Zlatorog

by piskec 29. september 2014 15:54

Uff, dolgo sva ga iskala, zdaj pa sva ga končno našla!

Zlatorog!

Nimam pojma, kako sta takrat Trentar in Zeleni zašuštrala, ampak midva nisva.

Naslednji vikend se torej odpravljava pod Bogatin. Malce bo težka z zmajem, a bo že nekako.

Belih žen nisva srečala. Zgleda so jo res odkurile za vedno.

Tags:

wtf

Krn

by piskec 26. september 2014 15:26

Zadnja zgodba v seriji zgodb na K - Krn. 

Na žalost je tako, da izlet z začetka avgusta (9.8.) pride na vrsto šele konec septembra. A nič hudega, vreme nam je bilo naklonjeno, hribi tudi, družba pa super, tako, da so spomini še sveži!

Tokrat smo bili v serijah po tri. Tri družine, trije otroci, sošolci. Nekdo je pač nekoč na mimogrede izrazil željo, da bi šel na Krn, temu pa se seveda midva s Heleno nisva mogla upret: "ja, pa pejmo, ne?!". In smo - še enkrat daleč v juniju - našli skupen datum, vikend in s tem je bil prvi ter tudi najtežji korak narejen.

Po eni poti gor, po drugi dol, vmes spat, ne preveč hoje, a tudi ne premalo, dajmo še kaj videt in podobno. Vse bi radi zbasali v eno ubogo soboto in nedeljo. Z vožnjo vred. Kako naj torej zastavimo? Kot s Krti? Kot jaz takrat z otrokoma? Kako?

A vse se da nekako zrihtat, le vreme je bilo popolna neznanka. Sploh v tem nesrečno mokrem poletju. Bomo imeli srečo?

Na koncu je bilo vse pripravljeno, mi vsi našpičeni, fantje pripravljeni na gorske izzive, plan obdelan in naučen do potankosti, zato ni bilo druge, kot da se tudi vreme strinja z vsem in tokrat NE dežuje! Jep, napoved je bila lepa, neverjetno!

Prva ovira je bila torej preskočena. Druga ovira pa je bila vožnja. Ure in ure vožnje. Kot da gremo na drugi konec sveta... pa je bilo treba prit samo do Tolmina. Čez Podbrdo smo šli tja, v vsakem primeru porabiš kaki dve uri, ne moreš zmagat.

V Tolminu sva nato z Dejanom zapeljala naš avto do Planine Kuhinja, da bo na voljo, ko pridemo naslednji dan s Krna dol. Vsi ostali pa so si tačas ogledali Tolminska korita, ki so vedno lepa in zanimiva.

Potke, mostovi, jame, same zanimivosti!

Ogled so zaključili natanko ob času, ko sva se midva z Dejanom pripeljala s Kuhinje nazaj dol. Neverjetni timing, še bolje, kot planirano!

Nato smo jo mahnili proti Bovcu, kjer nas je na polno presenetila Čomparska noč in milijone turistov. Na tole pa res nismo računali! Smo hoteli nekaj pojest, pa je bilo povsod vse zasedeno, res pa je, da se nekaterim tudi sploh ni dalo strežt in so imeli neke prostore kar zaprte. Čudna so pota turistična, še dolgo smo se spraševali, čemu in zakaj in na koncu - pravzaprav kar zadovoljni - pristali na klopcah s čompami an skuto.

Vsekakor je bil pritisk na naše prebavne organe mnogo manjši kot, če bi se napokali s kakšnimi picami in podobnim! Gneča nas je torej rešila...

A kakorkoli bil dolg dan, nas je pomalem že začelo priganjati. Pogled v Soška korita je bil seveda obvezen, za otroke pa ne samo pogled...

Ne vem, kako jim je uspelo, jaz še noge nisem hotel pomočit not! Brrrr.

A malo pred peto je bil že čas, bo treba kar stopit! Nič nisva vedela, kako nam bo šlo, kako bodo motivirani otroci in koliko časa bomo potrebovali. 

Začeli smo super. V trojkah. Najprej ta mladi.

Potem pa še ta stari!

Punce so morale pa seveda vse te mimohode slikat. Da vidimo, kakšni smo bili na začetku in kakšni bomo jutri!

Potem nam je pa po tistih vijugah mulatjere šlo povsem v redu. Midva sva težila z vodo, ker je bilo vroče

sem in tja pa smo se od navdušenja samo slikali!

Tako, da smo bili brez kakšne velike matrarije kar naenkrat pri obveznem slikanju pri snegomeru!

Aja, ne, čaki, ups, takole bo bolj prav:

Nato pa je koča skoraj za vogalom.

A preden nas ujame tema, gremo še hitro k jezeru, jutri najbrž ne bo časa.

Rib je kolikor hočeš in lačne ribe delajo prav super pedikuro. Mi pa zazrti proti jutrišnjem cilju!

Potem pa se le končno usedemo pri koči, kakšno rečemo in kakšno spijemo, ob desetih pa nas kar lepo pospremijo spat. Koča je kar dobro polna, a se vse kar nekako porazgubi.

Vseeno pa ponoči nekateri smrčijo, drugi pa zaradi tega ne morejo spat. Jaz seveda načelno zanikam, da bi smrčal! Tega jaz že ne počnem!

Zjutraj pa vsi zakoračimo v megleno obetajoče jutro! Najprej nas malo preganjajo krave

nato pa megla hitro ostaja za nami! Zaenkrat se še nahajamo v senci!

Dobro vemo, kako je s tem Krnom... najprej tako lepo, hladno, vse ok, potem te pa cel dan trpinčijo sonce, žeja in dehidracija! Zato imamo vode s seboj na litre in litre. Čeprav zjutraj zgleda, kot da je nikoli ne bomo porabili toliko...

A sonček nas kmalu najde!

Mi pa počasi vedno višje, dokler se kar naenkrat ne začnejo prikazovat vsi julijci! Juhuhuuuuuu, kakšen dan!

Prav neverjetno se z vsakim metrom prikaže še kak hrib, ki kuka izza gorskih verig. Nihče ni pričakoval tako lepega razgleda! Na drugi strani je namreč vse mnogo slabše in s Škrbine se v dolino Soče ne vidi nič. Tu navzgor silijo oblaki!

Počasi se vse zapira, mi pa že malo s pomanjkanjem motivacije le prispemo na vrh ravno v zadnjem hipu! Razgledi so še vedno fantastični!

Vsi navdušeni se slikamo čez in povprek! Kar je super, saj že dolgo nimava kakšne najine luštne slike, vse se vedno slikava sama.

In seveda še vsi navdušenci - s ta pravim v ozadju.

Še na zaslužen pirček k Gomiščku, nato pa se je že vse zaprlo. Dolga, dolga pot nas čaka v dolino!

Dol smo potem hodili res počasi. Smo šparali kolena, spet sledili mulatjeri, in pomilovali vse, ki so v tisti vročini kolovratili navzgor. Čeprav je bila megla, je bilo še vedno precej vroče.

Vemo pa, da se dol vleče. Povsod se dol vleče, s Krna se pa vleče še bolj. In ko prideš do razpotja, si že zelo vesel, čeprav si šele na pol poti!

Končno smo šli pogledat tudi megalitski krog, dolgi dve leti je trajalo... 

Zanimivo, se bo treba bolj pozanimat in še kdaj priti sem gor. Malo bolj raziskat.

Na Planini Kuhinja smo se vsi kar dobro oddahnili. Otroci so šli super, nihče ni omagal, nihče prav nič težil, vse je šlo pravzaprav zelo enostavno. Tale spust nam je sicer dal vetra, a zdaj smo na koncu!

In medtem, ko so eni počivali pri koči, smo šli ostali po avtomobile na drugi konec sveta - v Lepeno. Ojej, raje bi šel še trikrat gor in dol na Krn, kot da bi šel po avto in nazaj... Pri tem sem se zavedal, da bom v teh koncih še trikrat v naslednjih tednih. Uff, ufff.

Nazaj sva bila potem z Dejanom en, dva, tri. Že dolgo nisem toliko prehiteval, zgleda, da še znam. Večino časa pa raje vozim kot turist. Tale hitrost mi ni bila prav nič pri srcu, nisem adrenalinski človek.

Skratka, punce in otroci so zgoraj že skoraj obupali, skoraj dve uri naju ni bilo... Potem pa je bilo treba prit še domov, tokrat smo se odločili za Gorico in avtocesto. Najbrž je dlje, a je vseeno lažje, ovinkov smo imeli preko glave! 

In takole se nam je letošnje poletje v teh parih vikendih, ki so nam bili na voljo z lepim vremenom, dodobra oddolžilo. 

Vsem nam seveda čestitke, da smo tako mimogrede in enostavno prilezli gor, še posebej pa vsem trem otrokom! Naš sicer veliko hodi, ostala dva pa ne. Pa sta se super dobro držala in opravila s tem kot, da je vse skupaj samo en hribček, ena Šmarna gora.

Seveda gremo še. Oktobra, kar bo... hmmm, drug teden? Jep, drug teden gremo raziskovat jesenske barve! Se že veselim! Spet en super izlet!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Trenirat na Konja!

by piskec 18. september 2014 16:19

Spet smo pri hribih in spet pri črki K. Konj! Kaj pa vem, kaj je s temi K-ji letos, pa sploh še nisem končal, še nekaj k-jev imam v paci... Leto k-jev, kaj? 

Torej, hrib: Konj, Velika planina, čas: začetek avgusta, namišljen vikend nekje sredi tedna, edina dva dni brez dežja.

Tole je bil pravzaprav oče - sin vikend. Vikend med tednom, a kot prvo med vikendi letos ni vremena, kot drugo pa naše dete tako ali tako poleti nima časa. Tabori, košarka, planinci, komaj da sva se zmenila za ta dva dni.

Greva midva v hribe, sva si rekla! Kam pa drugam?!

A začetek ni bil prav nič obetaven. Začela sva na kavi na pumpi na kamniški obvoznici. Res prav nič obetavno.

Kot večkrat letos, bo spet treba povsem zaupati vremenarjem.

Huh, težka bo, ko se pripeljeva na izhodišče pa še težja, v začetku Kamniške Bele celo nekaj rosi, oblaki so težki...

kaj, ko bi se midva raje igrala z lužami, z blatom, vodo?

Pa sva kar krenila. Težke rukzake z vsem potrebnim za dva dni in greva proti Presedljaju.

Težko je reči, da je to ena bolj zanimivih poti. Gozd, hosta, strmina... s čim naj bi si otrok krajšal čas? Tako moram, kljub težkemu sopihanju, še celo pot kaj govoriti, biti zanimiv, drugače bo prekmalu padla motivacija. K sreči z domišljijo nimam težav...

Pri klopci se nato razgledi razjasnijo, od tu naprej bo pa že lažje!

Tamauček me začudeno gleda: "Oči, a ti sploh veš, kam greva?", ko zavijem dol z markacije. Seveda vem. Eno lepših lovskih koč greva pogledat! Malco je pa treba imet, nama se prav nikamor ne mudi!

Zgleda, da deževalo res ne bo, počasi se jasni, res počasi, a kaže, da gre vreme na bolje.

Pravzaprav sva prišla preizkusit samovarovalni komplet. Pogledat, kako se ga da gor, kaj z njim počneš, kje se pripenjaš in kje ne. Zakaj, kako, na kak način. Trenirat sva šla. Na Konja.

Na lepo, sicer kratko, a precej sladko zavarovano pot. 

Na Tamaučka nisem niti preveč tulil, me je kar malo pomirjalo, ko je bil pripet in zapet. Sicer je to najbrž njemu nepotrebno, a upam, da ga navadim skrbet za varnost. Naložba v prihodnost, kot pač vedno je z otroci.

Slikal pa tudi nisem prav veliko. Sem mu raje dihal direkt za ritjo.

Super nama je šlo. Oče ni preveč težil, sin pa je dovolj poslušal, da sva bila oba zadovoljna. Super zadovoljna!

Malo sva se razgledala še naokrog, koliko kaj poznava hribe, kje sva že kaj bila,

pogledala ali pot na Korošico spet rabi kaj krčenja

in jo mahnila občutno lažja proti planini Dol. Obema se je odvalil kar precejšen kamen od srca. Od tu naprej pa sva lahko potem lažje zadihala, vse skupaj bo samo še sprehod po Veliki planini. In ker se nama ni nikamor mudilo, sva res vse to tako vzela.

Na počasi. Zelo počasi.

Se bova povsod ustavila, kjerkoli bova hotela. V vsaki gostilni! Na Zelenem robu tudi, seveda.

Prideva do Zelenega roba, jaz se ravno preoblačim in brskam po rukzaku, ko naju oskrbnica vpraša, če bova kaj spila. 

"Jasno, da bova! Sva žejna! Jasno!", samo, da denarnico najdem, trenutek... trenutek... ah, v temle žepu bo... ne? Opa. Čaki... aja, seveda, tjale sem jo dal, ah! Opala! Izdih.

Ne, ne, ne. Nemogoče.

Pa je nisem ja spet tlačil tja spodaj, v *tisti* predal? Ne? Hudiča.

Je kje v žepih oblek? Vetrovk? Hlač? Majic?

Ok. Počasi. Gremo od začetka, začnimo na vrhu rukzaka.

In tako naprej, par krogov sem moral naredit, preden je tudi betici postalo jasno, da je nekaj narobe. Pa sem vseeno še - za dobro mero seveda - dvakrat obrnil rukzak naokrog. Za vsak slučaj, mogoče pa kar naenkrat naredi *puf* in denarnica pade z neba?

Ko ti enkrat dokončno kapne, da denarnice pač ni, se takoj porodi naslednje vprašanje: kje pa potem - hudirja - je?

In to je spet celo popotovanje spominov, razmišljanja, spraševanja, pregovarjanja in vseh mogočih neumnosti. Nekaj časa traja. Jasno.

Dokler je nisem v glavi čisto lepo zagledal. Sredinska konzola v avtu, spodaj na začetku Koroške Bele. Po kavi mi je bila preveč v žepu, pa sem jo tja odložil. Ohhhhh, je*emti.

Sledile so neke določene besede, ki jih ne bi ponavljal, sem pa trenutek ovekovečil. Da si bom za naslednjič zapomnil! Takšen torej zgleda človek, ki je pozabil denarnico v dolini, kakih šest ur hoda daleč, evo ga, čurimurija!

In kaj naj zdaj? V Domžalskem sva se namenila spat, kaj naj greva zdaj kar dol, se vsa žalostna pobereva? 

Upajva, da je v hribih manj doline, da so tu ljudje bolj prijazni in da ti prej priskočijo na pomoč. Ponavadi je že tako, zato ne obupujeva preveč, dan se je naredil, celo nekaj sončka naju boža

zakaj bi bila slabe volje, razočarana? Kakorkoli vzameš, je tole super dogodivščina!

V takem prelepem okolju

se nato strahovi razpustijo in vse se konča v najlepšem redu.

Tako lahko zvečer sproščeno igrava jamb, iščeva Kamniško sedlo v sencah Mrzle gore, štejeva grebene,

se igrava povsem fantovske igre z določenimi kravjimi predmeti, ki jih punce ne (z)morejo razumeti,

iščeva sončni zahod

in sploh ne greva spat, dokler ni luna visoko na nebu!

Zjutraj tudi nisva pre-zgodnja, počasno prebujanje, pospravljanje, zajtrk, potem pa počasi v prekrasen dan!

Malo sem in tja, veliko počez, "pejva čez Tiho dolino!" in podobni ovinki nama dajo videt marsikaj. Kar smo enkrat raziskovali in se čudili, kaj počnejo, smo zdaj videli v živo - stebri za sol.

Našla sva tudi mrazišče, ki je zabeležilo minimalno temperaturo celo -40! Seveda ne letos... 

Tiha dolina... koliko let je, kar sem bil tu nazadnje? 40? 35? Huh.

Potem pa sva jo lepo počasi mahnila po cestah do planine Dol in skozi Dolski graben nazaj v dolino. Ker se nama spet ni nič mudilo, sva šla počasi, a vseeno se mi zdi, da sva kar naenkrat priletela do gondole. Tam si je Tamauček pripravil sendvič, jaz pa sem skočil še po avto. Mimogrede srečal še par srn, ki se je sprehajal čisto ob cesti, a se vseeno celo pot spraševal: bo denarnica sploh še v avtu ali jo je že kdo sunil? Razbil šipo? Ukradel cel avto? Denarnica? Denarnica!!!!!

Me je neslo in sem kar tekel in ko sem od avta poklical Tamaučka, je ta še cmokal s sendvičem, ko sem tulil: "ja, je denarnica, ja, je, cela, živa, zdrava, še vedno polna! Pa avto je tut! Juhuhuhu!"

Kar seveda pomeni - če je konec dober... kako že gre? Kaj pa, če je vse skupaj, cel vikend, super? Kaj pa potem, a?

Za po koncu pa: dolg vrniti ni tako enostavno, če ga moraš gor prinest. Kar naprej odlašaš, sploh pri tem vremenu, dokler se mi ni zdelo, da pa je že prehuda in sem se enkrat zbudil, rekel, da je to preveč in jo mahnil na najhitrejši način gor. Poravnat dolg. Končno!

Za vso prijaznost, razumevanje in potrpljenje se osebju Domžalskega doma najlepše zahvaljujem. 

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Češka 2014, 2. del

by piskec 11. september 2014 19:14

Pa sem le uspel priti do drugega dela. Nekaj časa je sicer trajalo... 

Torej sva se zapeljala v Trebon, direkt iz pivovarne. Malo čez mesto, veliko počez, pravzaprav brez karte, bolj na pamet in po smerokazih.

K sreči je mestece toliko znano, da povsod piše kako in kam.

Mestece je luštno, vzeto iz škatlice. Direktno.

Kolesarjev pa povsod naokrog kake štiri milijone. +- pet.

A Čehi vsaj vedo kako zaračunat nič dela.

Tam je polno nekih jezer, en je celo večji. In to kar precej velik. Nisva kaj veliko raziskovala, vrgla sva uč nanj, to je bilo pa tudi vse.

Mogoče že samo vreme ni bilo nadvse pripravno za kaj več. Čeprav vseh tistih kolesarjev prav nič ni motilo.

Kaj več, kot pohajkovati nisva mogla. Dokler nisva prišla do hrane.

Hrana je bila namreč kar zanimiva zadeva in nama še zdaj ni popolnoma jasno, kako in kaj.

Prvi dan sva namreč čisto ponesreči našla eno super, oh in sploh oštarijo. Bila je skoraj vse tisto, kar od oštarije pričakuješ, ambient, hrana, celo cene so bile presnetljivo nizke. Res, res dobro sva se takrat zvečer najedla. Da so vsi tisti piri kar dobro sedli tja, kamor pač sedejo...

Takole nekako je bilo prvi večer:

Pa sva pico naročila bolj za rezervo, če bo slučajno z ostalim kaj narobe. Ampak ni bilo, pravzaprav je bilo tako dobro, da sva še dolgo v večer mrmrala in se zadovoljno oblizovala.

No, a vse tako kaže, da sva na kaj takega res naletela povsem ponesreči. Vsa naslednja hrana ni bila niti blizu čemu takemu. Bila je, hm, saj niti ne vem, kako bi rekel - krompir, pohanje in sladka solata. 

Že to, da ti solato prinesejo v kupici... heh, seveda sem vse pojedel, Helena se pa nekako ni mogla odločit za takšen način serviranja. Brez kisa?! Aaaaa! Pa sem pojedel še njeno, kaj se bom sekiral, kislo, slano, sladko, vse gre dol!

Ves ostali krompir in pohanje pa... O, še dolgo sva tudi o tem obroku govorila. Ampak s povsem drugega stališča, kot o tistem večernem! Nekako globlje stališče sva imela, direktno iz globin... 

A tako je, če greš kar malce na slepo. Kako boš pa vedel, kaj je dobro, če slabega probal ne boš? Skratka, mene ne moti preveč. Včasih je slabo, včasih je dobro, če si optimist, je itak večkrat dobro, pa je zadeva urejena.

Proti večeru sva tako šla nazaj v Budejovice, kjer pa po šesti uri ni nikjer več nikogar. V centru za šopingiranje vse zaprto, vse izumrlo. Še dobro, da so vsaj kipi tam, drugače bi bilo še huje...

Mesto in cerkve osamljene, vsekakor pa je tale župnik bolj vešč modernih tehnologij, kot so pri nas.

Edino, kar nama je preostalo, je bila spet hrana. In pivo. Tokrat je bil ambient bolj super kot za kosilo, hrana pa podobna. Taka za nočno premetavanje. Saj me maščobe nič ne motijo, a v takih oblikah so precej naporne. A kaj češ pričakovat v mesnem hramu in naročat nekaj brez mesa?! Meso bi naročil, pa bi bil mir.

Seveda sva pozabila v prejšnjih dneh slikat najin penzion in sva tako ostala le s sliko še jutranjega zaprtja, ko sva se že poslavljala. Vrata sva si - jasno! - zaprla direkt pred nosom.

"A ne bi še slikala?" je izzvenelo vprašanje ravno v trenutku, ko so vrata v zapiranju naredila "klak". Kaj sva pa hotela, sva slikala zaprta vrata. Ampak znotraj je penzionček *res* bolj luštkan. Res.

Avto naju je čakal na parkirišču pri blokih, 100m stran, nekdo pa ni bil ravno zadovoljen, da že dva dni tam parkirava in nekomu jemljeva mesto. Hvala bogu, da so Čehi bolj prijazni oz. manj nasilni, pri nas bi bile posledice najbrž hujše... Ali pa je kdo samo vesel iz gostilne prišel in se mu je zdela fejst fora, kdo bi vedel?

Potem sva pa le zavila za Češky Krumlov. Pa še lep dan se je naredil!

Tale Češky Krumlov je precej zanimivo mestece v ovinku Vltave. Polno zanimivosti in polno - ampak res polno! - turistov.

Gradovi, cerkve, trgci, vodnjaki, poti,

Vltava z neprekinjeno reko čolnov, kanuistov, raftarjev itd. In vsi se pozdravljajo - ahoooooj!

Se ti zdi, da reka teče v napačno smer. Če namreč tule pljuneš v Vltavo, ti ga bo preko Labe odneslo direktno gor, v severno morje. Ne pa pri nas, ko vse teče samo dol...

Res cotkano mestece, ravno prav za turiste. Super zrihtano, na živce mi je šlo edino to, da pustijo avte povsod, čisto povsod. Nič zaprtega, nič omejenega, povsod so kište pločevinaste. Ker pa gredo Čehi naprej, upam, da tole kmalu vse omejijo in zaprejo taka luštna mesteca.

Na koncu sva skoraj padla v mega gnečo proti mestu, največ časa iskala neko pametno, domačo, trgovino in na koncu pristala v tescu. Po tistem, ko sva odpikala lidl/hofer, spar in kdo ve, kaj še. Res domače.

Potem je bilo pa treba že krenit proti domu. Kaj kmalu se je tole končalo... Šmrc. 

Za nazaj sva si pa izbrala drug krak avstrijskih avtocest.

Sicer ni nič kaj boljši, so pa hribi definitivno lepši, kot na tisti phy... pyh... phry... ah, oni drugi avtocesti.

Sicer si pa takoj doma. Ko takole Kepo zagledaš, bi šel takoj gor!

Seveda pa ne bi bila midva midva, če ne bi vsega malce zašuštrala. Zakaj bi bila kmalu doma, če pa lahko telovadiva naokrog po koroškem? Rož, Podjuna, Zila, vse sva si ogledala!

Hotela sva it še v Mojstrano na kavo, zato sva si rekla, da greva čez Korensko sedlo. Super, kdo se bo vozil skozi tisti predor, itak je kar naprej nekaj zaprt... 

A čurimurija sva spet pozabila, da moraš zavit proti Italiji, da prideš tja, ne pa kar vozit za predor. Ojej, čez Rož, Podjuno, Zilo se je pa potem res vleklo. Vleklo. Pa še bencina je počasi zmanjkovalo.

Na koncu je bil pa še v Mojstrani tisti bife, kamor sva hotela, zaprt. Pa sva imela. Aaaaaaaaaaaaaaarghhhhh.

Za domov sem si prišparal še tisto zadnje pivce, da ga bom v miru spil in zaključil s pivom spet za en čas.

A, glej ga hudirja, do polovice je šlo, potem pa sploh ni več pasalo. Kje daleč od tistega užitka prvega pivca po dolgem času na trgu sredi Budejovic! Svetlobna leta daleč!

Škoda. Pa ga je šla polovica stran.

Do naslednjič, torej. Češka, Slovaška, Anglija, Škotska, Irska, Poljska. Ja, malce sem razširil seznam držav, kjer lahko pivo pijem. Kaj pa češ tam drugega pit?

In tako je šla najina počasna, neplanska, mirna in neobvezna Češka lepo mimo. Sicer pa, saj kaj več kot vikend sploh ni bilo, kaj torej pričakovat? A vseeno sva bila zadovoljna. Precej zadovoljna.

Še bova šla. Nekam že!

Tags: , , , ,

po svetu

Češka 2014, 1. del

by piskec 26. avgust 2014 16:45

V juliju sva imela še dopust.

Za hribe, jasno. Po Črni Gori bi se prileglo še malo v višine lezt.

Ampak, ne. Letošnje poletje se s tem nikakor ni strinjalo: "ne, ne gresta v hribe!"

In ker čisto vsakega dopusta ne moreš kar menjat, odlagat, prelagat, spreminjat in prekinjat, si je treba nekaj drugega spomnit. Doma pa že ne bova, vsaj to je povsem jasno! 

Ampak, kam pa lahko sploh greva? Od 21. do 23.7. je bilo namreč napovedano precej slabo vreme. Greva v kakšne druge hribe? Ne, povsod dežuje. Dolomiti? Ne, dežuje. Alpe? Za dva dni? Heh, ampak dež je tudi tam! Ok, potem pa na morje! Ne, ne, tudi tam je dež... 

Pregledala sva pol Evrope, ampak povsod presneti dež, v hribih, na morju, nad ravnicami, v zalivih, jezerih in pod prelazi. Pa kam, hudiča, pa sploh lahko greva brez tega dežja?!

Na pivo?

Seveda človek vedno kaj najde, če le dovolj časa razmišlja. Narediva si nekaj podobnega kot Budimpešto, nekaj povsem neobveznega, počasnega, mirnega in neplanskega! Pojdiva v Češke Budejovice, to bo to!

Zakaj ravno Češke Budejovice? Kdo bi vedel? Zakaj pa ne ravno Češke Budejovice? Greva samo malo pokukat, preverit Češko po vseh teh letih, odkar sem bil zadnjič gor.

Je pa bilo treba pred odhodom naredit nekaj sprememb lastnih zaobljub. Ne moreš it na Češko ne da bi pivo pil! Torej, po dobrih dveh letih se bo treba malo prekršit. (Smo opazili rabo besedice "treba", kajne - to je namreč zelo nujno, zelo potrebno! Eh, človek je vedno poln izgovorov.) In kakšno pivo spit. Ali pa dva. 

No, take stvari se hitro uredijo, zato sva se kar lepo in hitro odpravila. Po pyhrnski avtocesti (tega še napisat ne znam, kaj šele izgovorit), kar je že samo po sebi fina avantura. Ali pa je dovolj le tistih zadnjih nekaj kilometrov, ko se ob gradbišču avtoceste voziš za kakim tovornjakom. Super.

Potem pa končno Češka meja, nato pa hitro nesreča in zapora ceste. Nisva nora, da bi čakala, se greva raje vozit naokrog, sicer imava karto z merilom 1:4.000.000 ampak vsaj Češka je gor. Nekam bova že prišla. Da bi potegnila iz žepa navigacijo niti ne pomisliva. To je samo za v skrajnih primerih.

Saj sva na dopustu, kajne? In kje je lahko lepše kot tam, kjer nimaš pojma, kje si?

Urejene vasi, urejeni travniki, pokošene poti, urejeni ploti, vse zgleda urejeno kot iz škatlice. Mnogo bolj kot v Avstriji... Čehi presenečajo.

Prav počasi se voziva čez pokrajino, prometa je malo, dan je pa še sončen, dež šele prihaja, zato se nama ne mudi. Le držat se bo treba malo bolj v levo, da prideva nazaj na cesto. Ali pa direktno v Češke Budejovice!

Navigacija nama kar gre. Sploh Heleni tole šiba ko strela in vedno se lahko nanjo zanesem, da me bo pripeljala direktno tja, kamor hočeva!

Takole je šlo do centra. V enem šubu.

Direktno sva se parkirala na glavni trg! Prava turista, plačala parkirnino, tokrat nič balkanca.

No, kam sva šla najprej? Uganka res ne bi smela biti pretežka!

Ja, na pivoooooo! Sicer povsem proti mojim gorenjskim prepričanjem - kar na glavnem trgu, tja, kjer je najdražje!

A se je izkazalo, da je bila poteza čisto ok. Pilsner Urquell je bil točen, nič kaj drag, mrzel in stekel je po grlu kot... no, kot da ne bi pil piva že vsaj dve leti!

Ampak res. Tale ta prvi je *res* pasal!

Potem sva malo špancirala po trgu

slikala vse, kar nama je prišlo pred oko

nato pa le ugledala prvi "hrib"!

Jasno, da sva se zapodila po stopnicah kolikor je šlo! Mimo zvonov z imeni.

Na vrhu pa razgled čez celo mesto. Hkrati z razgledom sva iskala še najin hotel in pa pivovarno. Najprej slikaš mesto pod seboj

potem pa lepo na fotoaparatu približaš vse, kar je napisano z rdečo. Budweiserja potem ni težko najti in tako točno veš, kje je pivovarna.

Zvito.

Je pa od vseh stopnic šlo pivo hitro ven in je bilo treba krenit še na kakšnega. In najt hotel.

Hotel oziroma penzion je bil prav srčkan, soba kolikor toliko prostorna, lastnik pa... ko sva prišla, je preizkusil vsaj pet ključev, kar pomeni, da je tekal kar naprej gor in dol. Na koncu je bil že tako premočen, da je kar teklo od njega. Angleško ni znal ali pa ni hotel znat, tako da je on govoril v nemščini in češčini, midva pa po naše, češko, angleško, ročno. Kar nama je prišlo pod roko.

No, za pivo se pa res ni problem zmenit.

Pravzaprav je bil lastnik ena taka ogromna sitnoba, a - kdo bi vedel zakaj - nama je bil povsem simpatičen. Vse je odvisno od percepcije, kajne?

Prvi dan nisva TVja niti prižgala. No, pa tudi vse naslednje dni ga nisva...

Se je pa zvečer končno ulilo ko iz škafa, midva pa lepo pod strehico pivce srkala in se veselila dopusta. Hja, težko življenje. Kako je s pivom: še vedno paše.

Naslednji dan sva se namenila najprej v pivovarno Budweiser Budvar. S temi Budweiserji je vse kar precej zapleteno. Licence, imena, rivalstvo, vse to se vleče že sto let, pa vsi imajo prav. Jasno.

Prideva do avta... avto pa z odprto šipo, ki sva jo pozabila zapret! Aaaaaaaaa, ponoči pa zlivalo ko za stavo!

Pa sva imela kar nekaj sreče. Sedež niti ni bil *tako* moker, pa še v pivovarno so naju hitro vzeli. Nekaj ljudi se je že nabralo, tako da nas je bilo za angleško varianto vodenega obhoda kar ene par. 

V takem mestu pač moraš it pivovarno pogledat, ni druge. Kje dobijo vodo

kje to mešajo in kuhajo

in kako vse to sploh gre! Vsake toliko časa je potrebno obnovit znanje!

Različni ječmeni in slad... poskusit so nam dali še nefiltrirano pivo in to je bilo res dobro. Ne pa potem vse ubito s filtriranjem in pasterizacijo.

A od vsega še najbolj navduši linija pakiranja! To pa je nekaj za gledat! Tehle par ljudi je ročno zlagalo flaše na linijo, ker so jih hoteli drugače zapakirat, drugače cela hala ne potrebuje več kot par ljudi. Rado se slikajočih se ljudi.

Hitro si navdušen nad industrijsko revolucijo. Zamaški, steklenice, pranje, nalepke, gajbe... vse to kar leti sem in tja po tekočem traku, vsak v svojo smer, na koncu pa vse skupaj lično zapakirano pristane pred tvojimi nogami. Kar tam smo stali in gledali tiste flaške... nas je morala vodička že skoraj prosit, da gremo naprej...

Kam pa bova šla midva naprej? Greva danes levo ali desno, v Češky Krumlov ali v Trebon?

Trebon? Pa tudi prav! Pejva!

 

 

Tags: , , , ,

po svetu

Deset (10) let!

by piskec 19. avgust 2014 15:26

Tokrat s klicajem!

Deset let morda zdaj najprej v spomin, potem pa še v opomin.

Zdržal sem celo dolgo desetletje. Že samo to mi je v veselje. Kaj so šele vse zgodbe, sicer jih je vedno manj, a zato so vedno daljše, z vedno več slikami!

Podkleteno Nebo je še vedno Nekje Tam Vmes, na Poti od Sebe in Nazaj. Desetletje dolgo popotovanje in nič ne kaže, da se bo kmalu končalo. Saj se tudi ne more, ko pa ni začetka, ne konca, le vmesne pozicije lastnih razmišljanj nekje na osamljenih poteh okoliškega hribovja.

Vse najboljše!

Statistika še vedno temelji na Radotovih številkah: 1696 + letos 64 = 1760 prispevkov, slik pa krepko čez... hmm, ko sem našel pravilen folder, kamor se shranjujejo slike, jih je še mnogo več, kot sem si predstavljal: natanko 6493. Ali pa to ni tako natanko, kdo ve, kje se skriva še kak folder... O obisku pa ne smem, saj vemo, pod pet je treba anonimizirat, drugače so posamezniki določljivi.

Skratka, slik in prispevkov je veliko. To je to.

Še posebno, če bi k blogu priklopil še vse najine slike Dogodivščin v času - moje in Helenine. Huh, to pa je že kar zbirka!

Za desetletno nagrado sem si podaril večje slike na blogu, grem od 448 na 640 pik, to je kar 43% povečanje! Nekaj časa bo že zdržalo, kakih deset let. Dolgotrajne stvari pač morajo biti malo konzervativne v svoji formi. 

Bistvo ostaja isto, skozi lastna opažanja skušam kaj povedat, kar mi sem in tja morda uspe, večkrat pa ne. Nekaterim kaj pove, nekaterim ne, tako nekako se mi dogaja tudi skozi življenje. Ni pomembno komu, za kaj in zakaj pišem, bolj je pomembno, da pišem. Vsaj prvo desetletje je bilo tako. 

Začel sem namreč pisat s tole sliko

in pripisom: Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim bolj težil.

Kaj pa prinese drugo desetletje? Nimam pojma. Vem le to, da bo spet presneto zanimivo!

Se Ni Za Bat.

Tags: , ,

blogi | osebno

Košuta

by piskec 12. avgust 2014 15:38

Ko gre zadnje čase vse na K - Kalški greben, Kamniško sedlo, pa naj gre še Košuta v ta koš.

Nisva nič zbirala po imenu, je prišlo kar samo od sebe in to 13.7. Ker se po grebenu Košute sploh še nikoli nisva sprehajala, bi lahko tokrat rekla: končno! 

Sva si pa na žalost izbrala precej neugoden dan. Vremensko in počutenjsko. Ha, počutenjsko... to se pa ne sliši dobro. Kar pa je čisto prav, ker sva se počutila natančno tako.

Pravzaprav je vse sililo k tlom. Oblaki, dež, nekaj je rosilo, nisi vedel ali se bo vlilo ali ti bodo oblaki padli na glavo. Skratka, precej bljaki, sploh ne za v hribe.

Parkirala sva precej pod Matizovcem, na parkirišču. Recimo, da smo dobri in da jim nočemo delat gužve, prahu in še česa. Meni je vseeno, tako ali tako raje izbiram daljša izhodišča.

Tik pod kmetijo nato srečava tako lepo potko... krasno, kot iz kakšne pravljice! Prelepa je, da se ne bi vprašal: le kam vodi? In jo tudi preizkusil...

Prekrasno, a gre le do vikenda, zato narediva petdeset korakov po travi.

Vmes slikava še

a naju že ulovi ostro oko starega Matizovca. V parih sekundah, ko ne moreva kar izparet čez njegovo travico, ki jo tako nemarno tacava, je že na tisoč obratih, sploh v dretju. V dretju kletvic.

No, stari se je tako grdo drl na naju, da sem bil čisto paf. Sem razmišljal o dolenjcih, ki te povsod vabijo v zidanice, pa čeprav te ne poznajo in tudi, če plezaš čez njihove ograje... Na gorenjskem pa vsa slast kletvic in razblinjene podobe prijaznih prebivalcev. Bljaki, ravno tako kot vreme.

Se sprašujem ali je siten že po naravi ali smo krivi mi, vsa ta neskončna vrsta obiskovalcev Kofc?

Matizovec se mi je tako presneto zameril. Upam, da bo letos še več deževalo in da bo moral tisto svojo travico še stokrat kosit. Eto!

Mimo Kofc sva padla, nisva se nič ustavljala, da naju slučajno ne bi premamila toplina doma

videla vsaj srno/srnjaka nekje v daljavi

nato pa več ali manj počivala. Ni nama šlo. Vse preveč je pritiskalo navzdol. Kvišku se sploh ni dalo.

Prišla sva sicer do roba grebena, ampak kaj več od tega ni bilo - pogled na drugo stran je bil nekako razmazan:

tabli sta cingljali v vetru

tako, da ni bilo druge, kot da slikava razmere

in se pobereva dol. Čemu bi rinila še naprej?

Sicer pa tudi od spodaj ni bilo prav nič razgleda.

Imajo pa v koči na Kofcah lepo poskrbljeno za otroke! Zelo luštno!

Tokrat se toplini doma nisva upirala, naredila sva svoj doprinos kot turista, nato pa počasi krenila navzdol.

Je pa potrebno pripomnit, da pot ni prav nič lepa. Vsekakor je mnogo, mnogo, mnogo, mnogo (+3x mnogo) lepše v snegu, zdaj poleti je vse skupaj en razrit kolovoz...

Mimo Matizovca nama uspe priti ne da bi naju kdo napadel. Ne stopiva na travo, nisva nora.

Ko pa sva ravno pri parkirišču, se razjasni nebo in pokaže se Veliki vrh!

A še preden se uspem ponovno razburiti, se spet vse pokrije, zakrije in izgine v oblakih. Ok, še dobro...

Greben je torej z najine strani načet, naslednjič pa kaj več ali po kakšni drugi poti, najbrž se bova kmetiji M izognila. Še dobro, da sva sploh kam šla, glede na vreme bi bilo pričakovati, da bi se raje izležavala kje na kavču v zavetju doma...

Kmetiji Matizovec se iskreno opravičujem, ker sva tacala po lepo pokošeni travi, se zavedam, da nimam kaj hodit po tujih travnikih. Priznam, da je bila napaka. Bi pa za izrečene kletvice in vso civilizacijsko nezrelost gospodarja pričakoval opravičilo tudi v obratni smeri!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 5. avgust 2014 16:26

Skoraj vsako leto spišem kako zgodbo o Kamniškem sedlu.

Zakaj je ne bi torej tudi letos?

Sploh zato, ker sva bila letos tako presneto pozna. Šele sredi junija sva se prvič odpravila tja gor, kar je kar mala nesramnost. Tolikokrat ga gledava in še vedno občudujeva, čemu potem toliko čakanja?

Vikend je bil bolj tako, vreme tudi, torej se nama niti ni mudilo in sva šla lahko malce pozneje in ni bilo treba navsezgodaj vstajat.

Ampak nekaj sprememb na poti pa je tokrat bilo. Spodaj najprej vse podrto od žledu, više gori pa kar neka poseka, vse podrto, posekano, izsekano. Zgleda res premalo hodiva tule, hej! 

Fotko zgoraj sem naredil samo zato, da bom potem doma pogledal kje gredo žice od tovorne žičnice. Nekje tam namreč so. Ampak vidi se jih pa seveda ne. Tudi, če povečaš sliko do največje ločljivosti. Čudno, pa sem mislil, da se bo videlo...

Vmes, tam pri prečenju, je bil pred kratkim še nek manjši podor, polno skal naokrog, nekatere izmed njih pa so si našle prav super mesta za končat svoje valjenje!

In ti se ravno lepo sprehajaš po potki... in takile projektili začnejo letat naokrog, a? O, dobra nočna mora bi bila tole!

Povsod je vse podrto, letos je bilo res bolj težko leto za hosto. Nad Klinom spet - spet - vse podrto. Kar naprej podira, pa sneg, pa veter, pa... Še lovska koča se celo zdaj vidi na nasprotni strani!

 

Potem sva bila pa hitro gor. No, ne tako hitro, vsako leto sva malce počasnejša, nama pa zato hitreje mine, se nama vedno manj mudi.

Nato sva se še malo sprehajala po robu in občudovala stene, vrhove in se čudila količini snega. 

Kje je grapa za spust s Kotličev in zakaj je še vedno toliko snega do vstopa za Sedlo?

Na Sedlu je velikokrat polno planinskih močeradov, sploh, če je kje v bližini dež. Mene je vedno impresioniralo kako - hudirja - se te male živalce sploh najdejo med seboj v vseh tistih širnih planjavah? Tokrat sva srečala dva primerka, ki se pri svojem opravilu prav nič nista pustila motit. Vrsto je treba nadaljevat, s čimer sva se strinjala tudi midva in ju pustila, da v miru opravita. Če sta sploh ohranjala vrsto, kaj se pa midva spoznava na salamandre...

Še obvezen skok v Bistrico, da ti malo žile potegne skupaj in to je to od Kamniškega sedla. Šlapice so postale del obvezne opreme za vsak izlet.

Čeprav je že zlajnano tole Sedlo in kljub temu, da sva tam gori bila že n-krat, pa sem vseeno še vedno žalosten, da tja gor ne grem večkrat. 

Kakorkoli obrneš, gor je vedno super bit! Vedno.

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP