Črna Gora 2014: 5 - Durmitor, Bobotov kuk

by piskec 19. julij 2014 18:30

Včerajšnja jezera.

Dvajset čez osem je že, ko šibamo proti Sedlu - meni se zdi neznansko pozno! -, a zaenkrat zgleda, da bo dan lep!

Na parkirišču le par avtomobilov, dva Poljaka še od včeraj - kdo ve, kje so spali - in en kombi sonarodnjakov. Malo, pričakoval sem več.

Nas pa gleda en stric z bližnje vzpetine. Ne premakne se in strmi direktno v nas. Čudno, ampak, a ma to daljnogled? A nas gleda z daljnogledom?

Huh, to bo pa še zanimivo!

No, izkaže se, da sploh ni zanimivo, ampak da je stric uslužbenec parka in da moramo kar lepo plačat! Saj sem jih pričakoval - zdaj, ko so uvedli plačevanje vstopa v park Durmitor - ampak pričakoval sem jih kje na cesti, ne pa sredi hriba, z daljnogledom v roki.

Je pa bil prijazen in še popust je dal, 6€ je računal samo za naju dva. Otrok ni opazil.

Sem mu pa teh 6€ kar z veseljem dal. Kar sem do sedaj videl v Durmitorju, mi je bilo všeč, nobenih smeti, zgledno urejeno, vse štima. Če gre denar za take stvari, potem dam z veseljem. Mnogo lažje vsekakor, kot pa pred leti tistih 10€ za ekološko takso...

Mimo Uvite grede preko strmega pobočja, čeprav smo vsi mislili, da gre pot po žlebu, in smo že v lepotah!

Visokogorje se že kaže pred nami, eni pa seveda takoj na sneg!

Zelo podobno našim hribom. Pravzaprav popolnoma podobno. Rože tudi. Bi rad Murke? Evo, Murke!

Pokrajina je res prekrasna, vse skupaj pa še prav nič zahtevno!

Sem in tja še kakšna snežna zaplata, a le za okras. In za kepe!

Potem pa mlako na Surutki zamenjamo za jezero Zeleni vir in se sprašujemo, kdo neki se je pa lahko tule notri kopal? No, ja, ljudje imajo že svoje veselje!

Čaka nas še malo vzpončka in smo že na prelazu mimo Zupcev, od koder se nam prikaže naš današnji cilj! Whoa, tjale gor? Tjale GOR?

Prekrasno, prekrasno!

Sicer moramo najprej še malce dol, hej, kaj pa je to tamle dol?

Ah, tole je pa res malo bolj podobno jezeru, kajne? Jep, tole bo pa ta pravi Zeleni vir. Ejej, včasih je dobro tudi na karto pogledat, ne pa bit pameten kar vnaprej...

O, ja, v tem pa bi se dalo kopat in tudi Zubci se prekrasno zrcalijo v njem, le da z druge strani!

Naredimo kar daljšo pavzo, dan je še vedno lep, nič ne kaže, da ga bo kaj vzelo, nam se torej prav nič ne mudi! Le to, da nimamo prav nič za namazat proti soncu, nas malo daje. Kdo pa je v zadnjih deževno/meglenih dneh sploh razmišljal o čem takem? 

Šareni pasovi so enkratni, kako se je vse to nagubalo!

Aha, od tukajle se tudi odcepi pot navzdol do Urdeni do, najbrž bomo šli kar tule dol, brez veze, da gremo po isti poti, ne? Saj en del bo tako ali tako isti, od tule pa do vrha in nazaj.

Vrh tako zgleda presneto daleč in visoko, a nam gre kar hitro. Ker ni nobenih dreves in podobnih orientirov, se vse zdi mnogo dlje. Kljub vročini smo tako mimo Danilove spominske plošče hitro na sedlu, kjer je na severni strani še kar nekaj snega! 

Hm, snežišča, kaj?

K sreči ravno takrat pride z vrha tisti kombi naših sonarodnjakov in izkaže se, da jih nekaj celo poznamo ter se zato dodobra pozanimamo o poti do vrha. Dve zoprni snežišči se dajo obhodit, je pa vse precej krušljivo in mastno od zemlje, sitno.

To je to, si mislim. Pojdimo še do roba, ker bi RES rad videl Škrčka jezera, potem pa je to to. Do vrha mi niti ni toliko, nisem osvajalec, od vseh lepot sem že dodobra prevzet, nobene nevarnosti ne potrebujem in adrenalina.

In tako se mi le izpolni želja, tudi Škrčka jezera se vidijo od tule!

Čisto sem navdušen, lahko bi se reklo, da kar malo skačem. Pa tak presneto lep dan!

A sploh lahko še zahtevam več? Kaj ni vse to že popolnoma dovolj?

Potem me pa Helena nastavlja za slikanje nekam na rob Soe Nebeske, ki jo gledam s spoštovanjem

in vedno manj sem navdušen. Nekaj samo mrmram

ž

a sem hitro na full sitnobi!

Seveda... spet je vsa ta teža odločitve na meni. A gremo gor? Al ne gremo gor? Torej? In vsi me gledajo, jaz pa že siten ko rit. Kaj, hudirja, naj naredim?

Upravičim lahko pot gor, upravičim lahko pot dol, za vsako odločitev imam na voljo precej plusov in veliko minusov. Kako se torej odločiti?

Tukajle z roba vse tako grozno zgleda... Gremo mi dol!

Ampak... daj - pojma nimam, kaj me je pičilo v tistem trenutku -, grem samo malo naprej pogledat kakšna je pot! In skočim naprej, nad rob in potem za vogal. Tam pa se vse skupaj malce odpre in morda tudi malce položi. Nič več ne zgleda tako zaprto, stenasto, nevarno.

Pejmo mi gor! Zdele. Takoj, dokler se ne premislim! Počasi in previdno, pa bo šlo!

Še zoprno snežišče, ki te lahko odpelje direktno na kopanje v Škrčka jezera, a se ga da k sreči lepo obhodit. Če te možnosti ne bi bilo, bi pa res obrnili. 

Nato pa malce poplezavanja, otrokoma seveda prav nič hudega, in hop:

Bobotov kuk, 2522m, spodaj pa lepo Crno jezero in Žabljak! 

Pa dajmo enkrat ta fotoaparat že iz rok in dajmo se slikat kdaj še komu drugemu! 

Jep, tole pa je bilo veselja! In razgleda. Spet z velikim R!

Uživamo in uživamo in spet se nam ne mudi. Še oblaki nas prav nič ne preganjajo in tudi sam nikogar ne preganjam. Kar je prav hecno in čudno.

Še slikica z jezeri pred spustom 

nato pa nadvse počasi in previdno nazaj do roba. Gora ni zelo zahtevna, a zadnjih metrov ne gre prav nič podcenjevati. Je precej izpostavljeno in objektivno nevarno. Pri nas bi bile sigurno napete jeklenice. Tako sta previdnost in opremljenost zelo pomembni!

Rob in sedlo sta potem blizu, odcep v dolino pa tudi, malce nižje si lahko vsaj malo oddahneva. Pot nas vodi nato mimo zelo zanimivih kamnin, ki se kar naprej mešajo med seboj. Ni čudno, da je vse tako zvito in zavito!

Se pa pot navzdol vleče. O, vleče. Kljub ovcam

in prekrasnim poljanam,

vleče se! Ampak tako se najbrž prav vsaka pot navzdol - vleeeeeečeeeeeeee!

A potrebno je še razmislit, kako nazaj do avta! Helena seveda takoj, da najdemo nekoga, ki nas pelje, midva s Tamaučkom pa: "greva midva peš!"

In sta se punci zgražali in modrovali, a midva nisva popustila. "Tekla bova!"

In sva res. No, do prvega ovinka, potem pa jaz nisem mogel več, je bilo vseeno preveč klanca. Sicer pa sem s hojo najbrž hitrejši kot s tekom in Tamaučka sem v tiste pol ure najbrž kar dobro namatral. Je bil pa neverjeten, trma trmasta, cel dan naokrog po hribih, zdaj pa še z mano po cesti teče... 

Nama je bilo v veliko zadoščenje, najbrž ravno to, da sva lahko po celem Bobotu skoraj čisto mimogrede naredila še celo cesto do Sedla, ki je zgledalo reeeees daleč.

Sva pa našla lep izvir nekje med ovinki (seveda sva šla počez) in tista voda je pasala, kot že dolgo ne! Punci pa sta se še zmrdovali, da sva prehitro nazaj in da nista mogli niti dobro počiti. Ha, kaj se je nama dobro zdelo!

Kaj smo počeli potem s preostankom dneva, ne vem povsem natančno. Nekdo je vsekakor spal na lovorikah in se veliko pogovarjal o prijatelju, ki smo ga še dolgo občudovali!

Šele v apartmaju smo opazili, kako nas je prav vse dodobra opeklo! Mnogo bolj, kot pa na morju!

Morju? Morju, a?! Aja, mi smo na morjuuuuu, Na počitnicah, anede? Pa smo do sedaj kar naprej nekam hiteli, vsak dan vstajali, da smo lahko nekam šli, vedno se nam mudi, potujemo, blablabla. Kje so torej te počitnice, a? A?

Bo treba res nazaj na morje! Jutri.

Tags: ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 4 - Durmitor, jezera

by piskec 18. julij 2014 14:11

Ko nas megle preženejo s hribov.

Malo smo pojedli, malo počili in kmalu smo bili kot novi. Kar pomeni, da so ideje kar šibale sem in tja. Ker smo imeli še veliko časa, pravzaprav celo popoldne, smo se odločili za ogled preostalih jezer, tistih, do katerih lahko prideš z avtom na enostaven način.

Dobra ideja, ker so jezera res enkratna! Naprimer Vražje jezero:

kot da bi bil nekje drugje, ne pa na Balkanu. Mongolija, Tibet, takšne ti gredo po glavi.

Tamauček je seveda poslikal en milijon panoram. Čeprav se jih jaz izogibam, kam pa naj jih daš, kje pa jih lahko sploh kolikor toliko dostojno gledaš? A včasih pridejo kar prav.

Riblje jezero, ki je zraven, je precej podobno Vražjemu:

Vozimo se po planoti, ki je res enkratna in presneto obsežna

majhna pravoslavna cerkvica v Pašini vodi - kot iz škatlice.

Gremo pogledat še v hribe, se naposled le odločim! Gremo pogledat, kakšna neki je ta cesta do Sedla. Vse tako se zdi, da bo cesta grozna, da ne bo prevozna, da bo strma, da bo gorska, da bo... neznanega se bojimo, kajne?

Pojma nimam, kaj naj pričakujem, nisem našel prav veliko informacij, preden smo odšli na pot. Lahko bi se bolje pripravil, to je enkrat ena.

Še prej nas čakajo prekrasni pogledi na planoto, vreme je vedno boljše, vsem v posmeh, 

mimo Poščenskega jezera do jezera Suva lokva. Hm, tale je pa najbrž je večkrat suh, še na google maps ga ni videt!

Pravi jezeri Modro in Srablje jezero sta bolj zadaj, malce nižje. A do tja se nam ne da. Lepše je sedet na klopci in občudovat!

Čez čas se nam prikaže še Valovito jezero, stisnjeno sredi gora

pa smo že na Sedlu!

O, ja, od tukajle začnemo jutri svoj pohod na najvišji vrh Durmitorja in Črne Gore - Bobotov kuk. Je treba še plan naredit!

Odpre pa se pogled na drugo stran, tja nekam proti naslednjim prelazom in milijonom ovinkom proti Plužinam in Plivi. Srečamo sonarodnjake, ki se pripeljejo s tiste strani, sicer res malce zmatrani od ovinkov, a vsi navdušeni, kako je super! Enkrat bo res treba!

Spet malce posedimo in prav nikamor se nam ne mudi, v takih koncih se čas povsem ustavi, ti pa lahko samo strmiš v daljave.  - Isti rogelj - Stožina - kot prej, le da tokrat z druge strani.

Gremo še malo naprej, ker mene nekaj zanima še za jutri - kako daleč pa je tale cesta, kaj? Če pridemo tule dol, se bo sploh dalo komu čisto tja nazaj do Sedla, na nasprotni konec slike? Hmmmmm. Je to sploh daleč ali je samo optična prevara? Eh, bomo videli jutri!

Naš apartma imamo najet še za danes, a ker je internet odnesla strela, apartma se nam zdi vedno manjši, zunaj delavci kar naprej nekaj gradijo, se nam utrne ideja - kaj, če bi mi šli kam drugam, a? Jutri gremo še v hribe, do morja pa imamo spet cel dan vožnje, najbolje torej, da tu spimo še enkrat!

Skočimo še na pleskavico za otroke in v pekarno za naju, nato pa iskat kakšen boljši, prijetnejši apartma. Zdaj se že malce bolj znajdemo po Žabljaku, približno že vemo, kako in kaj.

Ampak ta prvi apartma je... oh, pa kako je lep zgledal na sliki! Potem pa taka temna luknja, ufff, raje bi šotoril na dvorišču. Naslednjega smo nato izbrali na pogled:

"hm, a ma tale dober razgled?"

"Zgleda, da ma!"

"No, pejt vrpašat, če majo frej!"

Učinkovito, saj je bil že ta prost za naslednji dan, lahko smo prišli že navsezgodaj, internet so imel, imeli pa so tudi razgled. Z velikim R. Sploh iz sobe ni bilo treba stopit, niti okna odpret.

Z lastnim parkplacom in s Poljaki v nadstropju. Nekaterim stvarem se pač ne moreš izognit.

Kar nekaj smo danes dopoldan prehodili, nato popoldan še prevozili

pa veliko več bi še radi, a časa nam zmanjkuje. Večeri se že, meni je pa žal, da nismo zavili še na severno stran, tja do zaselka Crna Gora, vsaj tako zgleda, da je zdaj tudi do tja - bogu res za ritjo - asfalt. Tam pod Crveno gredo je tudi še polno jezer. Veliko bo moralo počakat na naslednji obisk - kot vedno.

 

Malo smo še povandrali po mestu in si ogledali, kam gremo jutri - a smo res čist nori?!

Jaz o težavnosti sploh nočem razmišljat, vem, da drugače sploh nikamor ne bomo šli. Vse prestavljam na jutri, se bom jutri odločil, bomo jutri videli, jutri, jutri, jutri. Taktika je ok, na Bobotov kuk tistega večera ne mislim več.

S Heleno si nazdraviva in druga ter s tem zadnja noč pri Mišotu je nekako bolj znosna.

Zjutraj, kar nekaj pred osmo, smo potem že na vratih novega apartmaja! K sreči je lastnica že pokonci, mi pa v naglici razpakiramo, kar smo provizorično zapakirali pred pol ure in se na hitro prelevimo v hribolazce. Gojzarji, kje so gojzarji?!

Dvajset čez osem tako že hitimo proti hribom. Pozni smo, bo vreme zdržalo?

Naprej v hribe torej!

Tags: , , , , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 3 - Durmitor, Žabljak

by piskec 17. julij 2014 15:20

Evo nas, smo le prišli do hribov.

Žabljak je zanimivo mestece. Pravzaprav je prav škoda, da smo bili tam tako malo časa. 

Ampak najprej malo izobraževanja! Zakaj je Žabljak pač Žabljak?

No, zato - original ta prava Žabljaška!

 (C) Flori K.J.

Drugače pa ima Žabljak majhen center

ulica, dve, kaj več pa ne. Meni zelo luštno. Kakšen hotel, picerija, trgovina, pekarna, par bifejev, povsod prijazni ljudje... 

No... pa hribi v ozadju. Drugega pa sam res ne bi več rabil.

Vse je bolj raztreščeno povsod naokoli. Apartmaji, apartmaji, apartmaji. Povsod jih je dovolj, na celi planoti.

 

Za vse vrste takihle navdušencev že morajo bit!

A kako zdaj najti kolikor toliko dober apartma v vsej tej poplavi? Smo na balkanu, kjer domišljija nima meja in kjer običajno ni vse tako, kakor se zdi. Vsaj na kakšnem bookingu ne, zato je slepo zaupanje v nekaj, kar je bilo na slikah super naštimano, lahko velika napaka.

Mogoče bo pa najbolje, da si zadeve kar sami ogledamo. Torej se le ustavimo in vidimo, kdo bo najbolj pogumen.

O, ja... še dobro se nismo niti ustavili, je že bil golf zraven nas - "treba li vam soba? Dovolj je, da se samo ustaviš in jih je že par okrog tebe. Potem te vodijo gledat njihove sobe, apartmaje. Parkrat se pač moraš zapeljat naokrog, saj to pride prav, da se malo spoznaš s pokrajino, mestom. Tako nastane taka gps slika.

Super.

Ampak mi smo padli že takoj na drugega - na znanega Mišota. V dveh minutah nas je prepričal, samozavestni leporečnež in evo, smo že peljali za njim v njegov kamp, kjer ima "17 objekata"! 

(Najbolj zanimivo od vsega pa mi je dejstvo, da te - potem, ko te nekdo "spelje" v svoj apartma - nihče več ne gnjavi. Vsa dežela točno ve kje si, kaj si, kdo si. Kar malce scary shit.)

Pravzaprav sploh ni bilo nič narobe. Apartma je bil skoraj nov, človek prijazen, sicer preveč zgovoren, kavo in šnops smo dobili, vse je bilo pri roki. Še označene planinske poti brez plačila vstopa v park. Prav nič ni manjkalo.

A nas je vseeno nekaj motilo pa nismo vedeli, kaj. Ker pa so bile ponoči napovedane hude nevihte, smo se lepo sprijaznili z bivališčem in nismo motovilili dalje, kot pač to mi znamo. Saj je bil že večer, jutri je treba v hribe, hribe!!!

S planinskimi in turističnimi kartami Durmitorja je bil sicer še hudir, a to bo prav posebna zgodba.

Skratka, ponoči je sekalo kot za stavo. Toliko, da sem se zbudil in šel zapirat okna in gledat a v tej novo postavljeni hišici kaj pušča. Seveda so vsa okna po policah puščala, itak, oziroma v teh koncih valjda, je pa res, da je tudi zlivalo kot za stavo.

In ko ravno skozi okno gledam ven, kaj se dogaja, se mi prikaže tik pred nosom stvarnik v vsej svoji bleščavi! Je*emti, me je skoraj vrglo po tleh, strela gromska! Še danes se vsi norca iz mene delajo, ampak mene je res skoraj položilo, saj je strela treščila direkt v nasprotno hišo, dvajset metrov stran. In potem me sprašujejo, če sem jo videl in kakšna neki je bila?!

Je*emti še enkrat, bela, slepeča, kakšna pa naj bo? Kot da sem lahko kaj videl? Najprej čista tema, potem čista belina in nato spet čista tema. Jaz pa skoraj na tleh, preplašen ko ovca. No, sem videl, nekaj takega sem videl:

 

 

 

 

 

Evo, takole je bilo, samo morda malo bolj slepeče. Je*emti, res.

Najmanj dve uri sem se še premetaval po postelji in štel sekunde od bliska do groma, pa se je vse vrtelo tam naokrog. A bo tega kdaj konc?!

Zjutraj so pogledi tistih štirih turistov, ki so bili po šotorih, povedali svoje. Huh.

No, je pa mojster Mišo zjutraj tudi takoj odkril, kam je treščilo, saj je takoj našel ostanke škatle, ki jo je razneslo daleč naokrog. Naš presnet internet je skurilo! Vsa tista škatla žičk je lepo postala škatla zašmelcanih žičk. Tokrat njegovi samozavesti: "sad ću da zovem, sve će to danas opet raditi!" nekako nismo verjeli. Še dobro, da ni treščilo v elektriko, bi metali stran vse polno e-naprav, ki so se ponoči polnile... Še sreča!

Smo pa Mišotu verjeli, ko nam je svetoval, kam naj gremo. Pa ni bila najboljša izbira, od moje trase bi več odnesli, a kaj, ko pa misliš, da človek pa že ve. Saj najbrž že ve, nima pa enakih interesov kot ti in tu lahko nastane problem.

Je pa bilo vsaj vreme prekrasno! Zjutraj povsem brez oblačka! Olala, mogoče pa kaj bo! Nam bo uspelo?!

Gremo v hribe, končno!

V začetku le gozdovi, gozdovi, vse mokro od nočne nevihte

z zanimivi talnimi smernimi tablami (međed)

kakšnim izvirom,

kar pa je treba sem in tja malo počekirat! Da ne pristanemo kje drugje...

In potem se končno gozd malce zredči, upamo na super razgled

a je nekdo naselil samo meglo po hribih! Aaaaaaargh! Vse tako zgleda, kot da se spušča,

kot da bo samo še slabše in da bo zdaj zdaj začelo deževat. Z otrokoma pa že ne bova bežala tukaj čez hribe... Eh, škoda. 

Pogledamo še bivak od daleč

naredimo eno hribovsko skupinsko

in se odpravimo navzdol. Gremo pogledat vsaj Crno jezero!

O, to pa je lepo, kakšno bi šele bilo ob lepšem vremenu! Škoda, škoda, škoda!

 (C) Flori K.J.

Zeleno, obdano z gozdovi in visokimi hribi v megli iz katerega odteka voda v dve reki, Pivo in Taro. Fenomen pravzaprav.

Lahko bi se kopali, se vozili s čolni, se... aaahh. Zunaj pa 15 stopinj.

 (C) Flori K.J.

In kdo postavlja adrenalinske parke? Sonarodnjaki

Mi pa se na podlagi Mišove karte trudimo priti nazaj do kampa. Naletimo še na vojnoturistični kompleks Mediteran, ki je vsaj leta 2003 še deloval, zdaj pa je na žalost zapuščen - meni se zdi skrajno zanimiv. Sredi vse te narave, taki luštni bungalovčki!

Vsak ima svoje ime! Upam, da se zmenijo kaj in kako z njimi še preden propadejo!

Še mostiček

jaz pa ves navdušen v napačno smer!

Ohjej. Pa spet naletimo na stotnijo rusov v natikačkih, pravkar prispelih z vročega peska Budve, ob jezeru. Se pa ne damo, gremo mi lepo nazaj po lastnih sledeh in potem le vbodemo pravo smer. Tako pa je, če nisi pozoren!

Pa še gps je crknil nekje pri jezeru. Ga je treba kdaj polnit, ne? Sicer pa kar ok, gps že ve, da ne sme kazat naših blodenj in izgubljanj, ne?

Heh, s prvim dnevom naših hribov torej nismo bili prav nič zadovoljni, Bolje bi bilo, če bi šli tja, kamor sem si sam zamislil, tam nam ne bi bilo treba po isti poti nazaj, bi naredili krožno pot. Po drugi strani pa tudi kdo ve...

Svinjarija je, da je dan iz ure v uro lepši. Zakaj smo že šli dol s hribov, a? Dež? Slabo vreme? 

Po drugi strani pa je zato ura šele ena. Gremo najprej jest, kam pa potem? Na jezera? 

Na jezera!

Tags: , , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 2 - od morja do hribov

by piskec 15. julij 2014 11:37

Prejšnji prispevek Črna Gora 2014: 1 - priti do tja.

Ok, tale kamp Crvena glavica se torej ni nič spremenil v zadnjih petih letih. Če pa smo čisto pošteni, se najbrž ni nič spremenil v zadnjih 30 letih. Zato počasi vse propada, lastniki se počasi starajo, vse tone v nekakšno pozabo. Sicer prihaja mladina, a z malimi, neodločnimi koraki. Največ, kar jim uspe, je bife, s tem se hitro zadovoljijo.

A, hej, Črna Gora je pač Črna Gora, saj smo se že doma pripravili na malce drugačno - kulturno - okolje. S tem ni nič narobe, če lahko črnogorci, zakaj pa ne bi mogli mi?!

Kamp je po svoje super, vsaj prostora je več kot dovolj

in nobenemu nič ne manjka! Sence je dovolj, morje je,

meso pa tudi! Ha!

Poceni, o, ja!

Edino, česar ni, je vreme. Ta nam spet nagaja, sicer v mejah normale, a vseeno.

Tako so naša dnevna potovanja videti predvsem takole:

kar pomeni potovanje od Crvene glavice do Budve. Na dnevno dozo interneta, seveda!

Sicer je kava draga, pa zato internet leti ko strela. 

Ko zunaj dežuje, mi pa nimamo kaj počet, se pa gremo zgubljat v poslovne objekte

ali pa pohajkovat po budvanski tržnici, kjer - pravzaprav le pred vhodom - vlada nepopisna gneča in je pol ure dežja mimo.

Količine gob so neznanske, kdo jih kupuje, pa nam ni povsem jasno. Turisti in restavracije?

A kaj bi se zaradi dežja sekirali, pohajkovanje po plažah je tudi v dežju čisto ok.

Nekaterih dež sploh ne moti. Zakaj neki bi pa jih?

Le malico je treba pojest v avtu, da nam oliv ne zmoči

potem imamo pa končno vsega dost in dežju pokažemo zobe. Briga nas, včasih se je v dežju prav super kopat!

Sploh pa na taki plaži, v takem okolju in ko je vsega skupaj pet ljudi na plaži! Ob soncu si pa lahko le misliš, koliko jih je... Vsi prav uživamo!

Še mali sprehod naokrog

pogledat zasebne plaže, ki so zrihtane v nulo!

Še dobro, da je Sv. Štefan spet živ in da ni vse zaprto, kot pred petimi leti. Veliko se je obnovilo, veliko naredilo in čeprav je le za petične goste, je vseeno lepo videti, da so družinski biseri ponovno urejeni in živi.

Naslednji dan je nato napovedano slabo vreme, potem pa par dni tako, tako. Torej ni druge, kot da se odpravimo proti hribom, proti Durmitorju. Saj bomo cel dan potovali, naj dežuje, kolikor hoče! Tam pod hribi tako ali tako ne bomo šotorili, najbrž bo dosti premrzlo.

In smo šli. Skozi predor direkt v oblake

mimo Skadarskega jezera. Od njega sicer nismo imeli kaj dosti, pravzaprav niti dobrega pogleda nanj ne.

Večinoma ga sploh nismo videli. Ali je bil vlak

ali pa močvirje,

tako kakšne velike privlačnosti med nami in jezerom nikakor ni bilo in se sploh nismo ustavljali. Tja do Podgorice ne.

Pa še tam smo se ustavili bolj za dnevno dozo interneta in kave.

Kar po gpsju zgleda precej preprosto - temu se reče dober navigator. Mi karte in podobne stvari gledamo šele takrat, ko nimamo več pojma, kam in kako. Večinoma nam gre vse po občutku.

Nismo pa imeli prav veliko od Podgorice. Več ali manj le travnike in nizke, napol zapuščene gradnje dolgih vpadnic...

Tako se vozimo naprej proti Nikšiču do neke točke, ko gre mimo nas tabla Ostrog. Ostrog? Hm, Ostrog?! 

No, nekaj takega pa si je le treba ogledat, ne? Ne moremo bit popolni ignoranti - ajde, obračaj!

Vmes si milijon ovinkov zamotimo z razmišljanjem, kaj neki bi pomenile te ogromne cevi,

ki so najbrž elektrarna, ter v pričakovanju nasproti vozečega gromozanskega avtobusa, polnega turistov, kmalu prispemo do parkirišča.

O, to pa je vzidano!

Seveda sam spet razmišljam, zakaj nismo šli čisto od spodaj, ampak... stopnic je vseeno še kar nekaj.

Je pa samostan res prekrasen! Še dobro za ovinek.

Večina turistov je Rusov. In res jih je ko rusov.

Nato napademo Nikšič, kjer si želimo nekaj pojest. Naredimo dve zanki in gremo še malo peš,

a prav nikjer nič za pojest. Nikjer! Pri tem, da se bife drži bifeja, sami bari, kafiči in podobno. Konobe pa nobene. Hja. Zato pustimo denar v prvi pekarni.

Ste že šli kdaj v pekarno lačni? No... potem veste, kaj vse človek prinese iz nje. Vse! In še malo!

A z ovinki za danes še nismo opravili. O, ne, kje pa! Tam pred Šavnikom se kar sproti delajo novi in novi ovinki...

drugače pa je cela pot od obale do Žabljaka čisto v redu. Ravno pravšnja za naše potovanje, počasi, varno in sigurno. Kakšnih norcev na cesti niti ne srečamo, saj prehitevajo, a imajo vedno boljše avte, kar je dobro. So hitro mimo.

Malo naprej od Šavnika se pravzaprav že vidi Durmitor in Bobotov Kuk, a se tega še ne zavedamo, povsod okrog so namreč hribi. Hribi, planine, vse kipi navzgor. Potem pa - že na Žabljaški planoti - z nove novcate ceste le ugledamo Durmitor (in se tega končno tudi zavemo):

Jep, do hribov smo prišli! Juhu!

Črna Gora 2014: 3 - Durmitor, Žabljak.

Tags: , , ,

Črna Gora | po svetu

Črna Gora 2014: 1 - priti do tja

by piskec 14. julij 2014 15:15

Po petih letih smo si rekli, da je treba še enkrat pogledat.

Jadranska obala je super, Hrvaška je draga, Črna Gora mora bit pa ravno prav. Pa še hribe ima. Morda letos nadomestimo tisto, kar smo pred petimi leti zaradi vremena izpustili!

Še pred koncem šole smo jo mahnili. Ne maramo gneče. Lepo počasi, nič hitenja in norenja in brezglavega pakiranja in živčnobe. K sreči že imamo izkušnje.

Zato sem se zvečer še najbolj namatral. Kot vsako leto, sem tudi tokrat spet stal pred preizkušnjo: kako vse tole spravit noter? 

Pa se vedno potem čudim sam sebi in - vsaj od zunaj - mali Toyoti, ampak nekako gre:

Še celo videl sem nazaj skozi zadnjo šipo! Uau.

Odpravili smo se sredi noči, otroka sta nadvse navdušena, da se teleportirata do morja. Jaz pa tudi, ponoči je vseeno mnogo manj prometa. In tudi tokrat ni bilo nič drugače, pravzaprav ga je bilo tako malo, da je bilo že dolgočasno. Celo več ga je bilo v nasprotno smer. Pa še končno je avtocesta čisto do Ploč. Huh.

Do Bosne pridemo ravno ob dnevu, ko še vse spi, tja do Dubrovnika pa v nedeljskih zgodnjih urah. Nikjer nobenega. Super.

Ideja je, da nekje pred Dubrovnikom parkiramo, se spočijemo, si ogledamo Dubrovnik in jo potem naslednji dan zjutraj mahnemo naprej. Smo morali kar dobro poiskat, da smo potem našli kamp v Zaton mali. Ko so vsi še spali, smo se mi že naselili v kampu...

Majhen in zelen kamp, z lastnikom, ki - po njegovih besedah seveda - izvira iz ene najstarejših dubrovniških družin. In to kar s tremi priimki, enega si le zapomnimo, ker je (tudi njemu samemu) nenavaden za tiste kraje: Drobnič. 

Eni spimo, drugi se hočejo kopat, a ne gre najbolje, saj je morje mrzlo... do našega prihoda je bilo mrzlo in deževno, tole je prvi sončni dan.

Ko se voznik naspi, jo pa mahnemo pogledat Dubrovnik. Sam si želim le na hitro, nekako me ne privlačijo turistične meke, ne v taki, ne v drugačni obliki. Velikanske ladje pa so že navsezgodaj zasidrane pred Dubrovnikom in le misliš si lahko, koliko neki bo ljudstva v ubogem malem mestu, ki poka po vseh šivih...

Sem pa imel idejo... seveda o hribih. In Srđ je res prav primeren. Da bi šel gor z gondolo?

Z avtom?

Sam sem seveda hotel gor na najbolj ortodoksen način - peš od čist odspodi! Kako pa drugače?

Pa sem na koncu moral mal popustit. Seveda ne čisto, v gondolo me ne spraviš, do polovice poti pa sem le moral pripeljat.

Da smo se lahko malo sprehodili

a smo se pri tem dodobra naužili prelepega pogleda! S tule je pogled res super!

Večina turistov se pripelje z gondolo

eni norijo gor z malimi avtomobilčki

drugi občudujejo polja kaktusov

vsi pa se seveda kar naprej slikamo!

Fotoaparatov imamo s seboj na kupe. Ni čudno, da je potem slik tudi približno toliko. In kdo bo to uredil, a? Kdo? 724 slik se je namreč nabralo. Po brisanju neuspelih in neželenih in ne-whatever. 724. 724! Aaaaaa.

Sledi nam še mali sprehod po Dubrovniku

kjer imamo srečo, da so vsi v nekem sporu in se parkirnine trenutno ne zaračunava. Ah, koliko veselja za šparovnega gorenca!

Jasno je, da vse zabeležim

tekmujemo v stotinah stopnic

in načrtujemo napad na trdnjavo

kjer brez Straduna ne gre

kakšnih malih stranskih ulic

kakšne skrite luštne gradske plaže

se sem in tja še poslikamo

se pogovorimo z lokalcem, ki pa le mrko gleda

in to je nekako to. Nismo prišli preveč raziskovat, je preveč ljudi. Le pošpegat, če še vse stoji. Torej o Dubrovniku naprej kdaj drugič.

Odnese nas nazaj v kamp počivat

brat in se izležavat - saj smo na dopustu, ne?

Lastniku pa se zvečer ob kapljici domačega Refoška odveže jezik in zanimive zgodbe so zagotovljene!

Naslednji dan nismo najbolj zgodni, a otroci so že pokonci 

in treba jo je mahnit naprej, Črna Gora čaka. Preko meje in mimo Hercegnovega, s trajektom preko Boke

in mimo Tivata tja do Budve. 

Kot pred petimi leti iščemo kampe, a vsega skupaj nič. En je v Hercegnovem, nekje na drugi strani ceste, v Jazu zraven Budve ga zgleda že dolgo ni več. Samo še plaže... En je še v Budvi, a tudi na napačni strani ceste, stisnjen v kot med cesto, bloki in koritom hudournika. Uau.

Spet Crvena glavica torej.

Vse je isto - kot pred petimi leti! In tudi lastnik sam pove: prav nič se ni spremenilo, nič!

In to je skoraj res... Lastniki so samo malo starejši, vsa infrastruktura pa tudi. Moraš imet kar dobre živce, ampak, hej... obala je pa super!

Ena sprememba pa je le: del plaže se je porušil, zato je do plaže še malo dlje. Kjer raste nov bife, a nikomur še ni padlo na misel, da bi kaj več počel pred julijem. Junija pa ja še ni obiska, ne?

A v Črni Gori pa smo le!

Črna Gora 2014: 2 - od morja do hribov

Tags: , , ,

Črna Gora | po svetu

Nove poti na Veliko planino

by piskec 27. junij 2014 11:38

Vedno, ko pomisliš, da o nečem veliko veš - pomisli še enkrat! Spusti se lepo na realna tla in si priznaj, da večinoma ni tako.

Vsakič, ko postanem pameten in si mislim, da o Veliki planini kaj vem... si kaj naštimam, da se lahko spustim na realna tla. Si je treba vsake toliko časa osvežit spomin in si nastavit ogledalo.

Čisto po naključju sem opazil, da imajo kamničani pohod iz Žage na Veliko planino. S Heleno se sploh nisem pogovoril, v velikem navdušenju sem naju kar prijavil. Tudi na to, da pravzaprav nimava časa, nisem pomislil.

A k sreči se je dobro izšlo. Doma sva morala biti šele ob 13h, torej bova imela čas za odkrivanje novih poti, juhuhu!

Ni nas bilo prav veliko, skupinico pa je vodil Bojan Pollak. Sem že vedel, da se bom spet kaj naučil in veliko izvedel!

Koliko let sem si želel tule probat, pa nikoli nisem našel časa, volje ali pa me je bilo le strah. Kdo ve? Čeprav povsem po nepotrebnem, pot je namreč izdatno (sicer neuradno) markirana!

Je pa seveda v spodnjem koncu veliko podrto in je potrebno kar nekaj plezarije

Bojan pa nam kar sproti malo očisti pot!

 

Na grebenu se nato vsa podrtija unese, a vse postane kar fino strmo.

Srečamo še čisto pravi izvir

ter enkratne roglje s prekrasnim razgledom!

 

Časovno smo sicer zaradi prebijanja kar počasni, a ker je pot zanimiva in čisto nekaj novega, vse mine super hitro in kot bi mignil smo na robu Pirčeve planine!

Tam pa se skriva še kak cukrček, kamor nisva šla še nikoli pogledat! Klopca z enkratnim razgledom naprimer!

O, tole bo treba večkrat obiskat!

Napotimo se preko meni neznanih poti do Sapne steze, vmes pa nas direktno zadane Skuta. Ah, ko bi fotoaparat znal pokazati vsaj del tistega, kar vidijo oči!

Po robu nadaljujemo proti Curli

nato pa se nama že začenja muditi. Še do Doma morava it pogledat

narest kako razglednico, ko je ravno tak prekrasen dan

pogledat, koliko je kaj še snega na Grintovcu? Ne, ne bo še za gor, še malo bo treba počakat...

slikat naše so-popotnike, ki so nadaljevali prek Poljanskega roba na Gradišče.

Dol sva se vrnila prek Podkrajnika, nad Jurčkom pa bi morala zaviti malce prej v desno.

In kakor kažejo starejše satelitske slike - bi prav lahko tamle zgoraj zavila desno in prišla na cesto v desnem spodnjem kotu.

A ker narava ni nikoli takšna, kot si jo predstavljam, jo midva mahneva takole:

Povsem napačno torej. Moja napaka, priznam. En kolovoz prepozno zavijeva desno, nato naju nese levo, levo. Tam pa potem že krave na paši, kmetije in jaz nočem skakat počez čez pastirje in bežati pred biki. Helena se seveda jezi name, ker bo treba po cesti, a nama ta vzame le skromnih sedem (7) minut.

Bom drugič prej zavil! 

Seveda pa vemo, da ima vsaka stvar svojo dobro in slabo plat - če ne bi zavila narobe, se tudi z jagodami ne bi tako nesramno basala!

Evo nove poti v vsem svojem sijaju. Kljub temu, da je precej strma, mislim, da bova tule večkrat šla! Sicer ni najbolj primerna za navzdol, a v kombinaciji s potjo prek Podkrajnika je tole enkratno!

Tags: , , ,

domači kraji

Tudi popoldan se da

by piskec 23. junij 2014 11:05

Vedno pravim, da se v hribe hodi zjutraj.

Ne samo, da pravim tako, tudi težim kar naprej s tem. Kot da popoldan ni več dneva, kot da... Mah, kdo ve, zakaj.

Pa vse to ravno jaz, ki komaj zjutraj vstajam, ko samo o tem razmišljam, kako bi jo stisnil nazaj spat in da noben hrib ni vreden spanja. Jah, ravno jaz.

Zakaj pa ne bi šel popoldan, po službi, a?

Sva torej šla zadnjič s Heleno kar lepo popoldan proti Menini. Nekaj sva morala opraviti, neka markacijska posla, pa sva šla lahko šele popoldan. Zakaj pa ne? 

Malce višje sva se le zapeljala, a ne previsoko, orodje v nahrbtnike in greva. Potem sva delala kar dobri dve uri, preden sem vse orodje polomil in nisva več mogla nadaljevat. Vedno vse polomim, tak močan fant!

Sicer se je dan že prevesil krepko v popoldan, a bil je lep sončen dan. Pejva midva na vrh, sva si rekla! Najprej okoli Vivodnika do Doma, da nama ga ne zaprejo, sva bila že kar pozna.

No, konec maja so dolgi dnevi, za temo se ni tako hitro za bat.

Je pa zanimivo, da so krave že ravno prispele. Po mojem celo malce prezgodaj, saj kakšne trave še niti ni...

Kdaj smo bili nazadnje tule, a?

Prav luštno je bilo, popoldanski sonček je prav fino grel, nama pa se je kar smejalo!

Madonca, če bi imela spalke s seboj, bi kar tam gor ostala do naslednjega jutra!

Stolpu se tudi tokrat ni bilo mogoče izogniti, ni šans! A strah je bil tokrat le še polovičen!

Je bila pa Helena še mnogo bolj razigrana!

Ona si več upa! Mogoče si bom tudi jaz kdaj tole upal. Ali pa ne...

No, *oba* sva bila razigrana in se nama je smejalo in smejalo. Hribi vsekakor dobrodejno vplivajo na naju. In na takšne slike:

Nove ceste pa malo manj dobrodejno vplivajo na naravo, a domačini pravijo, da je tale povezovalna res manjkala.

Dol sva prišla še dolgo pred temo. Čisto lahko bi si vzela kdaj po službi čas in jo kam mahnila, ne pa da vedno čakamo vikende.

Na izhodišču sva imela še dober pogovor z domačinom o okolju, dogajanju, stanju poti in podobno. Vsekakor je super kdaj kaj izvedet iz prve roke!

Ker pa sem polomil orodje, sva morala priti še naslednji dan. A tokrat sva se čisto do mesta odpeljala z avtom, je bilo kar nekaj več orodja potrebnega. 

Sva pa s pravim orodjem uspela zadevo sanirat in uredit. Tako, da je bil velik žulj na moji ubogi pisarniški ročici povsem zaslužen!

Tale pot z Golic na Menino nama je super všeč. Še bova šla, o, ja!

 

 

Tags: ,

domači kraji

Zlatorogov ponos

by piskec 20. junij 2014 10:39

Tudi letos ima Zlatorogova parada ponosa srečanje pri Domžalskem domu na Veliki planini. 

Je torej tudi letos treba urediti poti in ponovno namestiti tiste zelene table. Imamo namreč navado, da jih po končani prireditvi snamemo. Že tako je polno vseh tabel, naj bodo gor le takrat, ko jih potrebuješ.

Saj je samo postavljanje prav zanimiva zadeva. Sploh, če si v res dobri družbi!

 

Seveda smo se dober del peljali

a smo kljub temu dober del tudi prehodili! In si veliko stvari tudi ogledali

preverili, kako se drži pot čez Pasjo peč 

in kje bo vse potrebna popravila.

Ja, ne bo tako malo, tole pomeni kar nekaj dela!

Tudi do Doma smo prišli

malico je vseeno treba imet. Je pa čisto res, da hitreje jem, kot pa slikam!

Sredi gozda sem našel še eno nemarnost, ki jo bo treba popravit s pravim orodjem

na koncu pa smo se oglasili še pri kolegu s kamniškega konca. Sodelovanje med PD Kamnik in PD Domžale je vsaj v naših okvirih prav zgledno!

Takole pa se ti gode, če imaš markaciste za kolege!

Dan je bil presneto zanimiv, poln zanimivih stvari in pogovorov, debat in razmišljanj. Vedno mi je žal, da sem se tega lotil dosti prepozno, povsem drugače je poslušati ljudi, ki se že dolga leta ukvarjajo s hribi, živijo z njimi in za njih. Veliko moram nadoknaditi, najbrž celo preveč. A vseeno mi je v čast in veselje se družiti s takimi ljudmi. Še vedno me veseli, če se lahko česa novega naučim. In če imaš dobre učitelje... je vse lažje, kajne?!

Nekaj pa smo le prehodili, odkrili tudi nekaj zame povsem novih potk in stvari! Da slučajno ne bom kdaj mislil, da poznam Veliko planino, ha!

Tags: , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP