Petnajst ur hoste!

by piskec 6. april 2018 10:00

Par let sem tole le gledal in sline cedil, v 2016 sva že skoraj šla, a sva se zbala, v 2017 sem imel pa vsega dovolj, tole je vsekakor treba probat, dokler lahko še hodim!

Tudi Helena je bila za - v svojem programu 50za50 je nadvse pogumna in ji zato lahko podtaknem tudi kakšne daljše pohode, ki se jih drugače otepa - kar je bil tisti jeziček na tehtnici, da sva se že marca kar lepo prijavila - na Vzdržljivostni pohod po medvedovih stopinjah

Greva v kočevske gozdove, prehodit jih podolgem in počez! Oujea!

Ko sva si hotela zrihtat spanje v Kočevju, je bilo seveda že vse zasedeno, že dolgo vnaprej. Vsi, ki so že kdaj šli na ta pohod, so točno vedeli, kaj in kako, še posebej to, kdaj moraš že rezervirat. Tako sva midva potem vzela CŠOD v Kočevju, sicer kar nekaj stran od dogajanja, a ker bova prespala po dogodku, ne pa pred dogodkom, bi to še nekako šlo.

Vstala sva že - kdo ve, kdaj... a sva sploh šla spat? Do Kočevja je šlo ob taki zgodnji uri precej težko, prometa k sreči ni bilo, le midva in še par norcev z istim ciljem. Smo vozili lepo počasi en za drugim v koloni, vsi na avtopilotu, če bi prvi zapeljal s ceste, bi šli vsi ostali direkt za njim... 

Malo pred pol peto zjutraj sva bila že na startu, opremljena. Načrtovala sva približno petnajst ur hoje, dolga bo torej! Še kartončki, vrečke in gremoooooo!

Tja nekam v temo!

V temi nam je kar šlo, polno lučk povsod, ne moreš se zgubit, tudi če bi se potrudil. Nekaj pred šesto pa se je začelo danit.

To so bili pravzaprav najtežji časi, zaspanost te v prebujanju dneva prav fino prime. Še vedno nas je veliko na kupu, kolone povsod.

Ob pol osmih zjutraj je bilo še fino hladno, a se je že kazalo, da bo dan prekrasen, sončen in najbrž tudi precej vroč!

Že prva kontrolna točka je bila presenečenje, peklo se je na veliko, pivo se je točilo! O, ko bi tole bilo kje proti koncu, oooooooo! Kaj boš s pivom in čevapi malo čez osem, pred tabo pa še dvanajst ur hoje? Je bilo pa veselje videti domačine s svojo zagnanostjo in gostoljubnostjo. Mi smo bili le trenutni gosti v njihovih hostah...

Niso pa samo hoste, da se ne bomo narobe razumel! Sem in tja pogledaš ven na kak travnik in takrat je še lepše! (C) organizator.

Pred začetkom vzpona na Veliki Rog nas navdušen in predan domačin, za katerega se izkaže, da je celo idejni vodja pohoda, Tone Prelesnik, iz avta postreže s kavico in piškotki. Ravno prav nama da energije za vzpon! Malo poklepetamo, a na žalost veliko časa za klepet ni!  

Na pobočjih malo višje se najde še kakšna zaplata snega, hrane za medvede pa kolikor hočeš!

Midva čemaža tokrat ne nabirava, je treba pridno nabirat kilometre, še veliko jih je pred nama! (C) organizator!

Na vrhu sva malce zmatrana, vzpon je kar lušten. Ura je šele 11h, za nama je že šest ur in pol hoda. Čisto dobro (še) zgledava!

Na stolp se nama ne da, je tudi preveč ljudi.

Razgledi sicer so, a večinoma je povsod gozd. Zelen, rjav, zimzelen, v prebujanju, skratna barven!

Pri Žagi Rog imamo malico, dobim nekaj zelenjavnega, Helena nek golaž, malce hecno, a čisto dovolj dobro. Pozna pa se, da je letos pohodnikov štirikrat več kot prejšnja leta, organizacija, ki je sicer povsod zgledna, tule malce šepa, vse se odvija pre-počasi,  količina pohodnikov jih je presenetila. Je za razumet, sicer pa: saj se nama ne mudi, ni res? Važno, da imajo pivo!

Na startu sva oddala tudi vrečo s stvarmi, kar nama zdaj presneto prav pride. Vsaj jaz se čisto preoblečem, na travniku naredim cel kaos. Dobre pol ure počitka nato mine, kot bi mignil!

Ampak... ampak... k sreči človek v tistem ne razmišlja preveč, a če pa bi... pa ne vem, če bi šel še naprej. Tule je bilo za nama namreč slabih osem ur hoje, midva pa na polovici! Še enkrat toliko, še enkrat toliko!

Uau. Res, k sreči človek včasih ne razmišlja. To pomaga.

Potem sledi najlepši, a tudi tehnično najtežji del poti, ko moraš kar naprej nekaj prestopati, preskakovati, noge pa so že težke in nočejo sodelovat v polnem smislu. Je pa pragozd prekrasen, divji, nepospravljen. Točno tak, kot ga imam rad!

Na naslednji točki si že kar hudo želim piva,

a je na voljo le voda. Pa še s to so same težave!

Prvič, odkar imam kamelo za pit, jo odprem s tistim velikim gumbom - da bom lažje vodo noter nalil. Ok, vse gre v redu, nalijem, pospravim, malo pogledava, kam naprej, potem pa hočeva it. Pa se meni nekaj pocedi direkt čez rit. Kaj, hudiča?

Ja, seveda, nekdo (hudobni ljudje!) potem tistega velikega gumba ni dobro zaprl, nahrbtnik vrgel po tleh, da je ležal z glavo navzdol in vsa voda, ki sem jo prej veselo nalil, je šla ven... iz kamele v nahrbtnik. Čez nogavice in čez vso robo za preobleč. In še po moji riti dol za dodatek. Zakaj torej nosim karkoli s seboj, če je potem itak mokro?! Ojej, ojej, pa sem ga le uspel pihniti! 

A pot pred nama je še dolga, kdo ve, kaj se lahko še vse zgodi!

Tako sem moral opletati z rezervnimi nogavicami na nahrbtniku. Skoraj siguren sem bil, da jih bom še potreboval. Z mokrimi pa bi naredil samo eno veliko štalo in mega žulje.

Po Rajhenavu pride na vrsto še en del pragozda. Ta je povsem drugačen, kot tisti prej. Sploh se oblike gozda precej spreminjajo, čeprav je povsod več ali manj kraški svet, pa je oblika gozda kar naprej drugačna. Ali pa se nama že malo meša. Kdo bi vedel.

Na zadnji kontrolni točki pa pivo res že pogrešam. Voda je sicer ok, ampak za pivo bi pa... o, ja, kdor ga bo prodajal tule naslednjič, bo sigurno dobro zaslužil!

Kočevskemu županu gre tudi super.

Potem se dogodki poti počasi zlivajo eni v druge, razmišljanje malo otopi, večkrat si že odklopljen, noge pa se prestavljajo same. V zadnji vasi, ko je že cesta, se ti zdi, da si že blizu konca, a nisi povsem siguren. Nekateri obupajo in kličejo avte, nekatere odpeljejo na cilj.

Midva se pa ne dava, že vnaprej vem, da se bosta zadnji dve uri vlekli bolj kot prej celotna pot. Tako pač je, vedno.

In se res. Zadnji dve uri se vlečeta ko čigumi. Ooooh, vsega imaš že dovolj, tudi pogovarjanja. Ljudi je sicer mnogo manj kot v začetku, a še vedno hodimo več ali manj v skupinah. Le da smo tokrat vsi tiho, redki so, ki še čebljajo kaj drugega kot: a je še daleč?

A sončni zahod je vedno v veselje!

Še bolj pa zato, ker dobro veva, da sva po času že zelo blizu cilja!

Mene pa ravno tiste zadnje pol ure nekaj začne srbeti na peti, zato si raje v zadnjih kilometrih preobujem nogavice. Hude žulje lahko dobiš mimogrede, v desetih minutah. Izkaže se, da sem imel prav, sveže nogavice - k sreči so se tiste mokre, viseče čez nahrbtnik le posušile - pridejo nadvse prav. 

Zadnje kilometre se seveda nihče več ne zaustavlja, nihče namreč ni več stoprocentno prepričan, da bi lahko še shodil, ko bi se enkrat zaustavil... Zato jo Helena med mojim preobuvanjem odbrzi naprej, jaz pa moram za nameček na koncu še odteči tisti zadnji kilometer. In to brez kakršnihkoli težav! Opa.

Naju je pa na koncu seveda eno veliko veselje, eno veliko navdušenje, kakšno solzico sem in tja je težko skriti,

in vsekakor en velik ponos! Medveda sva obrnila! Uau! 

Sicer počasi, bruto petnajst ur hoje, a vseeno. Dokazala sva si, tudi petnajst ur lahko hodiva in to brez večjih težav. Tudi preko gozdov!

Točno po planu, kot ura!

Takoj sva se odpeljala v najin CŠOD,

spodaj so imeli osnovnošolci svojo zabavo, midva pa celo nadstropje le zase. Tuš in preoblačenje že dolgo nista tako pasala.

Sva se pa morala vrniti nazaj na lokacijo na večerjo in še na kakšno pivce, ki se mi je zdaj že kar prikazovalo pred očmi. Pomanjkanje mineralov je precej huda stvar!

Ob večerji sva nato klepetala še s pohodniki - sotrpini, iz vseh je seveda velo ogromno navdušenja in ponosa. Skupaj smo tako premlevali vse težave in tegobe poti, kolikor se jih potem v valu navdušenja lahko sploh še spomniš. Več ali manj je vse zabrisano, je hoje kar precej, hoste pa še več! Hosta vseh host!

63 km je že nekaj na kar si lahko ponosen, ni res? Če pa to narediš še brez večjih težav, na koncu celo v lahnem drncu... potem pa sploh. Leto 2017 se je precej dobro začelo, zato se je lahko tudi nadaljevalo dobro, kilometri v nogah naredijo svoje. In še en aspekt dovolj kilometrov v nogah je, ki ga večkrat zanemarjamo - vsak naslednji km je lažji! Mnogo lažji! Saj se da tudi brez kilometrov, a vsi vemo, kako je potem tri dni ležat kje v postelji in se sestavljat. Z veliko kmji v nogah pa vse to odpade, naslednji dan si kot ptičica.

No, kot ptičica... ja, da bi raje letel. Ne, ne ni bilo prav hudo, noge sva pa seveda čutila in kakšen dan počitka bi nama vsekakor prav prišel. Pa sva izkoristila nedeljo.

V CŠODu so nama dali še prav super zajtrk (za spanje z zajtrkom sva oba dala le 33,10€), v celoti pa se mi je CŠOD Jurček nadvse priljubil in od takrat kar naprej težim, da greva v kak CŠOD. Heh.

Imela sva celo nedeljski plan, kako bova potem z avtom malo obredla kraje, kjer smo hodili, si malo popredstavljala, kako in kaj, a vreme ni hotelo sodelovat. Še pri jezeru je bilo bolj bogo, malce višje pa je bilo vse v oblakih. S takim pa nimaš potem kaj.

Sva se ustavila le v Ribnici, mislim, da sploh prvič, pa še to bolj zaradi pekarne. Naju je že spet prav hudo pestila lakota. 

Kaj veliko pa nisva hodila in si ogledovala. Saj to je za razumet, ne?

Lesena značka pohoda se še danes ponosno vrti v avtu, priznanja pa so na častnem mestu! Ponosna! 

To bi pa čisto lahko bila najina uradna fotografija! (C) organizator! Taka sva bila na tem pohodu - zadovoljna. Od začetka pa tja do - res da zmatranega, a vseeno zadovoljnega - konca!

Za naslednje leto - 2018, je bil namen dober, hotel sem iti še enkrat, skrajšat vse skupaj na dvanajst ur, a sta bolezen v januarju in presneto dolga zima vse pokvarila. Brez kilometrov v nogah pa: kako sem že tamle, malo višje, rekel?

Mogoče potem v naslednjem letu, 2019? Na dvanajst ur? Pa pivo v nahrbtniku s sabo?

Medveda nisva srečala, kako pa bi ga le, ob vseh tistih množicah! Se pa nisva zaradi tega prav nič sekirala, ker veva, kako pravijo domačini: "ne sekiraj se, če nisi videl medveda, prav gotovo je on videl tebe!"

 

Aprilska dela

by piskec 30. marec 2018 12:04

Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet  dol. 

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Tags: ,

markacisti

Dolga do Štanjela!

by piskec 22. marec 2018 12:01

Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Greva oba na sestanek!

by piskec 21. marec 2018 13:56

Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Sabotin

by piskec 7. marec 2018 15:06

Pohod na Sabotin v začetku aprila 2017 je bil spet eden tistih z dolgimi kraticami: VGN MDO KBB PZS, kar je za neposvečene čista fantastika.

Varuhi gorske narave pri Kamniško Bistriškem meddruštvenem območju Planinske zveze Slovenije so ponovno organizirali izlet, pohod. Helena pri tem z veseljem sodeluje, čeprav sam MDO veselo meče polena pod noge. Zaradi takih težav bo to na žalost eden zadnjih takih pohodov, kljub temu, da zberemo kar nekaj zadovoljnih ljudi preko vseh društev našega področja, kar je kar lep uspeh. A težav je preveč, nekateri interesi vlečejo povsem v drugo smer, namesto, da bi skupaj kaj naredili.

Eh. Običajna praksa torej.

Ampak tokrat so organizatorji vseeno uspeli vse skupaj lepo spraviti pod streho. Dva avtobusa pohodnikov sploh ni malo!

Začeli smo po dolgi vožnji v Solkanu, pri pokopališču, malo pred mostom. Da smo lahko gledali dol, kam se mečejo tisti norci.

Pogled na želežniški most. Res je neprimerno lepši.

Nekaj ceste nam ni ušlo, a smo na drugem ovinku kar lepo zagrizli v klanec. V kar spodoben klanec!

Nekdo mora biti tudi metla in paziti na vse, ki hodijo počasi.

Ker vemo, kako gre - enim gre vse prepočasi, drugim vse prehitro. To bi moralo biti pravzaprav razumljivo vsem, se pa presenetljivo izkaže, da jih veliko tega preprosto ne razume in se kar naprej pritožujejo. Prehitro. Prepočasi. Dejmo čakat, mi je vroče Ne čakat, bom zmrznil. Ahhhh!

Nemogoče je biti prav z vsakim celo pot.

Čez ovinek spet direkt v hrib. Po stopnicah!

Kolegi markacisti se dobro znajdejo.

Pa smo že pri napisu Tito. Malca!

Tu imamo že svojega vodnika, ki nam je poln energije razložil prav vse, kar se tiče Sabotina. Super!

Jaz sem tovoril "ta velik" fotoaparat s seboj in sem moral malo naokoli poslikat.

Je pa bilo kar nekaj predavanj, kar nam je prišlo zelo prav, saj je povsod nekaj. Pa cerkvice, pa utrdbe, pa rovi, pa... 

Lepo obnovljene ruševine Sv. Valentina.

Na primorskem je bilo že vse zeleno, pomlad v deželi!

Večino časa smo hodili kar lepo ob/po meji,

pretaknili smo kar nekaj kotičkov, predorov, kavern,

naredili kakšno bedno, z vso navlako težko uravnotežljivo lastovko, ko je ravno toliko primernih kamnov tam naokrog,

se na koncu zapodili še na kosilo in kakšno pivce v planinski dom in to je bilo to.

Pohoda sicer ni bilo veliko, a velike skupine se obnašajo drugače, čas gre hitro naokrog. V vsakem primeru gre cel dan, res pa je, da je bilo vožnje kar veliko.

Veliko pa smo videli in tudi veliko izvedeli. Pa še družba je bila super!

Vsekakor mi bo ostal v lepem spominu!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Na Sedlo je treba it!

by piskec 6. marec 2018 10:48

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

MEGL liga

by piskec 5. marec 2018 10:00

V Budimpešto peljem rad, vedno se imamo super. Tokrat je bilo 11.3.2017.

Najbolj je zanimiva hrana, počasi se tudi kuhinja navaja tudi na vegetarijance, sicer na svoj način, a vseeno, napredek je očiten.

Enkrat sva v Budimpešti naročila vegi jufko. Vse je bilo ok, le najprej je pripravljalec testo podmazal in pogrel kar na mesu za kebab. Jah, kaj češ mu reč... Meni pa so v menzi makarone z mesno omako lepo precedili - evo, brez mesa. In to s takim navdušenjem, da jim je uspelo narediti "vegetarijansko" jed, da nisem mogel zavrniti. Pa tudi, če bi hotel, itak se ne bi mogli sporazumet, kaj je s tem narobe. A zanimivo, take stvari me sploh ne motijo, ljudje so pripravljeni pomagat, da pa naredijo malce drugače, pa mi je nadvse zanimivo.

Tokrat smo imeli telovadnico drugje kot prejšnjič, pravzaprav kar blizu šole, precej daleč pa od centra. Kam daleč nisem mogel, malce sem šel naokoli, našel en trgovski center, naredil en krog, kaj več pa ne. Se vsaj malo sprehodil.

Sem raje slikal fante, čeprav v tistih svetlobnih pogojih to nikakor ne gre.

Dobri so fantje, dobri! Čestitke!

O, ja, najbrž bomo šli še. Vsakič jih sicer ne morem peljat, poleti sem preveč zaseden, pozimi pa gre to lažje.

Tags: , ,

po svetu

Po Robu in pod Robom

by piskec 21. februar 2018 09:39

Na vse sva mislila, na vse! Da ne bi bilo slučajno spet snega! Da bo lepo vreme! Da ne bo dežja. Da bo prijetno, lepo! Da imava čas cel dan in da naju nihče ne bo motil.

Na vse, skratka!

No... razen na burjo. Na burjo!

Pametnjakoviča.

Pa ravno na burjo... tega sploh nisva pogledala. In kar naenkrat, že na avtocesti, se pojavi znak, da pa je cesta zaprta za hladilnike in ponjave. Kaj? Kako? Zakaj neki pa? Kakšna burja neki? Od kje? Saj je tudi na celini lepo, sončno, povsod je lepo vreme, zakaj neki bi morala biti pa na vipavskem burja? To se je nekdo zmotil, to naju samo nekdo heca!

Prosim? Lepo prosim?

Pa nama je skoraj vrata od avta odtrgalo, ko sva se ustavila v Ajdovščini na kavi. Ojej.

Ojej na kvadrat! Na vse sva mislila, razen na burjo! Super, pa ravno na Rob greva, točno tja, kjer tudi, če nikjer drugod ni burje, jo je tam vsaj malo, pa ravno na Rob!

Mene je Rob privlačil že dolgo časa, lahko bi rekel, da že od nekdaj. Vedno, ko sem se vozil mimo, sem pogledoval gor in se spraševal, kaj neki tam je in kako bi bilo fino tole namišljeno črto prehodit. Enkrat, dolgo, dolgo nazaj, sem se s taborniki pod Robom tudi nekaj orientiral in nato nadaljeval (ves polomljen od celodnevne hoje) na koncert v Gorico. Takrat je Rob pri meni tudi dobil neko drugo razsežnost, skupaj z neugnano mladostjo in z njeno sentimentalno oddaljenostjo od današnjega časa.

Do konca naju je zacopral Bojan in tisti prekrasen večer, ko smo strmeli v daljave Vipavske doline.

In potem zori, zori in zori, dokler pač ne dozori. Kljub burji in nespametnim odločitvam.

Dozorelo je torej 25. marca 2017 in dan je bil - kljub burji - že v začetku presneto lep. K sreči je Col malce umaknjen in naju ni že takoj odpihnilo. Tako nama ni pobralo vsega veselja že na začetku!

Ker plan je bil precej obsežen, namenila sva se namreč prehodit cel Rob, do Predmeje, pa še do avta nazaj bi nekako morala prit, ne? Po kakšni spodnji poti bova šla, sem doma razmišljal, gledal karte, nekaj našel, a ne čisto do potankosti. Tako, da sva se odpravila kar malce v neznano, kar pa naju ni prav nič skrbelo. Zanimivo, kako je vse skupaj bolj enostavno, ko imaš enkrat nekaj več kilometrine v nogah in ti ni problem hodit. Kako bova pa prišla potem nazaj gor do Cola? Aja, peš? Ok, zakaj pa ne. Pejva!

In sva, po malce ceste, začela!

Po Malem grebenu

mimo kipeče pomladi

še na Veliki greben

in strmo direktno na Kovk, kjer naju je odpihnilo. No, ne čisto. Sva se kar dobro držala, k sreči ni bilo prav mrzlo.

Pihalo je že, pihalo, a naju kar nekako ni motilo! Je že bil lep dan, obetal pa je še mnogo več in to se pozna!

Vzletišče na Kovku je zgledno urejeno, odskočišče, klopce, info table. Takole skočiš v globino! Prav zame.

Ni čudno, da je vzletišče tule. Precej dobro je vleklo.

Tudi drevesa morajo preživet na hecne načine.

Malo si na robu, malo za robom, veliko pa ob robu.

Sem in tja se lahko umakneš malce navzdol, do kakšne klopce, kapelice in si malce odpočiješ od pihanja okoli ušes.

Tako nama ni bilo prav nič dolgčas, čeprav je pot presneto dolga. Če že niso bila polja žafranov, nekje vijoličnih, drugje belih,

je bilo pa kakšno zanimivo kužno znamenje s štirimi jezdeci apokalipse, ki je že večkrat prišla,

ali pa kakšen znak, ki jih je tu naokrog polno. Vsepovsod same poti. Sva že za Črnimi stenami.

Pogledujeva proti Sinjem vrhu, a naju ne premami. No, ni tako daleč, a ovinka se nama res ne da delat. Je treba kaj pustit za naslednjič, ni res?!

Poti je polno, markacij še več, Pot po Angelski Gori pa je najbolj označena in kar naprej te gleda tisto oko... Vsaj meni se zdi oko.

Potem se pa že začneva spraševat kje neki je to okno, da ga ja ne bova zgrešila? Pa se ga k sreči ne da, gre pot prav mimo.

Otliško okno!

Nato jo veselo mahneva naprej in prideva že do razpotja, 

ko mene prešine, da sva najbrž zgrešila polža! O, to je pa treba najt, kar lepo nazaj bo treba! Prav daleč še nisva prišla, sem se še pravi čas spomnil.

Polža sva seveda našla.

Se malo povezala v svet, ker ga je treba včasih tudi čutit.

Nato pa na Otlici malo posedela, občudovala Čaven.

Se tam blizu spet malo skrila pred burjo, čeprav je ta že kar pojemala in šla pogledat, kaj neki imajo tu in kam gre ta pot. Čim več je namreč treba pretaknit.

Burja se je umikala, sonce je začelo pripekat, žafrani so povsem podivjali in sem in tja kar nisi vedel, kje sploh lahko hodiš!

Potem pa sva bila kar naenkrat na Predmeji! No, kar naenkrat... slabih pet ur, 4:55h, toliko o naenkrat. Tako se samo reče, ane!

Malcaaaaaaaaaa!

S Predmeje sva zavila po lepi potki, rimski ali novejši, francoski? 

Cesti se nisva mogla povsem izognit, nekaj časa je bilo treba po njej, a sva tudi tam našla kaj zanimivega.

Iskala sva Otliško okno od spodaj in ga tudi našla, tako da zdaj vsaj veva kje je tudi, ko se voziva po cesti!

Nama pa dolga pot in vročina nista prav nič škodili. Kje pa! Še vesela sva bila prekrasne prebujajoče se narave in prečudovitega dneva!

A nisva bila navdušena samo midva! Tudi gamsa sta bila! No, tega si pa res nisva mislila, da bova videla gamse na Vipavskem. Ha!

Pot do Otliškega okna, skoraj sigurno bova tule kdaj koga peljala, najbrž pohodnike PDD. Zato si je treba strateške točke zapomnit, jih poslikat.

Potem pa prideva do izvira Hublja, kjer noben od naju še ni bil. In bila sva prijetno presenečena, prelepo! Večkrat ga vidim na slikah, ko divja v povodnji, kot pa takole, umirjenega, pozidano obzidanega. Stene nad njim pa so tudi prav lepe, povsod okrog polno ljudi.

O, tisto pivce - hm, ali sta bila dva? - v tisti vročini je padlo na presneto plodna tla. Po ceni 2.2€ - ko si enkrat navajen, da ti v hribih navijejo na 3+€ to ni bilo prav težko.

Nadaljevati sva morala nad Ajdovščino kar malo za nosom, kar sicer ni bilo težko, težko pa je bilo izbrat eno od milijona poti. Tisto pravilno. 

Povsod so bile, levo, desno, gor in dol so peljale. Kdo to vse prehodi, madonca?! Sprehajalci psov?!

In, ja, seveda, na koncu sva prišla do ceste na Col. Kot predvideno. 

Bova pa šla po cesti, kaj pa 'čva, drugje najbrž sploh ne moreš. Bova probala štopat.

O, ja, planinski prijatelji so povsod! Ta drug avto je ustavil, seveda pohodnica, ki naju je potem prijazno zapeljala direkt do avta. Vse kaže, da se štopat čisto lepo splača in pohodniške palice celo precej pomagajo. Vsak pohodnik ti bo ustavil! Toliko smo si imeli za povedat o različnih turah, da je bila pot do Cola seveda precej prekratka.

Najin Rob sva tako zaključila, kar nekaj se je nabralo, 27 km, 1300 višincev, 8:50h. Prekrasnih devet ur, prekrasnih! Res lepi konci, ki so bili v prebujanju pomladi še toliko bolj začinjeni.

Z velikim veseljem bom vedno pogledoval proti Robu, ko se bom tu vozil mimo!

Naju so pa pozni sončni žarki premamili še k obujanju poti pri gostilni Tratnik na Colu, kjer sva lahko še posedela zunaj in nekaj malega pojedla. Pravzaprav je Heleno premamil zajček in tako naju je za slabih dvajset evrov še kako urico na terasi počasi božalo zahajajoče sonce.

Burje že dolgo ni bilo več.

P.S.

Domov sva šla seveda čez Črni vrh in mimo Godoviča in Hoterdščice, kjer sva gledala za hišo, ki sva si jo enkrat ogledovala, a drugič morava raje zavit čez Podkraj in Kalce!

Tags: , , , , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS