Evropa I.

by piskec 27. januar 2015 15:09

Tokrat bi zgodba lahko imela celo svoj podnaslov: s tovornjakom prek Evrope!

Še danes se ne ve povsem natančno, kdo je bil prej: me je Marko prej povabil na pot, ali pa sem sam izrazil željo po tem? Kdo bi vedel, a tudi ni važno. Po dolgem času sva se le dogovorila in našla skupni čas, kar sploh ni bilo enostavno!

Tako sva nekega jutra, konec novembra dvaštirinajst, seveda še v trdni temi, kot se za tovornjakarje spodobi, po moško zadegala dve torbi v kabino Scanie in šla Evropi naproti!

Hit the Road, tokrat dobesedno.

Scania, najin skoraj celotedenski dom! Urejena po Markovih željah, lepo, a nič načičkano. za kar sem mu hvaležen. Po celem tednu bi s kakšnim super svetlečim se znakom za svojim hrbtom še dolga leta mežikal Scanio. Osvetlitev tovornjakov je lahko velika strast, to se hitro vidi na cesti...

Vse se seveda začne z nafto in z adblue, za kar sem pravzaprav prvič slišal. Nekaj za zmanjševanje strupenosti izpusta. Mi ni čisto jasno, ampak je treba met. Treba.

Po to sva morala najprej v Lj, Marko seveda ve, kje je najcenejši, pri vseh teh količinah se hitro pozna vsak cent. 

Se pa vsaj vse naredi s kartico, avtomatsko. Vsekakor pohvalno, ker v tej zgodnji uri itak ni nikjer nikogar.

Za začetek sva namenjena proti Trstu. Čez našo deželo se hitro prebijeva, bi se pa še hitreje, če se ne bi bilo treba na cestninah kar naprej ustavljat, vsake pol ure. Super mamo tole zrihtan.

A še preden zavijeva v Italijo, je treba zverino še natankat do konca. Pri nas se DDV odšteva, za vrnitev davka iz tujine pa je potrebno plačati kar nekaj provizije. Najbrž več, kot je pri nas dražja nafta.

Tako je za čez Evropo potrebno imet malo večji tank. Še bolje pa je, da imaš celo dva! 1100 litrov nafte je bil kar dober znesek na števcu črpalke in vesel sem, da ima naš mali avtomobilček le 40 litrov prostornine...

Ni čudno, da moraš tovornjak kar dobro čuvat, že samo kraja nafte te lahko v teh časih presneto veliko stane!

Tako sva bila ravno ob pravem času v Miljah, na kraju, kjer bova prvič nakladala robo!

Mala firmica makaronov se izkaže za ogromno firmo, kjer je za transport kar dobro poskrbljeno. Vage, rampe, preverjanja se izkažejo za učinkovite, kar pri italijanih ne bi ravno pričakoval. 

A formalnosti so opravljene presneto hitro, najin *prazni* tovornjak pa tehta natanko:

Ja, 17 ton. Juhuhu.

Ampak to Markota prav nič ne moti, da ne bi težke in dolge zverine na rampo iz prve parkiral na cm natančno. Brez dotika, brez gledanja, jaz pa tudi nisem pomagal, lahko bi še kaj zašuštral. Tole pa so izkušnje!

Sem pa potem lahko malo pomagal in sem vsaj zvedel, kje so kakšne zadeve na tovornjaku. Naprimer noge za spustit, da ti nadebudni skladiščniki s težkimi viličarji ob nakladanju ne drgnejo blatnikov.

Potem sva pa malo čakala na organizacijo skladiščnikov, ki so morali napolniti ves tale prostor:

Sicer imajo kar nekaj sodobne tehnologije za beleženje, kaj so že naložili in kaj ne:

a vseeno vse skupaj kar nekaj časa traja. Sem in tja se kak paket izgubi in vsi izginejo, midva pa čakava. Skozi odprtine pa vleče mrzla burja in jaz sem že po petnajstih minutah dodobra smrkav. Kapo in rokavice naslednjič!

Ni ravno mraz, a prav fino piha!

Hm, bi prižgala tale hladilnik in naredila namesto tega grelnik?

Na koncu res še najdlje čakava na zadnjo paleto. Kdo ve, kam se je šla izgubit.

In ko naju ponovno stehtajo pri izhodu, sva že malce težja. 

Midva, šestnajst ton tovornjaka in osemnajst ton makaronov, zdaj pa pojdimo zares!

Tako se je pravzaprav začelo tisto pravo potovanje. Z veliko asfalta

nekaterimi boljšimi kavami

in nekaterimi malce slabšimi.

Najrazličnejše napravice za beleženje cestnin so kar naprej piskale

še dobro, da ima tovornjak veliko šipo, da pridejo vse gor. Na eno sliko namreč ne dobiš vseh...

Ok, res je, po eni državi piska le ena od naprav. Kar je dobro. Čeprav nisi siguren ali je bolje, da piska bolj pogosto ali bolj poredko. Kaj hitro te začne ob piskih srbet žep v katerem imaš denar. Nekako neločljivo je to povezano...

Potem se pa voziva, klepetava kot nora in se imava pravzaprav čisto super. 

Hitrost sicer ni nadzvočna, okoli 85km/h jo šibava, približno tako, kot večina drugih tovornjakov. Ene prehitevava, drugi prehitevajo naju. Veliko jih ima vgrajene omejilnike hitrosti in hitreje kot 80, 85 sploh ne morejo it, tudi, če bi hoteli, lastniki ne dajo. Nafta je draga stvar in ob polnem plinu se pri vsej teži poraba presneto pozna. In ker je ravno nafta tista ločnica, ki ti pove ali boš kaj zaslužil ali pa bo šlo vse dobesedno v zrak, se povsod špara. Pri porabi, pri izbiri poti, pri načinu vožnje ipd.

Potem pa naju že začne basat čas. Seveda sem naivno mislil, da je urnik voznika tovornjaka nekaj enostavnega: voziš toliko, počivaš toliko in gremo. Ja, seveda.

Priznam, da sva se o tem veliko pogovarjala, ampak jaz še zdaj nimam pojma, kako in kaj. In če pogledaš malo po netu, tudi veliko profesionalnih voznikov nima čisto vsega razčiščenega. Ker to je seveda birokratski pravilnik, ki namesto, da poenostavi, vse skupaj zbirokratizira in je skupek zahtev vseh udeležencev, sindikatov, voznikov, držav, prometnih strokovnjakov ipd. No, vsaj meni se tako zdi. Zato kar kmalu neham Markota spraševat in se ne vpletam v ure vožnje. Bo že vedel, zame je to preveč komplicirano!

Ampak ko mora Marko na zasluženi počitek, nikjer v tej Nemčiji ni prostora! Pa poskusiva prvo črpalko - vse polno, vse! Pa poskusiva v drugo - isto, vse polno, do zadnjega kotička, sami tovornjaki! Pa poskusiva v tretje - isto, povsod isto, tovornjak ob tovornjaku. Malce nama gre že za nohte, a greva naprej, kaj pa čva, na odstavnem pasu pa tudi ne moreva bit!

Pa je v Nemčiji res veliko črpalk, parkirišč in prostora za počitek, pa še vseeno... Lahko si predstavljamo, kako je to pri nas, ko pa še prostora ni, tistih par parkirišč. Saj ni čudno, da je povsod gneča.

Ker pa je res samo še par minut do obveznega počitka in tega ni dobro kršit, na prvem odcepu zavijeva dol in... imava srečo!

Prav veliko parkingov posebej za tovornjake, pa še dobro sosedo imava! In to v zadnji minuti do počitka! Natančno, a!

Večerja, skuhava si celo čaj, malo klepetava, potem je pa že čas za spanje, jutri je treba zgodaj vstat!

"Kako bo tole kaj spat v tovornjaku, kaj?" se sprašujem, ko se kobacam na zgornji pograd. Zgleda nekam malo prostora, k sreči nisem klavstrofobičen.

Ampak potem potegnem v enem šusu čisto do jutra, niti lulat mi ni treba! Neverjetno! Spim ko top. Na vrhu pograda v tovornjaku, nekje sredi Nemčije. Ha!

Zjutraj vsaj izveva zakaj toliko mest za tovornjake! Sva skoraj na dvorišču DHL in Amazon.de! Jasno.

Zajtrk v kabini, potem pa jo mahneva naprej! Kavica bo nekje na poti, ko bo treba narest počitek!

V bistvu kar naprej poteka borba med voznikom in pravilnikom o času vožnje. Od jutra pa tja do večera, vse se lovi na minutke, vse se izvaja v zadnjem hipu, ko je nuja. Nobena minuta ne gre v nič. 

No, resnici na ljubo poteka borba med voznikom in policaji. Pa jih je - policajev - kolikor češ in na vsake toliko časa vidiš, kako imajo kak tovornjak v paci. Ampak tovornjakov je še mnogo, mnogo več! In nikoli ne bodo žandarji polovili vseh ravbarjev...

Hitrost, teža, ure vožnje, vse je regulirano, vse uzakonjeno, vse je torej stvar možnega goljufanja, kaznovanja in tako naprej. Jasno, ob zaostrovanju cen transporta, ob neznanski količini prevoznikov, ob mizernih plačah, ob... že na daleč je povsem jasno, da jih veliko preživi le z goljufanjem. Nekaj jih celo zavestno goljufa, še vedno se jim splača, tudi, če dobijo kazen. In tako poteka borba, ki seveda nima zmagovalca. Po eni strani zaostrujemo kazni in pravila, na drugi strani (zaslužka) pa počnemo povsem enako, zaostrujemo. Veliko voznikov pravzaprav sploh nima drugega izhoda kot imeti par kartic s seboj, magnete ali pa kdo ve, kaj še vse!

Transport je namreč ena ogromna reč. Ogromna! Z malo višjega gledišča šele dobro vidiš, koliko je teh tovornjakov! Saj kar ne moreš verjet! Povsod so, vsi se borijo za svoj del pogače. Vozi se z enega konca na drugega ali pa obratno, ali pa gor in dol, sem in tja. Različne narodnosti, različne države. Ni rečeno, da Turek vozi iz Turčije, kje pa! Čisto možno je, da vozi sadje iz Španije v Litvo, Litvanec pa tovori pralne stroje iz Poljske na Portugalsko. Vse je popolnoma pomešano, posli so res povsem brezmejni.

Dovolj se je voziti ob avtocesti in videti vsa tista logistična podjetja. Kar naprej, logistics sem, logistics tja. Povsod nekaj prekladajo, prenašajo, iz malih v velike, iz velikih v male tovornjake, v velike hale, v manjše hale, not, ven, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kar naprej.

Kar je seveda dobro, a konkurenca je ubijalska. Kako torej dobit posel? No, ne mene tega spraševat, pojma nimam.

Pa da ne omenjam še vsega ostalega transporta, ki je prisoten in ki ga je tudi ogromno:

Tako pa s 500 konji V8 motorja in porabo okoli 30l/100km pičiva še mimo Euro vesoljskega centra, ki je pravzaprav tudi center neke vrste transporta:

in proti večeru pripeljeva vseh osemnajst ton makaronov na njihov cilj, nekam na sever Belgije!

A najin čas razkladanja je šele zjutraj, tako ali tako morava dati čez še počitek, dobro večerjo in ponovno dober spanec!

Kaj nama bo prinesel jutri?

Tags: , , ,

po svetu

Komarča

by piskec 19. januar 2015 15:22

Enkrat sem napisal, da sem davno, davno že lezel čez Komarčo.

Vse kaže, da sem samega sebe zavedel. Tokrat sva namreč končno le šla čez, pa se čisto nič nisem spomnil. Kar verjetno pomeni, da tule čez res še nisem šel.

Spomin je sicer luknjasta zadeva, ampak vseeno mislim, da je bilo tole prvič.

In to kakšen prvič! Ne čisto običajen "prvič", nikakor! Tale prvič je bil povsem nekaj posebnega. Čez Komarčo sva se namreč odpravila v ne najboljšem vremenu. Kako je Heleni sploh uspelo prepričati mojo malenkost, da sva se zapodila tamle čez, mi bo še dolgo skrivnost. O Komarči sem namreč vedno razmišljal s strahospoštovanjem, pa ne me vprašat zakaj. Tako pač je, tiste strmine imajo neko skrivnostnost, pa nekaj mrtvih tam najbrž tudi...

Ja, s strahospoštovanjem, kljub temu, da se vsako poletje vije vrsta pohodnikov proti Triglavu gor in dol. Ali pa morda prav zaradi tega, morda je pa to to?

Ker tokrat... tokrat nisva srečala nikogar. Nikogar. Prvi ljudje so bili oskrbniki na Komni, do tam pa ena sama milina, tihota, samota in prekrasna divjina.

Čez Komarčo sva se namreč odpravila 15.11., na dan, ki ni bil prav nič prijeten, na dan, ko je pravzaprav deževalo!

Neverjetno, a tudi trznil nisem, niti enkrat nisem karkoli rekel prejšnji dan, nič. Kjub pričakovanem dežju, drsenju, blatu, mokrim jeklenicam, drsečim strminam... ne, niti muksnil nisem. Kot, da se me to ne tiče - pa ponavadi naredim tako paniko, da je hudo!

Hecno in čudno, a kaže, da me je Komarča prevzela že kak dan preden sva se sploh odpravila!

Že na parkirišču pod Savico je bilo vse izumrto. Kljub pozni uri 9:30h nikjer nikogar, le midva

in bučanje vseh mogočih voda!

Še dobro, da ni bilo nikjer nikogar, ker sva se v začetku malo lovila. Najprej čez most, kakor je bilo čisto prav, a naju je nekaj zmotilo in sva si rekla: "čaki, a ni pot na drugi strani?" pa sva obrnila in spet nazaj čez most. Pa proti Savici, do table, kjer seveda ne piše Črno jezero,

"Hm, obrni, spet čez most!"

Kdor bi naju gledal, bi naju vsekakor imel za morda malce izgubljena. Res pa bi tabla pri mostu veliko pomagala. Ne pa šele tam gor na ovinku, tista je predaleč! Ampak v Bohinju moraš bit navajen na takele. Zato se nisva sekirala, sva se vsaj dodobra ogrela, kar sva za preskakovanje ovir kmalu potrebovala!

Vode je bilo res povsod kolikor hočeš in še malce povrhu.

Pot je res super speljana. Ko od spodaj gledaš, ti ni nič jasno, nadejaš se plezanja in visenja v globino, no na koncu pa je pot tako lepo in spretno speljana, da ni nič hujšega. Celo zame v dežju ne. 

Vse mokro in vse spolzko, jaz pa prav nič ne jamram. Ha!

Potem sva pa že hitro pod steno, pri Komarškem slapišču, ki ga oba vidiva prvič! Nisva prav velikokrat v Bohinju...

 

Izkaže se, da je tokratna izbira dneva enkratna zadeva! Že slapovi spodaj so nama neizmerno všeč!

Potem pa pot morda res postane malce bolj zahtevna, a ker je nadelana za vse tiste množice, nama ni prav nič hudega.

In potem le prideva iz megle! Sicer je nad nama potem oblak, a je občutek super!

Najtežje mesto je točno na 1200m in ni prav nič zahtevno, saj pod nami ni prepada ali kakšne hude strmine. Meni so kakšna prečenja veliko bolj zoprna... 

Nisem povsem siguren zakaj klini in jeklenica, a tokrat, pri naraslem potoku, pridejo čisto prav. Že tako so nekateri klini in kamni že pod vodo in je treba rit kar fino stran molet, da se pripraviš na skok!

No, ker se je nekdo obiral, ker si ni hotel zmočiti nogic, drug pa je imel preveč časa in fotoaparat ravno pri roki... se potem eni skoraj delajo norca iz drugih. Heh. Prehod v štirih dejanjih.

 

Slapišče pa kar ne odneha, voda se spušča prav z vrha. Velikokrat postavava in občudujeva igro narave. Nekje v nekem vodniku piše, da moraš višje že kar dobro prisluhnit, da sem in tja slišiš šumenje Savice. No, danes si moraš prav dobro zatisnit ušesa, da NE slišiš šumenja vseh Savic, ki se zgrinjajo okoli tebe. Zanimivo.

In kljub strmim in od spodaj navidezno neprehodnim stenam sva kar hitro na vrhu stene, kjer opazim tloris nekih ruševin, najbrž stara gozdarska vlečnica, nato pa sva že pri Črnem jezeru!

Slikava se, hodiva naokrog, a mi ni nič jasno. Kje pa je obala, ki se je spomnim?

Huh, tole pa je nekam naraslo, kaj? Ko smo bili pred štirimi leti tukaj s Tamaučkom... kam pa je to vse izginilo, a?

Sem šel prav doma pobrskat slike in jih primerjat. Evo, sigurno kakih pet, šest metrov višje!

To pa je vode, ej!

Dol naju seveda ni vleklo po poti pristopa, sva že prej načrtovala prehod do Komne, na kak čaj in nato po neskončnih serpentinah navzdol.

Pot, ki pelje po robu bohinjskega kotla je prekrasna. Že takrat poleti je bila prekrasna, tokrat pa je le še bolj! Popolna samota in divjina v tem deževnem vremenu!

Razgled na slapišče naju še dolgo ne zapusti, le slikanje je v takem vremenu na daleč bolj oteženo. Škoda, a se res velikokrat ustavljava, kar ne moreva se poslovit.

Se pa oba spomniva podrtega drevesa. Le da je bil takrat še neporezan.

Še na Komni najprej nikjer nikogar, nato pa le par otrok in oskrbnica. Midva nato počasi pijeva čaj, oskrbnica pa začne pripravljati mizo. In jo kar pripravlja in pripravlja. In še malo pripravlja... na koncu je na mizi kar 13 krožnikov! 

Ja, hudirja, kdo bo pa to jedel, kje pa so vsi ti ljudje? Nikjer nikogar, a še pridejo, al kaj? Pa se izkaže, da imajo ravno koline in so vsi ostali nekje zadaj, spodaj v kleti.

Ah, glej, pa ravno na koline sva prišla, juhej, sva si rekla in jo prav na hitro stisnila. Po količini krožnikov in posod je itak kazalo, da bodo že danes prav vse, kar so naredili tudi pojedli...

Sva pa potem na poti navzdol

srečala kar nekaj ljudi. Tistih čisto pravih ljudi. Kar nisva mogla verjet! Po celem dnevu popolne samote...

Še miljon (ok, 48) serpentin, ki jih v teh časih po žledu ne moreš več kar tako sekati

in sva nazaj pri odcepu za Savico. 

Pejva pogledat še Savico, kakšna je, če ima toliko vode!

No... pa... ja. In v tem deževnem dnevu, ko prav nič nikjer ni odprto in v celem Bohinju nimaš kaj počet (razen hodit čez Komarčo), deluje pa pobiranje vstopnine! Juhej, vse slovensko skoraj izumrto, nikjer gostilne, nič, a tam, kjer se kaj pobira, tam pa se pobira! Turizem in pol. Moram pa jih pohvaliti, saj poleg vstopnice tokrat dobiš tudi vroč čaj. To pa je pohvalno, v takem vremenu pri vseh odprtih gostilnah (0) pride to več kot prav!

Seveda sem gorenc. Ni šans za vstopnino, če bi prej vedel, bi šel čez tisto zaprto pot. Ne strinjam se s pobiranjem vstopnine za naravne spomenike. Da dajem denar, da mi nekdo zbetonira stopnice. Hvala.

V Ukancu hočeva v picerijo, ampak je vse zaprto. Polno nekih turistov povsod naokrog, slovencev pa nikjer. Vse zaprto, izumrto. 

Saj bo bolje v Ribčevem lazu. Oh. Narediva celo napako in greva pogledat na Bellevue. Skoraj ena taka štorija kot pri Šimnovcu na Veliki planini. Žalost. Jeza. Nesposobnost ljudi te dežele je prav neverjetna. Jeza. Jeza.

Saj bo bolje v Bohinjski Bistrici. Oh. Edina odprta picerija ima pice za... no, na to bova pozabila. Da veš, kaj je dobro, moraš včasih tudi kaj slabšega probat, kajne? Paše zraven, se ne sekiram preveč.

Skratka, bohinjski turizem naju popolnoma prevzame in še dolgo, dolgo razpravljava o osvežujočih rešitvah bohinjskih koncev. K sreči imajo hribe.

Saj bo bolje na Bledu. Oh. Drive In Kremšnite naju resnično prevzamejo, a ko enkrat vidiš, probaš in plačaš Trojansko kremšnito, se vse blejske lahko skrijejo. 

Domov prideva nadvse navdušena nad izletom. Komarča in vsa tista današnja divjina, deževna lepota in samota naju prevzemajo še dolgo časa.

Vse ostalo pač ne.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Sladkih 6 2014

by piskec 7. januar 2015 14:11

Ja, priznam, precej zamika se je nabralo s temile zapisi. Mogoče kar malce preveč, kaj?

Sladkih 6 je namreč prvi vikend v novembru. Novembru. Tistem lani...

Se opravičujem, ampak takole je. Mogoče pa v naprej kaj not prinesem. A? Ja.

Sem šel tečt? Sem šel firbec past? Sem šel prijatelje gledat, pozdravit? Hm, težko je rečt.

Res je, da sem nekaj malega res tekel.

Pa velik klepetal.

Pa mogoče še malo tekel. Da so me vsaj slikali.

Mogoče sem pa samo raziskoval lisice sladkogorske, ki uporabljajo nalepke za markacije!

Malo sem pa tudi pokvaril razgled na končno tabelo rezultatov. Vsi najboljši, pa še piskec povrhu, nad vsemi. Le krogov ne gledat.

Je pa bil to en mojih najbolj počasnih tekov. Kar je sicer težko, vsak je zadnje čase moj najpočasnejši, tako, da se že čudim, kje neki so sploh meje v počasnosti?

Po drugi strani pa bil lahko vse skupaj strnil v: lej, en polmaratonček pa stari še nekak obrne.

Torej je bilo predvsem zaradi prijateljev. In kakor zgleda, bo tudi naslednje leto prav tako. Nič ne kaže, da bom letos kaj več tekel. Kvečjemu še manj. Bomo videli, če konec tega leta še pretečem polmaratonček... 

A kakorkoli vzameš: prišel sem občudovat pokale!

Jej, jej, tale "moj" tek.

Tags: , ,

pr norch

Glinščica

by piskec 2. januar 2015 12:56

Dolina Glinščice oziroma Val Rosandra ni bila ravno najina ideja. Naši najstarejši, Mami, se imamo za zahvalit, da si je familija organizirala prav prekrasen izlet za prvega novembra.

Čudovita dolina med Boljuncem in Kozino, skrita v zatrepu Italije med kraškim kamnom in gozdovi je nadvse primerna v vseh letnih časih. Pozimi je tam sonček, poleti se ob potoku lahko super hladiš. No, le čas, ko čez Kras vleče burja, bi jaz sam izpustil, takrat nobeno pohajkovanje ni prav nič prijetno.

Pravzaprav ima dolina vse, kar naj bi dolina imela. Potok, slap, cerkvico, gostilno, pozabljeno vas, tri predore, razgledna mesta, traso železnice, stražarnico, par ferat, rimski akvedukt in kolesarski raj. Pa še najbrž bi se še kaj našlo! Ni, da ni!

Začeli smo v prekrasnem dnevu v Boljuncu, pri novem kulturnem domu je veliko parkirišče, zgleda da res že dolgo nisem bil tam. Nas se je pa kar veliko nabralo!

Vsi pripravljeni, razigrani!

Če ni tale hiška ena najbolj slikanih hišk tam naokrog..., čeprav, če bi se le nekako znebili tega presnetega kandelabra, ki vse pokvari! Eh.

Malce smo se raztepli čez vas, prebudili iz sanjarjenja par psov, nato pa že zakorakali na planinsko pot št. 1. Pa ne v celi Italiji, le v FVG.

In že smo pri rimskem vodovodu:

in razpotjih, kjer te različna društva pošiljajo v različne smeri:

Mi smo jo tokrat zaradi večje skupine mahnili kar po običajni poti do cerkvice Sv. Marije, na razglednik, mimo slapa do stražarnice in po drugi strani v hrib do predora, po trasi železnice in preko razglednika navzdol do planinskega doma. Planirala sva približno štiri ure.

Najprej smo prišli do cerkvice Sv. Marije na Pečah:

kjer so eni malo počivali, imeli "MALCAAAAAAA" in raziskovali okolico

drugi pa so jo mahnili še malce višje, na razglednik pri Comicijevem spomeniku:

Razgled je super, še posebej na Cattinaro... če so seveda komu všeč betonski kolosi.

Do slapa danes ne bomo šli, nas je preveč in bi vzelo preveč časa. Le pogled od daleč!

Nato smo pa že v Botaču, mejni kamen, Pot prijateljstva, kjer so mejo prosto odpirali že v davnih osemdesetih in nekdanja stražarnica.

Baje je gostilna v Botaču tudi ena boljših, mi pa usekamo mimo nje direktno v hrib!

Kratek, a strm vzpon nas hitro pripelje do prvega predora! Trasa železnice Kozina - Trst je prvovrstna zabava za kolesarje in pohodnike. 

Še postanek za razglede in "MALCAAAAA"

pa že hodimo po trasi železnice in skačemo levo in desno pred kolesarji. Ves drug čas pa seveda zasedamo cesto od roba do roba.

Raziskujemo jame

in iščemo odmeve v tunelih!

Potem pa so eni (pre)hitri, drugi pa radovedni. Eni direkt dol, drugi pa pogledat, kaj neki je tamle? In najdemo razglednik!

Razglednik s pogledom na skoraj celotno dolino.

Do konca poti pa nas čaka še majčkeno spusta.

Seveda pa jaz ne bi bil jaz, če ne bi zavedel lastni sestri: "lej, tukejle je bližnjica! Bomo prej dol!"

Najbrž že vsi vemo, kako se je končalo? Tista bližnjico smo morali ponovno, čisto na sveže, uhodit. Ker prej so po njej hodile le srne in se je itak po šestnajstih metrih povsem izgubila. Smo pa zato prišli res direktno dol v dolino, prav v lepi ravni črti. Če odmislim sestrsko jamranje zaradi ubogih starih kolen, mislim, da jim je bilo čisto všeč. Malce brezpotja smo torej tudi našli, juhuhu!

Takole pa so nas videli ostali s "prave" poti.

Na koncu poti, v enem najnižje ležečih planinskih domov - 82m - Mario Premuda spijemo še pivce.

A ne končamo tukaj, vse skupaj nam je res vzelo štiri ure, dneva pa je še nekaj ostalo. Bo treba še nekam it, nekam v bližino.

Napoleonska pot oz. Strada Vicentina?

Pravi raj za tekače in rekreativce, vse označeno

in lepo urejeno!

Sprehajamo se, razgledov je na žalost bolj malo

za njih bi bilo najbrž pot bolje vzeti z druge strani, s strani Proseka, s tam, kjer plezajo. A nas je bila cela skupina, kar nekaj avtov in nisem hotel, da še koga izgubimo, smo raje parkirali na vrhu kraškega roba, na koncu Opčin. 

MALCAAAAAA! In telovadba?

Torej, kaj je že s tem obeliskom? Ne, nima nič s francozi, ima pa veze s Francom II. iz leta 1830.

Za sklepni dogodek smo hoteli še vsi skupaj na pizzo. Prvi problem je bil ta, da nas je bilo kar nekaj. Drugi problem pa ta, da smo imeli s seboj psa, ki smo ga seveda hoteli imeti s seboj. Drugi problem se je izkazal za mnogo večjega, čeprav je pes prav majhen. V Sežani niso bili psu prav nič naklonjeni, povprašali smo kar v treh picerijah in povsod so nas zavrnili. Jaz pa sploh nisem vedel, da imajo toliko picerij... 

Na koncu smo potem lačni in sklonjenih glav odšli proti vsesplošnemu žuru naproti, a nas je manjša domača gostilna nekje po parih kilometrih vožnje odrešila in nas pošteno najedla. Privat gostilna z lastnikom za šankom ni imela prav nobene težave s psom.

In tam nekje med pojedino je tudi ta prekrasen dan počasi zaspal.

Mi pa še dolgo ne! Na redko se dobimo, si je bilo treba veliko povedat in še mnogo več zapet!

Naslednji dan pa delat, kakiji so čakali!

Tags: , , ,

domači kraji

Srečno 2015

by piskec 31. december 2014 11:00

Letos je bilo prav dobro leto!

Hm... to sem napisal že lani. Tega pa ne morem še enkrat... Čaki:

Letos je bilo prav super leto! Evo, to je bolje!

In kakor vem, bo tudi 2015 natanko tako: super. Ker super ali ne super ni odvisno od realnega stanja, ampak je predvsem odvisno od lastnega sprejemanja, dojemanja. V vseh stvareh lahko vidiš nekaj dobrega, če si pač človek za to.

In jaz zgleda sem, ker sem vedno super zadovoljen. Juhuhu!

Letos se je nabralo za 159 fotografij našega vsakdana ter 61 zapisov na blogu. Manj kot lani, a to ni tekmovanje, še vedno sem super zadovoljen. Plodno vsekakor.

Spremembe? O, ja, seveda so bile. Morda ne tako velike, kot prejšnja leta, so pa seveda bile. Morda pa se počasi umirjamo, kaj? 

Ja, seveda, prav za bat se je.

Nekatere želje so pocukrane, nekatere sentimentalne, nekatere originalne, nekatere za dol past od smeha, jaz pa sem v tem bolj skromen. Želja ima prednost pred obliko.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

osebno

Kdo pa dela?

by piskec 23. december 2014 13:09

Tamauček me je našel. 

Rad pregleduje google Street view. In, evo, takole, mimogrede...

Se nisem mogel skrit. Ne gre. Sem se hotel izgovarjat pa ni šans. Že Jukov ni tako veliko, sploh v Krtini ne, porisan z geoStikom je pa samo en. Je*a.

Zdaj pa vsi mislijo, da kar naprej visim v bifeju.

Pa najbrž tudi vseh tistih, ki mislijo, da je tole slika v realnem času, ni tako malo. Še večja je*a.

Mi je kar žal, ker googlovca nisem videl. Najbrž sem bil noter.

Ja, takle mamo. Služba pa malca pa to.

Tags: ,

hiša | splošno

geoStik nova verzija

by piskec 23. december 2014 12:29

geoStik je napredoval na novo verzijo!

Tokrat je največja sprememba v tem, da je zdaj primeren tudi za mobilne telefone in tablice. Responsive torej.

Menuji so na voljo pri vseh velikostih, odpirajo se od strani, kot je v navadi pri manjših ekranih. Nekatere stvari so spremenjene in obnovljene, predvsem zaradi preglednosti tudi na manjših ekranih.

Podoba je šla iz modre/oranžne v črno/belo, minimalistično.

Spletna stran se zna pozicionirati glede na vašo GPS pozicijo, če to seveda dovolite.

Še vedno pa je na voljo ogromno podatkov, tako v realnem času kot tudi arhivskih. Trenutno - December 2014 - so v geoStiku na voljo naslednji podatki:

PROMET

  • števci prometa - 577
  • prometna opozorila, zastoji, nesreče, delo na cesti, zaprte ceste
  • cestni prelazi - 33
  • parkirišča v LJ - 16
  • BicikeLJ - 33
  • Odvoz vozil - LJ pajek
  • google Traffic sloj

VREME

  • vremenske postaje, temperature, podatki - 189
  • trenutno vreme - 10
  • vremenske napovedi - 6
  • vremenske karte - 35
  • stanje voda, vodostaj, pretok, temperatura - 90
  • hitrost burje - 5
  • požarna ogroženost - 16
  • google weather sloj

KAMERE

  • spletne kamere - 623
  • ASFINAG, avstrijske ceste - 457
  • WhatsUp, v živo - 42

OSTALO

  • intervencije, SPIN
  • dogodki z mojekarte.si
  • sevanje v okolju - 71
  • potresi, Slovenija in svet
  • planinske koče - 119
  • opisi nekaterih poti - 182
  • uporabniki geoStika - 111
  • dan in noč sloj
  • povezave na pregled letal in ladij

geoStik ponuja kar nekaj napredih rešitev, ki uporabniku olajšajo pregled in interakcijo z dogodki:

  • dodajanje dogodkov med priljubljene 
  • naročanje na obvestila, vremenska napoved, odvoz vozil
  • pregled dogodkov v okolici (1,2,5,10,25km)
  • povezave do vseh dogodkov
  • pozicijo uporabnika
  • pozicijo posamezne točke na zemljevidu
  • pregled zadnjih objavljenih dogodkov
  • ocenjevanje dogodkov in pregled najbolj ocenjenih
  • grafi vremenskih postaj in izmerjenih vrednosti
  • grafi stanja voda

 

Preverite, preizkusite. Zna priti prav!

Tags: , , , ,

geostik | Simbiont

Benetke

by piskec 19. december 2014 18:03

Že od nekdaj je treba oktobra vedno nekam, ni res? 

Pa smo šli tudi letos, vendar malo drugače. Tokrat le za en dan, v malo razširjeni postavi.

Direkt v Benetke, tam pa res že doooolgo nismo bili. In tokratni oktober, natančneje 29.10. je bil res čisto pravi za to. Za Benetke. Ja, res!

Se spomnim, kako je bilo to včasih super komplicirano z avtom tja prit in kaj smo vse delali, da smo se izognili plačilu parkirnin in gneči. Še najcenejši je bil bus, skoraj zastonj, parkiranje pa povsem zastonj, ponavadi v kakšnem blatu.

Zdaj smo malo starejši in 21€ za cel dan parkiranja se nam ne zdi več tako ogromno, kot je bilo to v mladih letih, ko si zbiral za bencin in ni bilo šans, da bi dal sploh kako liro za parking...

Seveda dlje kot parkiraš, manj plačaš. Sicer je pa vse na spletu, vsi parkingi, vse cene. Se je treba sploh vprašat, kam smo šli mi parkirat? Gibanje nikomur ne škodi, ha!

Prav veliko vožnje do Benetk iz Krtine sicer ni, se pa - vsaj meni - vleče. Preden kam prideš... ufff. Zato smo naš pohod začeli šele malce pred poldnevom. Ja, res je, prav zgodaj pa tudi nismo vstajali. Dnevu primerno.

Nekaj planov sem že doma delal, kam in kako in kaj videt, a sem se na koncu odločil, da se bomo šli povsem običajen obisk. Takorekoč začetno spoznavanje. To bo še najlaže za vse, tudi za tiste, ki sploh še niso bili v Benetkah. Pa še meni ne bo treba prav veliko vodit. Le znakom bom sledil.

Saj je običajna pot kar dobro speljana in je kar nekaj za videt.

Še v kako malo uličico jih zapeljem, pa bo. Pa kakšen osamljen mostiček...

no, tega res ne bo zmanjkalo.

Naslednjič si pa lahko ogledamo še vse kaj drugega. 

Konec oktobra smo bili. Točneje 29.10. Zato smo domov prinesli veliko slik rož. Je bila skoraj pomlad!

Še golobi so se hladili bolj na strehah, kot pod nogami.

Mi se pa, kot čisto pravi turisti, sploh nismo dali moti. Povsod nas je bilo dovolj.

Gledali smo, kako kitajci spodkopavajo domačo industrijo stekla

kje so kakšne male uličice

kako se držat skupaj in ne koga izgubit 

in že smo bili pri Rialtu.

Pa malo gledat tisoče gondol

katerim je posel seveda po italijansko do konca birokratsko upravljan

razen v prometu, kjer se zdi, da vlada popoln kaos. Tako na ulicah kot v kanalih.

Kakšnega velikega vpitja sicer ni, se pa vse pretaka levo desno in še počez. Zunanjemu opazovalcu ni jasno, kako se vse skupaj ne potopi... Še k sreči, da niso vse gondole v pogonu.

Tržnica pri Rialtu postreže z dobrimi barvami, s čim več pa niti ne. Daleč od kakšne živosti Rima. Škoda.

Beneške maske oktobra le v trgovinah. Kakšne radosti barv!

Mi pa še kakšen kanal gor in dol

in smo že na Markovem trgu.

Čakamo, da se ura zamenja in pogledamo vstran ravno v pravem trenutku. Ah, je že 1 0.

Še stolp

most vzdihljajev

in Doževa palača.

Tole vse je prav super. Pa še prekrasen dan imamo!

Pa pojdimo iskat še kaj bolj nenavadnega.

Naprimer, kako zgleda slepa ulica. Za tiste brez čolna... Ovinek, stopnice in voda. Bo treba kar nazaj!

Čez kanal Grande v spodnjem delu, kjer je tudi enega prometa! Po italijansko, vsak po svoje.

Do bazilike se je vredno sprehodit in čisto do konca, do carinskega punkta. Če ne drugega je lep razgled na San Giorgio Maggiore. In v kontrast cerkvenim stolpom še roza ladjica. 

Počasi smo bili že utrujeni in počasi nam je zmanjkovalo časa. Kmalu bo tema.

Dolgo sem se upiral ladjici, se prepiral, ustrahoval, bil užaljen in prizadet, jokal, a na koncu sem moral le popustit. Ladjice - navaden avtobus - so namreč strašansko, pa ne samo strašansko, ampak prekleto - drage. 7€ plačaš za eno uro vožnje. Ena ura pa je seveda nič, mimogrede mine. Jasno, prebivalci imajo kartico in plačajo četrtinko cene, za turiste pa je precej zasoljeno. Hodi peš ali pa plačaj!

Pa smo se vseeno morali vsaj malce zapeljat. Glej, glej, tukajle pa ne zgledam več tako prizadet zaradi cene, a?

Dajmo se še malo turistično nagibat prek čolna v lovljenju slik

in ulovit ravno tisto pravo svetlobo! Juhuhu!

Ja, res, štirje fotoaparati so domov prinesli eno goro slik. Tudi zelo dobrih slik.

Z ladjice smo šli potem na Rialtu dol, da smo še malo pogledali naokrog in se potem spet vkrcali na progo številka ena. No, če boste kdaj potovali z busom po Benetkah, ne vzet enke. Ne vzet enke! To je ravno tako kot pri nas vlak, ki ustavi pri vsaki hruški. Za tisto polovico kanala Grande smo potrebovali več kot pol ure. Vsaka dva valova pa postaja... Aaaaaa.

In ko smo prišli do našega avta - ravno pravi čas za Venice Skyline:

Kaj bi torej lahko rekel o Benetkah po tolikih letih, ko nisem bil tu? Mislim, da sem bil nazadnje leta 1999/2000 ali nekaj takega, torej kar nekaj časa. Torej:

Predvsem nas je presenetilo dejstvo, da je vse presneto poceni. Oz. težko je reči poceni, vendar razlik med nami in Benetkami ni več. Italijo smo ujeli in jo v nekaterih cenah tudi prehiteli. Morda je jesti v restavracijah tule res dražje, ampak kava v normalnih lokalih in fast food in trgovine - to je vse primerljivo, če ne celo ceneje. Res pa je, da izzivaš srečo, če greš kavo pit na Trg Sv. Marka, to je popolnoma jasno. O, ja, razponi pa znajo bit veliko večji kot pri nas. Ja, to nas je kar presnetilo, mi pa vse nosili s seboj, kot pravi jugosi, sendviče, vodo, skret papir...

Smrdelo ni nič. Umazano ni bilo nič. Pravzaprav je bilo vse super urejeno. No, razen promet je zgledal strašansko neurejen, ampak to je pač po italijansko, ko si noter v prometu, se da mnogo bolje znajt kot pri nas.

Turistov kolikor hočeš ali pa nočeš. Vse rase enakopravno zastopane. Jezikov kolikor se jih lahko le spomniš pa še kakih sedem povrhu. A le malo se moraš spoznat in hitro lahko zaideš v predele, kjer turistov sploh ne srečaš.

Prekrasno vreme. Za to sicer nimajo zaslug Benetke, ampak pomaga.

Vse skupaj ni tako majhno. En dan ni nič. Cel teden? Mogoče ravno dovolj.

A sem povedal, da je transport nesramno drag? Ne? Še gondola je "samo" 80€. Kar se mi zdi malo v primerjavi s 7€ za bus. Za presnet bus.

Če gledaš premik ure, se bo le ta zgodil natanko takrat, ko pogledaš vstran. 

Javnih stranišč je kar nekaj, na glavnem otoku nekih 11. Zelo dobro (ZELO DOBRO) je prej vedet, kje so, drugače letaš ko brezglava kura gor in dol po kanalih in le malo ti lahko zmanjka, da ne opraviš direkt v kanal. Kar bi sicer bilo čisto ok, če ne bi bilo čisto na vsaki vodi nekaj gondol. Ne verjamem, da bi bili gondoljeri srečni. Zato je res dobro vedet, kje so stranišča. Aja, za stranišča rabiš drobiž. 1€. Lahko pa si kupiš tudi kartico. Hej, kartico za WC! Uau.

Kdor je čuk, je pač čuk. Če sta pa dva, sta pa dva čuka.

Ampak punce niso nič kaj boljš.

Po vseh zapisih in vseh fotkah sodeč, so nam bile Benetke precej všeč. Pravzaprav je bilo super!

Le 17,5km in 7:30h hoje. Ampak tole ni bil hrib, to je bilo mesto, nas pa pet. Drugič pa po kakih drugih poteh, kanalih in mostičkih! 

Se vidimo, Benetke!

Tags:

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP