Zimska Mokrica

by piskec 9. marec 2015 15:14

Mokrica?

Zimska Mokrica!

Podobno kot zadnjič, le ta tokrat s sankami, gumami, bobi, takimi in drugačnimi plastikami in podmetači.

Se gremo sankat!

Kako smo vsi gor težko prišli, sem že zadnjič napisal. A ko si enkrat gor, ni več težav. Veselje ob snegu je vedno veliko, sploh otroško, kljub takšnemu vremenu:

Po vsem zapadlem snegu, ki ga je bilo kar nekaj,

se je bilo seveda težko sankat. Vse se je udiralo tja do konca, mimogrede si lahko nabasal še na kakšno skalo. Spodaj bi morala bit kakšna prejšnja plast snega, pa je letos na žalost ni in ni hotelo bit.

Smo bili pa vseeno veseli, tam nekje med stanom smo potem le našli kolikor toliko steptano od včerajšnjih ratrakov, da se je dalo vsaj malo spustit!

Drugi pa so raje gazili, ker so imeli od včeraj še premalo.

Drugače pa... saj vemo, kako to gre, ne?

Nekaj hrane

zabelimo z nekaj pijače,

dodamo vrsto ali dve igric,

zraven primaknemo še vsaj en lep dan

in vse je natanko tako kot tudi mora bit!

Še posebej, če spet vstaneš pravi čas! Juhuhuuuu! Tokrat ne jaz, Tamauček je bil dost priden!

Prekrasno!

Prav vseeno nam je bilo ali nas zasneži in moramo ostat gor še kak dan, dva, teden. Prav vseeno!

A s snegom je pač tako, da takrat, ko ga nočeš, je, ko pa si ga želiš, ga pa ni. Hm, ali ni tako tudi s čim drugim, kaj? Jah...

Skratka, vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo morali z zasnežene pravljice v dolino. Eni spet z gondolo in vso robo

drugi pa spet peš, a tokrat po prekrasno zgaženi potki! Tole pa ni bil nikakršen napor, le ena velika uživancija! Žabice gor, pa leti dol čist noro!

O, ja, seveda gremo še. A kdo ugane, kdaj?

Ja, spomladi, ne?! Rabim še pomladansko in pa jesensko Mokrico, pa bo tole celoletna zadevščna.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Povsem sveža gaz

by piskec 3. marec 2015 16:45

Kar je za nekoga le nekaj mimogrede, je lahko za drugega nekaj čisto nasprotnega. Težkega, napornega in objektivno nevarnega.

Vremenska napoved za vikend 31.1. je bila hudo snežena. Hudo sneženje se je obetalo, za gorski svet so napovedovali celo 50 cm snega in več! Opala!

Ker smo bili ravno ta vikend namenjeni na Veliko planino, tokrat v zimsko oblečeno Mokrico, nismo ravno dobro vedeli ali naj se veselimo ali naj nas bo strah. Bo na Planini vsaj sneg in se bomo končno lahko malo posankali ali pa nas bo zamedlo in nas ne bo dol še kak teden?

Kako naj sploh pridemo gor v petek popoldan? 

Seveda sem imel jaz že nekaj časa prej dobro idejo. Kot nadzornik kapacitet si lahko vzamem kak petek frej in jo - naprimer! - lahko mahnem na Veliko planino kar peš! Kot smo že enkrat šli, malce preverit pot, spomine obudit in tako naprej. Pot je bila fantastična, prav z veseljem bi jo še enkrat obudil in prehodil!

Vse sem imel že napeljano, opremo, časovnico, karte, vse... Pa je vreme grozilo in še bolj grozilo in že v sredo je bilo videti, da bo moj pohod malce skrajšan. V sveže zapadlem snegu ne bi rinil na tako dolgo pot, je vseeno zame trenutno prenaporna in predolga. V lepem bi že nekako šlo, v snegu pa... kolikokrat v življenju pa sem sploh gazil, kaj?

Zato je bilo treba plan prilagodit. Grem iz Stahovice, od Calcita, malo prej kot ostali, ki bodo nadaljevali proti gondoli. Tudi oni bodo morali priti z vso opremo od zgornje postaje gondole do Mokrice. Se mi je že takrat dozdevalo, da če bo veliko snega, to sploh ne bo mali zalogaj. Kar precej opreme in prtljage se je namreč nabralo in čeprav jih bo pet, bo težka!

Dobro sem se opremil za zimske razmere (k sreči!) in okoli dveh popoldan krenil na pot. Več kot tri ure pa nimam kaj počet, ajde štiri, če bo težka in veliko snega! 

In res, do Primoža sploh snega ni bilo, nekje na sredini sem se že slačil, bentil zakaj neki imam gojzarje in gamaše in vso to presneto zimsko navlako.

"Sej ni nikjer nbenga snega, sam plundra!", sem se potihoma pritoževal.

A je takoj nad Primožem le postalo bolj belo. Na hitro kar mnogo bolj belo. A k sreči je bila pred menoj gaz. Sicer stara, dopoldanska in že zasuta, a vsaj nekdo je šel tule pred menoj! Nisem bil čisto sam.

Malce je še snežilo, a se je lepo umirjalo, vsaj to! Je pa bilo snega z vsakim metrom več in več. In v tisti gazi sem videl le ene korake gor in ene (iste) korake dol. Hm, sumljivo.

In tam, kar naenkrat, za nekim ovinkom, pravzaprav še kar daleč spodaj, so se stopinje nehale. Gaz je obstala. Nekdo je prišel le do sem in obrnil. Obrnil! Zato enake stopinje gor in dol. Ha, lepa reč! In kaj zdaj?!

Počasi me je začelo stiskat. Gaženja je bilo vedno več, o razmerah višje pa nisem imel pojma. Bo res pol metra? Ga bo še več ali manj? Kaj pa veter? Kako bo kaj z zameti? Koliko ga je nasnežilo, madonca?!

Seveda se ti z vsakim metrom zdi, da si globlje in globlje v snegu. Ja, res, ni ga bilo malo.

Mickine bajte sem bil po eni strani vesel - oh, vsaj do sem sem prišel, juhu! Po drugi strani pa -  ja, še z zameti se bo treba tukajle ukvarjat, ojej.

Jaz pa sam samcat sredi beline, sredi elementov s svojo stotko v vsakem koraku pridem do tal. O, je bilo luštno, seveda, prvi, ki koraka v ta sneg, prvi ki reže to gaz v nedolžno belino! Po drugi strani pa so se mi tresle hlače. Bo snega še več? Kaj pa, če se preveč zmatram, toliko kondicije v teh časih sploh nimam, gazit sploh ne znam, nisem navajen, kar naenkrat se oglašajo neke čisto nove mišice, kaj mi je storiti?

Pa sem trma trmasta rinil še naprej, se vsake toliko časa ustavil in poslušal, če morda le kdo ne hodi za menoj, da bi mi pomagal gazit, pa ni bilo nikjer nikogar, popolna snežna tišina, še lastnih korakov nisem slišal.

A tamle na vrhu, nad Pasjimi, sem se že ustavljal na par minut in dihal. Presneto, kot da bi bil nekje na Himalaji. Premalo kondicije, mnogo premalo... pa še kar dober kos poti pred menoj!

Tam pri Kisovcu sem si potem rekel, da ne grem direktno po Sapni stezi, grem raje okoli po poti, morda pa je kdo s Kisovca le šel na Planino in bo kaj zgaženo? Malo? Čisto majčkeno zgaženo?

Ja, seveda je bilo! Nič. Samo ovinek sem naredil. Eh.

Gozdna meja je bila, podobno kot prej Mickina bajta, spet dvorezna zadeva. Po eni strani vesel, da sem sploh prišel do sem, po drugi strani pa se je tu veter šele začel. In zameti.

O, zameti.

V tistem pihanju sem stiskal oči na tanko, kot se je dalo, gledal za smer in iskal bilke trav, ki so mi nekako govorile, koliko je sneg globok. Hudič je, ker ne povedo vedno prav. 

In tako sem se parkrat fino kobalil iz zameta ven. Pa niti ne veš ali je bolje, da padeš čisto noter ali pa takoj zadaneš na trdna tla in moraš kar naenkrat iz počepa vstat. In medtem, ko vstajaš, se ti udre... Ah. Ne! Čisto dobro vem, zakaj ne maram snega! Ni to zame, ni pa ni. Kli*c ga gleda.

Na Mali planini že stoično prenašam veter in udiranje ter se stotič zahvalim označevalnim palicam v snegu, ki kažejo pot do Jarškega. Spet delam ovinek, a se mi dozdeva, da pa od Jarškega do Domžalca je pa sigurno kdo šel in bo - seveda, da bo! - zgaženo! Kajneda, da bo?!

Ja, seveda je bilo. Brezveze sem se ubijal čez tisto vrtačo in spet delal ovinek, to je bilo pa tudi vse. Niti ene preklemane stopinje.

Potem pa le stopim na cesto, Domžalec pred menoj, ko za mano nekdo zažvižga. Trije pohodniki, med njimi Tea in Polonca. Madonca, vedno eni in isti!

"Hej, počakaj! Živjo, smo ti pivo dolžni!"

"A? Pivo? Kaj, kje? Kdo? Zakaj?", nič mi ni jasno. Itak mi brenči okoli ušes, noge pa imajo povsem neke nove dimenzije mišic.

"Ja, k si nam tko lepo zgazu celo pot!"

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Minuta. Par minut. Pol ure bi spodaj motovilil, počakal, šel lulat, slikal, skakal v sneg, kdo ve kaj brezveznega počel, pa bi štirje gazil. Štirje. Štirje. Štirje!!! Ma, jebela cesta, če je kaj pravice na tem svetu!

Do Domžalca sem potem kar nekaj bentil in momljal, a sem bil v tistih parih minutah nato povsem dober. Kaj se bom zdaj sekiral, skoraj na koncu sem, do sem sem pa le prišel! Juheeeeeej!

Pa še sam sem zgazil celo pot na Planino! Opa, to se pa ne zgodi velikokrat, najbrž se ne bo nikoli več, tole je precej redka zadeva, ljudje namreč vedno lazijo gor in dol. Ob vsaki uri vsakega dneva, podnevi, ponoči, vmes, prej in potem. Težko je najt eno tako okno, ko nobenega ni.

No, jaz sem to okno našel. Še zdaj nisem čisto siguren ali je to super ali ne. Prav lepo upam, da ga ne bom še kdaj, sploh v snegu ne. Dovolj je bilo, nisem neki ljubitelj snega, ne, nikakor.

V Domžalcu je bilo seveda veselo. Veselo, ker sem sploh prišel gor. Veselo, ker so imeli gor še zimsko usposabljanje in je bilo vse polno poznanih. Veselo, ker... kaj pa vem, veselo je bilo pač. 

In sem spil tri pive (kar sicer ni pomembno za tole zgodbo, je pa pomembno za naslednjič) in niti enkrat šel lulat. Kar seveda pomeni, da sem med gaženjem spet pametno in pravilno pil (kar tudi ni pomembno za tole zgodbo, temveč za naslednjič), kajne?

Do sem se potreboval tri ure in pol. Tri ure in pol. Ja, tri in pol. Ure. Opala, ane!

Pa me je lep del poti še čakal, zunaj je pihalo ko pri norcih, sneg je nosilo naokrog in še temno je postalo. V takem še do Mokrice? Jej, to bo spet veselja! 

Sem čakal oskrbnika Črnuškega in Domžalskega, ki sta bila nekje pri Zelenem robu z ratraki, da prideta nazaj, bom veliko lažje našel pot in šel po sledeh. Pa ju ni in ni bilo. Zato tri pive. Zaradi čakanja. Zaradi žeje. No, pa za mal poguma. Ampak premalo, sem kar cincal in se mi ni in ni šlo v tisti temačni viharni metež. Pa ni bilo druge, po uri mencanja sem si navlekel bundo, svojo najboljšo kapo, par rutk okol vratu, gamaše, lučko, rokavice, gojzarje, skratka, vse, kar sem imel s seboj in zakoračil v temno, viharno noč.

Pol ure nazaj je par ljudi prišlo z Zelenega roba do Domžalca. Seveda v pol ure sledov že dolgo ni bilo več. Je bilo treba kar po notranjem kompasu. Z lučko na glavi se ob vrtečem se snegu ponoči tako ali tako čisto nič ne vidi. Sem jo moral držati v roki in jo usmerjati nekako od spodaj, da sem sploh karkoli videl. Seveda sem parkrat kar dobro zagazil, a mi je šlo kar dobro. Počasi, enakomerno od ene zimske oznake do naslednje.

Potem pa... kar tako, naenkrat, brez napovedi, brez vnaprejšnjega opozorila... veter poneha. Kot bi ga odrezal, kar naenkrat. Pa je prej bentil naokrog, kot da bo celo Planino odpihnil. Potem pa... nič. Tišina. No, ni res - nič tišine! Izza vogala prek Stanu sta se prikazala še oba ratraka! Juhuuuuuuu! Jej, kok sem jih bil vesel! Smo rekli par besed, pa smo krenili vsak v svojo smer. A tokrat je bilo vse lažje. Prav dobro sta zgazila, naredila super pot in če sem se držal v sredini njune gazi, se mi ni prav nič udiralo. Prav nič! Neverjetno! Po vseh urah udiranja je bilo to kot kakšna super dobra domača arcnija.

Veliko olajšanje je bilo to, priznam. Šele tu sem nekako vedel, da bo vse ok in da me zdaj pa res ne more nič več ustavit do Mokrice. Čisto na koncu pa sem imel širokooooo gaz, ki so jo naredili naši, ki so prišli z druge strani.

Na vrata Mokrice 

sem potrkal v trdi temi natanko ob 20h. Po skupno šestih (6!) urah in petih urah hoje oziroma gaženja. 3:30h do Domžalca in 1:30h do Mokrice. 

Pa sem hotel iti od doma, ha! To bi pa bila polomija! 

Tako je, eni v temle uživajo, drugi sneg črtijo. Enim se zdi gaženje mimogrede, drugi trpijo. Enim je izlet na Veliko planino v užitek, drugim v težavo. Enim je to podvig, drugi ne trepnejo z očesom. Kakor komu, torej.

Zame osebno je bil tole kar dober podvig, tako fizično kot psihično in sem na to zgodbo pravzaprav ponosen. Bil sem sam in bilo me je strah, zaradi objektivnih nevarnosti in zaradi subjektivnih razmišljanj o teh nevarnostih. A vseeno se nisem dal. Nisem premagoval nikogar drugega, kot sebe. Spet, kot vedno. Si že znam izborit take okoliščine.

Sem pa na koncu koncev več kot vesel: kdaj pa se zgodi, da lahko sam zgaziš celo pot na Veliko planino, kaj?! 

Pa to še ni vse:

med to mojo zgodbo se je odvijala še druga, podobna zgodba, le da na drugi strani Planine. Naši so namreč že dobro prišli z gondolo do zgornje postaje, nato pa je sneg tudi njih dodobra zdelal. S sankami in kdovekoliko kilami robe so se do Mokrice prebijali namreč kar dobri dve uri in pol! Kar ti vzame v normalnem vremenu dobre pol ure... ok, ajde, slabo uro.

Tudi njih so elementi povsem zdelali. Sanke so se udirale, stopinje so drsele, tovor je padal na vse strani, pes je skakal, otroci so rinili, vsi skupaj pa tulili v veter! Dve uri in pol. Dobri so bili, dobri, da so vse to sploh prinesli do gor, jaz bi že zdavnaj vse skupaj pahnil po hribu dol...

Le tega, da niso naredili niti ene slike, ne vem, če bi jim odpustil. Hm, sicer pa tudi jaz nisem prav veliko slikal, nihče od nas ni imel časa, je bilo treba gazit, sanke porivat, se z vetrom bost!

Zvečer v koči se ni vedelo, kdo je bolj zmatran. Smo kar hitro potihnili, nič kaj veliko ponočevanja ni bilo. Smo se šparali za naslednji dan!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Do Čemšeniške planine!

by piskec 17. februar 2015 14:11

Naš šesti (po/pred)novoletni pohod!

Lani na Zasavsko, letos pa Čemšeniška planina. Zadnja od možnih izletov na tak način, peš od doma, iz Krtine!

Cel krog smo že naredili, Črnivec, Velika planina, Krvavec, Menina, Zasavska sveta gora, Čemšeniška. Hribov, ki bi jih s hojo dosegli v enem dnevu iz Krtine je počasi zmanjkalo. Pa vseeno, si bomo pa kaj drugega spomnili, ni res?!

Ali pa začnemo krog spet znova! Ha! 

Take izlete je malce težje načrtovat. Nikoli ne veš čisto dobro, kdo vse se bo prijavil in kako bo cela skupina dihala. Vedno se najdejo eni, ki jih zebe in jim gre vse strahotno prepočasi, pa drugi, ki hodijo počasi in jih gre vse mnogo prehitro, pa spet tretji, ki iščejo gostilne in četrti, ki kdo ve kaj počnejo. Različni smo, kar je seveda dobro, a skupino je malce težje držat skupaj. Še posebej, če je to daljši izlet, ne tri, štiri ure, temveč kar cel dan, 10, 11 ur. Razlike med pohodniki se počasi izoblikujejo, proti koncu pa se opažajo vedno hitreje. Velikokrat se zgodi, da se skupina prav na koncu razdeli, ko ta hitri že vidijo konec, ta počasni pa skoraj že obupajo.

Vsekakor je luštno, a tudi naporno. S čimer pa seveda ni nič narobe, le pot moraš dovolj dobro poznat.

Za tole Čemšeniško nisva čisto natanko vedela, koliko časa naj računava, da bomo potrebovali. Tako strašansko daleč se zdi od Krtine... čeprav po kilometrih niti ni tako zelo oddaljena. Pa vseeno je treba vračunat še višince, pa gostilne vmes, pa kakšna pot je, pa sneg, pa vreme, pa... vsega vraga torej.

Zato smo letos krenili pol ure prej, 10.1.2015 ob 6:30. Krtina, trgovina! Vsi zadovoljni, vsi pripravljeni!

Meni je šel seveda najbolj na živce prvi del. Sama ravnina, ob avtocesti, nič zanimivega, je pa zjutraj še kar fino drselo in v temi in prvem mraku smo se vsi kar dobro lovili.

A pri Gradiškem jezeru je bilo že svetlo in končno se je nakazovalo nekaj klanca!

Ob sončnem vzhodu nam takoj postane vroče! Ali pa je to zaradi klanca, kaj?

No, in ko bo tale sonček šel na drugi strani dol, bomo mi ravno nekje okrog cilja, kajne? No... kaj takega ne govoriš na glas, ni ravno najbolje za moralo.

Malce pod Limbarsko pa že malce več snega, a nič hujšega.

Prvi čaj in prvi večji postanek si privoščimo na Limbarski. Nekaj vetra, a vseeno je nekaj sončka! Vsaj za občutek.

Po karti to takole zgleda - Krtina 6:36 - Limbarska 9:35, 11,6km, 631vm+, 182vm-

Potem gre pa kar hitro, pot mimo Golčaja in proti Trojanam je - če odštejem del ceste - res prekrasna!

Naša četica pa jo kar strumno maha.

Še zadnji postanek pred Trojanami,

potem pa malo klanca, nekaj krajšanja ovinka preko hoste za gušt in še malo ceste. Pa so krofi že tu!

Limbarska 10:06 - Trojane 12:52, 11km, 526vm+, 731vm-

O, ja, krofe smo si kar dobro privoščili. Jaz sem seveda *moral* planit na kremšnito, ni druge! Tudi krof bi, ampak bi prej kremšnito, tako pač je.

Juhej, juhej, je bilo kar težko ponovno začet... Dve udeleženki sta se tu poslovili od nas, mi pa naprej, Čemšeniška prihajamo!

Se mi zdi, da smo se potem začeli malce večkrat ustavljati, časovno smo bili povsem v okviru in nikamor se nam ni mudilo. Lepo po poti, ki smo jo zadnjič raziskali.

Prvine so se spet prikazale kar naenkrat. Se mi je zdelo, da se s Trojan še ogreli nismo...

Potem se je pa začelo nekaj snega, veter in megla. Sonček je rekel adijo, pihalo je pa vedno bolj. A k sreči sneg še ni bil pomrznjen, dereze niso bile potrebne.

In kdaj mi pridemo do Doma na Čemšeniški? Kdaj, a?

Natanko tako, kot je bilo načrtovano! Ob sončnem zahodu! Slabih deset ur hoda torej.

Eni so pač mojstri načrtovanja, to jim je treba priznat! Juhej in dobrodošli!

Ja, veliko pomeni, da skupino varno in pravočasno pripelješ na cilj. Saj sva imela polno lučk s seboj, a nikoli ne veš, kaj se vse zakomplicira. Tako pa se ni in tiste pol ure prej zjutraj se je izkazalo za dobro potezo. 

Ravno prav torej!

Trojane 13:55 - Čemšeniška 16:19, 6,81km, 651vm+, 83vm-

Seveda skupina ni šla prav hitro spat. Kje pa! Vsi zadovoljni po dolgem izletu smo dobro jedli, dobro igrali lažnivca, 

žurali in se dobro imeli. Kljub temu, da v sobah ni bilo zakurjeno, ni nikogar zeblo! Le ponoči nas je parkrat budil mehur ali pa zavijanje vetra okoli hiše, ki se je odločil, da bo vse skupaj odnesel. Pa k sreči ni...

Zjutraj dober in močan zajtrk in smo že dobri za v tokrat megleno jutro!

Je treba še dol prit, kajne?!

To jutro so dereze prišle nadvse prav! Je bilo vse pomrznjeno in brez derez je bilo zoprno.

Mimo Prvin in Šentgodarta še eno zrcalno skupinsko

pa smo nazaj na Trojanah. Juhu, spet kremšniteeeeeeeee! Ja, ja, in krofi, seveda.

Na Trojanah pa smo že tako blizu, da nas pridejo pobrat domači. Par avtov pa se razvozimo!

Krtina - Čemšeniška 29,4km in 1800vm, 9:43h. Vse skupaj pa 36,17km, 1881vm+, 1635vm-. Prekrasno pravzaprav!

Par dni po izletu se nama vedno zdi, da te izlete naredimo tako, kar nekako mimogrede. Kljub razdaljam, celodnevni hoji, skupini. Kar gre, ljudje kar gredo, hodijo in nihče se ne pritožuje, več ali manj so celo navdušeni. Kar je - vsaj meni - vedno tako nenavadno, drugače ljudje večinoma niso pripravljeni na take izzive. A če jih predstaviš v pravi obliki... ni ovir.

Torej gre. Tudi malce dlje.

Me pa zdaj, ko je tole varno za nami, resnično strašansko matra firbec kam neki gremo naslednje leto! A?

Tags: ,

domači kraji | hribi

Počez in povprek

by piskec 9. februar 2015 16:15

Ker smo imeli v januarju planiran izlet na Čemšeniško, smo morali seveda it prej pogledat. Direktno s Trojan še nismo šli, zato smo šli pogledat enkrat sredi decembra lani.

Vreme je bilo bolj klavrno, snega pa še ni bilo na vidiku. Nekaj je tudi pihalo.

2:45h? Ups.

A ob trobenticah je šlo hitro.

Kaj pa vem, vsem trem se je zdelo mimogrede. Kar naenkrat Prvine in smešni traktorčki.

Potem si pa že gor. Dvakrat vdihneš.

Samo bajto moraš najt.

Je bilo pa zanimivo, nikjer nikogar, notri pa vse polno! Opsa.

Nazaj grede je Tamauček neki težil, pa ga je bilo treba ukrotit s strokovnim prijemom. Ne počnite tega sami doma!

In zato je Oči dobil na koncu kremšnito. Trojansko. Natanko tako, kot mora kremšnita bit. Tko.

Ampak v decembru se je potem vreme dodobra izboljšalo. Pa spet malce poslabšalo, pa spet izboljšalo.

Sam sem jo enkrat mahnil še na Kriško planino, sem združil izlet z obiskom na Golniku. Ko pa že tam parkiraš, tako zraven markacije, ki kar vabi navzgor, kaj pa lahko narediš?

Sem jo mahnil kar hitro, kljub strmini, ki je tam kar precejšnja. In od Gozda naprej rinil čisto v levo, da le ne bi vse poti dal skozi še enkrat ob povratku. Tako, da sem prišel ven nekje na grebenski poti in sem imel od izleta malce več. 

Gor je bila spet koča povsem polna. Gneča!

Sem si pa izmed vseh tistih prelepih sončnih dni izbral dan, ki ni bil prav nič sončen. No, lep je pa bil, to je pa itak vsak!

A po sredini decembra se je vreme le še izboljševalo in sonček sva nato končno našla tudi skupaj!

In kot sva nekoč že poležavala na Kamniškem vrhu, nama je bilo letos namenjeno nekaj povsem podobnega! Decembra je Kamniški vrh res enkraten! 

Vse kaže, da svojo južno stran nasloni direktno na sonce... in potem je to to.

Tokrat sva šla spet čez Korošaške slapove. Enkratno!

Ponovno se nama ni nikamor mudilo, še strmina se nama ni zdela prav huda, ker sva kar naprej počivala, se smejala sončku in uživala ta pomladni prvi zimski dan.

Saj si en, dva, tri pri znamejnu. Skorajda v kratkih rokavih.

Na grebenu sva potem pila čajčka, se grela in ležala v mehkem resju.

A ker mora biti svet uravnotežen, mimo pribrzi tip, ki v treh sekundah iz občutka strahov privleče vso lastno grozo na plan: da ne bova prebudila klopov... paraliza... groza... smrt... konec sveta... V treh sekundah je iz sebe zlil ves gnev, vse strahove, ves bes.

Sem spet kar nekaj minut držal spodnjo čeljust tam nekje spodaj, preden mi je dokončno zavrelo. Bi ga stisnil po tistem pobočju naravnost v globino, presnetega škrata!

Človek si težko predstavlja večji razkorak, večjo razliko med lepotami samega dneva, celotne narave na eni strani ter strahovi majhnega človeka na drugi strani. Ne moreš si je, preprosto si je v takem trenutku ne moreš predstavljat.

In... se sprašujem... je*emti, kakšno pa je sploh potem življenje, če ne moreš na tak preklemansko lep dan ležat v resju? Se ukvarjat z naravo, živet z naravo, bit del narave? 

Presneti škrat! Nama je skoraj dan uničil, a se nisva dala. Dan je bil prelep in dol sva hodila skoraj dve debeli uri. Čisto v levo, pa potem čisto v desno in spet kolikor se je le dalo v levo... 

Seize the day, pravijo. Užij dan. Pa sva to naredila, ne? 

Malce pred novim letom pa je le zapadel sneg in v praznikih po novem letu nismo dobro vedeli, kam in kako. Še neke obveznosti smo imeli in tako smo se 3.1. le odločili za sankanje! Pejmo se sankat na Valvazorja!

Ne ravno nočno sankanje, recimo raje temu popoldansko!

Vmes je bilo treba kar dobro poprijet, fantu se nekaj ni dalo, je bil pa za to fotr bolj priden, no, nastopaški.

Do Valvazorja res ni prav daleč, mimogrede smo gor, čajček, potem pa se je treba pripravit!

Nihče od nas treh se ni tule še spuščal s sankami, zato nismo imeli pojma, kaj nas čaka. Zato smo se raje prej poslikali.

Pa še noben od nas treh ni prav velik sankač.

Skratka. Nekateri bi rekli, da nikamor ne gre, jaz sem pa itak skoz tulil, da gre prehitro, prehitro, prehitro.

In tudi res je šlo! Imamo dokaz!

Poznalo se je, da je bilo čez dan kar dobro v plus in je bila cesta kar preveč razmočena. Čim si bil pretežak (jaz) si seveda ril po makadamu. Pa še to mi je šlo prehitro in vse me je že bolelo od zaviranja. Ko pa sem tak dober sankač!

Zato sem nekje v zadnji tretjini prepustil sanke Tamaučku, jih je bolje uporabil.

Ravno ob temi smo bili dol. Luštno je bilo, res luštno! 

Smo imeli pa srečo, naslednji dan je bilo krepko pod ničlo in ves tisti žmoht je dodobra pomrznil in nekdo se je ravno naslednji dan poškodoval pri spustu z Valvazorja! Če si predstavljam, da je tista cesta pomrznjena... ufff, to pa bi res letelo. V jarek najbrž.

No, ravno ta, naslednji dan, ko je bil fino minus, pa sva morala doma dat Heleni mir in sva s Tamaučkom odpikala na Veliko planino. Od Raka, da ne bo fantu preveč za hodit.

Sonček, malce piha, v senci pa še vse pomrznjeno. En avto se zapodi, a mu ne uspe, tamle nekje začne vrtet in lepo počasi oddrsa navzdol.

V hosti vse pomrznjeno. Midva seveda imava dereze, jih je pa kar nekaj, ki jih nimajo. Kako bo tem uspelo, se sprašujeva in upava, da bo do takrat, ko bodo šli dol, razmere boljše. Gor še gre, dol je pa že malce težje, če je vse pomrznjeno.

Pa tudi ta dan gre vse hitro in mimogrede.

V Domžalcu pozdraviva, spijeva čajčka in se odpraviva. A tam nekje na Gojški Tamaučka premami sneg: "pejt Oči, greva kle dol!"

"Dej nehi, a ne vidš, da tuki ne pridš nikamor. Pa še prestrmo je!" Nevarno, nevarno, nevarno mi gre po glavi. Pa malo gledam levo, pa malo gledam desno in si mislim: "madonca, tis pa res že star!" In se zaženem ko mlad teliček direktno navzdol!

Malo sva iskala, malo trepetala pred strminami

malo gazila. a večino uživala. Jasno.

Evo, pa poznava novo pot. Direktno gor.

Na Ravneh je sneg na vrhu pomrznjen in se obnaša skoraj kot steklo. Vsak korak se sliši, kot da bi razbil veliko vazo. Uau, kaj lepšega! Kosi, ki se razletijo, so kot mala stekelca in povsem jasno postane, da Tamaučka še dolgo ne bom spravil s čistine.

Preden ni razbil za par kredenc steklovine, ni hotel nehat! 

Na koncu sva potacala in razbila vse! Juhej!

Ja, lepo je v teh naših krajih. V vseh letnih časih. Pozimi najdeš pomlad, poleti zimo, vse se menja, izmenjava in vse je prav. Megla, dež, sonce, veter, sneg, saj ni važno, ne?

Otroci to dobro vedo.

Mi pa včasih radi pozabimo in nas mora kdo spomnit. 

Tags:

domači kraji | hribi

Za prvi letošnji dan

by piskec 9. februar 2015 15:52

Zdaj je pa to že tradicija! 

Da prvi dan v letu rinemo v kak hrib.

Lani smo bili na Blegošu, predlani na Nanosu, letos pa je bilo vse skupaj malce težje, ker smo imeli novoletno proslavljanje pri nas. Hm, kako torej na prvega januarja celo skupino prepričat, da gremo kam?

Najtežje je bilo zbrat kam. Nekam blizu, vsaj malo za hodit. Zasavska? O, ja!

Za novoleto smo tokrat imeli vsaj sneg! Juhuuuu! 

Seveda sem šel sam v nizkih čevljih, brez gamaš. Pametno. Sem bil vsaj moker kot se spodobi!

Na Zasavsko seveda ni težko prit, je pa res, da ti vroče postane kar hitro! 

Še malo prepričevanja in motivacije otrok;

pa smo že - vsi utrujeni - gor!

Malce popit, pojest še ostanke od noči in eno gasilsko!

Dol je potem še bolj letelo. Pa snega je bilo res kar nekaj. So uživali tudi tisti malo manj mlajši.

Novo leto se tako res povsem drugače začne. Nekako bolj sveže bi rekel.

Tags:

hribi

Tek Sv. Barbare 2014

by piskec 9. februar 2015 15:37

Ne, ne, nisem pozabil na Barbaro, a šele zdajle sem prišel do lanskega decembra. Počasi lovim vpise in sem vedno bolj ažuren! 

Ja, seveda.

2013 smo bili seveda tudi. In prej tudi še velikokrat. Torej tudi letos. No, lani.

Tokrat je bil prvi Rado.

Drugo mesto je pripadlo Urški.

Tretje Rajkotu.

Četrto, zadnje pa tokrat meni. A ni bilo zanimivo, ker nismo bili povsem zadnji... so se pa vseeno načakali. 

Rezultati? Ne bi preveč govoril, lahko bi pa rekel, da je bil najhitrejši tisti, ki ima išijas.  

Takle mamo torej.

Zmagovalci, al kako?

Tags:

pr norch

Evropa II.

by piskec 29. januar 2015 16:26

Trenutno sva nekje na severu Belgije.

Še preden pa sva si privoščila večerjo, sva morala malo poprčkat po mašini. 500 konjev V8 mašine ne dobiš v roke kar tako, vsak dan! Je treba pogledat kaj je kje in a sploh dela dobro! Po slovensko: a so Švedi to sploh dobr sestavl?

V resnici so naju malo zafrkavale zračne blazine za kabino in je kabina kar naprej nasedala na nosilce, kar ni dobro ne za nosilce, ne za počutje v kabini. Pa sva cel dan obračala in premikala ročice, pa ni bilo nič bolje. 

Tako sva si zvečer vzela čas in zadevo najprej dobro razmislila, nato pa uredila kot je treba. Vsak ta prav dec mora bit tut mal mehanika, anede?

Je pa težko karkoli šraufat, ko si svetiš z malo lučko, prsti ti pa skoraj odpadejo, ker kar naprej ledeno piha. Brrrr. Ja, večerja je bila vsekakor zaslužena!

Noč je spet minila, kot bi mignil in čeprav spiva več kot 9h, naju mora zbudit budilka. Prespala bi cel dan, madonca!

Ob 7h sva že prijavljena in dajo nama napravico, ki pove kam bova morala it razkladat. Pri vsem tistem številu ramp še dobro, bi se drugače človek kar zgubil.

Natanko ob 8h, čisto po planu, začne napravica žmigat in tulit, da bi še mrtvega zbudila! Pa sva kar naprej gledala vanjo in preverjala, da ne bi česa zamudila, nato pa je tako glasna, da oba skoraj kap sune! Rampa 77 torej, gremo!

O parkiranju na rampo ne bom nič več govoril. Jaz vem, da bi se z našim Jukom bolj matral... Mogoče pa velja: daljši kot je, lažje ga je parkirat, a? Ja, seveda.

So imeli pa hudo politiko, da gredo na rampo lahko samo tisti v svetlečih telovnikih, midva pa s sabo samo enega! Tako sem ostal zunaj, sicer pa tako ali tako ne bi mogel kaj veliko pomagat, viličarja dobiš le enega. Tukaj si namreč moral razložiti sam.

Ampak Marko je hiter ko strela, komaj da sem se obril 

je bil že nazaj in leteti je bilo treba naprej, gremo, gremo, gremo!

Še kolesa zadnje osi sem lahko dvignil, ker sva trenutno prazna:

ostale ročice in gumbe pa sem moral pustiti pri miru, čeprav mi je tisti rdeč še vedno precej všeč! Le kako je, če ga stisneš, kaj? Hmmmm....

Zapodila sva se proti Antwerpnu, okoli po obvoznici, da ne bi po pomoti padla na plačljiv tunel. Madonca, koliko tovornjakov je bilo pa tu, na tej obvoznici! Vsi z enako potjo, proti pristanišču! 

Na koncu se mesto konča in se začne pristanišče. In še pristanišče, in še in še in še! Nikjer konca! Porti imajo že take številke, da se ti kar rola, madonca, kje je tu naša Luka Koper?! Vsaka stotnija portov ima svoj izvoz z avtoceste. Ja, ladijski promet je pa sploh ogromen!

Skladišča in skladišča, vsepovsod sami kontejnerji in tovornjaki.

In nadvse zanimive mašine, ki prenašajo kontejnerje naokrog. Seveda poleg vsega ostalega kupa mehanizacije.

Marko k sreči ve, kam morava, greva se vpisat in dobiva celo pisna navodila, kam je treba. Se znajdeš?

Ja, še dobro, da Marko ve, kam je treba. Saj ne bi bilo nič hujšega, a če kam narobe zaviješ... s tovornjakom ne moreš kaj prida obračat. Ne gre, nikjer ni dovolj prostora. Kaj bi bilo, če bi prišla do napačnih vrat?! Pet tovornjakov za nama bi naju zmlelo! Na razumevanje ni kaj preveč za računat.

Sva pa pravzaprav na morju, v pristanišču! A od morja vidiva le tole, pa še tole sem moral kar nekaj časa iskat. Hm.

Tokrat morava bolj pazit, na panelih so napisane številke in ko je najina na vrsti, se postaviva na rampo. Tokrat bova naložila banane!

Zanimivo je tudi, da mora voznik sam povedati nakladalcem kako in kam naj mu naložijo palete. Pa je seveda odvisno od teže in količine in vsega boga... Na koncu koncev gre notri tokrat 20 ton in najbrž res ni povsem vseeno, kako so naložene. Grem stavit, da ni malo mojstrov, ki so na prvem ovinku zvrnili cel tovornjak zaradi napačno naložene robe!

Noben te pa ne tehta več, tehtali so naju le v Italiji, najbrž imajo kak predpis. Tule pa se zdi, da ni omejitve v teži na 40 ton. Tako, da je spet od voznika odvisno, koliko bo naložil in kako bo zračunal težo tovornjaka in potem še težo vse robe, ki ti jo seveda povedo bolj na palec. Malce znanja, malce sreče, tako nekako? Najbrž pa ti tak izgovor pri avstrijskem policaju, ki  zapre celo avtocesto in te da na tehtnico, ne bo prav dosti pomagal.

Tokrat so imeli nakladalne rampe poimenovane Balerina, kjer se je nekje iz ozadja vsake par sekund pripeljala polna paleta banan. Vse avtomatsko. Potem pa so nakladalci preprijeli in jih podaljšali na naše tovornjake. 

Velike, male, srednje, nadvse  različne banane, predvsem pa zelo zelene banane. Vse so bile čez morje prevažane v zaprtih vrečkah, v pristanišču pa so vsako vrećko preluknjali. Do kupca bodo ravno prav rumene, ne?

Še posebej, ker jih bova imela na čisto posebni temperaturi, ravno pravi za banane, 13-14 stopinj! Tokrat hladilnik ni bil hladilnik, ampak prej grelnik. Je bil bolj pasji mraz, pri štirinajstih bi bila midva že v kratkih rokavih!

Še najbolj se je temperatura poznala, ko Balerina ni hotela (spet!) izpljunit zadnje palete banan in sva spet čakala in smrkala v leden veter kar nekaj časa.

A kmalu spet nisva bila sama. Midva in dvajset ton banan, na lepih sedemnajst ton tovornjaka. Škoda, še tri tone lufta! (Evo, že razmišljam kot pravi voznik tovornjaka: vsaka nenaložena tona, je izgubljena tona! )

Kam torej zdaj? Gradec, Avstrija, prihajamo!

Ampak kje naj greva? Možnih poti je kar nekaj, bolj spodaj, čez Luksemburg, tam, kjer sva prišla ali pa vzameva bolj sredinsko ali celo bolj desno? Kje je več kilometrov in kje je manj klancev? Cestnina? No, če moraš vse to vzet v zakup, zadeva postane kar presneto zakomplicirana! Le po kateri poti porabiš najmanj nafte?

Nekaj časa študirava, razmišljava, računava, nato pa se odločiva, da je najbrž najbolje, da greva kar tam, kjer gredo vsi. Marko je bolj pragmatičen, še dobro, da ne posluša mene. Jaz bi... jasno, jaz bi vsakič šel kje drugje, beležil pot in na koncu, čez kak mesec ali dva natanko vedel, kje je bolje it. In se tega potem ne držal. Hm.

Skoraj sigurno pa je to že zdavnaj nekdo dal skozi in zato zdaj vsi mi rinemo skozi Evropo za njim po isti poti!

In, kakor nam je enkrat malce ironično razložil pilot velikega Airbusa, da so piloti več ali manj le še "fuel managerji", bo to prej ali slej držalo tudi za voznike. Vse je odvisno od porabe. 

Je pa to ok, ker greva na Koln in tako spotoma v seznam prevoženih držav pobereva še Nizozemsko (k sreči vinjeta velja za benelux), 

ki pa ne traja dolgo in sva spet v Nemčiji.

Ob počitku tokrat poskrbiva za malce higiene. Zdaj vem, da so tuši na črpalkah pač nujno potrebni. Le to ti namreč ostane, da ne začneš preveč zaudarjat. Sva naletela na dobro črpalko, kjer so bili tuši celo zastonj, a kakor vsaka taka zastonjska stvar tudi tokrat ni šlo brez žrtev. Pričakoval sem, da bo voda mrzla ko hudir in sem se že psihično pripravil na kaj takega, na koncu pa so me čisto presenetili in le hitrim refleksom se imam zahvalit, da nimam opeklin po riti. Jebela cesta, sama vrela voda! Vrela!

Z mrzlo je težko, ampak z vrelo je pa še malo težje. Zgleda so se Nemci odločili, da bodo voznike razkužili čisto do konca. Do konca!

No, sva pa bila potem vsaj čista, prekuhana. Seveda sva bila brez fena in lahkotni ledeni vetrič, ki presneto piha kar naprej, je skupaj z mokrimi lasmi le še pripomogel k še večjem smrkanju.

Popoldan si v nekem kraju, kdo ve kje, na čisto pravem parkirišču za tovornjake, privoščiva še pozno kosilo. S hrano so presenetili, super dobro je bilo in sploh ne tako drago. Najdražje od vsega je pravzaprav pijača, ta se ti zdi draga, hrana pa ne stane nič več kot pri nas. Smo že tam, v Evropi! Juhuhuu!

Večerno organizacijo nama je potem zmotil bedak, pred katerim sva skorajda bežala, ker se mu je zdelo, da je Marko malce preblizu zavil pred njega in nama je kar sledil in sledil, tako, da sva se ga znebila šele po dolgih kilometrih in enem iskanju parkirišča. Še tam nama je hotel preprečit pot in nama je žugal s pestjo. Najbrž je moral stopit na bremzo ali pa dvignit pogled z DVDja, kar se mu je zdel hujši prestopek, ki ga je mogoče oprati le s pretepom. Po drugi strani pa je povsem mogoče, da ni imel prav nič pametnejšega za počet.

Ja, bistvo vožnje je v tem, da nič ne bremzaš, nič ne pospešuješ. Vsako pospeševanje te stane, dobesedno. Zato zdaj razumem vse tiste tovornjake na naših avtocestah, ko s 84km/h prehitevajo tistega, ki vozi 83km/h. Zelo veliko so pripravljeni naredit, da se jim ni treba dotaknit bremze ali plina, najbolje, da gre tako, kot je naštimano! Je pa res, da to velikokrat traja kar nekaj časa, še posebej, če se potem vmes najde kak klanec. Slabih 40 ton ni tako lahko vlečt in tudi tempomati delujejo drugače, kot v osebnem avtu, imaš jih namreč več. Zadeva ni toliko v hitrosti, kot je v moči motorja. In porabe, jasno.

In res je tudi, da v vseh tistih urah vožnje vozniki naredijo vse tisto, česar drugače ne morejo. Uredijo vse papirje, potelefonirajo povsod, kamor morajo, pogledajo vse filme, ki jih imajo. O, ja, koliko sem jih videl s prenosnikom na armaturi, ko so gledali film! Bili so tudi taki, ki so brali knjigo! Mogoče tista finta s policajskim avtom, ki kuka v kabine ni niti tako neumna...

Med počitkom namreč nimaš časa. Je treba lulat, se umit, spit kavo, jest itd. Za vse ostalo imaš pa potem čas. Seveda pride zelo prav, če sta v kabini dva. Tako en res vozi. Saj načeloma ni problem, ko je cesta ravna in nikjer nikogar. A kakor vemo, se hitro naredi kolona in tovornjaki so si velikokrat precej blizu. Kako boš takrat sploh lahko pazil, kaj je spredaj, če se greš igro, da niti enkrat ne boš zabremzal od Hamburga pa tja do Rima? 

Ja, morda pa zdaj res malce večkrat pogledam v vzvratno ogledalo, ko se mi bliža tovornjak. Bi rad prej vedel, kaj počne.

Ampak, da ne bi kritiziral le voznike tovornjakov. Bedastoče, ki jih delajo vozniki avtomobilov, so vsekakor mnogo hujše. Velika večina pelje prav tako na odklopomat, to je na tempomat, ko odklopiš možgane in le pelješ. Neumnosti, ki jih počnejo, si lahko vsak dan ogledamo v črnih kronikah, pogled iz kabine tovornjaka pa ti odkrije najrazličnejše prijeme nadebudnih voznikov, kjer večinoma delaš z glavo takole.

Sem pa tudi naivno mislil, da so vsi vozniki tovornjakov ena velika družina in da se vsi pozdravljajo in tako naprej. No, pa se ne. Eni se, drugi ne, tretji se le včasih ob določenih znamkah, državah, firmah itd. Eni so prijazni, drugi so zoprni, tretji sitni. Povsem človeški torej.

Kje sva torej? Aha, spet iščeva plac za spat. Zopet sva pogumna in zavijeva z avtoceste in seveda spet najdeva en dober plac ob neki večji firmi. Jasno je, da nisva sama, tu je že kar nekaj tovornjakov! Na hitro prestaviva še prikolico z reklamo (zaznamek: ročno je treba spustit, potem gre lažje, čurimuri!) in sva parkirana. Malce bolj zoprno je le lulat, ko so pa povsod kamere.

Za večerno popravilo imava tokrat navigacijo, ki ji sam Windows CE ni prav nič všeč. Ni čudnega, tudi meni ne bi bil. Zadeva je hecna in nikakor noče delat. Mogoče bo jutri kaj bolje?!

Večerja je zaradi dobrega kosila tokrat bolj skromna, midva pa spet padeva spat, kot da sva bila v rudniku izkoriščana osemnajst ur.

Naslednji dan naju čaka še nekaj Nemčije, nato pa v Avstriji postane okolica končno bolj zanimiva. Končno konec te presnete nižine in ravnine! Še sonček se v Alpah prikaže!

Proti večeru pa končno enkrat zapeljeva dol z avtoceste, do cilja imava še nekih kdovekoliko km regionalne ceste. Uau, celo pokrajino malo vidiš, celo približno veš, kje si, ne pa vedno za plankami avtocest!

Ustaviva se v manjšem kraju, parkirava kar na avtobusni postaji, ne moreva drugje, in si privoščiva eno običajno trgovino, spar. Uau, tole pa bo dobra večerja! In kavo. Ta pravo, v takem fensi bifeju, ne pa iz avtomata na pumpi. 

Do teme sva ravno na cilju, nekje med Gradcem in Dunajem. Tu pa ima firma, ki skladišči in pretovarja banane, dobro poskrbljeno za voznike. Imamo celo svoj prostor s kavo (in to tisto ta poceni, 40centov, ne pa po 2 evra!), na voljo je celo bio kava! Pa super stranišče. Pa super tuš. Pa kadilnica. Pa... ni, da ni.

Seveda s pridom uporabiva vse, kar je na voljo, od tuša do kave. Lepo je, da firme poskrbijo tako za voznike, saj nas sploh ni bilo malo. Kar nekaj slovencev, madžar, celo grka smo zasledili, vse narodnosti, vse države, vsi tovorijo banane. Sem in tja.

A ponoči vseeno ne delajo, čas za razkladanje imava zjutraj, tako ali tako je pa treba imet počitek, zato se porazdelimo po ne tako velikem parkirišču. Tokrat je treba še pazit, da nismo parkirani kabina ob kabini, ker se seveda vsem kar naprej vklapljajo hladilniki. In ti niso prav nič milozvočni. Fantje na vse pazijo!

Večerjo si tokrat res privoščiva! Juhca in vse ostalo! Saj vemo, kako pravijo v naših deželah: "ja, neki toplga pa je treba vsak dan pojest!"

Kljub hrumečim hladilnikom sva spet spala kot ubita. A tale vožnja res tako zmatra? Spet je morala budit budilka.

So bili pa razkladalci pridni, so začeli res ob sedmih. Dvajset čez sedem so že besno razkladali. Ampak ne prvo najinega, midva sva morala še malo počakat.

Še banane so naključno pregledali - šef je odprl naključno škatlo, vzel ven banano in jo prelomil na pol. Če ni bila črna, je bilo vse ok. Če bi pa bila črna, bi najprej zahteval listek z zabeleženo temperaturo, potem pa bi šli postopki naprej. Načeloma se nihče ne sekira, povsem jasno je, da se pri transportu lahko kaj zgodi. V tistem času, ko sva bila tam, je razložil štiri tovornjake, torej 80 ton banan v slabi uri in od vsega tega je bila le ena sama kišta na vrhu palete pri sosedu vsa zmečkana, ker je bil nakladalec prehiter. Nihče se ni sekiral.

Nepredstavljive količine. Ogromni hladilniki. Transport. Transport.

Tako sva dobila papirje, vse ok, ugasnila najin grelnik/hladilnik in odšla proti domu.

In se v tej deželi zaradi cestnin spet ustavljala na vsakih pol ure.

Je pa tokrat prvič najin pogovor malce zamiral, sva že bila z mislimi drugje, vsak v nadaljnjih korakih. Marko je že razmišljal, kako bo šel z novim voznikom naslednji dan spet na furo in kaj vse mu bo danes še uspelo narest.

Jaz pa sem imel tovornjaka zaenkrat povsem dovolj. Ja, za špedicijo moraš biti primeren človek. Jaz nisem ne organizran, ne urejen, ne potrpežljiv, mene za nos vodi naokrog kaos in tam uživam. Tole je vsekakor prehudo zame, če bi bil jaz na špediciji, bi me čakali kak mesec, dva, preden bi se priklatil s kakšnega ovinka nazaj. Banane bi že zdavnaj segnile, še makaroni bi šli v maloro. In da bi moral potem obrnit in še enkrat na isto pot? Jaoooooaj, neeeee!

Celo tako je, da še preden sem jaz ta sestavek spisal, sta bila on ali pa njegov voznik že vsaj desetkrat naokrog. To je ta razlika. Če tovornjak stoji, ne more prav nič zaslužit, kvečjemu denar porablja.

Seveda pa sem Markotu nadvse hvaležen za izkušnjo, bilo je mnogo več kot super! Presneto dobra izkušnja, moram priznat! Hvala, ej!

In, ja, za v Španijo seveda velja! 

Tags: , , , ,

avto | po svetu

Evropa I.

by piskec 27. januar 2015 15:09

Tokrat bi zgodba lahko imela celo svoj podnaslov: s tovornjakom prek Evrope!

Še danes se ne ve povsem natančno, kdo je bil prej: me je Marko prej povabil na pot, ali pa sem sam izrazil željo po tem? Kdo bi vedel, a tudi ni važno. Po dolgem času sva se le dogovorila in našla skupni čas, kar sploh ni bilo enostavno!

Tako sva nekega jutra, konec novembra dvaštirinajst, seveda še v trdni temi, kot se za tovornjakarje spodobi, po moško zadegala dve torbi v kabino Scanie in šla Evropi naproti!

Hit the Road, tokrat dobesedno.

Scania, najin skoraj celotedenski dom! Urejena po Markovih željah, lepo, a nič načičkano. za kar sem mu hvaležen. Po celem tednu bi s kakšnim super svetlečim se znakom za svojim hrbtom še dolga leta mežikal Scanio. Osvetlitev tovornjakov je lahko velika strast, to se hitro vidi na cesti...

Vse se seveda začne z nafto in z adblue, za kar sem pravzaprav prvič slišal. Nekaj za zmanjševanje strupenosti izpusta. Mi ni čisto jasno, ampak je treba met. Treba.

Po to sva morala najprej v Lj, Marko seveda ve, kje je najcenejši, pri vseh teh količinah se hitro pozna vsak cent. 

Se pa vsaj vse naredi s kartico, avtomatsko. Vsekakor pohvalno, ker v tej zgodnji uri itak ni nikjer nikogar.

Za začetek sva namenjena proti Trstu. Čez našo deželo se hitro prebijeva, bi se pa še hitreje, če se ne bi bilo treba na cestninah kar naprej ustavljat, vsake pol ure. Super mamo tole zrihtan.

A še preden zavijeva v Italijo, je treba zverino še natankat do konca. Pri nas se DDV odšteva, za vrnitev davka iz tujine pa je potrebno plačati kar nekaj provizije. Najbrž več, kot je pri nas dražja nafta.

Tako je za čez Evropo potrebno imet malo večji tank. Še bolje pa je, da imaš celo dva! 1100 litrov nafte je bil kar dober znesek na števcu črpalke in vesel sem, da ima naš mali avtomobilček le 40 litrov prostornine...

Ni čudno, da moraš tovornjak kar dobro čuvat, že samo kraja nafte te lahko v teh časih presneto veliko stane!

Tako sva bila ravno ob pravem času v Miljah, na kraju, kjer bova prvič nakladala robo!

Mala firmica makaronov se izkaže za ogromno firmo, kjer je za transport kar dobro poskrbljeno. Vage, rampe, preverjanja se izkažejo za učinkovite, kar pri italijanih ne bi ravno pričakoval. 

A formalnosti so opravljene presneto hitro, najin *prazni* tovornjak pa tehta natanko:

Ja, 17 ton. Juhuhu.

Ampak to Markota prav nič ne moti, da ne bi težke in dolge zverine na rampo iz prve parkiral na cm natančno. Brez dotika, brez gledanja, jaz pa tudi nisem pomagal, lahko bi še kaj zašuštral. Tole pa so izkušnje!

Sem pa potem lahko malo pomagal in sem vsaj zvedel, kje so kakšne zadeve na tovornjaku. Naprimer noge za spustit, da ti nadebudni skladiščniki s težkimi viličarji ob nakladanju ne drgnejo blatnikov.

Potem sva pa malo čakala na organizacijo skladiščnikov, ki so morali napolniti ves tale prostor:

Sicer imajo kar nekaj sodobne tehnologije za beleženje, kaj so že naložili in kaj ne:

a vseeno vse skupaj kar nekaj časa traja. Sem in tja se kak paket izgubi in vsi izginejo, midva pa čakava. Skozi odprtine pa vleče mrzla burja in jaz sem že po petnajstih minutah dodobra smrkav. Kapo in rokavice naslednjič!

Ni ravno mraz, a prav fino piha!

Hm, bi prižgala tale hladilnik in naredila namesto tega grelnik?

Na koncu res še najdlje čakava na zadnjo paleto. Kdo ve, kam se je šla izgubit.

In ko naju ponovno stehtajo pri izhodu, sva že malce težja. 

Midva, šestnajst ton tovornjaka in osemnajst ton makaronov, zdaj pa pojdimo zares!

Tako se je pravzaprav začelo tisto pravo potovanje. Z veliko asfalta

nekaterimi boljšimi kavami

in nekaterimi malce slabšimi.

Najrazličnejše napravice za beleženje cestnin so kar naprej piskale

še dobro, da ima tovornjak veliko šipo, da pridejo vse gor. Na eno sliko namreč ne dobiš vseh...

Ok, res je, po eni državi piska le ena od naprav. Kar je dobro. Čeprav nisi siguren ali je bolje, da piska bolj pogosto ali bolj poredko. Kaj hitro te začne ob piskih srbet žep v katerem imaš denar. Nekako neločljivo je to povezano...

Potem se pa voziva, klepetava kot nora in se imava pravzaprav čisto super. 

Hitrost sicer ni nadzvočna, okoli 85km/h jo šibava, približno tako, kot večina drugih tovornjakov. Ene prehitevava, drugi prehitevajo naju. Veliko jih ima vgrajene omejilnike hitrosti in hitreje kot 80, 85 sploh ne morejo it, tudi, če bi hoteli, lastniki ne dajo. Nafta je draga stvar in ob polnem plinu se pri vsej teži poraba presneto pozna. In ker je ravno nafta tista ločnica, ki ti pove ali boš kaj zaslužil ali pa bo šlo vse dobesedno v zrak, se povsod špara. Pri porabi, pri izbiri poti, pri načinu vožnje ipd.

Potem pa naju že začne basat čas. Seveda sem naivno mislil, da je urnik voznika tovornjaka nekaj enostavnega: voziš toliko, počivaš toliko in gremo. Ja, seveda.

Priznam, da sva se o tem veliko pogovarjala, ampak jaz še zdaj nimam pojma, kako in kaj. In če pogledaš malo po netu, tudi veliko profesionalnih voznikov nima čisto vsega razčiščenega. Ker to je seveda birokratski pravilnik, ki namesto, da poenostavi, vse skupaj zbirokratizira in je skupek zahtev vseh udeležencev, sindikatov, voznikov, držav, prometnih strokovnjakov ipd. No, vsaj meni se tako zdi. Zato kar kmalu neham Markota spraševat in se ne vpletam v ure vožnje. Bo že vedel, zame je to preveč komplicirano!

Ampak ko mora Marko na zasluženi počitek, nikjer v tej Nemčiji ni prostora! Pa poskusiva prvo črpalko - vse polno, vse! Pa poskusiva v drugo - isto, vse polno, do zadnjega kotička, sami tovornjaki! Pa poskusiva v tretje - isto, povsod isto, tovornjak ob tovornjaku. Malce nama gre že za nohte, a greva naprej, kaj pa čva, na odstavnem pasu pa tudi ne moreva bit!

Pa je v Nemčiji res veliko črpalk, parkirišč in prostora za počitek, pa še vseeno... Lahko si predstavljamo, kako je to pri nas, ko pa še prostora ni, tistih par parkirišč. Saj ni čudno, da je povsod gneča.

Ker pa je res samo še par minut do obveznega počitka in tega ni dobro kršit, na prvem odcepu zavijeva dol in... imava srečo!

Prav veliko parkingov posebej za tovornjake, pa še dobro sosedo imava! In to v zadnji minuti do počitka! Natančno, a!

Večerja, skuhava si celo čaj, malo klepetava, potem je pa že čas za spanje, jutri je treba zgodaj vstat!

"Kako bo tole kaj spat v tovornjaku, kaj?" se sprašujem, ko se kobacam na zgornji pograd. Zgleda nekam malo prostora, k sreči nisem klavstrofobičen.

Ampak potem potegnem v enem šusu čisto do jutra, niti lulat mi ni treba! Neverjetno! Spim ko top. Na vrhu pograda v tovornjaku, nekje sredi Nemčije. Ha!

Zjutraj vsaj izveva zakaj toliko mest za tovornjake! Sva skoraj na dvorišču DHL in Amazon.de! Jasno.

Zajtrk v kabini, potem pa jo mahneva naprej! Kavica bo nekje na poti, ko bo treba narest počitek!

V bistvu kar naprej poteka borba med voznikom in pravilnikom o času vožnje. Od jutra pa tja do večera, vse se lovi na minutke, vse se izvaja v zadnjem hipu, ko je nuja. Nobena minuta ne gre v nič. 

No, resnici na ljubo poteka borba med voznikom in policaji. Pa jih je - policajev - kolikor češ in na vsake toliko časa vidiš, kako imajo kak tovornjak v paci. Ampak tovornjakov je še mnogo, mnogo več! In nikoli ne bodo žandarji polovili vseh ravbarjev...

Hitrost, teža, ure vožnje, vse je regulirano, vse uzakonjeno, vse je torej stvar možnega goljufanja, kaznovanja in tako naprej. Jasno, ob zaostrovanju cen transporta, ob neznanski količini prevoznikov, ob mizernih plačah, ob... že na daleč je povsem jasno, da jih veliko preživi le z goljufanjem. Nekaj jih celo zavestno goljufa, še vedno se jim splača, tudi, če dobijo kazen. In tako poteka borba, ki seveda nima zmagovalca. Po eni strani zaostrujemo kazni in pravila, na drugi strani (zaslužka) pa počnemo povsem enako, zaostrujemo. Veliko voznikov pravzaprav sploh nima drugega izhoda kot imeti par kartic s seboj, magnete ali pa kdo ve, kaj še vse!

Transport je namreč ena ogromna reč. Ogromna! Z malo višjega gledišča šele dobro vidiš, koliko je teh tovornjakov! Saj kar ne moreš verjet! Povsod so, vsi se borijo za svoj del pogače. Vozi se z enega konca na drugega ali pa obratno, ali pa gor in dol, sem in tja. Različne narodnosti, različne države. Ni rečeno, da Turek vozi iz Turčije, kje pa! Čisto možno je, da vozi sadje iz Španije v Litvo, Litvanec pa tovori pralne stroje iz Poljske na Portugalsko. Vse je popolnoma pomešano, posli so res povsem brezmejni.

Dovolj se je voziti ob avtocesti in videti vsa tista logistična podjetja. Kar naprej, logistics sem, logistics tja. Povsod nekaj prekladajo, prenašajo, iz malih v velike, iz velikih v male tovornjake, v velike hale, v manjše hale, not, ven, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kar naprej.

Kar je seveda dobro, a konkurenca je ubijalska. Kako torej dobit posel? No, ne mene tega spraševat, pojma nimam.

Pa da ne omenjam še vsega ostalega transporta, ki je prisoten in ki ga je tudi ogromno:

Tako pa s 500 konji V8 motorja in porabo okoli 30l/100km pičiva še mimo Euro vesoljskega centra, ki je pravzaprav tudi center neke vrste transporta:

in proti večeru pripeljeva vseh osemnajst ton makaronov na njihov cilj, nekam na sever Belgije!

A najin čas razkladanja je šele zjutraj, tako ali tako morava dati čez še počitek, dobro večerjo in ponovno dober spanec!

Kaj nama bo prinesel jutri?

Tags: , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP