ZEVS Zbor članov 2015

by piskec 12. april 2016 14:52

Društva imajo Zbor članov večinoma enkrat letno. Vremensko društvo ZEVS tudi.

In ker smo bolj vremenarski, smo počasi svoj občni zbor premaknili z začetka leta, kot je bilo to včasih, na konec leta. 

Je vsaj sneg. No, vsaj v Planinci je bil, kjer smo se dobili za leto 2015, konec novembra.

Tule, v tem olimpijskem ŠCju sploh še nikoli nisem bil, pa sem v Planici parkrat že bil. Veliko novega, veliko pa... hm... neznanega.

Ker smo vremenarji, smo seveda imeli lepo vreme, kako pa bi to šlo lahko drugače? Sicer pa - vreme je vedno lepo! Še posebno lepo pa je, ko je sonček in sneg. Vsaj za nekatere.

Dopoldan smo se zbrali in najprej opravili službene dolžnosti - občni zbor, nato pa smo prav na hitro pobegnili ven - da nam kdo sončka ne ukrade! 

Nazaj smo prišli ravno za kosilo, po kosilu pa smo imeli super dobro predavanje Mihe Pavška o snežnih plazovih. Čeprav smo bili ravno po kosilu, smo z zanimanjem poslušali, na koncu pa tudi kar dobro predebatirali take in drugačne snežne in ne-snežne razmere. Ko se znajdejo na kupu ljudje, ki jih zanimajo podobne stvari, se hitro pozabi na čas.

Takole pa smo se malo sprehodili po Planici, najprej vsi fotoaparate ven!

Mislim, da so ravno dokončali večino del in priprave na marčevski dogodek se bodo počasi kar lepo začele!

Je pa končno, 2015!, Planica urejena, kot je treba. Kar nekaj novih skakalnic, lepo urejeno, dograjeno. Upajmo le, da se bo tule dovolj skakalo, da se bo obnavljalo sproti.

Tudi policaji so prišli naokrog, zdelo pa se je, da si je pač nekdo zaželel izleta in pogleda iz zraka.

In ker smo že tam - je treba tudi gor, ne? Tistih nekaj stopnic bomo pa že!

Eni gor, drugi pa - bolj na hitro - dol. Zipline direkt do dol!

Na mizi - Matic, Amadej in Robi. Malo nam je že vroče!

Amadej bi kar poletel, a?

Pa je bilo treba tudi dol, to je šlo pa še bolj počasi. Je treba pazit vse tiste stopnice...

Jaz sem kar veliko pogledoval v smeri hribov, Mojstrovka res tako budno pazi nad dolino.

Jalovec pa se le sramežljivo skriva za Poncami. Komaj ga je za videt, pa še to le z gornjega parkirišča.

Ugotovili smo tudi, da priletijo težji ziplinaši mnogo počasneje dol kot tisti, lažji. Je pa več ali manj kar naprej nekdo visel s tistega štrika, se niso dali motit. Sploh zato, ker te do gor odpeljejo s sedežnico.

Gasilsko je seveda naredil sam predsednik, nikomur drugemu ne zaupamo!

Za ozadje slike pa smo še v sneg spisali ZEVS!

Nekaj spominov sem obudil tudi še na neko drugo, že kar daljno Planico

In potem še na eno, na akreditacijski center skoraj 25 let nazaj.

Uff, "toliko Planice je povsem dovolj", sem si rekel in jo čisto zadovoljen mahnil proti domu!

Tags:

domači kraji | ZEVS

Menina 2015

by piskec 11. april 2016 15:32

Menina... 

Menina je ena taka luštna zadeva, ki nama vedno daje veselje. Zato jo tudi vsako leto obiščeva vsaj enkrat, če ne že večkrat. 

Tokrat sva šla sredi novembra, na dan, ko se je začenjala tista prekrasna jesen 2015 počasi fižiti. Prihajala je sprememba in jasno je bilo, da tako lepega vremena naprej ne bo več. Sploh ne tako toplega.

V zraku se je sicer čutila sprememba, nebo ni bilo več čisto, je pa vseeno toplota še vztrajala, nekaj sončka pa tudi.

Napoved je bila sicer slabša, kot je potem vse skupaj izpadlo. A zaradi napovedi nisva začela čisto spodaj, sva bila lena in sva se odpeljala dva ovinka višje. Kar dobro skrajšaš...

Najprej sva preverila, kako se bo tole kaj obraslo. Težka bo, rana bo ostala, a vsako leto manjša.

PD Gornji grad je postavil vse nove table in to na čisto nove kole. Lepo. Tista mala tablica pa je tam še zavoljo starih časov...

Teloh v cvetovih. Sredi novembra. Hm.

Tudi na vrhu sami novi koli. Bomo videli, kako in če se bodo obdržali preko zime, tole bi znalo biti zanimivo. Vsekakor bolje/lepše/primernejše kot železni drogovi, res pa je, da rabijo več vzdrževanja.

Ja, razgledi niso bili več tako popolni kot prejšnje dni, pa vseeno. Ni se bilo za sekirat.

In tudi stolp na vrhu se še ni podrl, jaz pa sem spet zbral dovolj poguma, da zlezem gor na škripajočo zadevščino. Se že morava skupaj slikat, ne?

Do koče sva seveda šla, malo na čaj, malo pogledat, kako in kaj. Od naju sicer ne bodo obogateli, nekaj pa je le, sva podpornika koč.

Menina...

Hm... nekaj tako mirnega, tihega, samotnega. Z Golic je tale pot res enkratna, ne bova se ji kmalu odpovedala.

Vsekakor obvezno vsaj enkrat na leto! 

Tags:

domači kraji | hribi

Bivaka

by piskec 1. april 2016 14:20

Povsem na začetku smo bili štirje, šli bi gor čez Gamsov skret, dol pa čez Žmavčarje.

Vmes je bilo še polno drugih idej, izhodišč in ciljev, dokler na koncu nisva ostala dva, ki bi šla gor in dol čez Žmavčarje. Ampak tudi to se ni obdržalo kakor bo videti iz nadaljevanja.

V tako lepi jeseni pač ne sprašuješ, koliko, kje, kdaj in kako. Vesel si, da boš imel družbo, lahko bi šel pa tudi brez. Vesel si, da greš po kakšnih poteh, lahko bi šel pa tudi po drugih. Ta jesen ne dela razlik in če je dan tako lep, ne sprašuješ prav veliko, ampak kar greš. Saj ne gre drugače, že tako si prepričan, da nikoli ne greš nikamor in da kar naprej tičiš le doma.

Ja, na zadnji dan sva ostala sama z Lojzetom in se odločila, da greva malo pogledat ta nov Bivak po Skuto. Oba ga še nisva videla in res bi bil že skrajni čas, da si tole tudi sam ogledam!

Do Konca sva lepo prilezla z avtom, v četrtek 12.11. ni bilo prav nobene gneče, no povsem sama pa tudi nisva bila. Je kazalo, da je prekrasen dan zvabil še par pohodnikov na plan! 

Že prec takoj, na prvem ovinku, nas čaka svinjarija. Dolgo let je že tole tukaj, se res ne da pospravit? Zdaj, ko drv ni spodaj, bo tole salonitko še težje spravit stran, kajne? Koga pa briga tamle neki zatrep neke doline...

Kot vemo, je pot čez Žmavčarje kar naprej lepo napeta, strmina nič ne popušča, le sem in tja ti da da malo predahneš, a le za kratek čas. Od začetka zato bolj malo slikaš, se moraš ukvarjat z dihanjem, sva kar pridno marširala navzgor, dokler se le nisva dodobra ogrela in je bilo treba tudi sem in tja malce počivat. Takrat pride prav fotoaparat, si lahko vsaj malo oddahneš. In vsaj narediš kako sliko. Že (šele) nad prvim skokom.

Potem pa dan postane tako lep, sončen in topel, da se ti kar naenkrat povsem neha mudit. To se je v letu 2015 dogajalo kar velikokrat. Se je čas kar malo raztegnil, podaljšal in vsem ljudem, ne samo tebi, se je kar čudežno nehalo mudit.

Zakaj pa se - hudirja - res ne bi? V takem lepem dnevu, brez možnosti neviht, brez hladu in vetra? Se lahko vsaj slikaš malo več.

Poslikal ni naraje vse. Od kje si prišel, kje trenutno si in seveda tudi kam greš.

Pa sva potem tule kar malca! naredila. Niti sapice, pravzaprav prav vroče, kaj se ne bi malo ustavila, kaj pojedla?

Do bivaka sva bila potem kar naenkrat, tam pa se je kar naenkrat povečalo tudi število obiskovalcev. Kar precej se nas je nabralo, ki smo prišli na "inšpekcijski nadzor in pregled" novega bivaka! Vsaj deset se nas je nahajalo v bližnji okolici.

Bivak je super, kot so meni pač vedno vsi bivaki. Tisti mali prostori imajo vedno nekaj skrivnostnega v sebi, s čimer sem vedno zadovoljen.

Sploh pa pozicija - še Google je naredil panoramo za prste obliznit! Res je pravi Bivak pod Skuto!

Še najbolj pa so mi bili všeč - in to kljub temu, da so to prepovedi - vtisnjeni piktogrami na vratih. Super ideja in povsem naravno. Upam le, da bodo obstali skozi čas.

Še pogled navzdol, v dolino Kamniške Bistrice in odkoder sva prišla!

Vrisana pot čez Žmavčarje (spodaj sem spet prepozno začel meriti, eh!). Prav hitra nisva bila, skupaj z 20 minutno pavzo sva do bivaka potrebovala kar slabe tri ure. Tekla ravno nisva, ne?

Kakor so mi bivaki znotraj všeč, pa mi na zunaj niso. No, na njihovo arhitekturno zadevo se ne spoznam, več dam na funkcionalnost, v njihovi obliki ne vidim vsega tistega, kar vidijo temu poklicani ljudje, me pa strašansko moti njihova barva.

Par sto metrov dlje, v lepem, sončnem vremenu, pa ga že ne vidiš več. A ni ena od nalog bivaka tudi ta, da rešuje življenja, da vodi omaglega ali izgubljenega popotnika do sebe? No, s skrivanjem sive med sivimi skalami tega sigurno ne bomo dosegli.

Kako pa bi se, naprimer kričeče rdeč bivak, vklopil v okolje? Bi gamsi bruhali, kozorogi se metali v globino in ljudje sploh ne hodili več v gore, ker bi jih rdeč bivak tako presneto motil? Lepote gora in okolja na noben način ne more pokvarit ne drekasto siv in ne kričeče rdeč bivak, ne se bat. Lepote gora in okolje zna pokvarit človek, bitje, ne pa stvar, ne pa kričeče rdeči bivak. 

Bivak je konec koncev tam. Zakaj ga moramo skrit? Pred kom? Naravo? Nezadovoljnimi gamsi? Pred samim sabo?

Kakorkoli že, pustimo zdaj bivake in filozofijo, Lojze je že prej vedel, kam bi šel rad, le da tega ni čisto izrekel, me je pa postavil pred dejstvo tule nekje pri bivaku. Da bi šla čez Sleme do Kokrškega in potem dol. Seveda, zakaj pa ne, sem bil takoj za. Zakaj pa tudi ne bi bil? 

Lojze je poznal tudi prehod čez pode, da nama ni bilo treba preveč iskati markirane poti in jo je našel direktno v smeri Slemena. 

Takole nekako sva se prebila po brezpotju razmetanega skalovja do markirane poti mimo vseh kont in lukenj. Brez problema!

Že od našega davnega prečenja Kamniških v letu 2008 (!), me je bilo tega umika Slemena pravzaprav strah. Ne vem povsem natančno zakaj, ampak tista luknja direktno pod steno, kjer moraš malo poplezat, se mi je v mislih zdela ogromna, nadvse zahtevna in kot neko utelešenje zla. Saj sem vedel, da mi spomin dela krivico in da je najbrž takrat name vplivala poškodba, megla in temačnost tistega dneva, ko nas je ujela tudi nevihta. Vse tisto je najbrž doprineslo k popačenju celotnega plezalnega dela, ki je vmes med Malimi in Velikimi Podi.

Zato mi je korak kar malce zastal, že vnaprej sem zlagal palice in začel počasi in globoko dihati. Lojze me pa sploh ni razumel: "kje da je kaj hudega, kje?"

Eh, takole se poigrajo spomini s človekom. Pa malo seveda vreme. Takrat je bilo megleno, ravno v oblak smo prišli, vse je bilo temno, črno in tista luknja, v kateri je bil še sneg, je zevala kot nekakšna odprtina brez konca, ki nas bo ravnokar pojedla.

Tokrat je bil sonček in skala je bila povsem prijazna. Še ostri kontrast temne luknje ni mogel zakrit, da vse skupaj sploh nič ni. In sem le zbral toliko poguma, da sem se ustavil, se razgledal, poslikal in pregnal tisto votlost strahu, ki jo vsi poznamo. Pa se je vse razpršilo v nič...

Gor, čisto na vrhu poti, pod steno, sva imela spet pavzo, kotiček je enkraten, tule so markacisti imeli bazni tabor, ko so obnavljali to pot. Sva našla še celo en njihov pozabljeni klin, ki v samoti čaka na prihodnjo uporabo!

Se nama nič ni mudilo nikamor. Tam pod steno sva sedela, se pogovarjala in strmela v daljave. V takem lepem dnevu se to rado dogaja - da čas postane malo bolj razvlečen, čisto tako kot Dolge stene Grintovca...

Ko sva se končno le dvignila, naju je čakal še del plezalne poti, ki pa ni prav nič hud. Malo greš dol, potem spet malo gor in nato dol na melišče. Vse je lepo in super zavarovano, letos tudi nič poškodovano.

Platke so pa platke in kakor je eno odneslo pred leti, ko je bilo treba prestaviti pot višje, ni hudir, da ne bo prej ali slej odneslo še kakšne.

Veliki podi so potem malo dolgočasni, po njih tudi ni prav enostavno hodit, a do Bivaka P. Kemperleta sva vseeno kar hitro prišla. Čudno, da tudi ta ni siv, da ga gamsi sploh ne bi opazili in ne bi kazil okolja... Eh.

Mi je pa všeč, notri seveda.

Tam nekje pod Dolgimi stenami sva potem končno opazila domače prebivalce, v celem dnevu jih ni in ni bilo. Vse kaže, da nas je bilo ljudi v tem lepem dnevu vseeno preveč naokoli. 

Še zadnji pogledi, preden se zavihtiva čez Vratca na drugo stran - sva se kar dol usedla.

V Vratcih je v tem delu dneva presneto težko slikat - sonce ti direkt v glavo tolče. Slikaš se že lahko, ampak potem nekako takole zgleda...

Je naprimer bolje nekako takole, čeprav so kontrasti spet preveliki. Vsi smo le sence!

Pri koči sva spet razpletala, kaj vse se vidi na obzorju proti Triglavu, doma sem slike povečeval, a popoldanski pogled ni najboljši. Mnogo boljši je zimsko dopoldanski. Takrat se linije, kaj je spredaj in kaj zadaj, precej bolje ločijo. V poznojesenskem popoldanskem soncu pa tega ni najlažje razločiti. Ampak Razor je pa vseeno Razor!

Pot nazaj do avta je bila samo še formalnost in kot taka se je seveda spet precej vlekla, čeprav sva jo kar hitro mahala. Vseeno pa je bil cel dan lepot za nama in sva morala biti dovolj previdna.

Povsem na koncu pa sva lahko še poročala Zdravkotu o stanju bivaka in stanju poti, jaz pa sem celo dobil ta dan res zasluženega Kozla!

Takih dni se torej ni branit. Bi jih lahko bilo več? Seveda, a sam sem nadvse vesel, da sem in tja kakšnega takole lepo izkoristim.

Pa še drugič!

P.S.

Takole pa sva se vlekla:

7:55 start V koncu
10:00 - 10:20 pavza
10:50 - 11:00 Bivak pod Skuto
11:45 - 12:05 Bazni tabor pod steno
13:10 Kemperle
14:00 - 14:25 Kokrško sedlo 
15:35 konec V koncu 

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Veliki Draški vrh

by piskec 22. marec 2016 16:04

Lanska jesen je bila res enkratna, sploh november, ta je bil še posebej lep! Začetek meseca je bil sploh tak, kakršno bi moralo biti po mojem večino leta - ravno dovolj toplo, ne premraz, ne pretoplo. Sonćek, jasnina in to je to.

Edina pomanjkljivost je kratek dan.

Po drugi strani je pa to super, ker ti potem ni treba prav zgodaj vstat: "eh, zjutri je še tema, pejmo enkrat ob devetih!".

No, za v Julijce je tudi novembra ob devetih res že malce prepozno. Je bilo vseeno treba malo prej vstat. Pa ne prav preveč zgodaj, ravno prav.

Sicer pa je bila za tale izlet kriva naša Flori. S prijateljico Manco, s katero sta bili že z nami v Mokrici, bi šli radi v hribe, kaj če bi šli kdaj skupaj? Seveda mi je to dalo za mislit, približeval se je ubijalsko lep vikend, vreme stanovitno, toplo, z jasnimi razgledi, skratka, vse, kar bi si človek za v hribe želel.

Ampak kam it? Kam peljat punci, da bomo imeli vsi kaj od tega? Pa ne previsoko, pa ne prenizko, pa ne v hosto, pa ne premalo razgledov, pa ne to, pa ne ono.... aaaaaaarrrrrrgh.

Torej Julijci. Ampak spet: kam?!

Najlažje je nadaljevat tam, kjer si končal. Zadnjič sva končala z Viševnikom, Srenjskim in Studorskim prevalom. Kaj če naredimo korak naprej? Draška vrhova, Tosc, Vodnikova koča, Voje, Ogradi, Stogi, Debeli vrh? Ufff, spet cela kolobocija in toliko vrhov na voljo.

Da skrajšam to dolgo kačo: na koncu je padla odločitev za Veliki Draški vrh oziroma VDV, kot ga vsi imenujejo. Ravno prav visok, ravno prav daleč, ravno prav za hodit in ravno prav nemarkirano. Poleg ravno pravih razgledov in ravno prav ostalih lepot. In če že tolikokrat hodiva po dvorišču Grintovcev, zakaj ne bi šla enkrat na dvorišče Triglava? Z VDVja mora bit direkt na dlani, ni res?

In če bo res tak dan...

O, ja, tak dan se je nakazoval že zjutraj - no, zjutraj, šele krepko po deveti. Ker sva zadnjič parkirala nad Rudnim poljem, smo tokrat potegnili do pod Planine Konjščica, se je treba malo razgledat in prepoznat tudi ceste kam vozijo.

Ura je bila pozna, zato je bilo tudi avtov že kar precej, a vseeno ne preveč. Se mi zdi, da jih je veliko še malo potegnilo...

Prec takoj so se začeli kontrasti, ki nam v začetku niso dali slikati. Močno sonce v kontrastu s temnim gozdom. Viševnik in pokljuški gozdovi v novemberskem soncu. Začeli smo celo z dolgimi rokavi!

Gozdovi, gozdovi. Malo je bilo frišno, smo kar hitro stopali. Ali pa nas je samo vleklo proti soncu?!

Vmes sem seveda igral hudičevega odvetnika in skušal partijo speljati na napačno pot, a se niso in niso pustili! Pa kaj vse sem jim obljubljal, ah!

Potem pa le - Planina Konjščica v katero smo po pravici povedano pošteno zamežikali iz temine gozda in se še kar nekaj časa nismo mogli navadit na slepeče sonce.

O, tole bi bil pa tudi pravi kraj za Žareče macesne, kaj? Bo treba naslednje leto še tule preverit!

Zadnje leto ali celo dve, vse slike shranjujem na google foto. In ta se včasih malo igra, dela kolaže, sestavlja slike in tako naprej. Seveda mi sledi in že vse ve o meni, a mi je pravzaprav vseeno. Sem in tja pa naredi res kako dobro sliko, tokrat naprimer panoramo:

kako jo je sestavil, ni nikomur povsem jasno, ni nam jasno niti to ali fotke sploh pašejo skupaj, a dejstvo je, da to naredi presneto prepričljivo. In zakaj bi jaz temu oporekal?

A še nas čaka dolga pot, gremo mi naprej. Večina že v kratkih rokavih. Začetek novembra, samo da opomnim. 

Pod Ablanco, ki je na karti raje Špik, se pot začne malo bolj vzpenjati, končno!

Skušamo zgledat utrujeni, a kaj, ko smo s hojo šele začeli! Nič utrujeni, nič! 

Pogled nazaj proti Planini Konjščica kaže to presneto lepoto dneva.

Potem smo pa že čez prvi skok, Na jezercu, pred nami pa že Mali Draški vrh. Malca!

Tukaj se nad nas zvrnejo horde ljudi. Bedasto bi bilo razmišljati, da jih v takem dnevu ne bo, zato sem se že doma pripravil na ogromno obljudenost teh krajev. Kombinacija kraja, časa in vremena pač zvabi marsikoga v hribe. In, čeprav mi je ljubše biti v hribih sam, se mi zdi tako tudi prav, saj niso hribi samo zame. Če hočeš, že najdeš kaj samotnega, to nikoli ni bil problem. A danes ni bil tak dan.

Takole se je vila vrsta proti Studorskemu prevalu. Pa nisem niti vseh dobil v objektiv...

Višje kot si, več se odpira. Mali Draški vrh, Srenjski preval in desno Viševnik. Boj med soncem in senco. Hm, tamle nekje vmes jo mahnemo dol?

In že smo na Studorskem prevalu. Manca pa pokaže kam je treba it.

In Tamauček jo užge direkt v drugo smer. Na Ablanco. No, pogledat, kaj je tista mala tablica tamle gor.

Pa je to mnogo lažje narediti z današnjimi fotoaparati, vse približaš in nikamor ti ni treba plezat. Ni pa tako zanimivo, to pa je tudi res!

Začetek je strm, veliko ruševja, malce za poplezat, a nič nevarnega. Se pa VDV že kaže v ozadju, še malo pa bomo gor!

Veliko stojimo. Pa ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi razgledov. Strmimo in strmimo, še dobro, da poznam veliko, danes se tudi veliko vidi!

Smo že dovolj visoko, da se ob naši strani razbohoti Tosc. Tudi ta bo kmalu na sporedu, najbrž naslednji, ko zaideva ponovno v te kraje! 

In potem za vogalom, hop!

Ja, kaj pa je tole? Pa nekateri niti ne vedo, se vidi le vrh, nekako ni tak kot pričakovanja.

Pa ga le slikam malo bližje in ga dam pogledat vsem. O, ja, zdaj pa vedo, kaj to je, zdaj pa ni več problema s prepoznavo!

In smo že gor, na Velikem Draškem vrhu, 2240m pravijo. In razgledi so...

...jebemti, enkratni, res! Ni se dovolj navduševat, kar par kletvic mi zleti, povsem nepričakovano, v presenečenju. Ufff, ti presnet november!

Proti domačim, Kamniškim, v ospredju MDV in Viševnik ter polja pokljuških gozdov.

Proti Triglavu, ki je res tako blizu, da bi ga lahko zagrabil in ne več spustil! 

Petsto ljudi je na vrhu, a nam uspe najti svoj prostor. Za poležavat, za gledat, za poslušat, za bit.

Res enkratno. Vse poti po Zg. Krmi se vidijo. Mah, kaj, vse se vidi! Lahko bi strmel in strmel.

In iskal koče. Kredarico naprimer.

Ali pa Planiko, ta je bolj zapuščena.

Večino časa smo takole.

Ali pa takole. Zasanjani v hribe.

Še tamaučka dva prime, da morata tole bolj osebno vzet.

Na koncu, doma, prime še Google, da je treba narest en filmček o tem, treba! (To je animirani gif, bi se moral gibat.)

Ali pa vsaj kakšno sfiltrirano fotko. Mu je kar uspelo, kajne? 

Smo bili gor res kar nekaj časa, a slej ko prej se je treba poslovit. In odit. Navzdol.

Dol smo si izbrali drugo nemarkirano pot, pot, ki se spusti proti MDVju, proti markirani poti, ki gre s Studorskega prevala na MDV. Ne bomo po isti poti hodili še nazaj, ne?

Veliko počivamo, se razgledujemo in čakamo.

Na prevalu med VDV in MDV se zazremo v globino, direktno gre do Krme, zato jaz nekaj časa tulim, potem pa kar grem. Ah, te globočine!

Še zadnji pozdrav VDVju, tule smo prišli dol, nemarkirana, a prav lepa pot. 

Ne nadaljujemo proti MDVju, temveč skrenemo desno dol, kar direkt nazaj v izravnavo med prevaloma, proti Na jezercu. Ablanca je vedno višja.

Čaka nas celo malo melišča, nad katerim se navdušuje Leander. Ta je celo tako navdušen, da se skuša snemati med hojo po melišču. A ga telefon nekaj heca in se snemanje ne sproži. In kaj, mulc, naredi? Teče nazaj gor (po melišču!) in se spusti še enkrat dol.

Eh, to je ta mladost. Sem in tja mu je za zavidat. Saj pridem marsikam, ampak po melišču gor pa ne bi šel, ni šans!

Pot navzdol gre kar hitro in pri Konjščici smo prehitro. Dajmo malo počit, se malo usest, malo počakat. Nekaj motovilimo z macesni in primerjamo Kamniške z Julijskimi.

A dajmo le užit ta presnet dan!

Še pivce v nabito polnem Rudnem polju, kjer tri natakarice še v sanjah ne zmorejo vsega postrežt. Nekateri se znajo pripravit na lepo vreme in gnečo, drugi pač ne.

Vseeno nam pripadejo pivce, sokovi in stopnica. To je pa v tem prekrasnem dnevu povsem dovolj. Vsi imamo sveže spomine na razglede in na vse lepote, ki smo jih ta dan doživeli. Tole ne bo šlo tako hitro stran.

Počasi nam je šlo, v takem dnevu pač ne gre hitet, 2:50h do vrha, na vrhu smo bili kar celih 45minut, vsega skupaj pa na turi slabih šest ur. 

In še bolj podrobna karta nemarkiranih poti z vrha dol na Na jezercih.

Lahko bi še tisočkrat napisal prekrasno ali pa kaj podobnega, pa najbrž nima smisla. Saj sem že ene stokrat.

V jeseni ni poletnih mrčev, ko se nič ne vidi, dnevi so manj polni vlage, zato so razgledi čisti in jasni. In če še ni snega... je to res ena taka kombinacija za... za kaj?

Ja, za it v hribe, madonca, no!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Konec nekega obdobja

by piskec 10. marec 2016 11:48

Ah ta obdobja...

Človek je vedno žalosten, ko se nek čas konča, zaključi. Pa vendar to k sreči pomeni tudi to, da se začenja nekaj novega. Žalostno veseli priokus torej.

Čas moje rdeče-črne kape se je tako definitivno končal. Kar je precej čudno, saj sem se z njo boril vsaj pet, šest let, ko mi je bila že v začetku premajhna. Pa sem kar zdržal in jo podpiral in zavračal nove kape. Na svojo se mimogrede navežeš, še posebej potem, ko si z njo presneto zadovoljen, saj ti greje betico kje v kakšnih zoprnih zimskih razmerah. 

Ja, kar malce mi je žal za njo, res pa je, da mi je bila premajhna in sem se tega naveličal, a vseeno, veliko sva prehodila skupaj. Pa še Rajkotu je bila od nekdaj super všeč, kolikor vem.

Mogoče mi jo uspe podtaknit Tamaučku in se tako njena pot ne bo žalostno končala v kakšnem zakotnem, moljev polnem predalu za nadomestne kape.

Novo kapo je bilo nadvse težko dobit. Z nobeno namreč nisem bil zadovoljen. Stara kapa je imela notranji filc čez celo kapo, danes take ni več najti. Vse so v filcu samo še deloma, kar me malce skrbi, a upamo, da bo.

Torej...

Po novem na moji betici zdaj kraljuje povsem nova kapa! Upam, da me bo grela prav tako kot njena predhodnica in da bova postala tesna prijatelja! To si zdaj - končno! - lahko potisnem čez oči in ušesa, če le hočem!

Ni ga čez ta pravo kapo!

Tags:

osebno

Trstelj

by piskec 8. marec 2016 15:16

Prvonovemberski široko-družinski izlet, ki počasi postaja celo tradicionalen.  Lani smo bili v dolini Glinščice, letos smo se odločili za Trstelj in Veliko Cerje.

Tudi letos nam je nadvse služilo vreme, upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih. Drugače bo tale tradicija šla po gobe...

Nabralo se nas je kar petnajst! Nekaj jih je šlo po cesti z vozičkom, drugi pa smo zakorakali proti vrhu Trstelja iz Lipe, kot se pač spodobi.

Meni je uspelo še na hitro škljocnit en selfi, preden so se vsi razkropili naokrog. Z DSRLjem to niti ni tako enostavno, je pa zato faca vedno nekaj posebnega ko ciljaš fokus. Eh.

Zadnjega oktobra smo seveda pričakovali množino rdečega ruja. Nismo bili razočarani, a v začetku nas je pričakalo še vedno le zelenilo!

Nato pa se je počasi začelo. Rdečilo je bilo povsod in fotoaparati so samo še škljocali. 

Do koče smo bilo en, dva, tri, po mojem se še zadihali nismo. Do vrha pa je potem še tistih deset minut. Dan je bil prekrasen, a razgledi niso bili najbolj dobri. Vse je bilo v meglicah, a smo bili vseeno nadvse zadovoljni! Triglav je pač Triglav, tudi, če je malce zamegljen.

Še pogled na drugo stran, morje. Ta dežela je res presneto majhna.

Ruja pa kolikor češ!

Pa še malo več!

Malce je pihalo in nas prestavljajo, a nič hujšega. Tamaučka sem pa vseeno moral sem in tja malo nalomit. Da se ve, kdo je večji in močnejši. Zaenkrat.

Pri koči na Trstelju nas je bilo vsaj petdeset. Vsi mi, pa še ogromna skupina italijanov na biciklih in še nekaj ostalih. Gneča, kot je tam okrog še nisem videl. Je bil pa res lep dan!

Nato pa sva pa celo familijo spravila še nekam. Gledat tisti veliki stolp, ki se ga vidi na obronkih hribovja z avtoceste za Gorico. Ko sem vedno gledal tja gor in se čudil, kaj neki tak stolp počne tam.

No, evo, ko smo že bili blizu in ker grem stavit, da drugi tudi niso vedeli, kaj to je! Na tabli piše precej dvoumno in še najbolj se nam je zdelo, da piše, da so italijani plačali za spomenik, da smo odcepili del ozemlja od njih. V podrobnosti se nismo spuščali, birokratske table so pač birokratske. Večinoma z njih zveš kaj povsem drugega...

Še v začetku smo bili vsi nekako v dvomih. Kaj, hudirja, je to?

A meter po meter nam je bilo bolj jasno!

Veliko Cerje, pomnik braniteljem slovenske zemlje.

Impozantno. Ampak na praznik zaprto. Zakaj neki že? Postavimo spomenik, potem pa nimamo z njim kaj počet. Hecno. Ljudi pa kar nekaj tam naokrog, eni z avti, drugi peš, tretji s kolesi. A vse zaprto. Hja.

Smo pa zato bolj uživali v razgledih in poimenovali vsak hrib, ki smo ga videli. Upam, da celo prav, nato pa

smo le naredili eno skupinsko! Juhej!

Sicer ni povsem Plečnikova kljuka, je pa nekaj podobnega, kajne?

Prav veliko podatkov o Pomniku na spletu ni najti. Vsaj ne enostavno.

Ruj nas je tudi tu še vedno razveseljeval

malo pa smo se igrali tudi s tem lahnim vetričem - burjo.

Ker pa smo opazili še neke table in smerokaze v bližini, ni bilo druge, kot da gremo pogledat še Borojevićev prestol, ki je v okviru Poti miru. Za jamo Pečinko seveda takrat še nismo vedeli.

Borojevićev prestol. Za vse utrujene! 

Pravzaprav spomenik in kažipot! Jah, če si že tam v bližini, se tudi tole vsekakor splača pogledat.

Še malo povandrat po ruju

potem pa naprej na Kras žurat, tako kot vsako leto, ko se družina zbere.

In tako kot vedno, je tudi tokrat dan legel k počitku mnogo prej kot mi. Ki smo morali zapet še vse dolgo tleče napeve v sebi...

Naslednji dan sicer ni več takega navdušenja kot prejšnji večer, a vseeno si dobrote Krasa še vedno zaslužijo globok priklon!

 

Pa na drugo leto! Kam pa takrat?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Križevnik

by piskec 2. marec 2016 14:47

Ne, ne, z lanskimi macesni še nismo opravili, kje pa!

Najprej je bil ogled, nato je sledil pohod, kot zadnje pa je sledil pa še naravovarstveni pohod.

Priznam, da sem imel tudi sam macesnov pravzaprav že vrh glave. Zato na ta, zadnji, naravovarstveni pohod sploh nisem šel. Sem poslal namestnika - Tamaučka. Temu se ne da več najbolj hodit - najstniška leta! - z nama, a je po izletih, ki jih izpusti, še vedno kar precej žalosten in si nato, ko je prepozno, želi, da bi pa le šel z nama.

Tokrat je bilo to kot naročeno, saj je bil že tretji pohod v isto smer in je lahko le prišel na svoj račun, da le vidi te presnete macesne!

Takrat na začetku, ko se je Helena še ogrevala za vodenje izleta okoli macesnov, je celo razmišljala, da bi ta dva pohoda združila - društvenega in naravovarstvenega. Pa iz tega potem ni bilo nič, kar je pravzaprav kar ok. To nekako ne bi šlo skupaj.

A ker vestno beležim, sploh ker gre o hribih, moram seveda opisati tudi tale izlet Kljub temu, da me ni bilo zraven.

To je bilo celo naslednji dan po Vrhu Korena in res se mi ni dalo nikamor. Še najbolj me je mrzila vožnja, oh, vsa tista vožnja! Gor in dol in spet gor. Potem pa spet nazaj, ojej, kot da greš na drug konec sveta!

So se pa vseeno vsi dobro imeli. Za cilj pa so izbrali Križevnik, za kar mi je bilo malo žal, a še vedno ne vse tiste vožnje. A vsekakor bom enkrat moral tudi jaz v tiste konce. Zdaj bo lažje, ko Helena točno ve kam in kako. 

Mimo planine Polšak so šli počasi, nekaj snega je  ostalo tudi tu,

vsi pohodniki pa so se morali predstaviti, bili so iz različnih PDjev, tudi naša dva.

Ena skupinska na vrhu Križevnika

in ena z Ojstrico v ozadju. Ko slikaš Ojstrico s te strani, ti je bolj jasno njeno ime.

 

No, ni mi pa jasno ime Poljske device, bo treba enkrat raziskat. 

Kar bo pa težko, ker je večinoma takole: 

bo pa zanimivo, to pa vsekakor!

Našli so tudi parkirišče in križ in vse tisto, česar jaz še nisem videl. Evo, pa sem mislil, da že vse vem in da ne morem nič novega videt in se mi ni dalo it. Na, pa imam!

Ja, za tale Križevnik mi je res kar malo žal, a ni hudir, da ne bi tega enkrat v prihodnosti popravil. Ni hudir!

Tags: , , ,

hribi

Vrh Korena

by piskec 25. februar 2016 16:05

Te konce sva že dostikrat dala skozi, pa vendar se tja še vedno rada vračava. Jesen je tu naokrog lahko presneto lepa. 

Enkrat sem pisal o mehkobah dneva in mogoče je ravno to to. V teh jesenskih dneh (24.10.) so barve drugačne, sence daljše, obrisi bolj vidni, a mehkejši.

V dolini je megla in mraz, zgoraj sonce in toplo, prava jesenska inverzija. V 2015 se je to jeseni kar dostikrat primerilo, zato je bila jesen enkratna za v hribe.

In ker se nama ni dalo špancirat po mrazu, sva jo morala mahnit kam višje. Najbolje, da kar z avtom visoko, pa gremo potem malo naokrog. Naprimer planina Jezerca pod Krvavcem bo prav primerna tokrat!

Da ti srce zaigra že takoj, ko stopiš iz avta! 

Tudi, če bi po pol ure že obrnil, bi bile baterije napolnjene za cel naslednji teden ali pa še več! Tole je vsekakor vredno tiste dolge vožnje mimo Cerkelj in Ambroža...

So pa v začetku strmine, od Kriške planine naprej se svet postavi navpično in nič kaj dosti ne popušča. Ampak midva kar dobro rineva in rineva naprej!

Za vogalom vse skupaj postane še mnogo lepše, pobeljene gore predstavljajo enkratno kuliso.

Topovi so že pripravljeni, le kakšnega mraza ni. No, ne da ni mraza, prav toplo je, tukajle gori najbrž celo veliko več stopinj kot spodaj v dolini! Mašine pa so tole!

Enkrat v oktobru je sneg res malo poprhal naokrog, pa vendar se je obdržal le v dolinah in zelo prisojnih legah.

Do vrha Zvoha pa naju čaka še kar lep in strm vzpon. Nič ne popušča, midva pa tudi ne, ha!

Jezerce, kjer se vedno spomnim, kako smo srečali plavalca in kar nekaj nagcev - kot nekje sredi Istre. Huh.

Potem pa na vrhu Zvoha le stopiva v preddverje dvorišča Grintovcev

in čez obraz se nama nariše precej velik nasmeh. Kot je pač navada v teh krajih.

Tista mala poprhanost s snegom pomeni kar nekaj težav, čeprav se snega sploh nikjer ne vidi. A tam, kjer je prejšnji dan kdo stopil, se je sneg stopil in ponoči zmrznil, tako da so vse stopinje na tanko zmrznjene. Nič hudega ni, a vseeno je potrebno nekaj previdnosti.

Mene je seveda strah Škrbine, ker ne vem ali bo v njej tudi kaj snega, ledu. Še tule se sprašujem - le kaj bo za vogalom? Bova pa obrnila, ne? Ali pa se kaj drugega spomnila, danes, v takem dnevu pa si s tem res ne bom delal težav!

Pa je potem seveda vse ok. Niti sledu o snegu, kaj šele ledu. Še postavljal sem se lahko! 

Ta prav plezalc, a?

Na Vrhu Korena pa... človek se ne more dovolj razdat temule naokrog, ne more!

Na vrhu potem obtičiva precej dolgo časa. Par obiskovalcev se kar najde, a midva ždiva tam gor, gledava naokrog in nič ne kaže, da se bova kdaj spokala z vrha dol. Kako pa bi se sploh lahko, ob takem razgledu, a?!

Je treba pogledat na Srebrno sedlo, ki nas čaka že kar par let, pa nikakor ne najdeva časa zanj. Slikam, da bom lahko potem doma preučeval pot, na fotoaparatu itak nič ne vidim.

Pa na Grintovcu, je na Grintovcu kaj ljudi? O, ja, jasno, da jih je! Pri takem lepem dnevu, pa da ne bi bili!

Še Julijce obredem s fotoaparatom, tale pogled je že večkrat zanetil burne razprave kaj se vse vidi in kaj ne. V dolini se megla počasi redči, tudi spodaj že sije sonce.

Smerokazi v kontah pod Kompotelo so sicer različni, kot so bili zadnjič, ko sva se razburjala, da narobe kažejo, a še vedno so postavljeni nepravilno. Od čisto zadnjič, ko sem tule hodil pa zdaj ena table celo manjka... Tele table tule pa res ne grejo in ne grejo.

Tokrat jo mahneva čez Košutno, ne gre se nama še dol v dolino. Dajva še malce počakat, še malce bit na sončku!

Pri planini Košutna se spet počiva dol in se ne premakneva vsaj pol ure. Razgled nad dolino je tule skorajda najlepši. Direktno nad njo, 1500 metrov višje. In ko iz doline kdaj pa kdaj poiščeš tole zaplato trave pod vrhom Košutne, vedno veš, kakšen je razgled od zgoraj in mimogrede te ponese gor.

Dol ni povsem enostavno prit, malce je treba le poplezat, morava enkrat najti  tudi tisti prehod, ki ga uporablja živina. Pa ne zato, ker bi bilo tole preveč hudo, temveč zato, ker sva firbčna. Ker bi rada poznala tam naokrog čim več.

Najdeva pa tam v steni - in končno tudi slikava - ogromen odtis prazgodovinskega polža. Take sva dosedaj videla le na Stenarju. Si je kar težko predstavljati, da je vse tole zraslo iz morja... huh. A še težje si je predstavljat polža, da je splezal do semle, kajne? Tale je res ogromen, škoda, da nisva nič priložila za primerjavo.  

Planina Koren, povsod se najde koga, ki uživa in se ne premakne. Ni čudno, ob takem dnevu!

Malce nižje in za vogalom je pa že tako vroče, da je prav za kratke rokave. In to konec oktobra! 

Do avta se potem odvlečeva res počasi, saj se nama res ne gre v dolino. A prej ali slej je treba rečt adijo. Pa saj nič hudega, saj prideva spet! Morda spet z avtom, morda čez Kalce ali pa po dolini Korošice. Povsod bo super.

Tale krožna pot je skoraj enaka tisti, ki smo jo naredili z otroci pred par leti, le da sva tokrat šla v drugi smeri. V katero smer je bolje? Kaj pa vem... enkrat v eno, drugič v drugo, tako nekako. 

Ja, jeseni je tule res super. Poleti je vse preveč vroče in razgledi so vedno skurjeni. Takole oprano nebo pa je povsem nekaj drugega. 

Dvorišče Grintovcev, prav res.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP