Deset (10) let!

by piskec 19. avgust 2014 15:26

Tokrat s klicajem!

Deset let morda zdaj najprej v spomin, potem pa še v opomin.

Zdržal sem celo dolgo desetletje. Že samo to mi je v veselje. Kaj so šele vse zgodbe, sicer jih je vedno manj, a zato so vedno daljše, z vedno več slikami!

Podkleteno Nebo je še vedno Nekje Tam Vmes, na Poti od Sebe in Nazaj. Desetletje dolgo popotovanje in nič ne kaže, da se bo kmalu končalo. Saj se tudi ne more, ko pa ni začetka, ne konca, le vmesne pozicije lastnih razmišljanj nekje na osamljenih poteh okoliškega hribovja.

Vse najboljše!

Statistika še vedno temelji na Radotovih številkah: 1696 + letos 64 = 1760 prispevkov, slik pa krepko čez... hmm, ko sem našel pravilen folder, kamor se shranjujejo slike, jih je še mnogo več, kot sem si predstavljal: natanko 6493. Ali pa to ni tako natanko, kdo ve, kje se skriva še kak folder... O obisku pa ne smem, saj vemo, pod pet je treba anonimizirat, drugače so posamezniki določljivi.

Skratka, slik in prispevkov je veliko. To je to.

Še posebno, če bi k blogu priklopil še vse najine slike Dogodivščin v času - moje in Helenine. Huh, to pa je že kar zbirka!

Za desetletno nagrado sem si podaril večje slike na blogu, grem od 448 na 640 pik, to je kar 43% povečanje! Nekaj časa bo že zdržalo, kakih deset let. Dolgotrajne stvari pač morajo biti malo konzervativne v svoji formi. 

Bistvo ostaja isto, skozi lastna opažanja skušam kaj povedat, kar mi sem in tja morda uspe, večkrat pa ne. Nekaterim kaj pove, nekaterim ne, tako nekako se mi dogaja tudi skozi življenje. Ni pomembno komu, za kaj in zakaj pišem, bolj je pomembno, da pišem. Vsaj prvo desetletje je bilo tako. 

Začel sem namreč pisat s tole sliko

in pripisom: Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim bolj težil.

Kaj pa prinese drugo desetletje? Nimam pojma. Vem le to, da bo spet presneto zanimivo!

Se Ni Za Bat.

Tags: , ,

blogi | osebno

Košuta

by piskec 12. avgust 2014 15:38

Ko gre zadnje čase vse na K - Kalški greben, Kamniško sedlo, pa naj gre še Košuta v ta koš.

Nisva nič zbirala po imenu, je prišlo kar samo od sebe in to 13.7. Ker se po grebenu Košute sploh še nikoli nisva sprehajala, bi lahko tokrat rekla: končno! 

Sva si pa na žalost izbrala precej neugoden dan. Vremensko in počutenjsko. Ha, počutenjsko... to se pa ne sliši dobro. Kar pa je čisto prav, ker sva se počutila natančno tako.

Pravzaprav je vse sililo k tlom. Oblaki, dež, nekaj je rosilo, nisi vedel ali se bo vlilo ali ti bodo oblaki padli na glavo. Skratka, precej bljaki, sploh ne za v hribe.

Parkirala sva precej pod Matizovcem, na parkirišču. Recimo, da smo dobri in da jim nočemo delat gužve, prahu in še česa. Meni je vseeno, tako ali tako raje izbiram daljša izhodišča.

Tik pod kmetijo nato srečava tako lepo potko... krasno, kot iz kakšne pravljice! Prelepa je, da se ne bi vprašal: le kam vodi? In jo tudi preizkusil...

Prekrasno, a gre le do vikenda, zato narediva petdeset korakov po travi.

Vmes slikava še

a naju že ulovi ostro oko starega Matizovca. V parih sekundah, ko ne moreva kar izparet čez njegovo travico, ki jo tako nemarno tacava, je že na tisoč obratih, sploh v dretju. V dretju kletvic.

No, stari se je tako grdo drl na naju, da sem bil čisto paf. Sem razmišljal o dolenjcih, ki te povsod vabijo v zidanice, pa čeprav te ne poznajo in tudi, če plezaš čez njihove ograje... Na gorenjskem pa vsa slast kletvic in razblinjene podobe prijaznih prebivalcev. Bljaki, ravno tako kot vreme.

Se sprašujem ali je siten že po naravi ali smo krivi mi, vsa ta neskončna vrsta obiskovalcev Kofc?

Matizovec se mi je tako presneto zameril. Upam, da bo letos še več deževalo in da bo moral tisto svojo travico še stokrat kosit. Eto!

Mimo Kofc sva padla, nisva se nič ustavljala, da naju slučajno ne bi premamila toplina doma

videla vsaj srno/srnjaka nekje v daljavi

nato pa več ali manj počivala. Ni nama šlo. Vse preveč je pritiskalo navzdol. Kvišku se sploh ni dalo.

Prišla sva sicer do roba grebena, ampak kaj več od tega ni bilo - pogled na drugo stran je bil nekako razmazan:

tabli sta cingljali v vetru

tako, da ni bilo druge, kot da slikava razmere

in se pobereva dol. Čemu bi rinila še naprej?

Sicer pa tudi od spodaj ni bilo prav nič razgleda.

Imajo pa v koči na Kofcah lepo poskrbljeno za otroke! Zelo luštno!

Tokrat se toplini doma nisva upirala, naredila sva svoj doprinos kot turista, nato pa počasi krenila navzdol.

Je pa potrebno pripomnit, da pot ni prav nič lepa. Vsekakor je mnogo, mnogo, mnogo, mnogo (+3x mnogo) lepše v snegu, zdaj poleti je vse skupaj en razrit kolovoz...

Mimo Matizovca nama uspe priti ne da bi naju kdo napadel. Ne stopiva na travo, nisva nora.

Ko pa sva ravno pri parkirišču, se razjasni nebo in pokaže se Veliki vrh!

A še preden se uspem ponovno razburiti, se spet vse pokrije, zakrije in izgine v oblakih. Ok, še dobro...

Greben je torej z najine strani načet, naslednjič pa kaj več ali po kakšni drugi poti, najbrž se bova kmetiji M izognila. Še dobro, da sva sploh kam šla, glede na vreme bi bilo pričakovati, da bi se raje izležavala kje na kavču v zavetju doma...

Kmetiji Matizovec se iskreno opravičujem, ker sva tacala po lepo pokošeni travi, se zavedam, da nimam kaj hodit po tujih travnikih. Priznam, da je bila napaka. Bi pa za izrečene kletvice in vso civilizacijsko nezrelost gospodarja pričakoval opravičilo tudi v obratni smeri!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 5. avgust 2014 16:26

Skoraj vsako leto spišem kako zgodbo o Kamniškem sedlu.

Zakaj je ne bi torej tudi letos?

Sploh zato, ker sva bila letos tako presneto pozna. Šele sredi junija sva se prvič odpravila tja gor, kar je kar mala nesramnost. Tolikokrat ga gledava in še vedno občudujeva, čemu potem toliko čakanja?

Vikend je bil bolj tako, vreme tudi, torej se nama niti ni mudilo in sva šla lahko malce pozneje in ni bilo treba navsezgodaj vstajat.

Ampak nekaj sprememb na poti pa je tokrat bilo. Spodaj najprej vse podrto od žledu, više gori pa kar neka poseka, vse podrto, posekano, izsekano. Zgleda res premalo hodiva tule, hej! 

Fotko zgoraj sem naredil samo zato, da bom potem doma pogledal kje gredo žice od tovorne žičnice. Nekje tam namreč so. Ampak vidi se jih pa seveda ne. Tudi, če povečaš sliko do največje ločljivosti. Čudno, pa sem mislil, da se bo videlo...

Vmes, tam pri prečenju, je bil pred kratkim še nek manjši podor, polno skal naokrog, nekatere izmed njih pa so si našle prav super mesta za končat svoje valjenje!

In ti se ravno lepo sprehajaš po potki... in takile projektili začnejo letat naokrog, a? O, dobra nočna mora bi bila tole!

Povsod je vse podrto, letos je bilo res bolj težko leto za hosto. Nad Klinom spet - spet - vse podrto. Kar naprej podira, pa sneg, pa veter, pa... Še lovska koča se celo zdaj vidi na nasprotni strani!

 

Potem sva bila pa hitro gor. No, ne tako hitro, vsako leto sva malce počasnejša, nama pa zato hitreje mine, se nama vedno manj mudi.

Nato sva se še malo sprehajala po robu in občudovala stene, vrhove in se čudila količini snega. 

Kje je grapa za spust s Kotličev in zakaj je še vedno toliko snega do vstopa za Sedlo?

Na Sedlu je velikokrat polno planinskih močeradov, sploh, če je kje v bližini dež. Mene je vedno impresioniralo kako - hudirja - se te male živalce sploh najdejo med seboj v vseh tistih širnih planjavah? Tokrat sva srečala dva primerka, ki se pri svojem opravilu prav nič nista pustila motit. Vrsto je treba nadaljevat, s čimer sva se strinjala tudi midva in ju pustila, da v miru opravita. Če sta sploh ohranjala vrsto, kaj se pa midva spoznava na salamandre...

Še obvezen skok v Bistrico, da ti malo žile potegne skupaj in to je to od Kamniškega sedla. Šlapice so postale del obvezne opreme za vsak izlet.

Čeprav je že zlajnano tole Sedlo in kljub temu, da sva tam gori bila že n-krat, pa sem vseeno še vedno žalosten, da tja gor ne grem večkrat. 

Kakorkoli obrneš, gor je vedno super bit! Vedno.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kalški greben

by piskec 1. avgust 2014 16:45

Malo preveč sem že pisal o morju, je treba hitro spet nazaj med hribe.

Tokrat sva šla 20.7. na Kalški greben. Edini napovedani sončni dan daleč naokrog. Pa še nedelja povrhu!

Seveda sem pričakoval, da bo po hribih približno en milijon obiskovalcev, zato je bilo presneto težko najti zadovoljivo turo. Med (preveč) ljudi se nama nikoli ne hodi. Kam torej? Kam, kjer ne bo skoraj nikogar, kjer bova sama? Kaj težkega, kaj zoprnega, kaj dooolgega?

Mogoče pa kaj neoznačenega, to zmanjša obiskovalce vsaj za 60%!

Kalška gora od Žagane peči, torej! To si že dolgo želim odkrit in jo prehodit. Upajva, da ne bo preveč ljudi, bova šla še zgodaj, zaradi ljudi in zaradi vročine. To bo to!

Torej čimprej, še v temi! No, skoraj temi, nekaj čez peto je že kar svetlo, le za fotoaparat je še čista tema, je moral uporabljati flash.

Pot do lovske koče se izkaže za krasno speljano, lepo, mehko, strmo, a pri tem poznavalsko umirjeno, ki z veseljem odkriva in izkorišča vse gradnike pokrajine. 

Pri lovski koči se ravno pokaže sončni vzhod.

Barve bronastega gozda rjovijo na podlagi svežega modrega neba, vse je noro in kot vedno se česa takega ne da spravit v tuzemsko slikovno škatlo. Le oči si barvajo svoje barve in zavračajo približke.

Res, čista poezija ob šesti uri zjutraj.

Na drugi strani pa banalna stvarnost - vroče je kot v loncu. Ob šestih sva že čisto premočena, a to opaziva šele, ko pot mimo naju pripelje še enega obiskovalca samotnih poti. Kar teče od njega, kot da bi se ravnokar kopal v bazenu. Se mu čudiva, ne opaziva pa, da sva sama v popolnoma enakem položaju, premočena do kože, polna kapljic! Več kot vroče, kaj bo šele, ko bo sonce?!

Še malo in že smo iz gozda, pred nama pa se že riše greben med Kalško goro in Kalškim grebenom - tamle nekje bova čez kako uro, dve! Ravno tamle na sredini bi morala biti nekje strah vzbujajoča Škrbina! 

Opazujem malo za starimi potmi - kje neki se je šlo včasih na Kalški greben in ali lahko še kje drugje prideš gor na greben, ne samo po markirani poti, ki gre precej v desno, naokrog.

Se pa tu prepleta kar nekaj poti. Lovske, markirane, neoznačene, stečine, pa potem še vse tiste, ki so bile nekomu všeč. In je vzel v roke čopič in jih nekaj označil, jih hotel še kdaj najti ali pa jih pokazat drugim. Ko pa so potem prišli ti drugi, jim to ni bilo všeč in so tiste poteze s čopičem nato brisali z drugimi potezami čopičev... In sredi prekrasnih podov, Kalc, divjine, ki ni ne moja, ne tvoja, in v nobenem primeru ne naša, je človek ponovno pustil sledi bojev, sledi različnih razmišljanj, ki jih nosi še visoko gor v predele, kjer bi morala veljati povsem druga razmišljanja. 

Meni prav vsakič, ko vidim kaj takega, obraz spreleti nasmeh. Najbrž bo večno tako, sami si ne moremo pomagati. Eni so za, drugi proti, z vsem srcem in strastjo, ki jo premorejo. Kdo ima prav in kdo ne? 

Kot da bi bila resnica ena sama.

A treba je kvišku, samotna, ozka markirana pot, ne prav veliko uporabljana, zarjavela varovala, še v dobrem stanju

a niti ne prav potrebna, morda le pozimi, spomladi, ko je na poti še sneg?

In že sva na grebenu, na stičišču poti, na stičišču omamnih razgledov izjemno redkega sončnega dneva tega poletja!

Vse ima svojo ceno, v naju butne tudi civilizacija, svet, ljudje. Kar dvanajst jih naštejeva v parih minutah! Za razliko tistega enega, ki sva ga srečala na dosedaj prehojeni poti... K sreči jih vse odnese na Kalško goro, midva pa direktno v nasprotno smer, Kalška gora bo počakala na neke druge čase, Kalški greben, prihajava!

Škrbina nama da precej vetra, strahu in bolečih rok predvsem v naslednjem dnevu. Morda je nasmeh res prisoten, a tu nimaš več kaj, je treba priti dol v Škrbino, strahove stran in gremo!

Ja... tole res ni prav lahko. K sreči je skala super dobro razčlenjena in je ogromno stopov. A kaj, ko jih ne upoštevaš in tiščiš kolena nekam v brado in skušaš prelisičiti zakone fizike in zakone tvojega telesa. Počasi. Ko si enkrat v steni, ni več težko, osredotočen si, nikamor se ne mudi. Počasi.

Do vrha vodi še nekaj poti in nekaj višincev. Vročina pritiska, preko grebena pa iz doline Kokre prav lepo piha in naju ohlaja in suši. Dehidracija v polnem teku, dehidracija, ki se je seveda niti ne zavedaš, a počasi prihaja za teboj.

Midva pa počasi. Uživava, (spet) nikjer nikogar, gledava tisočera rojstva meglic in ponovno sva spojena nekje med Nebom in Zemljo.

Malico imava malo pod vrhom, na samem, na grebenu s prekrasnimi razgledi. Na vrh sicer zakoračiva, ena od idej je celo, da prečiva do Krvavca in skozi doline Korošice v dolino Kamniške Bistrice. Ah!

V nasprotnem primeru morava prek Škrbine še nazaj, spomin je še močno živ in strah vpliva na odločitve.

Dokler se mu ne postaviš po robu. No, kaj pa počnem? Čemu se prepuščam? Bova že zmogla še enkrat to Škrbino, navzgor mora biti lažje!

Zato Škrbino pogumno preplezava nazaj gor. Res je lažje, le roke bolj bolijo. Skušam biti pameten in preveč svetovati Heleni, plezam gor in dol, čeprav sam ne vem zakaj, ko zbegana kura sem, a me na koncu dobro odmerjen: "dej bod že tih!" spravi spet na pravo pot. Ne enkrat, dvakrat sva šla čez tole Škrbino, kar ponosna sva!

Za nama se počasi megli, oblači, a danes se ne zdi, da bi naju preganjalo.

Končno naju vsaj malce hladi in tudi stena proti Cojzovi koči je zaradi tega malce manj sitna kljub vsej svoji razbitosti

in zato so spet jeklenice tam, kjer jih popolnoma nič ne potrebuješ, klini pa tam, kjer bi nujno potreboval jeklenice. Razlike v dojemanju nevarnosti so spet nadvse velike, a s pesmijo odženem vse strahove stran. V mislih pridejo spet na pomoč Poljaki v šlapicah. To vedno pomaga!

Ko pa se pred nama že kaže Cojzova koča

in napetost popušča, pa je že čas za veselja, smeh in norčije!

Škoda, da ne zavijeva še do izvira, ki mi ga je zadnjič po gamsjih stečinah in strmih travah in krušljivih grapah odkril Rajko - Bibita, voda bi nama bila nadvse potrebna.

Postanku v koči z ostalimi 327 ljudmi sledi počasen, zelo počasen, spust nazaj do izhodišča. Več kot dve uri potrebujeva, dehidracija je že očitna, vode sicer še imava, a je zdaj ne moreš tako hitro nadoknadit. Sama vročina že od jutra, višinsko sonce in hladen veter, ki naju je še dodatno sušil in nama dajal lažen občutek, vse to je terjalo davek.

In vse te horde ljudi! Na vsej poti dol ni bilo miru pet minut. Eni gor, drugi dol, eni sem, drugi tja, povsod, v vse smeri. In še ko se ustaviš, stopiš par metrov s poti, da bi imel malce miru

 

se takoj najdejo fotografi, navdušenci nad snegom in vseh vrst firbci - kaj pa tadva počneta tukaj, zakaj sedita, je kaj? Ne, miru tu več ne bova našla. Sva lahko vesela, da sva jo tako dobro odnesla, več kot zadovoljna sva lahko!

Še so skrite poti, še so neobljudene poti, še so nezanimive poti.

In najbrž vedno bodo. Mi, ljudje, pa najbrž povsod. Na enih nas več, na drugih nas manj. A vse to ni moje, tvoje, naše, vaše. Vse to samo je in upam, resnično upam, da mu je povsem vseeno za vse nas, ljudi.

Tags: , , , , , ,

domači kraji | hribi

Črna Gora - kazalo

by piskec 31. julij 2014 16:21

O naših dveh popotovanjih po Črni Gori se je nabralo že kar nekaj zapisov. Morda ni slabo, da objavim še celotno kazalo na enem mestu. Kdo pa se zna prebit čez vse prispevke o Črni Gori...

Nikoli ne vemo, kdaj bomo spet šli in morda takrat spet prav pride!

 

Črna Gora 2009

 

Aleš: Prihod

Aleš: Črna Gora

Helena: Črna Gora

Aleš: Par zanimivih

Helena: Mavzolej

Aleš: Smisel za humor

Aleš: Razdalja

Helena: Kampi v MNE

Aleš: Družinski biseri

Helena: Brezdomci

 

Črna Gora 2014

 

Priti do tja

Od morja do hribov

Durmitor, Žabljak 

Durmitor, jezera

Durmitor, Bobotov kuk

Nazaj na morje

Karte, mape

 

Je pa tega za kar nekaj branja! 

Tags: , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 7 - karte, mape

by piskec 31. julij 2014 16:00

Ok, prigode iz Črne Gore so se končale, potrebno pa je še malo pospraviti, dodat kakšno informacijo.

Ki bo najbrž koristila le nam, a vseeno.

S kartami za hribe, Durmitor, smo imeli kar nekaj težav. Težko jih je najt, ko pa so, so slabe. Zato smo sklenili, da prvo kupimo kje dlje od Durmitorja, običajno so potem na licu mesta cene zasoljene.

Če gremo že skozi glavno mesto, Podgorico, ni hudir, da ne bi kakšne karte imeli, kajne? In so jo imeli, za 4,60€. 3D. V merilu 1:21.000. Zanimive kombinacije.

No, tale 3D se vidi že kar na prvi strani, kakšne druge večje uporabne vrednosti pa nima. Mogoče le poudari globok kanjon reke Tare, ampak to je pa tudi vse.

Je pa karta še bolj zanimivo organizirana. Durmitorja je gor približno četrtina. Največ pa je Sinjevine. 

Super, če le ne bi bila tole karta Durmitorja. In toliko ti potem ostane:

No, ko je znani Mišo legenda iz Avtokampa videl, se je začel smejat in seveda ponujat svojo lastno karto. Za samo 2€!

Durmitor, Tara, vse gor!

Čeprav sva bila na začetku oba precej skeptična, sva jo le vzela in naredila sva čisto prav. Kljub temu, da je gor nekaj napačnih in nekaj zastarelih zadev, pa je vseeno kar dosti novejša, kot pa 3D mapa. Pa še cel Durmitor je na  eni strani.

In pa rdeče črte kar lepo pomagajo, čeprav nekje pokažejo cesto, drugod pa markirano pot. Pa še to bolj na približno. Tamle okrog jezera do kampa je treba biti kar bolj previden in natančno slediti markacijam.

Tako, da mi je kar malo žal, da nismo šli do konca Črne Gore. Zgleda je celo asfalt.

Na drugi strani pa Tara. Za 2€. Pravzaprav kar ok.

Kolikor imeli povedat o Mišotu gor ali dol, rej je, da ima karte poceni, pa še dol jih lahko snameš! Če mu bo po tisti streli sploh še kdaj delal internet...

Ok, to je to. Ostalih kart Črne Gore pa je kot listja in trave. Pri nas, na Hrvaškem, kjerkoli. Najbrž pa se moraš za Prokletije ali pa za kakšne manj znane planine še mnogo bolj potrudit.

Tole je pa še vstopnica za NP Durmitor. 3€ po glavi v letu 2014.

Tags: , , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 6 - nazaj na morje

by piskec 24. julij 2014 16:34

Smo šli v hribe ali na morje?

Se je treba torej odpraviti nazaj k morju, nekam na mivko!

Dolga pot nas danes čaka, najprej do kanjona Tare, do Đurđevića Tare mosta. 

Če malo bolje pogledaš, vidiš, da je ves kriv in zverižen. Ni šans, da bi fanta šla tukajle gor, zato sva lepo poslala punci slikat globine.

Žice so povsod in povsod ponujajo zipline. Pojma nimam, zakaj ljudje rabijo adrenalin, pojma nimam.

Nato je sledila dolga vožnja po kanjonu, ki niti ni kanjon, kot bi si ga kdo predstavljal, pravzaprav je iz avta vse bolj nezanimivo. Mogoče bi bilo res bolj it z raftom.

Pa je šel mimo nas Mojkovac in nekje potem Kolašin, vmes še kakšna prava kava

še najbolj pa nam je bil všeč kanjon Morače, a še ta je padel mimo preveč hitro.

Ponovno smo se dotaknili Podgorice, a takoj zavili proti Albaniji, proti prehodu Božaj.

V Albaniji smo pričakovali... hm, kaj pa vem, kaj smo pričakovali, sigurno pa ne tako urejenega okolja, kot je potem od prehoda pa vse do Skadra.

Tobaka ogromno

vmes pa vile in ena sama urejenost.

Obcestni bifeji so kot oaze sredi puščave, urejeni do zadnje travice, s stalnim zalivanjem, s hišami, ki so prej gradovi. Ne, tega pa res nismo pričakovali.

Skadarsko jezero smo pa le šli potipat. Ampak samo potipat, takole kopanje med travo nam ne bi preveč pasalo!

Kamp na obali pa urejen... na hrvaškem bi se lahko zjokali! Le prav veliko sence ni.

Potem smo se odpeljali skozi Skadar, a se nismo niti ustavljali. Sicer škoda, a prav nobenega plana nismo imeli, razen tega, da pridemo na morje! Drugače bi rabili še albanski denar itd. itd. Vemo, kako se znajo zadeve zakomplicirat, ne?

Zato smo imeli od Skadra več ali manj le tole:

Pa nam je šel pravzaprav skoraj cel dan. Še do Ulcinja, 

kjer pa opazimo kar nekaj napredka. Zdi se, da albanski del Črne gore mnogo več vlaga in manj prodaja tujcem, sploh pa ne rusom.

A ker nas naslednji dan spet prehaja fronta, se spet odločamo za apartma. Prav veliko nismo iskali, tokrat hočemo nekaj direktno na plaži! Na plaži! Vsi pristopi so strmi in ozki, a nas ne gane, nekaj bo že!

O, ja, saj smo našli, čeprav se nam je skušalo skriti! Opala, tole je kar preveč fancy za nas...

A smo vsi navdušeni, mogoče bo pa tole le nekaj dopusta, kaj? Morda preberemo kakšno knjigo?

Naslednji dan je vreme res slabo, a nas ne moti, da se ne bi zapodili v bazen in ga spet skoraj izpraznili. K sreči nikjer nikogar, vsi so izrabili slabo vreme za popotovanja naokoli. Mi pa končno vsaj malo počivamo! Jeeej!

Eni so celo nekaj brali, no, jaz pa niti knjige odprl nisem. Ah. Presneti internet! A naslednji dan nič več počitka, bo lepo vreme:

in treba bo naprej, na mivko. Mivko!

Pademo v isti kamp kot pred petimi leti. Je velik, poceni, v senci in kar dovolj blizu same Velike plaže. Tudi tule nobenih sprememb, še cena je ista, se mi zdi... No, pa internet po celem kampu! Ha!

Edina težava pa so komarji. Je*emti, to pa je težava! Česa vsega nismo poskusili, oh! Še na elektriko smo odganjalec komarjev dali...

pa tisto, kar žgeš, pa namazat se... in še vedno ni bilo dovolj. Tile komarji ubijajo...

Je pa vsaj še kaj drugega živalstva

takega in drugačnega - po mojem moraš biti vsaj manično depresiven, če se hočeš slikat s Spidermenom na oslu, ki nosi rjuho/brisačo/kdovekaj FC Barcelone!

Je že bolje potem nekaj takega:

Mivka, mivka... ja, je luštno, a otroci nič več ne kopljejo kot včasih. Se jih pa ne da spravit iz vode. Kar pa ta starih nič ne moti!

V naslednjih dneh si še malo ogledamo Ulcinj

se slikamo

gremo na Florino željo en dan trije ob šestih zjutraj celo tećt po plaži, kar se izkaže za super enkratno dogodivščino! Vsi trije smo navdušeni, Helena pa z dolgim nosom cel dan trpi in posluša naša jutranja doživetja!

Iščemo več stvari za jest, a na koncu vedno pristanemo v isti pekarni - tam, kjer tudi pred petimi leti - furra Europa. Burek je zakon.

Plažo in mivko končno uživamo. Počasi. Brez kakšnih večjih dogodkov in pripetljajev. Končno dopust, kot bi moral bit!

Ah, ja, klinc, saj je že zadnji dan!

Popoldan še malo spat, potem spakirat:

se poslovit od gojzarjev, s katerimi sem prehodil... oh, veliko... upam, da je bilo vam ravno tako super, kot meni! Ajde, čao!

in počasi direktno nazaj do doma. Dolgih petnajst ur. Dolgiiiiih, pa vseeno smo bili kar naenkrat doma!

Doma pa vse po starem - najprej se je treba prebit v hišo mimo lačnih mačk

nato pa takoj sledi vsem znano kopičenje perila!

Jah, nekateri gredo kmalu naprej, je treba vse oprat, čimprej!

Jaz sem pa v spanju še dolgo vozil in se zibal kot, da bi še vedno sedel v avtu... in razmišljal o dopustu, kako je vse to kratko, kako hitro mine in kako naj bi... O, ja, ko smo prišli domov, se je julij šele dobro začel - pred nami je še dolgo, dolgo vroče (mokro?) poletje!!!

Naša Črna Gora 2014 je torej povsem uspela. Ja, zadovoljni smo.

Še ena o kartah, mapah.

Tags: , , , , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 5 - Durmitor, Bobotov kuk

by piskec 19. julij 2014 18:30

Včerajšnja jezera.

Dvajset čez osem je že, ko šibamo proti Sedlu - meni se zdi neznansko pozno! -, a zaenkrat zgleda, da bo dan lep!

Na parkirišču le par avtomobilov, dva Poljaka še od včeraj - kdo ve, kje so spali - in en kombi sonarodnjakov. Malo, pričakoval sem več.

Nas pa gleda en stric z bližnje vzpetine. Ne premakne se in strmi direktno v nas. Čudno, ampak, a ma to daljnogled? A nas gleda z daljnogledom?

Huh, to bo pa še zanimivo!

No, izkaže se, da sploh ni zanimivo, ampak da je stric uslužbenec parka in da moramo kar lepo plačat! Saj sem jih pričakoval - zdaj, ko so uvedli plačevanje vstopa v park Durmitor - ampak pričakoval sem jih kje na cesti, ne pa sredi hriba, z daljnogledom v roki.

Je pa bil prijazen in še popust je dal, 6€ je računal samo za naju dva. Otrok ni opazil.

Sem mu pa teh 6€ kar z veseljem dal. Kar sem do sedaj videl v Durmitorju, mi je bilo všeč, nobenih smeti, zgledno urejeno, vse štima. Če gre denar za take stvari, potem dam z veseljem. Mnogo lažje vsekakor, kot pa pred leti tistih 10€ za ekološko takso...

Mimo Uvite grede preko strmega pobočja, čeprav smo vsi mislili, da gre pot po žlebu, in smo že v lepotah!

Visokogorje se že kaže pred nami, eni pa seveda takoj na sneg!

Zelo podobno našim hribom. Pravzaprav popolnoma podobno. Rože tudi. Bi rad Murke? Evo, Murke!

Pokrajina je res prekrasna, vse skupaj pa še prav nič zahtevno!

Sem in tja še kakšna snežna zaplata, a le za okras. In za kepe!

Potem pa mlako na Surutki zamenjamo za jezero Zeleni vir in se sprašujemo, kdo neki se je pa lahko tule notri kopal? No, ja, ljudje imajo že svoje veselje!

Čaka nas še malo vzpončka in smo že na prelazu mimo Zupcev, od koder se nam prikaže naš današnji cilj! Whoa, tjale gor? Tjale GOR?

Prekrasno, prekrasno!

Sicer moramo najprej še malce dol, hej, kaj pa je to tamle dol?

Ah, tole je pa res malo bolj podobno jezeru, kajne? Jep, tole bo pa ta pravi Zeleni vir. Ejej, včasih je dobro tudi na karto pogledat, ne pa bit pameten kar vnaprej...

O, ja, v tem pa bi se dalo kopat in tudi Zubci se prekrasno zrcalijo v njem, le da z druge strani!

Naredimo kar daljšo pavzo, dan je še vedno lep, nič ne kaže, da ga bo kaj vzelo, nam se torej prav nič ne mudi! Le to, da nimamo prav nič za namazat proti soncu, nas malo daje. Kdo pa je v zadnjih deževno/meglenih dneh sploh razmišljal o čem takem? 

Šareni pasovi so enkratni, kako se je vse to nagubalo!

Aha, od tukajle se tudi odcepi pot navzdol do Urdeni do, najbrž bomo šli kar tule dol, brez veze, da gremo po isti poti, ne? Saj en del bo tako ali tako isti, od tule pa do vrha in nazaj.

Vrh tako zgleda presneto daleč in visoko, a nam gre kar hitro. Ker ni nobenih dreves in podobnih orientirov, se vse zdi mnogo dlje. Kljub vročini smo tako mimo Danilove spominske plošče hitro na sedlu, kjer je na severni strani še kar nekaj snega! 

Hm, snežišča, kaj?

K sreči ravno takrat pride z vrha tisti kombi naših sonarodnjakov in izkaže se, da jih nekaj celo poznamo ter se zato dodobra pozanimamo o poti do vrha. Dve zoprni snežišči se dajo obhodit, je pa vse precej krušljivo in mastno od zemlje, sitno.

To je to, si mislim. Pojdimo še do roba, ker bi RES rad videl Škrčka jezera, potem pa je to to. Do vrha mi niti ni toliko, nisem osvajalec, od vseh lepot sem že dodobra prevzet, nobene nevarnosti ne potrebujem in adrenalina.

In tako se mi le izpolni želja, tudi Škrčka jezera se vidijo od tule!

Čisto sem navdušen, lahko bi se reklo, da kar malo skačem. Pa tak presneto lep dan!

A sploh lahko še zahtevam več? Kaj ni vse to že popolnoma dovolj?

Potem me pa Helena nastavlja za slikanje nekam na rob Soe Nebeske, ki jo gledam s spoštovanjem

in vedno manj sem navdušen. Nekaj samo mrmram

ž

a sem hitro na full sitnobi!

Seveda... spet je vsa ta teža odločitve na meni. A gremo gor? Al ne gremo gor? Torej? In vsi me gledajo, jaz pa že siten ko rit. Kaj, hudirja, naj naredim?

Upravičim lahko pot gor, upravičim lahko pot dol, za vsako odločitev imam na voljo precej plusov in veliko minusov. Kako se torej odločiti?

Tukajle z roba vse tako grozno zgleda... Gremo mi dol!

Ampak... daj - pojma nimam, kaj me je pičilo v tistem trenutku -, grem samo malo naprej pogledat kakšna je pot! In skočim naprej, nad rob in potem za vogal. Tam pa se vse skupaj malce odpre in morda tudi malce položi. Nič več ne zgleda tako zaprto, stenasto, nevarno.

Pejmo mi gor! Zdele. Takoj, dokler se ne premislim! Počasi in previdno, pa bo šlo!

Še zoprno snežišče, ki te lahko odpelje direktno na kopanje v Škrčka jezera, a se ga da k sreči lepo obhodit. Če te možnosti ne bi bilo, bi pa res obrnili. 

Nato pa malce poplezavanja, otrokoma seveda prav nič hudega, in hop:

Bobotov kuk, 2522m, spodaj pa lepo Crno jezero in Žabljak! 

Pa dajmo enkrat ta fotoaparat že iz rok in dajmo se slikat kdaj še komu drugemu! 

Jep, tole pa je bilo veselja! In razgleda. Spet z velikim R!

Uživamo in uživamo in spet se nam ne mudi. Še oblaki nas prav nič ne preganjajo in tudi sam nikogar ne preganjam. Kar je prav hecno in čudno.

Še slikica z jezeri pred spustom 

nato pa nadvse počasi in previdno nazaj do roba. Gora ni zelo zahtevna, a zadnjih metrov ne gre prav nič podcenjevati. Je precej izpostavljeno in objektivno nevarno. Pri nas bi bile sigurno napete jeklenice. Tako sta previdnost in opremljenost zelo pomembni!

Rob in sedlo sta potem blizu, odcep v dolino pa tudi, malce nižje si lahko vsaj malo oddahneva. Pot nas vodi nato mimo zelo zanimivih kamnin, ki se kar naprej mešajo med seboj. Ni čudno, da je vse tako zvito in zavito!

Se pa pot navzdol vleče. O, vleče. Kljub ovcam

in prekrasnim poljanam,

vleče se! Ampak tako se najbrž prav vsaka pot navzdol - vleeeeeečeeeeeeee!

A potrebno je še razmislit, kako nazaj do avta! Helena seveda takoj, da najdemo nekoga, ki nas pelje, midva s Tamaučkom pa: "greva midva peš!"

In sta se punci zgražali in modrovali, a midva nisva popustila. "Tekla bova!"

In sva res. No, do prvega ovinka, potem pa jaz nisem mogel več, je bilo vseeno preveč klanca. Sicer pa sem s hojo najbrž hitrejši kot s tekom in Tamaučka sem v tiste pol ure najbrž kar dobro namatral. Je bil pa neverjeten, trma trmasta, cel dan naokrog po hribih, zdaj pa še z mano po cesti teče... 

Nama je bilo v veliko zadoščenje, najbrž ravno to, da sva lahko po celem Bobotu skoraj čisto mimogrede naredila še celo cesto do Sedla, ki je zgledalo reeeees daleč.

Sva pa našla lep izvir nekje med ovinki (seveda sva šla počez) in tista voda je pasala, kot že dolgo ne! Punci pa sta se še zmrdovali, da sva prehitro nazaj in da nista mogli niti dobro počiti. Ha, kaj se je nama dobro zdelo!

Kaj smo počeli potem s preostankom dneva, ne vem povsem natančno. Nekdo je vsekakor spal na lovorikah in se veliko pogovarjal o prijatelju, ki smo ga še dolgo občudovali!

Šele v apartmaju smo opazili, kako nas je prav vse dodobra opeklo! Mnogo bolj, kot pa na morju!

Morju? Morju, a?! Aja, mi smo na morjuuuuu, Na počitnicah, anede? Pa smo do sedaj kar naprej nekam hiteli, vsak dan vstajali, da smo lahko nekam šli, vedno se nam mudi, potujemo, blablabla. Kje so torej te počitnice, a? A?

Bo treba res nazaj na morje! Jutri.

Ja, na morje!

Tags: ,

Črna Gora | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP