Polhograjska Grmada

by piskec 16. maj 2016 10:56

V ponedeljek po Budimpešti sem šel še na badminton, spil seveda pivce, zvečer me je pa že nekam čudno bolela peta. Kaj sem se kaj poškodoval, čudno stopil?

Takrat tega še nisem vedel, a zadeva se je razvila v mesec dni počivanja, nerganja in bolečin. Zato tudi precej manj zgodb v tem času. Presneta putika je ponovno udarila in čeprav na čuden način, sem prepričan, da je bil spet napad protina. Se je ob boleči desni peti zadeva vmes selila še na levo koleno in desni gleženj. Tako sem na dneve šantal na obe nogi, kar je bilo precej smešno videt.

A pustimo te težave ob strani, če človek greši, mora pač tudi trpet. Preveč piva škodi, sem vedel že vnaprej, pa me ni prepričalo. Kot tisti japonec, ki je poskušal in poskušal in na koncu le ugotovil, koliko piva lahko spije na dan, da ga ne bo zadelo. Hm...

Za novo leto sem imel tega, da ne morem nikamor že vrh glave, k sreči je bilo bolj bedno vreme, a vseeno. Po novem letu pa nisem več zdržal, nekam je treba it, nekje je treba leto začet! Kakšno uro, dve, tri pa bom že prešantal, ni hudir! Če bom pa poslabšal zadevo, pa naj gre k hudiču vse skupaj! 

Tako smo izbrali Polhograjsko Grmado in mogoče, če bo noga le dala, pomislili še na Tosc. Jasno iz Topola, nič daljšega. Še to je bilo vprašanje ali bo sploh šlo...

Potka je res lepa, prav primerna za kakšen tek. Še v tistem pustem ponovoletnem dnevu je bila prekrasna.

Seveda mi tudi šepanje in boleča noga nista mogla odlepit nasmeška z obraza. Ni šans, samo, da sem končno malo zunaj! Juhej!

Gor sem torej nekako prišepal, pravzaprav mi ni bilo prav nič hudega. Blesava peta.

Še Helena, ki vedno slika in slika in tako sem na vseh slikah večinoma jaz. Se vsaj sem in tja le spomnim, da moram tudi njo kdaj slikat nazaj!

A dol je šlo počasi, a kar v redu, čeprav sem se bal, da bo težje. Vseeno pa smo na Gontah le pomahali Toscu v pozdrav, ni treba ravno prvič že cele noge uničit. 

Sam sem obujal spomine na Škofjeloški treking, ki mi je takrat tule naokrog dal že konec marca prvega klopa z boreliozo in se z veseljem spominjal vseh grap, ki smo jih dali skozi. Heleni se je pa zdelo teh pet let (že!) tako neskončno daleč, da se poti ni prav več veliko spominjala.

Resnično, potka tu naokrog je res lepa, prekrasna. Tudi če šepaš.

No, ni bil ravno prvi januar in čisti začetek leta, a upam, da tudi drugi januar velja in to kljub tej presneti putiki - da bi bilo le leto s hribi polno. 

Zaenkrat - danes, ko pišem tole na sredini maja - kar dobro kaže. Kar dobro!

Tags:

domači kraji | hribi

Budimpešta 2015 - II. del

by piskec 26. april 2016 16:06

Nadaljujemo s prvega dela.

Matijeva cerkev me vedno navduši, gotski stil dobro vpliva name in na moje počutje. Vse odpika nekam v višave, spodaj pa ostane mir in zadovoljstvo. No, lahko bi temu tudi tako rekel...

Streha sicer ne vem od kdaj je, je pa super vzorček!

Po trdnjavi se tokrat ne podiva, ljudi je res ogromno, mraz pritiska in raje jo mahneva nazaj dol proti mestu.

Mimo Petra, ki je končal svoje življenje ob sovjetski okupaciji.

Šla sva še mimo ene super stavbe, ki se je meni zdela kot kakšna šola, licej ali kaj podobnega, a nikjer ni nič pisalo. Škoda.

Pa sva bila že dol, parlament pa direktno nasproti nama. Ga greva pa zdaj končno pogledat, ne? Že zadnjič sva ga spustila, dajva zdaj to narest!

A do njega je treba čez most in ta ni prav blizu. Seveda sploh ni blizu, če hočeš čez tisti, bolj oddaljeni most. Lahko pa vmes kaj vidiš. Zanimiv tramvaj, naprimer.

Ali pa še sovjetske ostanke visoko nekje, kjer jih nihče ne vidi.

Potem se pa odpraviva čez tisti ogromni most, čez katerega so speljani še tramvaji in vse. Do polovice nekako še gre...

Potem začne pa tako presneto vleč veter - ali pa sva šele zdaj opazila? - da naju v naslednji polovici tako prepiha, da sva vsa trda in da na prvi postaji tramvaja zaledenelo obstaneva in kupiva karte za tramvaj. Na prvega bova sedla, na prvega!

In sva seveda sedla na prvega. Ki je bil prav lepo topel.

Tako topel, da sva parlament videla le takole, spet v mimogrede!

Ah, ja, ni nama usojen. Bo moral prit na vrsto kdaj drugič!

Da bi se peljala čim dlje, se zapeljeva do tržnice, tam imava namen kupiti par stvari. Pa naju premamijo vse tiste dišave, toplota in obet točenega piva in nasedeva v samopostrežni restavraciji na vrhu tržnice. Skoraj sigurno turistična past, k sreči ne preveč draga, hrana tudi kar ok, a vseeno turistična past. Še muzika igra, oja!

Potem pa kar naenkrat muzikantje vse pospravijo, vse se začne praznit, na vratih začnejo obiskovalce odganjat, midva pa se sprašujeva, kaj hudirja pa se zdaj dogaja? Prede nama kapne, da je sobota in da je ura 14h, se skoraj vse že sprazni, tudi cela tržnica. Tako, da pravzaprav nimava sploh več česa kupit! O, pametnjakoviča! Sva kar precej jezna nase. Zato zavijeva v aldija, bova tam kaj madžarskega kupila. Heh, pa sva potem še bolj jezna nase. Zato se kar lepo pobereva proti apartmaju, enkrat greva jest, pa se še takrat takole zafrkneva! Mater!

A dan je rešen, ko nekje na poti le srečava fensi trgovino, v katero jaz najprej sploh nočem it (tole bo pa ja predrago!), a se izkaže, da so cene pravzaprav super in da imajo še mnogo več, kot bi pričakovala. Košarica je hitro polna, midva pa veliko bolj zadovoljna.

Do apartmaja se privlečeva po dolgi hoji, malce pojeva - sva spet lačna postala, malce pomeditirava in je treba spet v mesto! Sobota zvečer, greva žurat!

Ali pa vsaj lučke gledat, no.

O, ja, kakšne stavbe so razkošno in lepo okrašene!

Sem in tja slikava tudi sebe, da bova vsaj vedela, da sva res bila tole midva... 

Ampak vseeno lučke zmagajo. Ker sejem bil je živ. Ogromno ljudi, ogromno stojnic, nama se je zdelo pravzaprav super.

Takšna je bila torej sobota - tisto dolgo od konca mosta pa do tržnice sva se pa peljala.  Pa se je kljub temu nabralo kar precej km.

Kaj več od sobote nisva mogla stisnit, na koncu sva pristala še v nekem bifeju, sva šla na pivce, a se nama ni sedelo prav dolgo. 

Tako je kmalu prišla mrzla in meglena decemberska nedelja. Bo treba proti domu!

Čez verižni most, direkt v tunel sem hotel in to seveda tudi dobil!

O, ja, tudi tunel. Tu se že znava obrnit, lahko kar po želji izbirava.

Iz Budimpešte prideš hitro, po avtocesti pa naprej tudi ni problem. Nič se nisva ustavljala, nič ogledovala tja do Siofoka. Tam pa sva zavila notri v mesto.

In direkt do obale. 

Greva vsaj enkrat pogledat tale Balaton, vedno se mimo voziva, pejva še mal pogledat. Če se sploh kaj vidi. No, se ni. Videlo.

Sva pa potem šla skozi vso to dolgo naselje, ki me je povsem spominjalo na italijanske obale. Vse isto, morda le malo manj razkošno. Kopalno, turistično mesto.

Če ne bi bilo megle, bi tole sigurno bolje zgledalo. Ker v tej megli... eh.

Sva pa postala lačna in kot naročeno bi bilo fino, če bi našla kaj, kjer bi lahko kaj pojedla. A večina kraja je bila kot mesto duhov, sem in tja kakšen sprehajalec psov, izgubljeni turist ali pa kak vaški posebnež, drugega nič.

Na koncu pa le najdeva nekaj gostilni podobnega, a nimava pojma ali je odprto ali ne, nikjer se nič ne vidi, nikjer nič ne piše. Sva morala na koncu prav pokljukati in glej ga - res je bila gostilna in to celo odprta, seveda, jasno, celo za jest imajo! Opala! Pa vse prazno, nikjer nikogar, kot da je padla bomba...

No, čez petnajst minut je bila gostilna čisto polna. Ha! Pa sva imela, le prezgodnja sva bila!

Helena je seveda izbrala golaž, jaz pa sem naletel na neko zelenjavno zadevo s sirom, po kateri si še zdaj brišem sline. Pa na žalost nimam več pojma, kaj sem jedel... Aja, čaki, sem našel na računu, evo: grillezett kecskesajt. Vsekakor dobro!

Ker sva se kar dobro najedla je bilo potem potovanje malce mučno. In prav nič zanimivo. Sicer pa tudi ni moglo bit:

Ko sva prišla domov, je bila seveda že tema, ampak tudi, če ne bi bila, bi bila tema zaradi te presnete megle. Pa še ponedeljek se približuje in zabave je nekako konec. A potovanje ti še vedno ostane, kajne?

Juke je bil čisto ok, porabil je 5,9l/100km nafte, v 9:52h vožnje sva pa naredila 926,3km.

Zadovoljna. Zelo.

Budimpešta ni razočarala, sploh ne novoletni sejem. Imela sva se super, nasankala parkrat, torej je bilo vsega ravno prav, da sva bila čisto prava turista. To je pa to zaradi česar tudi greš takole po okolici!

Le kam greva naslednjič?

P.S.

Tečaj HUFa niha sem in tja kar hitro, v parih dneh je bila na računu za apartma čisto neka druga cifra. Tako, da je pravzaprav še vedno najbolje, da plačuješ vse in dviguješ denar na bankomatu kar z maestro kartico. To ti potem obračunajo doma mnogo bolje, kot če bi konverzijo delal na madžarskem. Samo toliko, v s/opomin.

 

Tags: ,

po svetu

Budimpešta 2015 - I. del

by piskec 18. april 2016 16:51

Helena me kar naprej priganja, da bi moral tele zapiske delat mnogo bolj ažurno. Pravi, da čez pol leta nimam več pojma, kaj se je takrat dogajalo in da spustim milijon zanimivih reči, ki bi jih spisal, če bi zgodbe o dogodkih pisal, ko so spomini še sveži.

Seveda ima prav, a le po eni strani. Zadeva je - kot vedno, kajpak - kompleksna in zato ni enostavne rešitve. Res je, na hitro bi lahko rekel, da bi spisal lažje in enostavneje, ko je dogodek še svež. Ampak... tale ampak je vedno nekje naokoli, kajne? 

Ampak, o zadevi je treba tudi premislit, nekatere stvari se uležejo šele skozi čas, morda neki dogodki postanejo jasni šele mnogo kasneje. Ja, če bi o doživetjih lahko aktivno premišljeval naslednje par dni, bi morda že šlo, a dandanašnji to ne gre. Tudi doživetja na žalost vedno bolj doživljamo tako kot fb, z zamahom prsta, roke gredo naprej. Eno za drugim, včasih kar mimogrede. Preveč mimogrede.

Presneta škoda je to.

Zato to "premišljevanje" včasih traja mnogo dlje. Ker se pač dnevi polnijo s tem in onim, z novimi in novimi doživetji in novimi in novimi zgodbami. A stare zgodbe vseeno ostajajo. K sreči. 

Le da malce traja. Včasih malo manj, vćasih pa še malo dlje.

Kot tale najina Madžarska, o kateri se namenjam pisat že dober mesec, a mi nikakor ne uspe. Niti sam ne vem zakaj ne in vse kaže, da tudi kmalu ne bom vedel. Moram it naprej, ker zadaj pritiska že kar nekaj drugih zgodb, ki bi rade končno ugledale luč sveta. Pa še nekaj povsem organizacijskih težav si rešim s tem - fotografij ne arhiviram, dokler ne napišem, listek z zgodbami je že povsem poln in tako naprej.

Da torej skrajšam tisto, o čemer sem že veliko napisal - tudi tale Budimpešta bo šla skozi, potem gremo pa naprej. Doživetja, zgodbe, prigode ali pa le dokumentacijsko gradivo. Kakor za koga, kakor komu. Izbira je dandanes vsekakor polna. Še dobro.

Torej, Budimpešta, kdaj sva že sploh šla? Hmm... Ah, ja, seveda! Na novoletni sejem sva se pravzaprav odpravila. Greva še kam drugam pogledat, kako imajo. Je kaj lučk, je kaj bolj pametnih daril, je kaj živo? 11.12.2015 je bil super datum, vreme bedno, ravno prav za take stvari.

In sva šla. Najprej sva rezervirala apartma, dve osebi, dve noči, poceni 74€, Tokrat brez zajtrka, saj sva itak vedno na kaki dieti... Opera Residence. Dovolj blizu centra pa še sobe so dobro zgledale. Brez plačila rezervacije, plača se kasneje. Če nama ne bo všeč... greva še vedno lahko kam drugam, a ne?

Krenila sva v petek zjutraj, lepo počasi. Najprej vse ostale od doma, potem pa midva ležerno in počasi - saj sva že na počitnicah, ne?!

Prva postojanka je bila Murska Sobota, a sva sploh že kdaj bila tam? Je treba nekaj stvari še kupit in it na kavo. Zato sva se zapodila dol z avtoceste in se malo vozila skozi mesto. Pa ne prav veliko, sva hitro nabasala na nakupovalni center, kjer sem kar nekaj časa prebil na stranišču. Tom & Jerry je vedno super videt, pa čeprav med lulanjem. Sem že kje videl zaslone na pisoarjih? Mislim, da še ne...

Tedenska vinjeta za 10,26€ na zadnji pumpi, potem se pa nisva več ustavljala. Sicer pa Budimpešta res ni prav daleč.

Tokrat sva za pot do hotela uporabila Nokia Here mape in hudirja... res tole mimogrede najdeš. Nekako se upiram gps-ju za vsako figo, a v mestu ti ne preostane drugega, sploh če hočeš čimprej prit do hotela. Saj po "notranjem gpsju" tudi najdeš, ni problema, a vseeno moraš kdaj malce zaokrožit naokrog, kajne?

Tako pa padeš direktnega.

Spraševala sva se že, kam neki nama bodo pa tule dali avto, saj ni bilo nikjer nobenih vrat. Naju bodo spet pošiljali kam k sosedom, kot v Pragi? Tole bo še zanimivo, sva si mislila.

Pa sva dobila le listek z navodili in to s kar devetimi točkami, ej! 

Hm, kaj? Garage? Hm, kje pa je to, a to je to dvigalo? Opa. No, pa probajmo, saj Juke je majhen avtoček, bo že šel not, ne?

Čeprav... malo pa sem bil na trnih, le kje je dovoljena teža?!

Pa je bilo super, sicer samo eno nadstropje, a brez uvoza in izvoza je potrebnega precej manj prostora.

Soba oziroma apartma je bil super, še boljši kot pred časom. Vsakič veva malo več in vsakič najdeva kaj boljšega.

Ta prav apartma. Pri TVju sva pa nadaljevala s tradicijo, tudi enkrat ga nisva prižgala. Kaj pa tudi bi gledala, hm?

Seveda sva jo čimprej mahnila ven, greva pogledat ali sploh kaj imajo! Kje so vse te obljubljene stojniceeeeeeeee?!

Pa sva najprej naletela na vrtiljak.

Potem pa se je že hitro začelo. Stojnice, dišave kuhanega vina in pripravljene hrane. Ter mnoooooogo ljudi. Teh pa je bilo res povsod dovolj ali pa še preveč.

Tokrat je bil le ogledovalni večer, greva najprej malo naokrog, se spoznava in nato jutri bolj podrobno napadeva tisto, kar nama je všeč. Vseeno je treba vzet v zakup, da sva šla pač na novoletni sejem.

A sem in tja najdeš kakšno malce bolj odmaknjeno, a zato prav prekrasno cvetko!

Ena od redkih priložnosti, da sva lahko slikala le najine noge! Juhuhu, tudi povsem običajni pokrovi kanalov so lahko ne-običajni in dajejo nek vtis.

Pohajkovala sva sem in tja, sem in tja sva si pa privoščila tudi kako kuhano vino! Takole je na koncu zgledalo, seveda le približno, tale gps rad kar naprej odletava sem in tja...

Za prvi dan je bilo povsem dovolj. Greva midva raje kaj pojest, spat in se pripravit za naslednji dan!

Prav zgodnja seveda nisva bila, saj sva na počitnicah, no!

Mimo Opere, ki je bila čisto blizu apartmaja

sva skoraj sedla na domač bicikel. A tule MOL je najbrž nekaj drugega kot v Ljubljani, kajne? Pa vseeno, je bilo mnogo premraz, da bi kaj biciklirala. 

Poleg tega je vse nekje tam, v bližini, blizu.

Viking še vedno kraljuje na istem mestu.

Midva pa hitro na hrib, kaj pa drugega. Ampak ne z vzpenjačo, dajva najt kaj bolj oddaljenega!

Naprimer kaj takega. Portali, portoni, vse nekaj v kamnu, a večjega smisla v zgradbi nisva našla. Hm.

Visoko nad nama. Tele stopničke bo treba pogledat.

A se vid, da je bilo mraz, a ne? Vsaj jaz sem bil kar malo pomrznjen. Kapo drugič vzami fant, kapo!

Seveda sva slikala na vse strani, čeprav je bilo vreme tudi v Budimpešti prav enako kot pri nas doma - bedno.

Sem pa sledil zamisli, da se Sv. Štefan vidi s povsod in sem ga lovil. Evo, s tule, z druge strani Donave se ga.

Verižni most seveda tudi, saj je povsem na sredi centra. Ni čudno, da je najstarejši.

Potem sva pa že gor na hribu. In še milijon drugih. Ta pa majo kape!

Se je bilo potrebno kar malce skrit. Nekaj časa sva se trudila z iskanjem prostora, to v časih novoletnih sejmov ni prav enostavno, in sva na koncu pristala pri Miroju. Super družabna.

So imeli pa vsaj wifi v stilu. Evo, če kdo potrebuje, sem kar slikal. Za vsak slučaj. No, ne zato, ampak geslo mi je bilo pa res všeč.

K sreči kuhano vino ne povzroča takšnih težav kot pivo, zato je bilo postankov zaradi tega mnogo manj kot naprimer v Pragi, kjer je tudi mnogo več javnih stranišč. Le zakaj neki, se vprašam?! 

A sva se morala malo pogret (ker je bil nekdo brez kape!) in malo podružabit, poslat kako slikico in povedat svetu kje da sva - to je danes pomemben moment, kaj čmo.

Ko sva se tako malo le ogrela sva jo pa mahnila naprej, gremo v drugi del!

Tags: ,

po svetu

ZEVS Zbor članov 2015

by piskec 12. april 2016 14:52

Društva imajo Zbor članov večinoma enkrat letno. Vremensko društvo ZEVS tudi.

In ker smo bolj vremenarski, smo počasi svoj občni zbor premaknili z začetka leta, kot je bilo to včasih, na konec leta. 

Je vsaj sneg. No, vsaj v Planinci je bil, kjer smo se dobili za leto 2015, konec novembra.

Tule, v tem olimpijskem ŠCju sploh še nikoli nisem bil, pa sem v Planici parkrat že bil. Veliko novega, veliko pa... hm... neznanega.

Ker smo vremenarji, smo seveda imeli lepo vreme, kako pa bi to šlo lahko drugače? Sicer pa - vreme je vedno lepo! Še posebno lepo pa je, ko je sonček in sneg. Vsaj za nekatere.

Dopoldan smo se zbrali in najprej opravili službene dolžnosti - občni zbor, nato pa smo prav na hitro pobegnili ven - da nam kdo sončka ne ukrade! 

Nazaj smo prišli ravno za kosilo, po kosilu pa smo imeli super dobro predavanje Mihe Pavška o snežnih plazovih. Čeprav smo bili ravno po kosilu, smo z zanimanjem poslušali, na koncu pa tudi kar dobro predebatirali take in drugačne snežne in ne-snežne razmere. Ko se znajdejo na kupu ljudje, ki jih zanimajo podobne stvari, se hitro pozabi na čas.

Takole pa smo se malo sprehodili po Planici, najprej vsi fotoaparate ven!

Mislim, da so ravno dokončali večino del in priprave na marčevski dogodek se bodo počasi kar lepo začele!

Je pa končno, 2015!, Planica urejena, kot je treba. Kar nekaj novih skakalnic, lepo urejeno, dograjeno. Upajmo le, da se bo tule dovolj skakalo, da se bo obnavljalo sproti.

Tudi policaji so prišli naokrog, zdelo pa se je, da si je pač nekdo zaželel izleta in pogleda iz zraka.

In ker smo že tam - je treba tudi gor, ne? Tistih nekaj stopnic bomo pa že!

Eni gor, drugi pa - bolj na hitro - dol. Zipline direkt do dol!

Na mizi - Matic, Amadej in Robi. Malo nam je že vroče!

Amadej bi kar poletel, a?

Pa je bilo treba tudi dol, to je šlo pa še bolj počasi. Je treba pazit vse tiste stopnice...

Jaz sem kar veliko pogledoval v smeri hribov, Mojstrovka res tako budno pazi nad dolino.

Jalovec pa se le sramežljivo skriva za Poncami. Komaj ga je za videt, pa še to le z gornjega parkirišča.

Ugotovili smo tudi, da priletijo težji ziplinaši mnogo počasneje dol kot tisti, lažji. Je pa več ali manj kar naprej nekdo visel s tistega štrika, se niso dali motit. Sploh zato, ker te do gor odpeljejo s sedežnico.

Gasilsko je seveda naredil sam predsednik, nikomur drugemu ne zaupamo!

Za ozadje slike pa smo še v sneg spisali ZEVS!

Nekaj spominov sem obudil tudi še na neko drugo, že kar daljno Planico

In potem še na eno, na akreditacijski center skoraj 25 let nazaj.

Uff, "toliko Planice je povsem dovolj", sem si rekel in jo čisto zadovoljen mahnil proti domu!

Tags:

domači kraji | ZEVS

Menina 2015

by piskec 11. april 2016 15:32

Menina... 

Menina je ena taka luštna zadeva, ki nama vedno daje veselje. Zato jo tudi vsako leto obiščeva vsaj enkrat, če ne že večkrat. 

Tokrat sva šla sredi novembra, na dan, ko se je začenjala tista prekrasna jesen 2015 počasi fižiti. Prihajala je sprememba in jasno je bilo, da tako lepega vremena naprej ne bo več. Sploh ne tako toplega.

V zraku se je sicer čutila sprememba, nebo ni bilo več čisto, je pa vseeno toplota še vztrajala, nekaj sončka pa tudi.

Napoved je bila sicer slabša, kot je potem vse skupaj izpadlo. A zaradi napovedi nisva začela čisto spodaj, sva bila lena in sva se odpeljala dva ovinka višje. Kar dobro skrajšaš...

Najprej sva preverila, kako se bo tole kaj obraslo. Težka bo, rana bo ostala, a vsako leto manjša.

PD Gornji grad je postavil vse nove table in to na čisto nove kole. Lepo. Tista mala tablica pa je tam še zavoljo starih časov...

Teloh v cvetovih. Sredi novembra. Hm.

Tudi na vrhu sami novi koli. Bomo videli, kako in če se bodo obdržali preko zime, tole bi znalo biti zanimivo. Vsekakor bolje/lepše/primernejše kot železni drogovi, res pa je, da rabijo več vzdrževanja.

Ja, razgledi niso bili več tako popolni kot prejšnje dni, pa vseeno. Ni se bilo za sekirat.

In tudi stolp na vrhu se še ni podrl, jaz pa sem spet zbral dovolj poguma, da zlezem gor na škripajočo zadevščino. Se že morava skupaj slikat, ne?

Do koče sva seveda šla, malo na čaj, malo pogledat, kako in kaj. Od naju sicer ne bodo obogateli, nekaj pa je le, sva podpornika koč.

Menina...

Hm... nekaj tako mirnega, tihega, samotnega. Z Golic je tale pot res enkratna, ne bova se ji kmalu odpovedala.

Vsekakor obvezno vsaj enkrat na leto! 

Tags:

domači kraji | hribi

Bivaka

by piskec 1. april 2016 14:20

Povsem na začetku smo bili štirje, šli bi gor čez Gamsov skret, dol pa čez Žmavčarje.

Vmes je bilo še polno drugih idej, izhodišč in ciljev, dokler na koncu nisva ostala dva, ki bi šla gor in dol čez Žmavčarje. Ampak tudi to se ni obdržalo kakor bo videti iz nadaljevanja.

V tako lepi jeseni pač ne sprašuješ, koliko, kje, kdaj in kako. Vesel si, da boš imel družbo, lahko bi šel pa tudi brez. Vesel si, da greš po kakšnih poteh, lahko bi šel pa tudi po drugih. Ta jesen ne dela razlik in če je dan tako lep, ne sprašuješ prav veliko, ampak kar greš. Saj ne gre drugače, že tako si prepričan, da nikoli ne greš nikamor in da kar naprej tičiš le doma.

Ja, na zadnji dan sva ostala sama z Lojzetom in se odločila, da greva malo pogledat ta nov Bivak po Skuto. Oba ga še nisva videla in res bi bil že skrajni čas, da si tole tudi sam ogledam!

Do Konca sva lepo prilezla z avtom, v četrtek 12.11. ni bilo prav nobene gneče, no povsem sama pa tudi nisva bila. Je kazalo, da je prekrasen dan zvabil še par pohodnikov na plan! 

Že prec takoj, na prvem ovinku, nas čaka svinjarija. Dolgo let je že tole tukaj, se res ne da pospravit? Zdaj, ko drv ni spodaj, bo tole salonitko še težje spravit stran, kajne? Koga pa briga tamle neki zatrep neke doline...

Kot vemo, je pot čez Žmavčarje kar naprej lepo napeta, strmina nič ne popušča, le sem in tja ti da da malo predahneš, a le za kratek čas. Od začetka zato bolj malo slikaš, se moraš ukvarjat z dihanjem, sva kar pridno marširala navzgor, dokler se le nisva dodobra ogrela in je bilo treba tudi sem in tja malce počivat. Takrat pride prav fotoaparat, si lahko vsaj malo oddahneš. In vsaj narediš kako sliko. Že (šele) nad prvim skokom.

Potem pa dan postane tako lep, sončen in topel, da se ti kar naenkrat povsem neha mudit. To se je v letu 2015 dogajalo kar velikokrat. Se je čas kar malo raztegnil, podaljšal in vsem ljudem, ne samo tebi, se je kar čudežno nehalo mudit.

Zakaj pa se - hudirja - res ne bi? V takem lepem dnevu, brez možnosti neviht, brez hladu in vetra? Se lahko vsaj slikaš malo več.

Poslikal ni naraje vse. Od kje si prišel, kje trenutno si in seveda tudi kam greš.

Pa sva potem tule kar malca! naredila. Niti sapice, pravzaprav prav vroče, kaj se ne bi malo ustavila, kaj pojedla?

Do bivaka sva bila potem kar naenkrat, tam pa se je kar naenkrat povečalo tudi število obiskovalcev. Kar precej se nas je nabralo, ki smo prišli na "inšpekcijski nadzor in pregled" novega bivaka! Vsaj deset se nas je nahajalo v bližnji okolici.

Bivak je super, kot so meni pač vedno vsi bivaki. Tisti mali prostori imajo vedno nekaj skrivnostnega v sebi, s čimer sem vedno zadovoljen.

Sploh pa pozicija - še Google je naredil panoramo za prste obliznit! Res je pravi Bivak pod Skuto!

Še najbolj pa so mi bili všeč - in to kljub temu, da so to prepovedi - vtisnjeni piktogrami na vratih. Super ideja in povsem naravno. Upam le, da bodo obstali skozi čas.

Še pogled navzdol, v dolino Kamniške Bistrice in odkoder sva prišla!

Vrisana pot čez Žmavčarje (spodaj sem spet prepozno začel meriti, eh!). Prav hitra nisva bila, skupaj z 20 minutno pavzo sva do bivaka potrebovala kar slabe tri ure. Tekla ravno nisva, ne?

Kakor so mi bivaki znotraj všeč, pa mi na zunaj niso. No, na njihovo arhitekturno zadevo se ne spoznam, več dam na funkcionalnost, v njihovi obliki ne vidim vsega tistega, kar vidijo temu poklicani ljudje, me pa strašansko moti njihova barva.

Par sto metrov dlje, v lepem, sončnem vremenu, pa ga že ne vidiš več. A ni ena od nalog bivaka tudi ta, da rešuje življenja, da vodi omaglega ali izgubljenega popotnika do sebe? No, s skrivanjem sive med sivimi skalami tega sigurno ne bomo dosegli.

Kako pa bi se, naprimer kričeče rdeč bivak, vklopil v okolje? Bi gamsi bruhali, kozorogi se metali v globino in ljudje sploh ne hodili več v gore, ker bi jih rdeč bivak tako presneto motil? Lepote gora in okolja na noben način ne more pokvarit ne drekasto siv in ne kričeče rdeč bivak, ne se bat. Lepote gora in okolje zna pokvarit človek, bitje, ne pa stvar, ne pa kričeče rdeči bivak. 

Bivak je konec koncev tam. Zakaj ga moramo skrit? Pred kom? Naravo? Nezadovoljnimi gamsi? Pred samim sabo?

Kakorkoli že, pustimo zdaj bivake in filozofijo, Lojze je že prej vedel, kam bi šel rad, le da tega ni čisto izrekel, me je pa postavil pred dejstvo tule nekje pri bivaku. Da bi šla čez Sleme do Kokrškega in potem dol. Seveda, zakaj pa ne, sem bil takoj za. Zakaj pa tudi ne bi bil? 

Lojze je poznal tudi prehod čez pode, da nama ni bilo treba preveč iskati markirane poti in jo je našel direktno v smeri Slemena. 

Takole nekako sva se prebila po brezpotju razmetanega skalovja do markirane poti mimo vseh kont in lukenj. Brez problema!

Že od našega davnega prečenja Kamniških v letu 2008 (!), me je bilo tega umika Slemena pravzaprav strah. Ne vem povsem natančno zakaj, ampak tista luknja direktno pod steno, kjer moraš malo poplezat, se mi je v mislih zdela ogromna, nadvse zahtevna in kot neko utelešenje zla. Saj sem vedel, da mi spomin dela krivico in da je najbrž takrat name vplivala poškodba, megla in temačnost tistega dneva, ko nas je ujela tudi nevihta. Vse tisto je najbrž doprineslo k popačenju celotnega plezalnega dela, ki je vmes med Malimi in Velikimi Podi.

Zato mi je korak kar malce zastal, že vnaprej sem zlagal palice in začel počasi in globoko dihati. Lojze me pa sploh ni razumel: "kje da je kaj hudega, kje?"

Eh, takole se poigrajo spomini s človekom. Pa malo seveda vreme. Takrat je bilo megleno, ravno v oblak smo prišli, vse je bilo temno, črno in tista luknja, v kateri je bil še sneg, je zevala kot nekakšna odprtina brez konca, ki nas bo ravnokar pojedla.

Tokrat je bil sonček in skala je bila povsem prijazna. Še ostri kontrast temne luknje ni mogel zakrit, da vse skupaj sploh nič ni. In sem le zbral toliko poguma, da sem se ustavil, se razgledal, poslikal in pregnal tisto votlost strahu, ki jo vsi poznamo. Pa se je vse razpršilo v nič...

Gor, čisto na vrhu poti, pod steno, sva imela spet pavzo, kotiček je enkraten, tule so markacisti imeli bazni tabor, ko so obnavljali to pot. Sva našla še celo en njihov pozabljeni klin, ki v samoti čaka na prihodnjo uporabo!

Se nama nič ni mudilo nikamor. Tam pod steno sva sedela, se pogovarjala in strmela v daljave. V takem lepem dnevu se to rado dogaja - da čas postane malo bolj razvlečen, čisto tako kot Dolge stene Grintovca...

Ko sva se končno le dvignila, naju je čakal še del plezalne poti, ki pa ni prav nič hud. Malo greš dol, potem spet malo gor in nato dol na melišče. Vse je lepo in super zavarovano, letos tudi nič poškodovano.

Platke so pa platke in kakor je eno odneslo pred leti, ko je bilo treba prestaviti pot višje, ni hudir, da ne bo prej ali slej odneslo še kakšne.

Veliki podi so potem malo dolgočasni, po njih tudi ni prav enostavno hodit, a do Bivaka P. Kemperleta sva vseeno kar hitro prišla. Čudno, da tudi ta ni siv, da ga gamsi sploh ne bi opazili in ne bi kazil okolja... Eh.

Mi je pa všeč, notri seveda.

Tam nekje pod Dolgimi stenami sva potem končno opazila domače prebivalce, v celem dnevu jih ni in ni bilo. Vse kaže, da nas je bilo ljudi v tem lepem dnevu vseeno preveč naokoli. 

Še zadnji pogledi, preden se zavihtiva čez Vratca na drugo stran - sva se kar dol usedla.

V Vratcih je v tem delu dneva presneto težko slikat - sonce ti direkt v glavo tolče. Slikaš se že lahko, ampak potem nekako takole zgleda...

Je naprimer bolje nekako takole, čeprav so kontrasti spet preveliki. Vsi smo le sence!

Pri koči sva spet razpletala, kaj vse se vidi na obzorju proti Triglavu, doma sem slike povečeval, a popoldanski pogled ni najboljši. Mnogo boljši je zimsko dopoldanski. Takrat se linije, kaj je spredaj in kaj zadaj, precej bolje ločijo. V poznojesenskem popoldanskem soncu pa tega ni najlažje razločiti. Ampak Razor je pa vseeno Razor!

Pot nazaj do avta je bila samo še formalnost in kot taka se je seveda spet precej vlekla, čeprav sva jo kar hitro mahala. Vseeno pa je bil cel dan lepot za nama in sva morala biti dovolj previdna.

Povsem na koncu pa sva lahko še poročala Zdravkotu o stanju bivaka in stanju poti, jaz pa sem celo dobil ta dan res zasluženega Kozla!

Takih dni se torej ni branit. Bi jih lahko bilo več? Seveda, a sam sem nadvse vesel, da sem in tja kakšnega takole lepo izkoristim.

Pa še drugič!

P.S.

Takole pa sva se vlekla:

7:55 start V koncu
10:00 - 10:20 pavza
10:50 - 11:00 Bivak pod Skuto
11:45 - 12:05 Bazni tabor pod steno
13:10 Kemperle
14:00 - 14:25 Kokrško sedlo 
15:35 konec V koncu 

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Veliki Draški vrh

by piskec 22. marec 2016 16:04

Lanska jesen je bila res enkratna, sploh november, ta je bil še posebej lep! Začetek meseca je bil sploh tak, kakršno bi moralo biti po mojem večino leta - ravno dovolj toplo, ne premraz, ne pretoplo. Sonćek, jasnina in to je to.

Edina pomanjkljivost je kratek dan.

Po drugi strani je pa to super, ker ti potem ni treba prav zgodaj vstat: "eh, zjutri je še tema, pejmo enkrat ob devetih!".

No, za v Julijce je tudi novembra ob devetih res že malce prepozno. Je bilo vseeno treba malo prej vstat. Pa ne prav preveč zgodaj, ravno prav.

Sicer pa je bila za tale izlet kriva naša Flori. S prijateljico Manco, s katero sta bili že z nami v Mokrici, bi šli radi v hribe, kaj če bi šli kdaj skupaj? Seveda mi je to dalo za mislit, približeval se je ubijalsko lep vikend, vreme stanovitno, toplo, z jasnimi razgledi, skratka, vse, kar bi si človek za v hribe želel.

Ampak kam it? Kam peljat punci, da bomo imeli vsi kaj od tega? Pa ne previsoko, pa ne prenizko, pa ne v hosto, pa ne premalo razgledov, pa ne to, pa ne ono.... aaaaaaarrrrrrgh.

Torej Julijci. Ampak spet: kam?!

Najlažje je nadaljevat tam, kjer si končal. Zadnjič sva končala z Viševnikom, Srenjskim in Studorskim prevalom. Kaj če naredimo korak naprej? Draška vrhova, Tosc, Vodnikova koča, Voje, Ogradi, Stogi, Debeli vrh? Ufff, spet cela kolobocija in toliko vrhov na voljo.

Da skrajšam to dolgo kačo: na koncu je padla odločitev za Veliki Draški vrh oziroma VDV, kot ga vsi imenujejo. Ravno prav visok, ravno prav daleč, ravno prav za hodit in ravno prav nemarkirano. Poleg ravno pravih razgledov in ravno prav ostalih lepot. In če že tolikokrat hodiva po dvorišču Grintovcev, zakaj ne bi šla enkrat na dvorišče Triglava? Z VDVja mora bit direkt na dlani, ni res?

In če bo res tak dan...

O, ja, tak dan se je nakazoval že zjutraj - no, zjutraj, šele krepko po deveti. Ker sva zadnjič parkirala nad Rudnim poljem, smo tokrat potegnili do pod Planine Konjščica, se je treba malo razgledat in prepoznat tudi ceste kam vozijo.

Ura je bila pozna, zato je bilo tudi avtov že kar precej, a vseeno ne preveč. Se mi zdi, da jih je veliko še malo potegnilo...

Prec takoj so se začeli kontrasti, ki nam v začetku niso dali slikati. Močno sonce v kontrastu s temnim gozdom. Viševnik in pokljuški gozdovi v novemberskem soncu. Začeli smo celo z dolgimi rokavi!

Gozdovi, gozdovi. Malo je bilo frišno, smo kar hitro stopali. Ali pa nas je samo vleklo proti soncu?!

Vmes sem seveda igral hudičevega odvetnika in skušal partijo speljati na napačno pot, a se niso in niso pustili! Pa kaj vse sem jim obljubljal, ah!

Potem pa le - Planina Konjščica v katero smo po pravici povedano pošteno zamežikali iz temine gozda in se še kar nekaj časa nismo mogli navadit na slepeče sonce.

O, tole bi bil pa tudi pravi kraj za Žareče macesne, kaj? Bo treba naslednje leto še tule preverit!

Zadnje leto ali celo dve, vse slike shranjujem na google foto. In ta se včasih malo igra, dela kolaže, sestavlja slike in tako naprej. Seveda mi sledi in že vse ve o meni, a mi je pravzaprav vseeno. Sem in tja pa naredi res kako dobro sliko, tokrat naprimer panoramo:

kako jo je sestavil, ni nikomur povsem jasno, ni nam jasno niti to ali fotke sploh pašejo skupaj, a dejstvo je, da to naredi presneto prepričljivo. In zakaj bi jaz temu oporekal?

A še nas čaka dolga pot, gremo mi naprej. Večina že v kratkih rokavih. Začetek novembra, samo da opomnim. 

Pod Ablanco, ki je na karti raje Špik, se pot začne malo bolj vzpenjati, končno!

Skušamo zgledat utrujeni, a kaj, ko smo s hojo šele začeli! Nič utrujeni, nič! 

Pogled nazaj proti Planini Konjščica kaže to presneto lepoto dneva.

Potem smo pa že čez prvi skok, Na jezercu, pred nami pa že Mali Draški vrh. Malca!

Tukaj se nad nas zvrnejo horde ljudi. Bedasto bi bilo razmišljati, da jih v takem dnevu ne bo, zato sem se že doma pripravil na ogromno obljudenost teh krajev. Kombinacija kraja, časa in vremena pač zvabi marsikoga v hribe. In, čeprav mi je ljubše biti v hribih sam, se mi zdi tako tudi prav, saj niso hribi samo zame. Če hočeš, že najdeš kaj samotnega, to nikoli ni bil problem. A danes ni bil tak dan.

Takole se je vila vrsta proti Studorskemu prevalu. Pa nisem niti vseh dobil v objektiv...

Višje kot si, več se odpira. Mali Draški vrh, Srenjski preval in desno Viševnik. Boj med soncem in senco. Hm, tamle nekje vmes jo mahnemo dol?

In že smo na Studorskem prevalu. Manca pa pokaže kam je treba it.

In Tamauček jo užge direkt v drugo smer. Na Ablanco. No, pogledat, kaj je tista mala tablica tamle gor.

Pa je to mnogo lažje narediti z današnjimi fotoaparati, vse približaš in nikamor ti ni treba plezat. Ni pa tako zanimivo, to pa je tudi res!

Začetek je strm, veliko ruševja, malce za poplezat, a nič nevarnega. Se pa VDV že kaže v ozadju, še malo pa bomo gor!

Veliko stojimo. Pa ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi razgledov. Strmimo in strmimo, še dobro, da poznam veliko, danes se tudi veliko vidi!

Smo že dovolj visoko, da se ob naši strani razbohoti Tosc. Tudi ta bo kmalu na sporedu, najbrž naslednji, ko zaideva ponovno v te kraje! 

In potem za vogalom, hop!

Ja, kaj pa je tole? Pa nekateri niti ne vedo, se vidi le vrh, nekako ni tak kot pričakovanja.

Pa ga le slikam malo bližje in ga dam pogledat vsem. O, ja, zdaj pa vedo, kaj to je, zdaj pa ni več problema s prepoznavo!

In smo že gor, na Velikem Draškem vrhu, 2240m pravijo. In razgledi so...

...jebemti, enkratni, res! Ni se dovolj navduševat, kar par kletvic mi zleti, povsem nepričakovano, v presenečenju. Ufff, ti presnet november!

Proti domačim, Kamniškim, v ospredju MDV in Viševnik ter polja pokljuških gozdov.

Proti Triglavu, ki je res tako blizu, da bi ga lahko zagrabil in ne več spustil! 

Petsto ljudi je na vrhu, a nam uspe najti svoj prostor. Za poležavat, za gledat, za poslušat, za bit.

Res enkratno. Vse poti po Zg. Krmi se vidijo. Mah, kaj, vse se vidi! Lahko bi strmel in strmel.

In iskal koče. Kredarico naprimer.

Ali pa Planiko, ta je bolj zapuščena.

Večino časa smo takole.

Ali pa takole. Zasanjani v hribe.

Še tamaučka dva prime, da morata tole bolj osebno vzet.

Na koncu, doma, prime še Google, da je treba narest en filmček o tem, treba! (To je animirani gif, bi se moral gibat.)

Ali pa vsaj kakšno sfiltrirano fotko. Mu je kar uspelo, kajne? 

Smo bili gor res kar nekaj časa, a slej ko prej se je treba poslovit. In odit. Navzdol.

Dol smo si izbrali drugo nemarkirano pot, pot, ki se spusti proti MDVju, proti markirani poti, ki gre s Studorskega prevala na MDV. Ne bomo po isti poti hodili še nazaj, ne?

Veliko počivamo, se razgledujemo in čakamo.

Na prevalu med VDV in MDV se zazremo v globino, direktno gre do Krme, zato jaz nekaj časa tulim, potem pa kar grem. Ah, te globočine!

Še zadnji pozdrav VDVju, tule smo prišli dol, nemarkirana, a prav lepa pot. 

Ne nadaljujemo proti MDVju, temveč skrenemo desno dol, kar direkt nazaj v izravnavo med prevaloma, proti Na jezercu. Ablanca je vedno višja.

Čaka nas celo malo melišča, nad katerim se navdušuje Leander. Ta je celo tako navdušen, da se skuša snemati med hojo po melišču. A ga telefon nekaj heca in se snemanje ne sproži. In kaj, mulc, naredi? Teče nazaj gor (po melišču!) in se spusti še enkrat dol.

Eh, to je ta mladost. Sem in tja mu je za zavidat. Saj pridem marsikam, ampak po melišču gor pa ne bi šel, ni šans!

Pot navzdol gre kar hitro in pri Konjščici smo prehitro. Dajmo malo počit, se malo usest, malo počakat. Nekaj motovilimo z macesni in primerjamo Kamniške z Julijskimi.

A dajmo le užit ta presnet dan!

Še pivce v nabito polnem Rudnem polju, kjer tri natakarice še v sanjah ne zmorejo vsega postrežt. Nekateri se znajo pripravit na lepo vreme in gnečo, drugi pač ne.

Vseeno nam pripadejo pivce, sokovi in stopnica. To je pa v tem prekrasnem dnevu povsem dovolj. Vsi imamo sveže spomine na razglede in na vse lepote, ki smo jih ta dan doživeli. Tole ne bo šlo tako hitro stran.

Počasi nam je šlo, v takem dnevu pač ne gre hitet, 2:50h do vrha, na vrhu smo bili kar celih 45minut, vsega skupaj pa na turi slabih šest ur. 

In še bolj podrobna karta nemarkiranih poti z vrha dol na Na jezercih.

Lahko bi še tisočkrat napisal prekrasno ali pa kaj podobnega, pa najbrž nima smisla. Saj sem že ene stokrat.

V jeseni ni poletnih mrčev, ko se nič ne vidi, dnevi so manj polni vlage, zato so razgledi čisti in jasni. In če še ni snega... je to res ena taka kombinacija za... za kaj?

Ja, za it v hribe, madonca, no!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Konec nekega obdobja

by piskec 10. marec 2016 11:48

Ah ta obdobja...

Človek je vedno žalosten, ko se nek čas konča, zaključi. Pa vendar to k sreči pomeni tudi to, da se začenja nekaj novega. Žalostno veseli priokus torej.

Čas moje rdeče-črne kape se je tako definitivno končal. Kar je precej čudno, saj sem se z njo boril vsaj pet, šest let, ko mi je bila že v začetku premajhna. Pa sem kar zdržal in jo podpiral in zavračal nove kape. Na svojo se mimogrede navežeš, še posebej potem, ko si z njo presneto zadovoljen, saj ti greje betico kje v kakšnih zoprnih zimskih razmerah. 

Ja, kar malce mi je žal za njo, res pa je, da mi je bila premajhna in sem se tega naveličal, a vseeno, veliko sva prehodila skupaj. Pa še Rajkotu je bila od nekdaj super všeč, kolikor vem.

Mogoče mi jo uspe podtaknit Tamaučku in se tako njena pot ne bo žalostno končala v kakšnem zakotnem, moljev polnem predalu za nadomestne kape.

Novo kapo je bilo nadvse težko dobit. Z nobeno namreč nisem bil zadovoljen. Stara kapa je imela notranji filc čez celo kapo, danes take ni več najti. Vse so v filcu samo še deloma, kar me malce skrbi, a upamo, da bo.

Torej...

Po novem na moji betici zdaj kraljuje povsem nova kapa! Upam, da me bo grela prav tako kot njena predhodnica in da bova postala tesna prijatelja! To si zdaj - končno! - lahko potisnem čez oči in ušesa, če le hočem!

Ni ga čez ta pravo kapo!

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP