Če smo šli že tolikokrat, pa pejmo še letos, smo si rekli!
Vzameva s seboj še Tamaučka in gremo! Ampak zato nismo šli ravno na Ultro, za prvič si bomo vzeli kar lepo Pohodniško. Da ne bo treba Tamaučku naju preveč čakat...
Pa smo šli, vsi zadovoljni!
Začelo se je super, bilo nas je ogromno, samo na pohodniški čez 120!
K sreči smo imeli dopoldan lepo vreme, čeprav mrzlo, a še kar nekaj razgledov:
Čeprav tole je potem nevarno, ker gledaš hrib tako presneto daleč, potem pa pogledaš karto... hm, glej, glej, tamle gor bomo pa mi kmalu! Še dobro, da ti tisti bližnji ne verjamejo: "A dej no, to je pa ja predaleč!"
Jaz pa si mislim svoje... in vem, da ni nikoli dobro kazat v daljave kje vse boš še moral hodit. Ampak včasih ne zdržiš pa moraš koga podražit, kajne?!
Seveda je bil sneg. Kaj bi pa bilo drugega v tej dooolgi zimi?
Približujemo se vrhu Hrastnika, naša pozicija je kar ok, počasi se prebijamo naprej.
Prve tekme so vedno malce manj orientacijsko zahtevne, tokrat sta bila le dva odseka, kjer je bilo treba vsaj nekaj malega pazit.
Prvi je bil s Hrastnika dol direkt v dolino, a še to ni bilo prav zahtevno
Se je poznalo, da je bil sneg in veliko ljudi. Če že nisi le sledil dobro uhojeni poti, si pa sledil ljudem, ki jih tokrat ni zmanjkalo, vsaj na pohodniški ne, vedno je bil nekdo pred tabo vsaj toliko, da si ga še videl. Kar potem precej olajša navigacijo.
Nerad priznam, a karto sem pogledal vsega skupaj le parkrat. Tisti posebne odcepe, ki jih tokrat ni bilo veliko, si itak zapomnim, ostalo pa smo sledili zgaženemu... Eh.
Potem je imel naš tamali neke prebavne težave in kar parkrat smo se morali ustavit, da je zadevo rešil. Seveda smo morali vse spustiti naprej. No, po enih treh grmovjih je revež z zadevo končno opravil. Sem se zavedel, da imam sam natanko iste težave, zato pa pred takimi tekmami/pohodi sploh nikoli ne jem. Sem drugače več ali manj v grmovju!
Pa je šlo tako kar nekaj mest mimo nas.
Ta prvi spust je bil tudi najhujši, tam sem se jaz usedel na ta zadnjo, ne pa Tamauček... Tole je slika tik preden sem se zvrnil! Nekdo pač mora hlače umazat v familiji!
Potem je bila tu kmalu še ena KT, na sončku pa že kar toplo!
Nato pa smo se zagrizli v hrib proti "tamalemu" Blegošu. Izkazalo se je, da ima prav tako kapo, kot ta velik Blegoš, le da v manjšem merilu seveda. Do tja smo kar nekaj tekmovalcev prehiteli, smo šibali kot nori!
Sledil je dober direkten vzpon na Sv. Mohor, to je bila tista druga odločitev kje in kako.
Mi smo jo vzeli kar precej direktno, direkt na cesto, malo po cesti, nato pa spet direkt v klanec. Še GPS tule ni mogel pokazati tistega strmega klanca in je kar nekaj zaplezal preveč v desno.
Travnik je bil, poti ni bilo, kaj pa nam je drugega preostalo? Pejmo naravnost gor, sem si rekel in smo šli. Za nami pa še vsi ostali, ki so nas videli!
Sem imel kar malce slabo vest, za nami jih je namreč šlo kar ene dvajset, vsi v ta presneti klanec. Seveda s(m)o vsi sopihali ko nori.
Ampak mi smo se na vrhu klanca ustavili in imeli čisto pravo malico. Počasi se je začelo oblačit in tule je bil še zadnji sonček ta dan. Pa smo rekli, da se nam nikamor ne mudi in smo se lepo še posončili, pomalicali in spet spustili vse naprej.
No, tekmovalnost ni ravno naša velika vrlina.
Res pa je tudi, da smo morali paziti na Heleno, ki ji je bil to letos prvi tak pohod, prej je bila še nekaj bolna, torej je bila kar precej zmatrana, midva pa sva jo seveda kar naprej priganjala. Ja, smo morali malo počit!
Sv. Mohor je bil potem blizu, že ves zasnežen
tukaj smo že začeli srečevat prve ultraše.
Nato smo malo bolj stopili in spet začeli prehitevat po dolgem in počez. Prav napadali smo!
Še na Planico smo morali pogledat - ko pa so bili ravno skoki ta dan
potem je bil pa kar naenkrat konec!
Res, kar tako naenkrat se je zgodil konec, prav presenečeni smo bili. Še tekli smo v cilj, kot ta pravi trekerji!
V gostilni je bila gneča in dali so nas sedet v neko sobo daleč od dogajanja. Tako smo bili bolj odrezani od vsega, jaz pa sem pravzaprav pogrešal utrip ultre - ko nikogar nikjer več ni, le še par zaspanih organizatorjev in vedno eni te isti zamudniki!
Ja, veliko smo tokrat hodili v gneči, tokrat res nismo bili niti za trenutek sami. Kako drugače kot na ultrah, ko v celem dnevu ne srečaš enega tekmovalca. Je pa bilo seveda tole mnogo bolj zanimivo Tamaučku, ta pa še potrebuje malce tekmovalnosti, če je že starša nimata prav nič.
Kakorkoli že, imeli smo se več kot fino! Ponovno smo odkrivali nekatere kotičke, ki jih tukaj okrog še ne poznamo, pa čeprav smo že kar nekajkrat hodili po okoliških grapah. In to je v bistvu to!
Takole pa je zgledala naša pentlja:
ali pa na linku, interaktivna.
Heleno sva mogoče malce preveč namatrala, midva pa sva tehle dvajset km prenesla kot malo malco. Priznam, da me je Tamauček lepo presenetil, spet niti enkrat ni pojamral ali kaj zaostal ali sploh kaj bil utrujen. Neverjeten je, kondicije ima kot hočeš in še malo prek!
Za 20,4km in 1180 višincev, smo porabili 4:48h. Za nas več kot super, še rezultat je enkraten!
Zato pa en lep krtinsko trekerski pozdrav s Škofjeloškega trekinga 2013!
Tole je slikano pet minut po cilju, ko smo se šli preobleč - nismo videti prav zmatrani, ne?
Vpiši se