zato, ker ni bilo več šolarjev - a spoznala sva polno nekih krajev, kjer nikoli nisva bila. Ne vem, kaj sva mislila, a avtobus seveda ne gre direktno v Celje, temveč obrede vsako večjo ali manjšo vas na poti in tudi tisto dlje s poti.

Mnogo bolje bi bilo, da bi Tadeja prišla po naju nekje v bližini avtoceste, do Celja je bilo še kar daleč, sploh naokrog. Bova vedela za drugič.

Kakorkoli že je bilo s tem avtobusom, pa se je meni zdela ena taka super izkušnja, povsem domača, človeška. Mogoče pa bi morala avtobus uporabljati večkrat, kaj? Z lastnim prevoznim sredstvom so ti take stvari več ali manj skrite.

V Celju naju je pobrala Tadeja in v pozno popoldanskih urah sva se končno primajala domov.

Ker sva bila kar malo jezna na težke nahrbtnike, sva vse, čisto vse, kar sva imela, zložila na mizo in nastal je velik kup. 

Kaj sva potrebovala, česa ne? Kaj je bilo nujno, kaj ne? Vse sva tudi stehtala in spisala, tako, da je na koncu nastal spisek, magični spisek!

Zdaj pa, a se ga bova naslednjič držala ali pa bova več trenirala in nosila malo več. Navsezadnje slabih 15kg za nahrbtnik res ni tako veliko... (To zdaj lahko govorim, ko pa bi mi to kdo rekel, ko sem ga moral nosit, bi ga pa hitro dobil v glavo.)

Vseh ciljev tako nisva dosegla, a nič hudega, noben od naju ni prav ciljno usmerjen. Cilj je le smer same poti. Prilagajanje poti, odkrivanje novega, razgledi, mir, hribi, narava, veselje. To so tiste stvari, ki naju peljejo naprej, tja čez, čez hribe, bova pa že še kdaj drugič prišla!

Kot pika na i vsemu pa je vsako popotovanje povsem svoja zgodba in škoda bi je ne bilo povedat.

Mozirje - Kamnik II.

by piskec 27. avgust 2015 16:01

Torej, kljub čaju malce premražena, sva hitro nadaljevala najino pot po grebenu.

Spet mimo novih in novih izvirov, prav v posmeh vsem litrom prenašanim na najinih hrbtih. A se vseeno človek kar naprej tolaži: "za vsak slučaj! Kaj pa, če zmanjka, a?!"

No, seveda je potem ne zmanjka.

Sva pa vseeno hitro prišla do tam nekje okoli Bele peči. Bela peč je prelaz, pa vrh in najbrž tudi planina, čeprav eksaktno ne piše na karti. No, piše, ampak precej daleč stran. Je pa na karti ta prelaz kar nekako pomembno označen, v naravi pa pravzaprav prelaza niti ne opaziš. Sem pa potem prebral - ne, nisem sam opazil! -, da sva se tu poslovila od vulkanskih kamnin Smrekovškega pogorja in spet prišla na dobri, stari apnenec. Zato je ta prelaz pomemben. 

Uporaba kovinskih ploščic za markacije je bila nekomu všeč, škoda le, da vse skupaj ni bilo centrirano, ampak odrezano malce nerodno. Čemu takole zadevo pribit na drevo, ne vem.

Potem pa planina Vodol. O, to pa je povsem nekaj drugega! Po karti si tegale sploh nisem takole predstavljal! Prekrasno! S pogledom na Menino, a?

Pa polno otroškega živ žav-a - imeli so namreč kar solidno nogometno igrišče. Pa planšarija, pa... oh, res je bilo prekrasno. Malce višje pa še lovski dom, s pregledom nad celo počasi se spuščajočo dolino.

Res, malce sva kar obstala. Se nato hitro zjezila, ker je bila pot v tem predelu precej slabo označena in sva jo komaj zadela na nasprotni strani ceste, a si malce višje vzela spet kar nekaj časa, da sva se malo spočila in napolnila najine čute z lepoto.

Ko pa sva vstala za naprej, se je pa kar naenkrat vse spremenilo. Kar naenkrat je prišla utrujenost za nama, z res težkim korakom sva začela tiste metre po pavzi. Ni se nama več dalo nikamor, vse se je začelo vleč. In kakor je malo prej pisalo, da je do Loke še 1:15h, se nama je vse skupaj še bolj vleklo, Koče na Loki pa od nikoder.

Kar malce hecno, direktno iz: "juhu, kako je lepo, nič nisva zmatrana, greva naprej, juhuhuhuuu!" v "oh, a je še daleeeč?" Potem pa planiraj, ha!

Do Planine Javorje se res vleklo kot čreva, tam je bilo potem malo bolje, sva že čutila kočo zadaj za pregibom. Pa še malce zavisti naju je gnalo mimo do zadnje pikice urejenih planšarij, koč, vikendov, oz. kdo ve, kaj je to danes. Včasih se mi na kakšni planini zdi, da so krave le nujni dodatek, le zato, da imaš lahko lepo urejen vikend.

Najin začetek - Golte pa so že daleč, presneto daleč!

Za ovinkom pa presenečenje - povsod polno sodre!

Uau, tule pa je bilo mraz, sva se pridušala, a kasneje izvedela, da je bila vsa ta sodra še od prejšnjega dne! Še dobro! Je pa bil to zelo nazoren dokaz, kako hitro jo lahko skupiš, tudi konec (vročega) junija, v (samo) sredogorju! Brez kape in rokavic nikamor!

Vsega sva imela že dovolj, ko se je koča končno le prikazala! Juhuhuuu, tole sva pa res čakala!

Koča je bila super, oskrbnika tudi, gostov kar nekaj, a brez gneče. Midva tudi solidno zmatrana, tudi do kapelice nisva zavila. Smo bili tule s Krti enkrat dolgo nazaaaaaj. Pa še polno slik od takrat!

Malo pojest, malo poklepetat, potem sva se pa kar pobrala spat. Spanje v sobi za štiri, kjer sva bila sama, po 11€, čaj po 1€, hrana 3 - 4€, zelo ugodno!

Za prvi dan je bilo to to! 26km, 2200 višinskih metrov in 10:40 hoje, razgledov, počitkov in veselja.

Naslednje jutro sva vstala skoraj prva, čeprav že pozno. Mladi fantje in dekleta, ki so že zvečer na polno jedli, so pojedli še enkrat toliko za zajtrk. Midva pa tisti ubogi košček kruha ali pa še tega ne, pa še to je preveč! Ah, mladost!

Kljub temu, da je bila že skoraj sedem, sva tudi hodit začela prva. Res pa je, da so naju vsi ostali hitro dohiteli. Sploh ta mlade je kar odstrelilo naprej, sva jih pa vseeno spet srečala na vrhu.

Je bilo pa zjutraj vse tako presneto mokro, blatno, vlažno... prav bljaki, čeprav od daleč ni zgledalo. Vse je bilo blatno in vse je drselo ko na drsalnici.  

Se mi kar zdi, da je tako več ali manj kar naprej. Voda, blato, bljaki, blato, blato, voda, ehhh. Zato sem se kar naprej nekaj jezil in nikakor mi ni šlo. Pa tak presneto lep dan!

Ah, kaj vem, tale Raduha mi ni šla, tisto dobro urico in pol sem bil več ali manj siten. Pa je potem vrh vsaj malce omilil vse skupaj! S pogledom na domače gore.

Seveda sva si na vrhu privoščila kar dobro pavzo, je bilo treba spucat mojo sitnobo in nahranit male žicaroše:

nisva pa pričakovala, da so tudi planinske Kavke takole lepo obročkane, naju je kar presenetilo!

Na Raduhi še nisva bila, tudi zato sva se malo dlje zadržala, vsrkavala sva nove in nove poglede. Ojstrica s te strani je čisto drugačna, Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora, Smrekovško pogorje, Golte. Čisto nov pogled! Grohata oz. Grohota - kakor se pač odločiš, na kateri strani boš, sploh nikoli še nisva videla, oz. sva najbrž ga, ko sva bila na Olševi, a se ga nisva zavedala!

Zdaj pa sva kar nekaj stvari pregledala, kje neki bova šla, tamle pod Olševo. Bukovnik, panoramska cesta, Sv. Duh itd.

Nič kaj vzpodbudno ni takole naprej gledat, se ti zdi svetlobna leta daleč!

Za sestop sva imela par variant, ena od variant, ki je na moji karti PZS(!) lepo označena in markirana, je prek Laneža. Na karti ne zgleda prav nič huda, niti ni črtkana, niti pikčasta, normalna pot, torej. Japajade.

Ko sva se pred pohodom pozanimala o poteh, nama je bilo čudno, da nisva našla opisa te poti. Vsaj v okviru Raduhe ne, sva jo pa našla kasneje, kot Hojnikovo zahtevno neoznačeno pot. Že P. Ficko v vodniku KSA leta 1993 piše, da se pot opušča, torej je opuščena vsaj že dvajset let. Ampak v PZS(!) karti z leta 2014 pa je še vedno narisana?! V Geopedii je pa ni, še bolj zanimivo.

Površno, nemarno.

Dol po grapi naj bi se torej midva peljala, kaj? Japajade. Še dobro, da tam na Durcah ni bilo kakšnih oznak, tabel, le za Lanež, k sreči nikjer ni pisalo Grohot/Grohat v tisti smeri...

Sestop z Raduhe prek Durc me je le čisto malo skrbel. Že od 2010, če ne že od prej, je speljana lepa nova pot in se ni treba matrat po samem melišču. Seveda tega PZS v vseh teh letih še ni "revidirala" in se pot na Raduho še vedno vodi kot zelo zahtevna pot

Vsaj začetek bivšega sestopa je na pogled precej zoprn. Morda zato, ker manjka kakšna zajla, ki je zdaj speljana tako, da ne hodiš tu dol.

Nova pot je res lepo speljana, morda celo preveč lepo, ima Matej prav. Načeloma bi bilo dovolj se ogniti nevarnosti, ni pa potrebno narediti avtoceste...

Je pa res zdaj Raduha kar dosti lažje dostopna.  Stopnice, mostički, položne lestvice. Ni, da ni. Lepo, estetsko. A morda vseeno malce preveč.

Bova pa morala enkrat preizkusit še plezalno na Raduho, to nama še ostane!

Pogled nazaj na Druce je kar impresiven 

midva pa mimo hiške grs in mimo potoka polnega (jasno!) hladne izvirske vode, kjer sva se načofotala, le prideva do koče.

Težko je povedati katere koče, ker enkrat je "Koča v Grohotu", drugič "Koča na Grohotu", tretjič "Koča v Grohatu" in četrtič "Koča na Grohatu". V tej deželi tipično, nihče se ne strinja, kaj šele z ostalimi, niti sam s seboj! Vedno je bolje dokazovati svoj prav, pa čeprav do konca življenja in še malce čez. 

Kdo bi razumel, da je najbrž vsem ostalim, ki pač niso s teh koncev, popolnoma vseeno? Morda bi bilo še najbolje, da dajo koči povsem drugo ime?

Kakorkoli že, pri koči spet srečava ta mlade! In ti spet jejo! Polne sklede pred njimi! Speeeet? Huh, če bi midva toliko jedla, bi bila že zdavnaj pri tristo kilah... Presneta mladina!

Je pa Solčavska stran veliko dražja, čaj se je podražil za 30% na 1,30€, pivo po 2,80€. Drag špas.

Ta mladi jo mahnejo dol proti Rogovilcu, najbrž se jim niti sanja ne, da je pot uradno zaprta, to najbrž vem samo jaz, ki se pred pohodi pozanimam. Se pa nihče drug ne sekira, pot je zaprta bolj zaradi teorije, napetosti v lokalnem PD, ne pa zaradi realne nevarnosti. Tako pač slišiva...

Cela zmeda torej okoli vseh teh poti, imen in oznak. Morda pa bi bil že čas, da se tole vse porihta?

Midva greva tako ali tako v drugo smer, proti Bukovniku, naju pa usmerijo raje po cesti, kot po poti. Pot je blatna in težko prehodna, nekaj rihtajo.

In najin makadam se začne. Doma sva se potem še kar nekaj časa prepirala, koliko in kako sva hodila po tem makadamu, zato sem šel in natančno zbral vse podatke, dolžine, višine in podobno. Rezultate bom razkril kasneje, ko v zgodbi prispeva do Logarske. Tko!

Ta makadam se res kar dobro vleče. Vsaka kmetija je turistična, le mimo njih je kos asfalta. Tako greva mimo Robnika, zatopljena vsak v svoje misli 

pa se nama čez 50-100m kar naenkrat obema nekaj utrne - "hej, saj tule sva pa midva bila!" Izkaže se, da smo tule res enkrat jedli večerjo, dolgih trinajst let nazaj je to moralo bit... Seveda vse drugače, takrat je bila tema... Je morala Helena nazaj slikat, drugače bi spet pozabila, da sva tukaj ponovno bila!

Potem spet hodiva in hodiva, vročina kar super, razgledi prekrasni, a vse se res dogaja počasi, nekje v ozadju. Tako mi šele čez čas kapne, da gledava Ojstrico.

Hm, presneto, kje sem jaz to sliko že videl, a? Nikoli še nisem bil tule (razen enkrat ponoči), kako neki mi je zdaj tole znano?

Pa je bila vročina prehuda, nisem se (še) spomnil. 

Sem mislil, da je odcep za Solčavo precej bližji, kot se je potem izkazalo, da je v resnici. Zdelo se nama je, da je na drugem koncu sveta... A tik preden sva prišla do odcepa, se gor pripeljejo spet ta mladi, ki sva jih srečevala že od včeraj. Zdaj smo že dobri znanci, en avto so pustili pri Rogovilcu, drugega pri Bukovniku. Torej so bili že zdavnaj dol, gor so že prišli po avto, midva pa še pri odcepu nisva?

Ja, takele stvari ti malce zbijejo moralo. Res.

Mimo odcepa zmarširava, še čez most nad saniranim plazom, malce naprej pa imava dovolj. K sreči so ravno naredili take lepe lesene platforme s klopcami, kamor se takile pohodniki, kot sva midva, lahko zleknejo. In sva se. Zleknila.

Se pa je že čez par minut prikazal v daljavi avto - poleg poštarja drugi, ki je šel v najino smer - in tega nisva mogla prepustiti usodi. Palec sem dal gor, se naredil vsega nedolžnega in skušal skriti dva presneto velika nahrbtnika.

A to mladenke v avtu sploh ni motilo, brez pomišljanja je ustavila na prvo, v Polo-ta sva poleg nje in otroka na zadnjem sedežu, katerega so bile samo velike oči in ga nekaj časa sploh nisva opazila, stlačila rukzake, palice in še naju!

Težak gorski svet ne daje prav veliko, a ljudje so si brez pomišljanja pripravljeni pomagati drug drugemu. Lepo, navdihujoče pravzaprav.

Ob prijetnem klepetu sva bila prav lepo dostavljena do cerkvice Sv. Duha, mladenka je zaradi naju celo še malce podaljšala svojo pot. Najlepša hvala! 

Sv. Duha sva si hotela ogledat, slikat. Če ga že vsi slikajo, ga bova pa še midva. Malce nerodno in ne prav lepo, a - kakor bi jaz rekel - dovolj dobro.

Še pogled do Potočke zijalke

in sva jo že mahala po makadamu naprej. Proti kisli vodi.

Tam sva si spet privoščila malico, malo posedela, potem pa se le odločila, da greva pogledat do te kisle vode. Pa sem se jaz zapletel v pogovor z domačini, Helena pa je šla dol pogledat, slikat.

O, izvir železne vode je že slikala:

prinesla je pa ni prav nič! Ah, jaz pa prelen, da bi še sam skočil dol... Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz rokava potegnem že precej znucanega asa: "bom pa drugič, ne?"...

Potem pa le končno pridejo najlepši razgledi na Logarsko, škoda le, da vreme ni ravno najlepše:

Ko bodo do konca postavili še tole platformo, pa bo tule gor res nebeško!

Spustiva pozdrav pridnim delavcem, ki v tej vročini delajo, midva pa v zadnje pomahava Raduhi v daljavi

in počasi paziva, kje se morava levo dol odcepit od panoramske ceste. Da ne bova prišla do Pavličevega sedla... Sva se pozanimala na karti in pri domačinih, ne moreva zgrešit!

Logarska, prihajava!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Mozirje - Kamnik I.

by piskec 25. avgust 2015 15:02

V naslovu je malce pretiravanja, ne pa preveč. Plan je bil namreč skoraj natanko takšen: priti od Mozirja do Kamnika.

Čez hribe, jasno!

Tamauček je imel namreč od 21.6. do 24.6. šolski tabor v Beli Krajini, kar pomeni, da na morje še nismo mogli in edino, kar nama je preostalo, so bili hribi. Ene tri, štiri dni bova imela pa dovolj, da prideva do Kamnika, ne?

Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, sva tudi midva vse skupaj malo prikrojila. Nekaj zaradi samih poti, nekaj - več - pa zaradi presnetega vremena.

A načrt je bil lep in pravzaprav tudi povsem izvedljiv. Jasno pa je, da se na tak pohod vedno odpraviš s kar nekaj podvariantami in spremembami trase. Za vsak slučaj. Če te naprimer ujame nevihta na grebenu, sredi ničesar, kaj boš? Nisva avanturista, ki bi si polnila adrenalinske zaloge, le pohodnika sva. Tam gori je lepo, luštno, tam gori sva zadovoljna in srečna. Nevihta naprimer pa ni prav nič lepa stvar in po mojem je stvar razuma, da imaš vedno še plan B,C, D in še kaj na voljo.

K sreči je na poti polno planinskih koč, treba je bilo zbrat in pregledat časovnice, nekje malo prilagodit, nekje malo špekulirat. Najtežje pri vsem je, da vnaprej nimam prav nobenega pojma, kako nama bo šlo. Bova hitra? Počasna? Se nama bo dalo ali se bova vlekla? Nič ni določenega. Kje bova torej spala, do kam bova sploh prišla? Glede na junijski čas se vsaj ni bilo bati prevelike zasedenosti, gneče, rezervacije niso potrebne. Tako sva si sestavila en takle listek, plan z vsemi potrebnimi podatki:

Je pa Mozirje res malo zavajajoče, sva kar takoj skrajšala in naju je Tadeja odpeljala do Žekovca. Mar bi po cestah hodila? Bova začela z gondolo. No, pod gondolo...

Tako smo zjutraj - še dobro, da so šli zgodaj zjutraj, ponavadi gredo take odprave sredi dneva - oddali Tamaučka na avtobus, s Tadejo pa smo jo mahnili direkt do Mozirja.

Tako smo bili že ob pol devetih pri postaji gondole, hoteli smo še na kavo, a nikjer ni bilo nikogar, bife zaprt, vse prazno, izumrto. 21.6. pa res ni turistov, nedelje so pa itak zaspane, komu se da okrog hodit, delat in podobno. 

Ni nam ostalo drugega, kot še slika in pomah en drugemu v slovo in sva šla!

Skozi Zagradiško pušo, karkoli že to pomeni.

Oba otovorjena ko mule, s polno vode. Ker v tistem času še nisva vedela, da bova pravzaprav kar naprej hodila po vodni poti... Vsaj letos je bilo tako, vode povsod polno, kolikor jo hočeš!

Pol litrska flaška bi zadostovala, midva pa vsak po tri litre+ vode na hrbtu. Eh, pa še rok si ti ni treba zmočit, za vse je poskrbljeno:

S tistimi velikimi nahrbtniki sva šla seveda počasi. Najbolj seveda zato, ker sva počasna, drugo pa zato, ker se ni nama nič mudilo, kot vedno. Je bilo treba sem in tja počivat.

Dobri dve uri kasneje sva jo že mahala mimo Mozirske koče, ustavljala se nisva, preveč ljudi.

Sva raje pomalicala pod smreko pri cerkvici. Nato pa veselo naprej, po že znanih poteh s trekinga.  V Ledenico sva na hitro vrgla uč in se zapodila naprej.

Pa spet mala pavza z razgledom najinega pogorja, ki ga bova morala prečit v celoti. Če bo vse po sreči, bova že popoldan tam nekje za obzorjem. No, skoraj...

Dom na Smrekovcu je res blizu. Travnik pa tako vabljiiiiiv!

Ni šlo drugače, sva morala ležat v travi! O, zadovoljstva!

Dokler je bil sonček, je bilo super, ko pa se je pooblačilo, je bilo pa hitro hladno. Sva zato morala zavit na čaj, na najbolj znan smrekovški čaj! Velika kahla pa še res dober je!

Tu smo parkrat že bili, enkrat celo še, ko smo bili mladi! Juhej!

Čez vrh Smrekovca se zato ne potrudiva, jo mahneva kar naprej proti najinemu cilju. Nekako računava, da bova danes prišla do Koče na Loki. Če seveda ne bo kaj narobe, se nama morda ne bo dalo, bova pre-počasna, bo dež ali pa kaj drugega, nikoli ne veš.

Mimo lovske koče, kjer se je nekdo potrudil zbijat moralo in napisal Raduha: 4h. Ja, seveda. Če tečeš, potem najbrž res - za vse tiste, ki delajo K 24.

Ampak midva imava v nahrbtnikih toliko robe, ko za na morje, vode pa še za ves Bližnji vzhod in Saharo skupaj. 

Kljub temu, da vsake sto metrov bruha izpod vsakega kamna. Res, letos pa tale voda res ni problem. Se bojim, kako bo kdaj drugič, ko bova še šla v te kraje, ko bova prepričana, da je vode polno na voljo, je pa takrat morda ne bo... Hecno zna bit.

Greben je, to sva že vedela, prekrasen. Volk - ta znana poležana trava

Arnik kolikor češ

ter seveda borovnice, na žalost komaj malo zelene. Se pa nama zdi, da jih je letos malo. Ali se pa jih ne vidi, vse majhne, zelene.

Krnes ostane za nama in Komen je hitro tu. Pa spet trave s prelepimi razgledi! Čas je za počitek, jasno!

Kapelica pod Komnom/Kamnom - nihče se ne more odločit - je nepredušno zaprta, pokljukala pa res nisva. Ima pa super lokacijo, to pa ji je treba priznat! V ozadju pa že kuka špica Ojstrice!

Vreme ni najboljše, a dežuje ne, vsaj pri nama ne. Se pa vsake toliko časa povsem stemni in takrat prav dobro zahladi. Nekje vmes se Heleni celo skoraj zanohta, tak hlad se prikrade čez greben. K sreči je v naslednjih parih minutah spet toplo. Zdi se povsem aprilsko vreme, ne pa neka junijska vročina.

Odcep za bolnico Celje nama je jasen, nimava pa pojma, kako daleč je. Greva? 

Na živce mi gredo take table, kjer ne piše, koliko časa je do cilja. Kako naj vem, kje je zdaj ta bolnica? Pet minut, uro, tri?

Enako se nama je zgodilo z naslednjim odcepom, dvajset metrov za tem:

razkurjen že od prejšnjega odcepa, sem tule še bolj bentil. Grem lahko gor na stolp, pa mi ne bo treba nazaj dol po isti poti, bom šel lahko naprej na Travnik? Ja? Ne? Pol ure? Uro? Petnajst minut?

Je to res tako težko? Preveč? Ali pa smo razvajeni pohodniki, ki bi radi vse na pladnju? Eh.

Seveda bi lahko pogledal na karto kako in kaj, a se mi ni dalo. Preprosto se mi ni dalo, dve podobni ne dovolj informativni tabli sta me toliko razkurili, da sva bolnico in stolp kar lepo spustila. Malo iz kljubovalnosti, malo iz lenobe.

Vedno si je treba kaj pustit za naslednjič, kam pa pridemo, če bova že takoj vse oblezla. Tako si pa bo Travnik prislužil še en obisk. Če je bil to namen postavljalcev tabel, jim je povsem uspel!

K sreči je bila vsaj celotna pot dobro markirana, SPP zgleda pred kratkim. Sva se pa bolj zamislila nad naslednjim znakom in upala, da je nekdo bolj jezen na tiste, ki se vozijo, ne pa na pohodnike. 

Kljub vsem oviram na poti se nisva dala zmest in kmalu sva bila na težko pričakovanem Travniku. No, pod Travnikom. še vedno se nama gor na vrh ni dalo it! Bova šla drugič, je že splanirano.

Ura je bila ravno štiri, midva pa sva si zaželela vsaj en čaj. Kar je potem trajalo najmanj pol ure. Še sam sem šel celo dvakrat pogledat, kaj se dogaja, trikrat sva že skoraj odšla. Mlad fant, ki je ta presneti čaj kuhal, pa se je zgovarjal, da je voda zelo mrzla in da veliko rabi, da zavre. Hmmmmm.

No, tu je vsekakor bolje naročit karkoli mrzlega. Kuhalnik imajo res zeeeeelo počasen.

A tudi to prepreko sva uspešno prebrodila, se s čajčkom malce pogrela (no, bolj z rumom) in se odpravila, še vedno čisto pri močeh, nič veliko zmatrana, naprej, novim dogodivščinam naproti

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Enajst (11) let!

by piskec 25. avgust 2015 11:36

Tale obletnica me prav vsako leto preseneti. 

K sreči drugih obletnic ne pozabljam, tale je pa res malce zakleta, vedno se je spomnim kak teden, dva kasneje.

A nič hudega, enajstka ni tako pomembna, kot je bila lanska, desetka.

Vse najboljše Podkleteno nebo!

Še vedno brez večjih sprememb, Nekje Vmes, na poti od Sebe in Nazaj. Kot sem nekoč davno zastavil in se temu ne odpovem. Zgodba je še vedno ista, oblika in vsebina pa se seveda prilagajata.

Še vedno smo precej v hribih, to je tudi glavna tema. Še vedno skušam kaj povedat, a se mi zdi, da mi vedno večkrat ne uspe. Lahkih tem ni več, kompleksnost pa je težko zaobjet. Včasih bi rad pisal kaj bolj resnega, a mi ne gre, kriva pa sta ravno oba moja Nekje Vmes in od Sebe in Nazaj. Na tem bi moral resno vadit. 

Zaenkrat je način pač takšen, kot je. Oseben, dokumentaren, zgodba.

Seveda pa je vsaka malce daljša zgodba za današnje občinstvo predvsem tl;dr, kar pa me pravzaprav ne moti. V tolikih letih sem se pa že lahko sprijaznil, kajne?

Kako pa kaže naprej? Število prispevkov se je ustalilo, število slik pa skokovito raste. Slik ne olepšavam, ne režem, posebno ne izbiram, so, kakršne so. Zgodbe naj bi govorile zase.

Torej: Se Ni Za Bat.

 

 

Tags:

blogi | osebno

Viševnik

by piskec 21. avgust 2015 11:41

Redko greva v Julijce. 

Je treba prezgodaj vstat. Pa se predaleč peljat. Če se hočeš normalno peljat, moraš it od naših koncev čez Ljubljano, kar se ti zdi predvsem potrata kilometrov, če pa greš zadaj, čez Mengeš ipd. pa se ti zdi, da ne prideš nikamor. Se vleče in vleče in vleče.

Ampak no, sem in tja pa le zavijeva v tiste konce. Morda na kak ne ravno lep dan, ko je itak vseeno, ko nisi siguren ali bo deževalo zdajle ali pa čez deset minut. Ponavadi se zaradi tega sekirava, tokrat se pa nisva. Vse tako kaže, da je bil 14.6. en tak dan, ne preveč lep, pa vseeno dovolj dober.

Pa pejva enkrat ta Viševnik pogledat, sva si rekla. Čeprav vsi gor hodijo pozimi, pa si bova midva tole ogledala kar zdajle. Pa še preveriva vse tiste prelaze, prevale v bližini. Tam še nisva hodila, nič nama ni bilo jasno, Srenjski, Studorski...

Ker sva imela namen naredit krožno turo - seveda, kakšno pa?! -, sva se odpeljala še malo naprej od vseh avtov na Rudnem polju. Do ovinka.

In se zapodila v hrib. O, ja, je kar lušten tale hrib v začetku! Precej strm, juhej!

Sonca ni bilo, bilo pa je vroče, od naju je kar lilo, čeprav je bila - kljub poznemu vstajanju - še vedno zgodnja ura. Tudi ostalim, in bilo jih je veliko!, ni bilo nič bolje.

Na fotoaparat sva se potem spomnila šele kasneje, šele ko sva se malo ogrela.

Pa je bila tu že prva izravnava in vse možne različice poti. Malce sva razmišljala o desni poti, pa sva potem raje zavila kar na levo. Drugače bo premalo.

Bova šla najprej na vrh in bova potem videla naprej!

Visoko izhodišče in začetne strmine pridejo kar prav. Hitro se začnejo razgledi! Čeprav v takem dnevu niso ravno za vzdihovat, pa vseeno lahko vidiva, kje sva se potepala lani.

A ko enkrat vidiš Rjavino, si tudi takoj na vrhu Viševnika. Luštno.

Razgled na Triglav mora biti s tukajle res enkraten. No, vsaj v dobrih dneh, a tudi ta dan je bilo super. Nič se nisva sekirala, da ni jasno in sončno, vsako vreme pride nekako prav.

Sem pa potem po nekem času veselja seveda hitro dobil skrbi, sploh potem, ko sem gledal poti, kam naj bi midva šla naprej. A tukajle dol? Pa potem tamle čez? Aja?!

Huh, huh, malo me je stiskalo, jasno, ampak potem sem parkrat zavzdihnil, da itak več kot dol ne morem past in sem vzel pot pod noge. 

Izkazalo se je - kot se večinokrat -, da je pot super lepo speljana in da si čez par minut že na Srenjskem prevalu.

Od tam naprej je bilo bolj napeto, a je tudi super zavarovano, pot pa široka, kar pomeni, da niti nisem prav globoko dihal. Prav luštno je bilo, kljub nekaterim strminam. In spet je bil votel, kajne!

Še pogled nazaj na Viševnik in na nemarkirano pot, ki pelje dol s Srenjskega prevala.

Midva sva pa že uživala, malicala, se slikala in spet se nama ni nič mudilo. Tukajle zadaj je bilo precej manj ljudi, kot prej na Viševniku... Pa sva malo pozirala med Velikim Draškim vrhom in Triglavom, kot se pač spodobi.

Je pa pogled v Krmo lahko kar dramatičen!

Še bolje pa je, da gledaš pod noge, saj lahko drugače stopiš na kakšno domačo življe. No, na poti je mali gadek že bil, se je pa on naju ustrašil mnogo bolj, kot midva njega. Sva mu morala kar malo sledit, da sva ga lahko vsaj slikala. Je pa bil hiter, o, to pa!

Jaz sem pa kar naprej pogledoval nazaj in se spraševal, kako bi lahko v prihodnje vedel, da poti niso tako grozne, kakor včasih zgledajo od daleč. Da kaj takega ni prav hudo, čeprav zgledajo take presnete strme trave.

Jah, tokrat je lepo šlo, se že znam prepričat, naslednjič bo pa spet vse po starem, ne? Eh, pa bomo strah preganjal znova od začetka. 

Potem sva srečala še italijane, ki so sicer imeli karto, niso pa imeli pojma, kje so. Kako jim to uspe s karto, mi ni čisto jasno. Midva si vsak izlet organizirava, se doma pozanimava skoraj o vsem na poti. Tako potem sploh ne gledava na karto, ker vse veva "iz glave", seveda pa imava karto še vedno s seboj. A pri vsakem odcepu veva kje sva in kam greva. Ni mi prav jasno in sploh ne razumem, kako lahko hodiš po hribih in niti ne veš, kje si? Ali pa te niti ne zanima? Jaz pri bolj zahtevnih poteh celo točno vem cel potek poti, vsako sliko, ki sem jo videl o tej poti, imam pred očmi... Me kar strese, da bi šel nekam in ne bi sploh vedel, kaj in kako. Uff.

Pa še en pogled nazaj na Viševnik

in že sva na Studorskem prevalu, na triglavski avtocesti, ki se vije naprej okrog Tosca do Vodnikovega doma. Tole bova tudi morala enkrat predelat, tile konci so nama povsem nepoznani.

A ker je že kar dobro kazalo na dež in ker imava še kar nekaj poti, sva jo tukaj ubrala nazaj, dol proti Konjščici in na Rudno polje.

Ah, kako se je tole potem vleklo. Pa dol, pa gor, pa dol pa gor. Cel čas sva se spraševala, kako se da ljudem z Rudnega polja na Triglav. In potem še nazaj! Pri vseh prekrasnih dolinah si izbereš dostop s Pokljuke?

Pa še rosilo je in še vedno je bilo soparno. Pa je pot sicer lepa, a nama tokrat nikakor ni dišala. V sestopu je še huje, vedno. 

Pršelo pa je ravno toliko, da sva fotoaparat lepo pustila v nahrbtniku. Zato sva slikala le še Rudno polje, kamor sva šla nekaj spit.

Najprej je bilo vse izumrto in sva se že spraševala, če je tule sploh kdo živ, a se je sčasoma kar nabralo nekaj ljudi. Ko sva odhajala, je bilo že skoraj vse polno...

Po Pokljuki sva potem z avtom še malo raziskovala, si ogledovala koče in prevedrila par ploh. 

Nič veličastnega torej, pravzaprav kratek, lušten izlet. Lahko bi večkrat takole zavila v te konce, saj ni tako daleč!

Takole pa prevala zgledata v ortofoto. Takole si včasih lahko več predstavljam, zakaj pa so mi taki pogledi všeč, pa nimam niti najmanjšega pojma. Najbrž je vse v tem, da se s kartami rad igram. 

A da bova šla še kdaj pozimi? Hja, kaj pa vem... bomo še videli! Vsekakor bi enkrat prišel prav boljši razgled! Morda še najbolje kar s Tosca?

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kuklarji

by piskec 12. avgust 2015 15:41

Ne vem, kako mi je letos uspelo, a v začetku junija sem začel razmišljati o tem, da bi šel na Veliko planino čez Kuklarje. Ok, grem gledat malo po spletu, kako in kaj, čeprav je bila to že dolgo želja in sem vse že stokrat raziskal in bi najbrž znal že z zaprtimi očmi najti odcep.

A vseeno, grem pogledat, če je kaj novega.

Ja, opala, kako, da ne! Seveda, leto je naokrog in kakor vsako leto, ima Bojan tudi letos svoj TRIM izlet na Veliko planino. Takoj mi je jasno, da ne bova sama raziskovala, ampak se bova na hitro priključila skupini. Z Bojanom vedno odkriješ kaj novega, izkušnje so pač izkušnje in česa takega nikakor ne izpustiš. Tudi, če se ti zdi, da o Veliki planini že veš vse.

Ker seveda ne veš.

Šestega junija se torej dobimo v Kamniški Bistrici pri spodnji postaji gondole, kar dobra skupina se počasi zažene po poti v Dolski graben. 

Pot me malo skrbi, vedno se mi vleče, je pa res, da še nikoli nisem šel tule gor, vedno dol. Dol pa se tako ali tako vedno vleče. Tokrat - za gor niti ni tako hudo. Pravzaprav smo kar hitro, čeprav gremo lepo počasi po pameti, že pri odcepu.

Tu nama že crkne fotoaparat. Nek mojster je pozabil na baterije... preveč hodimo naokrog, pa nimam časa kar naprej skrbet za te presnete baterije! Arghhh.

Bova pač skušala reševat situacijo s telefoni, še bolj pa se bova naslanjala na Bojana, ki itak naredi 1.457.918 slik/dan. Mu jih bova morala par sunit, se že vnaprej opravičujem.

Odcep je lahko najti, najbrž bi ga tudi sam, skala ima na zadnji strani tudi modro znamenje. Pa tudi v nadaljevanju potke ni težko najti. Ni sicer zelo jasna, se pa čez napol melišča kar dobro vidi.

Je pa seveda vse zelo strmo, kot je pač v naravi takih lovskih poti. Lepo speljano, ampak dol ne bi šel rad. Gor še gre, gor še gre...

Eno mesto je sitno, sprano in zdrsano, stara jeklenica je potrgana, nekaj vrvi visi sem in tja. Bojan nam za vsak slučaj v minuti napelje še varovanje, za vsak slučaj. Moram priznat, da meni kar prav pride, šlo bi tudi brez tega, a občutek je vseeno drugačen. Ni pa vse skupaj nič hujšega, siten prehod pač.

Pot se nato vije med stenami, veliko gor, malce dol, razgibano in divje. Precej divje in super prehodi. Spominja me na Martinj stezo, vsaj ves ta divji svet okoli mene.

Še kar prekmalu smo že vrhu sten in čaka nas le še strm vzpon do vršne planote.

Kar se nam potem hitro zgodi! Na slikanje s telefonom sem seveda med skalami in prehodi čisto pozabil, niti ga ne bi vlačil iz nahrbtnika, tole je potem prva slika z njim. Eja.

Skušam si zapomnit, kje smo prišli gor, da bom vedel, kako najti začetek poti. Čeprav ne vem dobro, zakaj bi to rad vedel, sem namreč kar dobro prepričan, da tule ne bom šel dol. Gor ja, gor, ampak dol pa ne! Pa vseeno, včasih je dobro vedet, kajne?

Mi pa smo jo mahnili direktno do Zelenega roba, dan pa lep in vroč, kar se mi je še kar nekaj časa poznalo!

Malo pojest in popit, potem pa direktno po grebenčku - neke nove poti! - na vrh. Sosednji. Kjer je tudi betonski podstavek za rožo vrhov, a kaže, da se postavljalci niso mogli zediniti, kateri vrh je višji, severni ali južni. Podstavka sta zato za vsak primer na obeh vrhovih, roža pa le na južnem. Če se bo kdo spomnil, da je severni višji, hop, pa jo prestavijo. Tako nekako, no.

(Foto (C) Bojan Pollak)

V sestopu smo po robu planote mimo nesrečnega okna prišli do odcepa poti za Rigelj.

No, vedno sem tudi za to pot trdil, da gor ja, gor, dol pa seveda nikoli. Nikoli!

Eto, pa je ta "nikoli" zdaj prišel. Težko bi rekel: "ok, se vidimo spodaj, grem jaz drugje"... toliko poguma pa tudi nimam. Zato sem stisnil zobe in jo mahnil po tisti presneti strmini za drugimi in se skušal ne plazit po vseh štirih.

(Foto (C) Bojan Pollak)

Kar mi je pravzaprav kar dobro uspevalo. Sem pa malo globlje dihal. Ampak to itak vedno počnem...

Me je pa skrbelo, kako bo na tistem strmem delu s travami. Moje strme trave... Sem se držal skupine in se držal, potem me je pa nek brezvezni telefonski klic zadržal (sploh ne vem, kdo me je klical, sem bil preveč odsoten...) in sem moral na vrat na nos loviti skupino.

Ja, po tistih strmih travah. Je*emti.

(Foto (C) Bojan Pollak)

Malo drame mora bit, ampak pot je res strma. Rajši jo imam za gor, za gor je super.

V spodnjem koncu je malo podrto, a nič hujšega, pot je že lepo in vidno speljana povsod naokrog, le drevo ali dva je treba preskočit.

Potem si pa že dol, v dolini. Midva sva hotela še malo naokrog, še noge namočit in podobno, pa sva se kar na hitro poslovila. Mogoče kar prehitro, skupina je bila vseeno super! Bova morala drugič nadoknadit tole najino družabno življenje.

Dobro uro do odcepa v Dolskem grabnu, skupaj 3:30h do Zelenega roba, z Gradišča do dol pa tudi 3:10h. 13,5km in 1900 višinskih metrov. Precej polna tura torej! (Čeprav me teh 1900 višincev precej čudi, tile gpsji... ni jim preveč za zaupat, sploh ne v takih grabnih in prehodih... prej bi rekel, da jih je bilo kakih 1200-1300.)

Kakorkoli že, prekrasna tura, nova odkrivanja pa sploh tako lepo poskrbijo za izpolnjen dan! Juhuhej! Super je, ko se ti izpolni takšna želja in k temu še kaj dodaš.

Pa tudi posledice neverjetno sončnega zgodnje junijskega izleta so bile vidne kar še nekaj dni! 

Pa ne samo vidne, tudi čutil sem jih še kar nekaj časa! A se je splačalo, Kuklarji, z veseljem!

In seveda hvala Bojanu za enkratno vodenje in ker tudi tokrat ni popustil - na koncu se je nabralo v poštnem predalu kar 157 fotk!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

3. TBSP

by piskec 5. avgust 2015 13:48

Ja, še vedno je TBSP, morda bo naslednje leto pa TSBP. Bomo videli...

Tradicionalno bratsko sestrsko popotovanje. Tokrat tretjič, 3.6.2015.

Tokrat smo že vedeli pri čem smo - nobenih velikih načrtovanj, pohodov čez cele Alpe, tisočev višinskih metrov in stotnije prehojenih kilometrov! Ne, letos smo bili sprijaznjeni z našim številom let in številom vseh bolečih točk na naših telesih.

Teh bolečih točk je namreč mnogo več, kot pa naših skupnih 163 let.

Smo pa napredovali od lani: nismo začeli s hrano, ampak samo s kofetom. Napredek, kaj!

Zapeljali smo se do Završniškega jezera, kjer smo začeli našo doooolgo in naporno pot! Je pa res, da je bilo v začetku junija že presneto vroče! 

Takoj v začetku smo tudi zarisali smer v skupinski fotografiji, ki je (in bo tudi v nadaljnje) vsebovala več ali manj naše tri face. 

O, vročina je bila huda in počivati je bilo potrebno!

Sicer pa smo imeli ves dan na razpolago in prav nikamor se nam ni mudilo. Da bi šli na Stol nismo niti pomislili... Veliko raje smo se slikali na vse možne načine!

A smo pri hoji tudi trpeli! Močno trpeli! Kot piše, smo ubogali! Se pa na fotki lepo vidi - starejši kot si, bolj trpiš. Jah, tko je, ni kej.

O, ja, vse smo imeli s sabo, morda celo nečesa preveč, a, hej, človek ne more na vse pazit, ne? Vseeno smo jo kar nekako prehitro prisopihali do Valvazorja.

A to ni vse za danes, bo treba še malce plezat, gremo dalje!

Po rundi ali dveh, seveda. Da se malce odžejamo, vročina je huda.

Do Ajdne!

Kjer ene ni bilo prav nič strah, druga dva pa sta iskala stranišče in skušala na vsak način pobegniti pred zajlami. Le kdo neki bi to bil?

Pa smo se vseeno potrudili, Ajdi dali v roke fotoaparat, kar se je izkazalo za napako, saj sva morala z Aksinjo kar naprej pozirat.

Sredi strmin, klinov in zajl je kričala: "Ustav se! Dej mir! Poglej gor!"

Ja, noooo! Včasih ji je uspelo, včasih se pa tudi nisva dala.

No, ja, včasih.

Nam je pa - jasno - uspelo brez poškodb in napadov panike, s skupnimi močmi smo priplezali na vrh neverjetnega razglednika!

Ker pa smo še vedno imeli vse s sabo - si lahko mislimo: smo bili tam kar nekaj časa... 

Smo si pa nato vse lepo ogledali - vse tisto, kar je na Ajdni za videt

Malo smo pa tudi iskali sence, res je. Potem, ko nas je na vrhu kar dobro nažgalo v betice.

Spust pa po spodnji poti nazaj dol in gor. Kjer je klopca, ki smo jo s pridom uporabili, da je nastalo nekaj takega:

Nazaj proti Valvazorju smo šli malce naokrog, dobra volja je naraščala, tista cesta prek Potoške planine pa se kar vleče. Smo postajali kar malce žejni in na koncu že z daljnogledi iskali pivo. Pa ni bilo sreče. 

O, smo pa srečali mojo prvo. Oja, še vedno je tu! 

V koči potem nismo dolgo zdržali, so nas srbele pete in je bilo spet treba ven. Po dobri večerji in kakšni rundi, seveda.

Zdaj pa na drugo stran, proti Žirovniški planini, kam drugam pa čmo?!

Je pa res bilo že pozno in počasi se je delal mrak.

Alpe pa so počasi ugašale direktno pred nami!

Nato pa en, dva, tri tema. Ufff, mi pa še lovili konce melišč, monštrance, sveče, keliha. Vseh seveda nismo ujeli. 

Še obvezna večerna telovadba na gorski travi

potem pa se slik ne objavlja več. Je bilo preveč temno, ane.

Ampak zjutraj smo bili vsi trije - in še posebno ena - kot cvetke!

Ni mi pa povsem jasno, kdo me je nagovoril, da si v tistem jutru naročim za zajtrk ajdove žgance. Ajdove žgance za zajtrk, lepo prosim! Aaaaaa!

Saj vse ok, ampak tisti žganci so v mojem želodcu padli na posteljico od khm, no, prejšnjega dne, in nastal je znameniti Fermentiran Žganc!

Na zunaj se ga niti ni dalo opazit (no, malce že):

je pa kar naprej fermentiral in omejeval svojega lastnika v kakšnih bolj poskočnih dejavnostih. Malce počasneje je šlo, kar pa seveda ni preprečilo Ajdi, da naju ne bi odpeljala še čez širno Slovenijo.

Ker sva se dobro branila, nismo šli ravno čez celo deželo, smo pa našli še en breg - Titovo vas.

Malce nagajivosti nam je še ostalo, a precej malo, je le treba priznat.

Spanje v višinah pač terja svoj davek. Skupaj s fermentiranim žgancem je še posebno hudo.

Smo pa le prišli do vasi, si jo ogledali, se malo odpočili

in zaključili naš letošnji krog pri jezeru.

Naše po-po-tavanje pa je na koncu izpadlo kar super! Dve taki lepi zanki, ko en hud ptič!

Ajda je imela še milijon idej kam in kako it, a se najstarejša in najmlajši nekako nista najbolj navduševala. To je res malce škoda, a k sreči je bil prejšnji dan prekrasen in super preživet!

Že spet se doooolgo nisem toliko narežal. Sem potem kar par dni počival...

Torej, sestri: hvala za tole in le pazita se, drugo leto bo še huje, vsi bomo čez petdeset! Prosim, vadita!

Kaj vaditi? Ja, vse, ne: hribe, flaše, gore, kozarce, tek na dolge razdalje, smejanje, trebušne mišice, 0.5 in tako naprej!

Mogoče pa zdržimo še v naslednji dan! Juheeeeeej za TSBP!

P.S.

Vse slike v tem zapisu so copyright by AK

Tags: , , , ,

domači kraji

Kalce

by piskec 22. julij 2015 18:38

Spomladanski in jesenski dnevi so mi najlepši. Sploh taki v hribih, zato se trudim, da bi čez vikend kam šli, vsaj skočili.

A ti dnevi so tudi kot naročeni za dež, slabo vreme in podobne neprijetne stvari. Morda celo kakšen sneg - bljaki - v hribih. Seveda se take nespodobnosti najraje naredijo čez vikende. In potem težiš cel teden, kaj in kako boš šel nekam čez vikend, dokler te vreme spet ne zafrkne direktno za vikend. Grrr.

Potem imaš pa dost. Vleče te že ven, ne moreš več zdržat, doma te pa tudi ne morejo več prenašat. Komaj čakajo, da greš, da daš tisto sitno vodo že enkrat ven, da spokaaaaaš!

Zato se požvižgaš na vikend (ki bo itak slab) in greš kar lepo sredi tedna. V torek... ali pa še bolje: v sredo. 27. maja naprimer. Sicer to pomeni, da moraš it sam, a po tolikih praznih vikendih ti je popolnoma vseeno! Grem!

Ampak, kam?

Kaj je blizu in lepo? Ufff, težko vprašanje, pa ne zato, ker je tega malo, temveč ravno obratno! Veliko lepih poti je v teh naših koncih. Nič prav novega ne sme biti, grem sam, mogoče le kaj manjšega?

Kaj pa če bi povezal dve lepoti? Kalce in Pl. Koren? Pridem sploh čez? Okrog? Aja?

Na Kalcah in Kalškem grebenu sva bila in je bilo prekrasno. Nisva pa takrat še odkrila Krvave lokve. No, evo, bomo to danes popravili!

A vseeno sem plan delal kar nekaj časa. Ok, gor mimo lovske koče pod Kalcami, to že, kako pa dol? Kje pustim avto, pri Žagani peči? Pri Domu? Se bom sploh upal dol po isti kot gor, malce je strma, pa me lahko kaj prime... Hm, torej? Na koncu planiranja sem bil ravno toliko pameten, kot na začetku: ne dovolj. Zato sem se spet zanesel na trenutne odločitve - bomo videli direktno na terenu! 

Še ena lepa lastnost spomladanskih dni obstaja: ni ti treba prav zgodaj v hribe. Tudi okoli devete je čisto ok.

Se pa že po tej sliki vidi, kam bo šel dan in kje vse bom hodil, seveda pa se tega takrat še nisem zavedal. Zakaj neki bi hodil tudi dol čez Kalce, če sem pustil avto pri Domu v Kamniški Bistrici?! A v tistem dnevu si tega (še) nisem priznal in sem si bluzil o varovanju okolja in da se moram itak ogret.

Ja. Seveda. Pametnjakovič. Že od jutra sem upal na en velik krog, a si tega nisem upal na glas povedat. Niti sebi, kaj šele komu drugemu. Še najmanj sebi pravzaprav.

Sem se pa v hrib zapodil s trmo in odrezavostjo, ne pa s kakšno veliko hitrostjo. A prvo fotko na poti sem naredil šele ko sem iskal odcepe poti na Čmaževski turn.

Ali je to tista desna pot, ki pripelje na Kalško goro, pa ne vem. Na kartah je to malo drugače označeno, tudi lovska koča je drugje, bo treba enkrat probat. Je pa bilo potem odcepov še kar nekaj. Odcep je tisti repek pod Turnom, direktno nad stenami.

Po dolgi dolinici, iz katere nič ne vidiš, se končno prebiješ v malo bolj razgleden svet, čeprav si še vedno stisnjen. Mimo odcepa, ki sva ga nazadnje uporabila za na Kalško goro, ki gre v desno.

Tja nekam gor moram prit, pod steno, do planinske poti, ki vodi povprek. Do tja nekje.

Je zgledalo presneto blizu, a ni bilo. Pa še pokonci se je vse skupaj postavilo, da sem šel ja vedno bolj počasi, a sem lahko vmes koga pozdravil,

vmes pa razmišljal vse mogoče. Naprimer o tem, od kje ime Kalce. In o drugih imenih. Kaj je prej poimenovano, gora ali dolina in tako naprej... In me potem kar enkrat prešine - brihtno bučo - Kalce:Kalški greben? Tolikokrat buljiš v ta imena, v karte, vse mogoče, pa ti nikoli ne kapne? Ejejejej.

A zdaj vsaj vem, da so bile Kalce pred Kalškim grebenom, ne?

Še dobro, da sem potem kmalu (da si ne bi še kakšne preveč razmišljujoče se zgodbe spomnil...) le prilezel na planinsko pot - točno po tistem grušču, ki je bolj za dol, kot pa za gor...

Karta pa seveda spet malo po svoje. Planinska pot je pravzaprav točno tam, kjer sem zavil ostro levo, vse te pike pa so kar nekaj..., vse napačno, no, razen tiste po grebenu. 

Za mano je ostala Škrbina

sem in tja sem naletel še na nič kaj strm sneg - vseeno smo šele konec maja! -

teren pa ni bil prav nič prijeten. V nizkih čevljih sem šel počasi, kaj bom tu, nekomu za ritjo, počel z zvitim gležnjem? Iskal sem Krvavo lokev, pričakoval več razgledov, a svet se nikjer ne odpre dovolj, vedno si za nekim robom, v neki dolinici, za neko steno. Kar naprej nekaj, razgibano.

Niti nisem vedel, kako daleč naj bi bilo, te razdalje so varljive, sploh, ker se nimaš na kaj naslonit, se na čemu orientirat. Lahko bi bila ura ali pa tri, kdo ve?

A potrpežljivost, predvsem pa korak za korakom vedno dajo neko nagrado. Krvava lokev, juhej! Seveda kar precej od mesta, kjer je narisana na karti...

Do nje nisem šel, to si pustim za drugič, skoraj sigurno še pridem naokoli!

Trenutek odločitve: do zdaj sem si zatiskal oči, ampak če grem proti Škrbini, potem si pa že moram končno priznat - cel krog me zanima, kajne?!

In sem šel - naprej, proti Škrbini!

Je zgledalo, kot da bo treba neki plezat, pa je po sredi tako lepa polica, da si mimogrede gor. Kjer pa si že dovolj visoko, da se počasi začne svet odpirat! In srce igrat.

Smerokazi pa zviti, kot je pač navada v teh krajih. Vse smerokaze je treba zvit! Drugače bo konec sveta!

Tjale naprej pa me bo vodila pot - izraziti Jermanov turn levo, jaz pa bolj desno, direkt pod Vrh Korena.

Sem bil kar malce navdušen, že tako sem slikal veliko, za tole sem se pa še po tleh plazil!

Ker pa so zadeve v življenju uravnotežene, tako ne more biti preveč navdušenja brez... ja, takoj sem dobil nazaj, malce preveč navdušenja in premalo pazljivosti, pa sem bil na ovčji poti, ki me je zapeljala direkt med ruševje.

A se nisem dal zapeljati in se prebijati čez ruševje, da bi bil še ves smolast in popraskan. Veselo žvižgajoč sem jo mahnil direkt nazaj, do pravega odcepa. Po mojem še nikoli nisem kaj takega naredil... vse kaže, da je bilo navdušenja kar precej!

Potem pa še mali klanček in že vidiš tudi na drugo stran!

Bi šel čez Dolgo njivo? Čez Ježa? Ah, grem kar čez Planino Koren, mi je pri srcu.

Le še adijo rečem prekrasnim severnim razgledom

in se že čudim postavljenim tablam, kjer sem že enkrat imel pripombe na postavitve, zdaj pa so celo nekaj spremenili, a ne prav posrečeno.

Tabli za dve različni smeri ne moreta kazat v enako smer. Kdo pa bo vedel, kam? Že tako je svet v tistem koncu orientacijsko zahteven...

Na Planini Koren kočo čuva mlad Doberman, rečem mu živijo in grem dalje, počivam malo nižje, končno si privoščim malo daljši počitek.

Poiščem pa dva odcepa za lovsko kočo, enkrat jo bo treba pogledat - tole je celo prav narisano.

Potem pa par markacijskih posnetkov, najprej čez pot podrto drevo

potem pa še samoorganizacija samih pohodnikov, ki se nekako ne strinjajo z markacijami. Je bolje postaviti smerokaz!

A do avta je še dolga pot, zdaj naprej bo malce treninga za glavo. Lahko pa se seveda s čim zamotim, naprimer z iskanjem poti na Medvedjo jamo - kdaj greva?!

Ali pa z vohanjem čemaža - kot da bi šel skozi en velik česen, uživam! Seveda pa tole ni več za nabirat, edino, če ne potrebuješ več ledvic...

Po cesti kar veliko tečem, ves sem vesel, ko mi enkrat ni treba pazit na podiranje in sečnjo dreves. Nikjer nikogar, nobene motorne žage se ne sliši! Sem v dolini Korošice to sploh že kdaj doživel?!

Potem pa ovinek na Brsnikih, bom ja šel naravnost, kajne? Kljub - skoraj nepremostljiivim - preprekam? 

Po karti sodeč vse lepo zgleda, celo kolovoz je narisan med ovinkom na Brsnikih in spodnjo cesto.

A spet ena žrtev teh naših prekrasnih kart - kolovoz je, o, ja, je! Nekih petdeset metrov, potem pa se konča. Cak. Odrezano.

Še k sreči, da od žleda ni vse podrto. Je pa treba počez. 

Sicer pa ni daleč, ne skrbi me, da ne bi našel spodnje ceste, skrbi me predvsem žled in da ni spucano, to ti pa lahko vzame kar precej časa. Strmine pa tukaj tudi ni prav posebne, se pa raje držim bolj desne, da pridem čim prej dol.

Od štirih narisanih črt, črtk in pikic, je ostal en velik nič, nobene poti nikjer. Povprek je treba it.

Še malo ceste

malo Koželjeve ob Bistrici

in sem končno, že kar dobro utrujen, pri Jurju.

Madonca, ima prekrasen razgled! To pa je nekaj, za kar bi se splačalo biti fouš! Ah...

Še trije pljunki čez ramo, klobaso je treba zašpilit, in je krog narejen. Zadovoljen sem, zelo!

Ves ta pohod je bil tudi dragocena izkušnja o tem, kako sam sebe prepričati v nekaj, za kar misliš, da nisi sposoben ali da se ti ne bo dalo, ali da ti ne gre, ali da ni pravi dan, ali... Izkušnja, kako se prepustiti in poslušati nekaj, kar je neoprijemljivo in kar je globoko v tebi.

Če bi v začetku vedel, da grem na cel krog, ga ne bi nikoli naredil. Sem preveč len, sploh ko sem sam. Tako pa... Lisica!

Presneto krasen dan sem si podaril. Presneto krasno pomladansko sredo! HA!

Zapisal sem si tudi vse čase, čeprav ne vem več zakaj. Me že kar nekaj časa ne zanimajo, sem prepočasen, mogoče bolj zaradi tega, da naslednjič vem, koliko bom spet rabil naokrog. Ker - o, ja! - tukajle bom šel spet, ni hudir! Pa še koga lahko vzamem s seboj!

Žagana peč - 0:20h
Lovska koča - 1:30h 
razpotje - 2:30h
planinska pot - 2:50h
Škrbina - 3:50h
pod Vrhom Korena - 4:30h
Koren - 5h
0:30h ležanja v travi
Markove ravni - 6:30h
Brsniki ovinek - 7:10h
Dom v KB - 7:51h 

22km, 2300 višincev namerita gps in karta, kar pa se mi zdi mnogo preveč. Morda 2k, pa še to se mi zdi veliko, vsekakor ne več. A vseeno tak lep krog za trening, z vsem, kar človek potrebuje za svoj obstoj, ne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP