Garmin - menjava baterije

by piskec 23. april 2015 10:22

Garmina FR305 imam že kar nekaj časa.

Dolgo mi je dobro služil, potem pa je šla baterija počasi po gobe. Zdržala je le še pet ur, pa štiri, dve, pet minut in to je bilo to.

Seveda sem razmišljal, da bi kupil kaj novejšega, kaj, ki zdrži dlje, a sem se še enkrat odločil za FR305. Tako sem ga šel zamenjat za obnovljenega - refurbished -, kjer ti najbrž dajo nekega, ki so mu sami zamenjali baterijo. Seveda z novo garancijo in vsem, kar paše zraven, vse to za polovico cene, nekih 150€ sem takrat, pred leti, dal.

Potem je pa bilo s tem obnovljenim seveda počasi isto, kot s tistim starim. Baterija leto, dve ok, potem pa... štiri ure, dve uri, petnajst minut.

In Garmin je šel v ta spodnji predal, presneta krama!

Vmes sem kupil še eTrex 10 za hecnih (za Garmin napravo) 50€ in mi še vedno nadvse dobro služi. Za res dolge pohode je super - menjanje baterij, dovolj spomina, vsega tega FR nima. Za krajše, manjše pa niti ne. Prevelik je.

Zato me je letos nekaj pičilo in kar naenkrat sem se spomnil, da bi sam menjal baterijo na pozabljenem, v spodnjem predalu skritem, Garminu.

Kako se to naredi je bilo po youtubu že leta nazaj par videov, zdaj pa jih že preštet ne moreš. Vsak, ki ima pet minut časa, je to že naredil. In posnel. Torej to ne bo težko.

Je pa nekaj lažje, kot pred leti - takrat bi moral skoraj rezat neko Nokiino baterijo, da bi prišla noter, zdaj pa je ta trg baterijsko izpraznjenih Garminov postal tako velik, da nekdo že izdeluje baterije ravno prave velikosti.

Pa lepo greš in jo naročiš, brez problema. Ni ravno poceni za kitajsko baterijo, a hej, kaj čmo!

Odpreš youtube, si izbereš enega izmed milijona videov in se spraviš na delo!

Najbolj pomembno od vsega je, da si natakneš očala in da imaš nekaj potrpljenja. No, jaz ga nimam, zato je šlo odpiranje tako, kot je pač šlo. Brez očal itak ne vidim, kaj sem vse poškodoval. Ni to odpiranje zame...

Od dovolj veliki sili se pač vse odpre. Tudi Garmin. 

Še ta slabo baterijo sk, sk stran in vse razstavit. Da vidimo, kaj neki se skriva tukajle notri... 

Z muko sem se zadržal, da nisem razstavil še vsega drugega, tako rad bi videl, kaj se skriva tam spodaj, ah!

Potem pa vzameš novo baterijo, ki je do tebe hodila kakih štirinajst dni

in jo pač zalotaš na mesto stare. Malo magije, malo sreče, spajkalnik pa obvezno.

Od takrat je Garmin spet malo več z menoj. Koliko zdrži v celoti, pa še ne vem, ga še nisem spraznil do konca. Sem prišel le do 7h, takrat se ura še ni pritoževala.

Nova baterija ima le nekih 20mAh manj kot prejšnja, torej bi morala biti tam nekje kot original. Vsaj 8-10h.

Če ne, pa spet zamenjamo, ne?

Saj Garminove nove stvari so super dobre in pri 305 me res nekaj stvari moti kot strela, čeprav ima zame vsega ostalega mnogo preveč. Novosti pa so pri Garminu iz zlata, kakšen fenix bi bil več kot magija, a 440+€ ne dam niti pod razno. 

Vsaj toliko časa ne, dokler še lahko menjam baterije.

Tags: ,

tehnika

Sicilija VI.

by piskec 21. april 2015 17:10

Pa smo prišli do zadnjega dne. Do zadnjih ur pravzaprav.

Čakajo nas samo še zoprna opravila - napolnit rezervoar rentacarja, pohajkovanje po letališču in let do Trsta. Nič od tega mi ni ravno pri srcu, pa take zadnje urice Sicilije!

"Pa pejmo vsaj še na en kofe, ko je že končno tako lepo vreme!", sem zagodel in v Trapaniju nekje ob obali parkiral naproti bara. Parkirišč dovolj, vse ok, niti plačat ni treba, zdi se mi, da prav to piše na znaku.

Prvič naročimo arancino, prej ga sploh nikjer nismo zasledili. Otrokom je kar všeč, nekega velikega navdušenja pa ni.

In tako kofetkamo, se pogovarjamo in uživamo na sončku. Končno!

Medtem pa na drugi strani ceste... ravno naproti nas...

Jebela cesta!!!!! 

V zadnjem trenutku, v čisto zadnjem postanku! Pa to ne more bit res...

Seveda nikjer nikogar, nihče nič videl, nobenega redarja, nobenega policaja, da bi mu šel težit.

Ufff, ene deset minut sem moral bit zaprt sam v avtu, da se mi je jeza vsaj toliko polegla, da nisem prvega, ki je prišel mimo, na nos. Tokrat bi res potreboval anger management, aaaaarghhh, presnet zadnji trenutek!

Ker jasno ni bilo časa, da bi šli iskat neko policijsko postajo, kjer bi prišli skozi s 40 evri, bo vse skupaj najbrž naraslo na nekih 200, preden bo prišlo do mene čez par držav. Se pa ni za bat, da ne bi, rentacar tega vsekakor ne bo sam plačal, nabil bo še dodatne stroške in prej ali slej bo treba plačat. Eh, kdo ve, koliko bo tole zneslo na koncu... Edino, kar vem, je, da bo sigurno presneto več kot pa 40€. Edina svetla točka je potečena kreditna kartica, s katero sem najel avto in mi ne bodo mogli direkt dol trgat. Ali pa tudi ni svetla točka - mi bodo nabil še dodatne stroške...

Sranje.

Pa cel Trapani smo prevozil, da smo našli ta plac. Plac, kjer so bili redarji blizu... 

Pa še prav potuhnjeno so mi nabili kazen, nihče jih ni ne slišal, ne videl, pa smo sedeli prav naproti.

Potem sem bil še kar nekaj časa precej živčen in jezen, tako, da smo spet naredili celo štalo z zadnjo črpalko, ko je bilo potrebno natankati poln rezervoar. Smo se vozili po tisti cesti gor in dol in se ustavili vsaj na treh črpalkah, dokler nisem bil zadovoljen s tisto prvo.

Na koncu sem še črpalkarja prav vprašal, če tista cena, zapisana na črpalki, drži. Slabe izkušnje pač.

Me je pa tistih več kot 20 centov na liter vsaj malce pomirilo. Tako ali tako pa časa za jezo ni bilo več. Je bilo treba najt plac kam vrnit avto. 

In skrbet ali bo Francesco zadovoljen ali pa bo našel kako prasko, udarec v feltno ali pa kdovekaj. Stresna posla.

V Španiji jih vrnjen avto sploh ni zanimal, saj je bil zavarovan do konca in še čez, tule pa je bil Francesco kar pozoren. Ampak nov avto je bil še vedno kot nov! Juhuhuuu! Le da je imel 1103,6km več.

Smo pa vse naredili elektronsko - na Siciliji, ej! Tablica, podpis, računalnik, email, vse samo še e-. Ha!

Hm, si nisem mislil, da bom kdaj zadovoljen z Oplom, ampak... no, ja, kaj čem: super je bil! Pravzaprav bi ga vsi še kar naprej imeli... Zafira se je torej dobro držala in naredila lepo uslugo Oplu.

Takole nas je odpeljala zadnji dan:

mi pa le še na avion. Nazaj mi gre malo lažje, saj druge ni, moraš prit nekako domov.

Sva pa s Tamaučkom probavala nove prijeme. Sploh pri vkrcavanju, ko sva na vsak način hotela biti zadnja. Saj vsi poznamo tisto gnečo, ko že pol ure pred odprtjem vrat ljudje stojijo v vrsti. Pa so sedeži označeni in prav vseeno je, kdaj se vkrcaš, nobene prednosti ni, če si prvi. To ni trajekt, kjer se na življenje in smrt boriš za spalno mesto za letalskimi sedeži...

Pa nisva zdržala, nisva bila povsem zadnja, vse se je preveč vleklo in šlo počasi, mene je pa že zvijalo.

Sva pa le ugotovila, kaj je drugače, če čakaš do konca. Nalepkico dobiš.

Ko je avion skoraj poln, ti prtljago hudobni ljudje vzamejo iz rok in jo spravijo nekam spodaj v avion. Ne gre vse v predale nad sedeži.

S tem ni prav nič narobe, seveda pa se lahko takšna prtljaga izgubi. Kakšne ključe od avta bi bilo torej fino imet pri sebi, ne pa v kufru.

Da bom vedel, ko bom drugič spet pameten.

Ker so mi vsi govorili o dobrih učinkih branja, sem tokrat poskusil s tem tudi jaz.

Kaj pa vem... uspešno ali ne? Mah, avion mi gre še vedno na živce. Tko.

Na Ronchi smo prileteli malce pred mrakom. Avto nas je čakal na dragem parkirišču, za katerega smo dali približno toliko kot za dve karti do Sicilije in nazaj. Kaj, če bi tudi parkirišča prevzel kak nizkocenovni prevoznik?

Potem smo bili pa že doma, v Krtini. Kratko je bilo, prekratko.

Kaj torej na koncu reči o Siciliji?

Prevozili smo kar nekaj, a vseeno mnogo, mnogo premalo. (Barva črtic pomeni hitrost potovanja. Se dobro vidi, kje ceste niso najboljše, kajne?)

En mesec bi morda bil ravno prav, da bi videli še kaj več. En mesec brez vsega tega dežja, kot smo ga imeli mi. Za dober začetek, potem pa naprej.

Sicilija je lepa, prav nič majhna, ogromno je za videt, njeno lepoto in bistvo vidim ravno v njeni spremešanosti prav vsega. Premešanosti morja in gora, vremenskih vplivov, premešanosti ljudi in značajev, premešanosti zgodovine. Je več kot zanimivo in nikakor ni enostavno.

Sploh ne za uboge štiri dni.

Skratka: bo treba še it!

Tags: , , ,

po svetu

Sicilija V.

by piskec 17. april 2015 10:24

Od Agrigenta naprej je bila k sreči malo boljša cesta. Poudarek je na malo.

Sem in tja celo štiripasovnica, so pa vsi viadukti - in teh res ni bilo malo - imeli en pas vedno zaprt, ker so bile na prehitevalnem pasu ogromne luknje pri stiku plošč. Oujea, pazit je bilo torej še vedno treba.

Se pa lepo vidi, kaj začne propadati, ko zmanjkuje denarja...

Med vožnjo proti Sciacca-i (kako hudirja to napišeš, ne da bi potem izgovoril narobe? Hmm... ) smo v daljavi gledali prav zanimive hribe, no, bolj hribčke, ampak zanimivi so pa bli. Nas je kar tja vleklo, a časa prav veliko ni bilo. Večer se je počasi že bližal in skoraj gotovo bo treba iskat apartma v temi.

Kar se je seveda tudi zgodilo. Kako pa smo apartma našli, nam je pa še vedno uganka. Kot vedno smo vedeli le približno lokacijo in naslov, navigaciji pa smo še vedno iskali dušo. Ni bilo druge, kot da tam nekje zavijemo z avtoceste, se peljemo malo nazaj in ko je bil podvoz pod železnico, zavijemo še tam spodaj. Na palec.

In potem smo celo takoj našli pravo ulico! Juhej. Ampak ulica dolga kot ponedeljek, številke pa nastreljane kot pri nas v Krtini - kaže, da po času zidave, ne pa po lokaciji. Hudirja, kako pa potem kaj najdeš?

"Saj to je popolnoma nemogoče!", sem se pridušal, zavil v neko stransko ulico in ustavil avto, ker sem hotel še malce pojokcat nad strašno usodo, ki nas je zadela. Zmatran ko pes od gledanja za luknjami sem bil že presneto siten, priznam.

V naslednjem trenutku pa se je zvrstilo kar nekaj manj in bolj glasnih WTFjev, ker sem ustavil direktno pred našim apartmajem.

"Ej, pa to je naša številka! Tuki smo!" je avto, ki je prej skoraj napol spal, kar naenkrat oživel!

Tipično morski apartma, prav tak, kot so pri nas. Nobenemu ni bil všeč. Edino meni in to iz celo dveh razlogov - ker sem mislil, da mi ne bo treba več nikamor in - jasno - ker je bil poceni. Najprej ga zaradi vsega navdušenja, da smo ga sploh našli, sploh nismo slikali, ko pa se je navdušenje poleglo, ga pa nismo slikali, ker nam ni bilo ga za slikat... Eh.

Je pa res, da je tudi mene motil presnet mraz, zato nisem niti preveč sitnaril, ko so se vsi odločili, da moramo pa vseeno it v Sciacco. Vsaj malo pogledat. Vsaj dokler nažican kalorifer ne doda kakšne stopinje celemu apartmaju.

Pa smo šli, kaj pa čem.

Polno keramike povsod. Vsem nam je bilo všeč. Barvito.

In celo uporabno. Vsaka trgovinica je imela zunaj pepelnik. Super za videt.

Sicer so bili vsi povsem polni, ampak dobro pa je vseeno zgledalo. Milijoni čikov pa so vsaj ostajali nekje zgoraj, ne pa po tleh. Do poletja bodo že spraznili, ne?

Jaz sem bil še vedno zmatran, nekateri drugi pa ne. Veliki Tamauček iz rodu Skakačev.

Prav veliko nismo prehodili, nekaj pa smo le videli.

Na koncu so me hoteli spraviti še na pijačo, a sem bil res že siten. Že kar malo preveč, sem samo še sanjal o postelji in vse zminiral. Smo se potem kar pobrali nazaj v apartma, kar je bil spet poseben podvig, a smo ga našli, čeprav se nepoznana križišča v temi skozi čas spreminjajo, vsaj tako se ti zdi.

Dolg dan je bil, še najbolj pa te zmatra cesta, ko moraš bit kar naprej pozoren. Pa presnet nov avto! Pa presneta odbitna franšiza za feltne! Argh.

Potem pa se zbudimo v petek, naš zadnji dan, ko moramo bit popoldan že v Trapaniju.

In - kakšno je vreme zunaj, a? Ne, takšno ni bilo cel teden, ne, ne, ne! Sonček je, sončeeeeeeeek! No, vsaj en dan!

Takoj na začetku nas hočejo zmest z delom v železniškem podhodu, kjer nam zaprejo cesto, kjer vemo, kamor moramo it, tako da moramo iskat nek drug prehod pod železnico, seveda vse neoznačeno. Zato pa najdemo Slovensko cesto, ha!

Gor na hribčku pa kraljuje hotel za katerega še vedno ne morem ugotovit ali sploh deluje ali ne. Je pa impozatna stavba, to pa res! 

Po iskanju prave poti in ne preveč vijuganja, se le izvijemo iz Sciacce. Ker pa je tak lep sonček, se končno zapeljemo tudi na plažo. Ej, morje, sonce... Ko bi takole bilo cel teden, kaj?

Čas pa priganja, ša par stvari je treba videt! Nič poležavat!

Do Trapanija se zapeljemo kar po avtocesti, je mnogo hitreje! Naprej gremo pogledat, kako priti na Erice, v mesto na vrh hriba nad Trapanijem. Imajo celo gondolo, pejmo pogledat!

Seveda je vse zaprto, zima je, turistov je le par tisoč namesto milijona, komu se da delat stroške. Nekam se nam zdi znan pristop, a se ne sekiramo, itak bi šli na hrib z avtom. Najprej pa na kavico, kjer v bifeju srečamo Ivana, točno tistega, ki nam je oddal prvi apartma. Ha, prav neverjetno! Kot da bi bil Trapani mala vas... Malce se mu mudi, po mojem ima še vedno slabo vest zaradi nedelujočega interneta. 

Cesta na Erice je super, taka (skoraj) prava gorska, ampak italijani to naredijo super in je široka in položna. Seveda so lepi razgledi in kar naprej gledamo dol na Trapani.

In na naš rt, kjer smo imeli apartma prvo noč.

Erice je super mestece, na vrhu hriba, polno zgodovine. Je pa malce ozko sem in tja. In ker se italijani pač povsod vozijo, se moramo tudi mi.

Srečamo celo dva pospeševalca prodaje, ki nas hočeta usmerit na parkirišča, a se ne dam. Raje parkiramo sto metrov naprej, tem pospeševalcem ni za zaupat, ko te dobijo v roke, ti sigurno kaj prodajo...

Zato se raje odpravimo sami malce naokrog.

Mestece je res super

a kar nekako... no, kako bi rekel... izumrto?

Samo par turistov, mislim, da smo v celem mestu le mi.

Najdemo tudi znamenito slaščičarno, kjer ob cenah poskočimo precej visoko in od vseh slaščic ostane le tole:

Je pa slaščičarna edina odprta stvar v celem mestecu. Hja, pa ta zima.

Še grad gremo pogledat, ampak to že zelo na hitro, se nam že počasi mudi

bi pa tu lahko čepeli cel dan, je veliko za prehodit, veliko za videt, parki, gradovi, lepo urejeno, super. Za drugič torej?

Takole pa mestece lahko dobiš naenkrat v objektiv:

nato pa se skozi majcena mestna vrata le stisnemo ven iz mesta. Komaj, da je šlo. Novi najeti avti so mnogo širši...

S hriba se spustimo po cesti na drugo stran. Do mesteca na vrhu hriba namreč vodijo vsaj štiri cestice in ker od tega vedno vsaj dve popravljajo, imaš vedno vsaj dve na voljo.

Kar je super, saj je na drugi strani vedno nek drug svet...

Je pa vreme končno takšno, kot naj bi na Siciliji bilo - toplo. Sicer piha, a nam je že vroče! Juhej!

Seveda, prav na zadnji dan, le še par ur imamo do odhoda!

 

Tags: , , ,

po svetu

Sicilija IV.

by piskec 13. april 2015 14:37

Prejšnji dan je bil res naporen. 

Ampak danes gremo pa na morje, ne? Bomo čofotali, počivali, se izležavali na plaži, anede? Anede?!

Japajade.

Namenili smo se v park Vendicari, zadevo si je izbral Tamauček, njegova ideja je bila tole. Seveda smo si vsi želeli videti vsaj malo morja, malo posedet, malo prehodit, morda celo malo poležat, videt mivko, namočit kak del telesa? Morda?

Našli smo takoj, brez problema. Nas pa je čakalo tole:

Parkirišče pod vodo, rampa, neka kolibica, ampak zaradi dežja nismo pomolili iz avta niti nosu.

No, skoraj. Narabutali smo par limon, to je bilo pa tudi vse, kar smo imeli od enega lepših parkov. Presnet dež!

K sreči se vsaj zgubljali nismo.

Potem pa smo počasi začeli spoznavat, da smo na jugu, kjer je najprej zmanjkalo avtocest. Vožnja po regionalnih cestah pa je postala pravi užitek. 

Sploh v kombinaciji z lepim vremenom.

Počasi je postajalo naporno. Ustavit se nisi imel kje, ker je kar naprej lilo in lilo.

Ko pa je malce prenehalo, smo pa takoj pokukali iz avta. Kjerkoli smo pač že bili.

Pravzaprav so vsa mesteca luštna in v vsakem bi lahko kaj našel. Naprimer most za čez cesto, ki je večkrat tudi kar odtočni kanal. Sem mislil, da je most vsaj premičen, pa ni. Je kar lepo zbetoniran v cesto. Sicer pa vozniki s tem nimajo nobenih težav.

Vozili smo se naprej in naprej. Cesta je bila vedno slabša, mi pa vedno počasnejši. Brez avtoceste ne prideš nikamor.

Zato smo s težkim srcem izpustili mesto Caltagirone, ni bilo niti za mislit, da bi morali narediti dodatnih 200-300km. Zaenkrat je bila cesta še kar ok, je pa bila ovinkasta in polna. Tako traso smo premagovali ure!

Cesta je začela zavijati proti jugu in s tem je postajala vedno slabša. Udarnih jam je bilo vedno več in to sploh ne več nedolžnih! V kombinaciji s slabo vidljivostjo je to postalo moja glavna preokupacija. 

Mi je pa končno kapnilo, kako to, da kakršnokoli že zavarovanje vzameš za rentacar, vedno so feltne in stekla posebej. In seveda tudi posebej draga! Prej mi ni bilo nič jasno, kaj je tako posebnega na feltnah, ampak ob količini teh lukenj na cestah, mi je končno zasvetila lučka! V ta prvo jamo, v katero bom padel, bom sigurno zvil to presneto novo, novcato feltno!

In teh lukenj je bilo vedno več! Točno tako bo čez nekaj časa pri nas, še par let, samo še par let!

Seveda sem potem pazil kot nor in manevriral med lužami, luknjami in vsemi ostalimi nevarnostmi na tej ubogi, ubogi cesti. In trpel.

Ostali pa so se zabavali in trpeli po svoje, slikali polja in polja polivinila, ki ga najbrž nikoli nihče ne pospravi, ko ga nenehni veter strga:

ali pa le kaktuse ob poti - sem in tja sem vozil res počasi:

Do Gele smo rabili... ah, kdo ve, meni se je zdelo, da dvanajst dni in pol... Malo je ponehalo, smo celo naredili en krog!

Oziroma ne ravno krog, bolje bi bilo reči par pravokotnikov:

Na kavo in piškotke smo šli. Piškotke, ej! Ti hudir, ko jih je vedno premalo...

A danes moramo priti do Sciacce, je že četrtek! Pa je vmes še Agrigento in tam kaj za videt!

In smo jo šibali (50-60km/h, več ni šlo po luknjah) naprej. Dokler le nismo nekje zagledali malce morja. Hej, morja!

Najprej smo si morali ogledati evolucijo birokracije, ki je najprej označila kopanje za nevarno, ker ni reševalca, čez par let pa je kopanje kar v celoti prepovedala. Vse kaže, da zaradi onesnaženosti...

Sam nisem zdržal, moral sem probat Sredozemsko morje, saj to ni kopanje, ne?

No, ja. Nihče drug se ni odločil za pomakanje okončin. Le zakaj ne?

Potem smo se še nekaj časa borili z luknjami, nato pa le prispeli do Agrigenta in Doline Templjev!

O, tu pa je nekaj za videt! Mnogo več, kot smo imeli časa na voljo mi in mnogo več, kot nam je to dovoljevalo vreme. A nas je dež tokrat za glavni obhod pustil lepo pri miru, kar je bilo povsem neverjetno! Pogumni imajo srečo, al kako? 

Vstopnina je bila ponovno 20€ za vse nas štiri in počasi sem že začel sumiti, da je to neka zimska tarifa, povsod smo namreč dajali po 20€, kar tako na palec. Se pa nisem pritoževal, ker je bilo to dosti manj, kot je večinoma pisalo na cenikih...

Templji grški, rimski, vse malce spremešano, tako kot cela Sicilija. A lepo. Celo urejeno! Z zajci kot v kakšni Angliji! 

Zajca ne iskat na fotki, tu je bil že na varnem v grmovju. Preden naciljam fotoaparat, bi se mi še polž skril...

Se mi pa ne morejo skrit rože, o ne! Bi jo počakali, da se odpre, da zacveti?

Ali pa bi kaj napisal v njene liste? Ni ravno kot znan podpis na tempelj, a tudi Agava dolgo zdrži... No, mi takih sledi ne puščamo, ne na objektih, ne na rastlinah.

Celotno najdbišče je res ogromno!

Smo se kar nahodili.

Poslikali vse od spredaj in zadaj.

Se čudili školjkam v kamnih

občudovali padlega Ikarja

in si ogledovali prastaro pasmo ovc, pardon, koz (perzijskih koz), ki jo ponovno naseljujejo v te kraje!

Zgledno urejeno, čisto, označeno in...  ma, super!

Mi bi sicer rabili, da bi bilo vse še pokrito, ker nas je na koncu spet dež pregnal. K sreči smo naredili vsaj dovolj velik krog in kar nekaj videli!

Zato smo pomahali Agrigentu v daljavi

in se zapodili naprej proti Sciacca-i in k našemu apartmaju, za katerega nimamo pojma, kako ga bomo našli... 

Tags: , , , ,

po svetu

Sicilija III.

by piskec 9. april 2015 13:52

Od Catanie letimo torej proti Sirakuzam, ko se končno zgodi to, kar sem pričakoval s težkim srcem. Tankat bo treba počasi... To bo en kup denarja v tej Italiji, to je ta smola, a kaj čmo.

Rentacar je sicer imel pravilo polnega tanka (dobiš polnega, vrneš polnega), kar je sicer ok, ko se odpelješ, ampak se mi zdi, da je bil kar daleč od čisto polnega. Jasno je, da tega ne preveriš, ko dobiš popolnoma nov avto. Saj takrat še vedel nisem, kje je števec goriva. Eh, Francesco, si šel kakšen krog, kaj?

A ni čudno, da sem imel nekam slab občutek. Zavili smo namreč na:

ja, najdražjo pumpo na tem svetu, jebela cesta. Še dobro, da se cel znesek ne vidi dobro, mi je bilo že kar slabo. Ampak so premeteni, jaz pa naiven, no, vsaj ta prvič. Črpalka je bila Agipova in oglaševane cene njihove, kar ok, na koncu pa je bil vsak avtomat na črpalki od ene druge firme, cene pa različne kot noč in dan. Eni s karticami, drugi brez, eni s postrežbo, drugi brez, tretji s sendvičem, četrti brez... ah, kdo bi se pa znašel!

Seveda, zavili smo k najdražji. No, naslednjič sem trikrat vprašal, koliko stane bencin.

Nato pa smo bili že kar kmalu v Sirakuzah, kjer je kar nekaj za videt. Ura je bila že pozna, turistov bolj malo, a kar nekaj naših, vsi pa smo bili precej zgubljeni kje kupit karte za vstop. Označeno je že tako, da narediš par kilometrov, preden sploh prideš do kart. Najbrž je to v turističnih mesecih povsem drugače, v teh, zimskih, pa spet nekaj drugega. Ko ne vidiš kam se steka reka ljudi, je težko vedet, katera hiša prodaja karte...

K sreči še nismo bili prepozni in smo imeli še kako urico za ogled.

Vse skupaj je namreč precej zanimivo in veliko, se moraš kar malo sprehodit. Kar nam seveda ni problem.

Rimski teater smo videli le skozi planke, so ga ravno obnavljali, na grškem pa smo pustili svojo - fotografsko - sled.

Ha, nekaj, kar je celo dobro označeno!

Nadzorniška hišica iz kakšnega tisočletja kasneje pa je najbrž večno hvaležen objekt za slikat.

Potepuhov, ki pregledujejo okolje seveda ne manjka. 

Mačk, ki pa nadzorujejo vsa druga okolja, pa tudi ne.

Povsod je polno vklesanih jam, pokopališč

ali pa še kake večje jame, ki so na žalost zaprte. To bi bilo raziskovanja!

Še Dionizovo uho gremo pogledat,

poslušat ali se res tako dobro sliši - in se!

in se še malo sprehodit po navdušujoči

 in lepo urejeni pokrajini.

Nekaj malega pa smo prehodili v tisti uri, ki smo jo imeli na voljo!

Potem pa je bila ura že pozna, mi pa že kar zmatrani. Skozi ostale Sirakuze smo naredili le en krog. Še na Ortigii se nam ni dalo ustavit. Lahko bi šli kam na kavico, a je spet začelo pihat, tema je bila blizu pa tudi k dežju se je spravljalo. Prav nič prijetno. Zato le en krog.

Sobo smo imeli tokrat v Avoli, nekaj kilometrov naprej. V Enni smo imeli dopoldan pač dovolj časa, da si zrihtamo nekaj primernega.

Ker pa je lilo kot iz škafa in je bila tema in ker je Tamauček ukradel dušo moji navigaciji (takoj, ko je prčkal po njej, je nehala delat - zanimivo, kaj?) smo bili malce nemirni glede mikrolokacije. Avolo bomo že našli, center tudi, ampak mikrolokacija pa ponavadi je hudir.

Smo pa končno le imeli srečo. Ko smo prišli v center, smo zavili z glavne ceste, naredili dva ovinka in se ustavili, da pogledamo, kje smo.

Evo, točno pred hotelom. Nona Nina. Uau!

Zelo ugodno, luštna sobica z zelo zanimivo kopalnico in nadvse prijaznim lastnikom! Le malce mrzlo je bilo, kot povsod... K sreči klime ne le hladijo, vsaj to. 

Smo jo pa - še predno se je kdo ulegel na posteljo, ker drugače ne bi več vstal - mahnili ven, gremo vsaj enkrat na pizzo. Na priporočilo lastnika sobe smo šli v Noto, bližnji kraj, ki smo si ga tako ali tako hoteli ogledat.

A od ogleda ni bilo kaj veliko. 

Najprej smo bili lačni, nato pa pre-siti. Jaz sem bil že presneto zmatran, kar naprej je deževalo, bolj ali manj, veter je pa itak bril norce okoli in iz nas.

Vsega skupaj smo naredili natančno toliko ogleda:

Je pa res, da je večina Notovih baročnih lepot ravno ob tej cesti.

Najedli smo se dobro, pizze so bile super, sicer italijanske, ne naše, ampak pistacija res dobro paše zraven! Kdor pa ni hotel pizze, je pa naletel na super dobre morske sadeže.

Notranjost je bila kot v kakih mafijskih filmih, pa tudi del družine - sami moški - je jedel par miz od nas. Smo bili malce zgodnji in so bili še domači za mizami. So pa jedli in jedli... in še malo jedli... uf, če takole jedo vsak večer! Jaz bi imel že 167kg.

Cene? Povsem primerljive.

Smo bili torej zelo zadovoljni. A zato prav super leni in smo jo zelo na hitro švignili nazaj v sobo. Spat, počivat.

Za ta dan več kot dovolj!

Gremo jutri gledat obalo, malo na morje

Tags: , , , , , ,

po svetu

Sicilija II.

by piskec 3. april 2015 13:05

Po tisti cesti, ki seka Sicilijo nekako čez pol, gremo torej od obale proti Catanii.

Avtoceste so ok in kot se je izkazalo, zaenkrat še vse brezplačne. Je pa na teh, po katerih se peljemo, bore malo počivališč in nič bencinskih. Kjer pa se že "moraš" ustavit, ker drugače narediš lužico, pa je večinoma takšnole:

Peljemo se čez gričke in hribčke, sem in tja ugledamo kakšen višji vršac, ponekod je seveda še vedno sneg. Uf, sneg, a nismo v južnih krajih, a?

Gremo v bolj gorati predel, povsod so neki znaki za verige in zimsko opremo. Mi smo pa vzeli naš rentacar na obali, kakšna zimska oprema neki! Zimske gume? Dajte no, ne bit hecni!  Ja, snežne verige so res ponujali, a je bil najem na dan skoraj dražji kot pa sam avto. So že vedeli zakaj...

A ker je vreme še vedno enako, torej precej ubogo, se ne da niti iz avta slikat.

Potem pa že v trdni temi kar naenkrat nekje v višavah, na robu oblaka, zagledamo polno lučk. Nekaj se bohoti na vrhu hriba! Nekaj velikega je točno na robu, okrog pa polno in polno lučk. Oblak lučke malo skrije, malo odkrije, prav fantastično in skrivnostno se vse skupaj zdi. 

Nato smo kakor vešče, ki nas privleče svetloba. Pojma nimamo kje smo, kateri kraj je, nič. Kot da smo padli na finto svetlobe, na vrhu pa nas bo pogoltnila tema in zlobni čarovnik se bo spet smejal...

Oznaćbe so seveda v super siciljanskem stilu. Ni jih, dokler le nekje v nekem grmovju ne uzremo občinske table Enna.

Enna? Tole? Že?

Jah, seveda gremo gor pogledat! Kar pa ni tako enostavno, presneto strm hrib, neka cesta je zaprta, na hribu pa spet nerazumen-ljen splet enosmernih. Potem neko enosmerno še prenavljajo in te spravijo na obvoz, kjer je seveda le prva tabla obvoz, naslednjih se pa nikomur ni dalo postavljat, čemu le? Saj februarja ni turistov...

Pride pa potem lepa, vijavaja GPS sled, to pa res! 

In uspe nam najti tudi isto glavno cesto, čeprav je že kazalo, da smo zašli že v povsem druge kraje. Par klancev za splezat (hvala avtomatiku), par presneto ozkih ulic in par obračanj, ki mi niso v čast, pa smo bili pri tisti veliki stavbi, ki nas je med oblaki gledala s hriba.

Upravna enota, bi lahko nekako rekli, ne? Kar velika, direkt na robu hriba. Super, ampak lučke so bile od spodaj lepše.

Nam pa je ta hrib, ki je celo na 931m višine, postal kar všeč. Imajo celo hotel Sicilija, pejmo malo pogledat!

A bo? Tole je ena soba.

Ok, seveda bo! Sicer je malo dražji, a še vedno kar 50% ceneje, kot če bi ga rezervirali prek booking-a. Zanimivo, torej smo v tem pustem mesecu, že v trdi temi, konec februarja, prišli kar dobro skozi.

Ker prejšnji dan nismo imeli interneta, seveda tudi sobe ni bilo rezervirane. Kar se je - spet! - izkazalo za dobro. To je voda na moj mlin, ki nočem biti vpet v neke spone do kam prit, ampak vedno sproti iskati bivališče. 

Zunaj piha in je mraz. Helena jo popiha kar v sobo, mi pa se še malce sprehajamo, se igramo:

Od gradu pa tudi nam zaradi mrzlega vetra in slabega vremena ostane le ta fantastična fotografija:

Še mimo katdrale jo pičimo

za kaj več pa nimamo ne volje ne potrpljenja. Brrrr, kje si soba?!

Za danes je bilo kar nekaj, zdaj pa končno na internet! Poiskat, kje bomo spali naslednji dan in kam sploh gremo! Pogledat malo novice. Kjer izvemo same grozote, ki se dogajajo na Siciliji zaradi vremena. Poplave, plazovi, podrta drevesa, drevo je ubilo voznika prav na avtocesti, po kateri smo se mi peljali... brrrr. Celega vraga imajo na Siciliji, ciklon prihaja. 

Pa tudi za naprej ni nič bolje. Eh, ujeti v to slabo vreme. Škoda. Bo treba bit previden.

Za danes smo kar naredili nekaj kilometrov, sam padem hitro spat.

Jutri je nov dan, juhej!

Ampak kakšen!

Takšen, je*emti!

Sneeeeeeeg, aaaaaargh! A ga mormo res vsakič met v teh južnih krajih, porkaš?! Pa nas ne more na mir pustit?

Najbolje, da gremo naslednje leto nekam v centralno Afriko. Bodo vsaj ljudje veseli, ko bodo prvič videli sneg...

Pa dej no... In kaj čmo zdaj s tem snegom? Kako hudiča prit dol s tega visokega in strmega hriba, a? Nekaj časa avti še vozijo, cvilijo in drsijo, potem je pa več ali manj tišina, le poštar si je na svoj mali dostavni avtomobilček nataknil ketne, drugo pa vse stoji. Zimska oprema, a? Ja, seveda. Z letnimi gumami ne vem ali bi prišel do izvoza parkirišča, po strmem hribu pa bi bili morda res precej hitro v dolini. Z novim avtom. Aaaaaa!

In takole nas tale snega ima. Nikamor ne moremo, hotelir nam celo ponudi superspešel preco za naslednji dan, ampak... mi kar upamo. Mogoče pa neha? Prosim?

Potem zapravimo ure na zajtrku, ure v kopalnici, ki je sicer super, a nam gre počasi že na živce, 

slikamo, kar se pač da slikat

na koncu pa nam ne ostane drugega, kot da se gremo sončit. Morda pa sončni žarki odženejo ta presneti sneg!

In glej ga, zlomka! Res pomaga! Malce čez dvanajsto oblak malce izgine, snežit preneha, južni sneg pa vidno pobira.

"Zdaj ali nikoli!", zatulimo, se spokamo v avto in...

se oddričamo kakih 62 metrov nižje, kjer seveda ni več niti najmanjšega sledu o kakem snegu. Ajejejej, od vsega na tem svetu, smo mi morali včeraj rinit prav na sam vrh hriba! Če bi ostali kje spodaj, se nam o snegu ne bi niti sanjalo, tako pa...

No, zgodbe pa potem seveda ostanejo. Za dolge poletne večere.

Do Catanie je potem še vedno lepa avtocesta, šibamo in se nič ne ustavljamo, pol dneva smo itak v zamudi, vse kaže, da bo Taormina šla po gobe. Sicer mi  zanjo ni preveč žal, večinoma turizem, ki zdaj februarja najbrž zgleda povsem drugače.

Skozi Catanio naredim potem sam napako in zgrešim odcep za Etno, da se zabubimo direktno v mesto. Oh, jes! Pa gresta spet ura, dve. Zdi se nam, da se vozimo šest ur po eni te isti ulici. Nekje v daljavi se nakazuje Etna, mi pa proti njej. A mesta kar ne zmanjka in ne zmanjka. Kot nekakšna nočna mora, ko že misliš, da si prišel ven, pa se spet začne. Nikol konca, res.

Helena že nori, da ne gre na to presneto Etno in da naj obrnem, ko jo šljivi. Tako ali tako je gor oblak, gor je sneg, saj je niti ne vidimo, le nakazuje se nekje tam v daljavi. Vsekakor pa vsi upamo, da je ne bi slišali. Ne, to pa ne bi bilo dobro!

Potem pa se le začne počasi redčit. Malce se že vidi hriba, malce.

Pa smo še kar žilavi. Če smo že tu, pa pojdimo še naprej!

Vsaj do tokov lave smo prišli, se nam vsaj približno zdi, da smo nekje okoli Etne. A je vse zapustelo, nikjer nikogar, sem in tja kak avto, ki nas čudno gleda, kaj neki počnemo tukaj sredi divjine. Hm, res se počutimo ko na Marsu.

Najbrž sredi poletja ni tako, a ne?

Snega pa vedno več. Sem in tja začne tudi snežiti, mene že kar dobro straši. Do kam iti?

Do koliko snega zdržati, kje obrniti? Z letnimi gumami in dolgo potjo do dol. Ko lahko v par minutah naloži kar nekaj cm snega?

Tole je potem to. Na izboljšanje nič ne kaže, cesta je sicer zaenkrat še ok, a najbrž ne bo več dolgo. Sredi polj lave v snegu. Hm, kar nekako ne paše skupaj. Zmrzujemo.

Na avionu za nazaj se je potem izkazalo, da je res bil sneg in da so tisti, ki so si upali še naprej, prišli le malce višje od nas in so morali obrniti.

Nekaj lave pa vseeno spravimo za s seboj.

Takole smo se previdno borili mi. Zgleda kot kakšna gorska cesta, a je proti našim prava avtocesta, položna, široka, lepo nova. Pravzaprav boljše ceste nismo videli na celi Siciliji. Hm.

Vreme nam torej še vedno nagaja, tu se ne da nič naredit. Malo pa si ponagajamo tudi sami. Z napačnimi izvozi in preveč napakami. Za tole pentljo je spet šlo preveč časa.

A nič obupat, za ta dan imamo v načrtu še par stvari! Bo treba kar pohitet in napast še Sirakuze.

Pejmo, letimo!

Tags: , , ,

po svetu

Sicilija I.

by piskec 1. april 2015 12:57

Nazadnje sta nam bila način potovanja in izvedba nadvse všeč. Ampak tega je že dve leti, dve leti!

Tako smo za letošnje polletne počitnice spet sklenili, da nekam gremo. Nekam nas vleče!

No, sklenili smo že davno prej, to ne gre kar tako, čez noč, sploh, če hočeš prit do poceni avionskih kart. Zato se dandanes vse skupaj malo spremeni. Ne spomniš se najprej, kam bi rad šel in potem gledaš prevoze. Ah, kje pa, tako so delali včasih! Starih časih!

Danes pa lepo pogledaš, od kje do kam je poceni, oz. koliko bi še dal, potem pa se na podlagi cen odločiš, kam boš šel. Vsaj pri nas je tako, kotičkov je še ogromno za pogledat, bomo že kaj primernega našli, kajneda?!

Potem sicer ne vem, ampak govorili smo o... hm, pravzaprav res ne vem. Kakorkoli je že bilo, tega je že davno, na koncu je s prednostjo zmagala Sicilija!

Na žalost bo časa le par dni, si pač odvisen od počitnic otrok in voznih redov. Od ponedeljka popoldan, do petka popoldan. Ne bo prav veliko, nekaj pa vseeno bo! Juhuuu!

Tale juhuuuu so seveda imeli v glavi vsi ostali, jaz pa sem zaradi presnetega aviona spet poskušal s taktiko "nič ne vidim, slišim, vem". Kakšna dva tedna prej sem si vzel čas, da rezerviram rentacar, par dni prej pa, kaj bi rad videl na Siciliji, drugače pa se za počitnice preprosto nisem hotel zmenit.

No, za počitnice sem se že hotel menit, ko le ne bi bile povezane z avionom. Mater! In vsakič, ko sem pomislil na tisti avion, me je stisnilo in sem razmišljal le o tem, kako bi se temu izognil.

A ker se mora človek boriti s svojimi strahovi (tistega, ki se je tega spomnil, bi z veseljem brcnil v tazadnjo), mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem določenega dne stoično prenašal letališko čakalnico

mečkal rajanerovo karto v rokah in se kot vedno čudil njihovi učinkovitosti ter uveljavljenim spremembam v okolju, ki temu ni bilo ravno naklonjeno. A jim je uspelo. Kar pomeni, da se (še vedno) da. Človek dobi malce upanja.

Skratka, delal sem se čisto povprečnega uporabnika letalskih prevozov, neboječega očeta in letečo kišto še celo slikal.

Seveda mi tamauček ni nič verjel, predobro me pozna, jaz pa tega tudi ne skrivam. Je pa fino, ko te vzpodbuja in tolaži sine, dober občutek.

Kaj naj rečem, ura in dvajset mojega življenja bi šla lahko hitreje, pa se je presneto vlekla. K sreči brez makadama in drugih nevšečnosti. Skozi okno sem gledal le pri pristanku, tistega me pa ni strah, hecno, ne? Najbrž zato, ker vem, da bo zdaj zdaj poleta konec.

Prodajni inženiring smo tudi preživeli, najmanj (n + 3)-krat so šle punce gor in dol. Leteče oglaševanje, ki jim ga odpustiš. Za pod 20€ na karto se je pač splačalo.

Na letališču v Trapaniju smo se seveda vsi prebivalci te dežele gnetli ob enem samem okencu za rentacarje. Vsa ostala okenca - in bilo jih je še vsaj pet - so samevala. "Le zakaj?", bi se spraševal nevedni opazovalec. Bolj posvečeni bi najbrž hitro pogruntali, da je Locauto pač najcenejši.

Zato je to kar nekaj časa trajalo, na koncu vseh papirjev in le tri minute od letališke stavbe pa nam je potem Francesco predal čisto nov, novcat avto.

Naročili smo sicer VW Touran ali podobno (edino, kar je bilo avtomatik) in dobili Opel Zafira Tourer CDTI 2.0 Cosmo s 389 prevoženimi kilometri. Kot da bi zafirco kupili povsem za nas!

Eh, ti dajo čisto nov avto s tisoč knofi, ključ v roke in adijo, odpelji se! Po dvesto metrih smo se ustavili na parkirišču, da sem vsaj vedel kje so presneti brisalci. Čeprav... saj je vse avtomatsko, nič ne rabiš. Volan, gas in bremza, to je to.

Ampak čisto nov, novcat avto? V italijanskem norem kotlu voznikov? V sicilijanskem norem kotlu vseh južnotemperamentnih voznikov imeti popolnoma nov avto? Je to res pametna ideja? Sicer imaš vsa tista zavarovanja, a nikoli nisi povsem prepričan, da ti ne bi bilo česa treba plačat, če se nekdo zabije vate. Tistega malega tiska je preprosto preveč, da bi se v enem življenju prebil čez!

Kakorkoli že, bo treba it previdno, čeprav mi to ne gre najbolj v italijanski način vožnje. Na koncu je zmagala moška: bo že nekak!

Prvi dan, ker smo prišli šele popoldan, zvečer, smo imeli celo rezerviran apartma. Direktno na koncu rta v Trapaniju.

Lastnik nas je - k sami sreči! - počakal ter nas celo našel med iskanjem po ulicah in nam točno pokazal kje je. Malce sreče, prijaznost Ivana in kaj pa vem, kaj še drugega, je na nas vplivalo pozitivno.

Saj apartma je bil luštkan

a TV sploh ni delala, bilo je mraz, za Wifi pa nekdo že mesece ni naložil dobroimetja gor. Za TV nam ni bilo mar, za mraz smo kurili klimo, bit brez Wifija pa je cel dizaster! Mogoče je malo pomagal majhen zajtrk, ki nam ga je pripravil za naslednji dan, kdo bi vedel?

Zvečer smo se šli malo peljat naokrog, naredili petstodvajset krogov

a se nismo mogli odločiti za prav nič.

Zjutraj je že treba it naprej, čas nas polagoma začne priganjat.

Škoda le za vreme. Takšnole je, bolj bogo:

Gremo proti Palermu, kar po avtocesti, vzporedne ceste bodo mnogo preveč ovinkaste, počasne. Najprej najdemo še trgovino, skoraj zavijemo k Lidlu, ki pa ga še delajo, nabavimo hrano v domačem supermarketu za pot in letimo proti Palermu!

A ker ni počivališč, moramo nekje zavit z avtoceste in se nahranit sredi vasi. Luštkano, a veliko, predvsem javnih površin, je že videlo mnogo boljše čase. Vse javno takorekoč počasi propada. 

Sem in tja dežuje.

In tako danes, jutri in cel čas. Razgledi z avtoceste v dežju niso ravno najlepši.

In tudi ko ne dežuje, ni kaj bolj lepo. Vreme. Pokrajina pa je zanimiva!

Potem smo pa že kmalu v Palermu. Se najprej pozna na gostoti prometa! En čez drugega. 

Mi pa s čisto novim avtom, sem to že povedal? 

Kljub vsem tehnologijam in ne vem čemu še, dež in gneča in prodajalci sredi ulice še vedno naredijo štalo. Pogled iz avtomobila je približno takšen. Pa se pejt.

Oznak na cesti ni, sicer se jih pa nihče ne drži. Če pa slučajno je narisan pas, pa se vanj stlačita vsaj dve koloni. Bolje kar tri. Nekaj časa te seveda vsi guzijo in ti trobijo, a kmalu spoznaš, da s previdnostjo ne boš daleč prišel in začneš trobit nazaj. Odločen in učinkovit je treba bit, nič drugega ne pomaga. Ni problema zavit levo ali desno ali se ustavit sredi ceste ali pa naredit celega kroga! To sploh nikogar ne moti. Moti le cincanje, previdnost in to, da se ne moreš odločit kam in kako. Vse ostalo je dovoljeno in pravzaprav pričakovano.

Prav veliko časa za Palermo na žalost nimamo, pogledat gremo predvsem Normanski del v centru.

Že tako smo se v vsej tisti gneči in nerazumnem sistemu enosmernih ulic preveč vozakali naokrog. Je pa zanimivo, da šele potem, ko daš GPS sled dol z naprave, vidiš, da si večinoma vozil po enih te istih ulicah! Presnete enosmerne!

Smo pa veseli, da trenutno ne dežuje in skačemo po lužah in se nam nikamor ne mudi!

Palme in vse tisto cvetje in narava, ki pritiče južnim deželam!

Tale slika je pozneje postala nadvse pomembna. Saj se lepo vidijo moja očala, ki visijo z mojega vratu. 

Smo šli namreč na kavo. Ja, na kavico, tam v centru. Saj je bilo vse ok, ampak... potem kar naenkrat ni bilo več mojih očal. In prav ta fotografija je uspela pokazat, kje se ostala. Šmrc. Sredi Palerma, sama, samcata, uboga moja očalca... Ej jej.

Pa dajmo narest še eno sliko

in gremo naprej v Monreale, na hribu nad Palermom

kjer se spet vozakamo gor in dol, kdaj neki se bomo navadili na te enosmerne?!

Katedrala je fantastična, polna mozaikov in vzhodnjaškega pridiha

dva od nas pa si ogledata še katakombe in zadnja počivališča normanskih kraljev

ter nekaj zakladov.

Ko pridemo iz katedrale, se na nas zgrne prava nevihta, lije, brije in je skratka nadvse neprijetno. Naši dežniki so majhni, potrebovali pa bi kakšnega Storm Mastra z Irske, ki kljubuje še tako močnemu vetru...

Malo se skrivamo, malo smo mokri, se pa zato hitro spokamo v avto in jo pičimo dalje. Ustavimo se v nekem obmorskem kraju, na lepem razglednem mestu, kjer je vse lepo urejeno, na žalost sicer vse zaprto, pa spet tako zoprno piha...

da gremo kar naprej. Do Messine ne gremo, na žalost je premalo časa, Etno bi radi napadli s strani Catanie, potem pa gremo na jug. V podporo takšnim načrtom kaže tudi vremenska napoved, ki je za zdaj lepša na severu, druge dni pa naj bi bilo lepše na jugu.

Proti Catanii torej!

Tags: , , ,

po svetu

Zimska Mokrica

by piskec 9. marec 2015 15:14

Mokrica?

Zimska Mokrica!

Podobno kot zadnjič, le ta tokrat s sankami, gumami, bobi, takimi in drugačnimi plastikami in podmetači.

Se gremo sankat!

Kako smo vsi gor težko prišli, sem že zadnjič napisal. A ko si enkrat gor, ni več težav. Veselje ob snegu je vedno veliko, sploh otroško, kljub takšnemu vremenu:

Po vsem zapadlem snegu, ki ga je bilo kar nekaj,

se je bilo seveda težko sankat. Vse se je udiralo tja do konca, mimogrede si lahko nabasal še na kakšno skalo. Spodaj bi morala bit kakšna prejšnja plast snega, pa je letos na žalost ni in ni hotelo bit.

Smo bili pa vseeno veseli, tam nekje med stanom smo potem le našli kolikor toliko steptano od včerajšnjih ratrakov, da se je dalo vsaj malo spustit!

Drugi pa so raje gazili, ker so imeli od včeraj še premalo.

Drugače pa... saj vemo, kako to gre, ne?

Nekaj hrane

zabelimo z nekaj pijače,

dodamo vrsto ali dve igric,

zraven primaknemo še vsaj en lep dan

in vse je natanko tako kot tudi mora bit!

Še posebej, če spet vstaneš pravi čas! Juhuhuuuu! Tokrat ne jaz, Tamauček je bil dost priden!

Prekrasno!

Prav vseeno nam je bilo ali nas zasneži in moramo ostat gor še kak dan, dva, teden. Prav vseeno!

A s snegom je pač tako, da takrat, ko ga nočeš, je, ko pa si ga želiš, ga pa ni. Hm, ali ni tako tudi s čim drugim, kaj? Jah...

Skratka, vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo morali z zasnežene pravljice v dolino. Eni spet z gondolo in vso robo

drugi pa spet peš, a tokrat po prekrasno zgaženi potki! Tole pa ni bil nikakršen napor, le ena velika uživancija! Žabice gor, pa leti dol čist noro!

O, ja, seveda gremo še. A kdo ugane, kdaj?

Ja, spomladi, ne?! Rabim še pomladansko in pa jesensko Mokrico, pa bo tole celoletna zadevščna.

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP