Gora Oljka

by piskec 20. september 2018 11:16

Gora Oljka.

Tam gor kraljuje tista ta velika dvojna cerkev Sv. Križa, ki jo vedno gledaš, ko se voziš proti Celju. 

In da tam gor še nisva bila, je pravzaprav prvovrstna ... no, neki.

Je bil hrib vedno premajhen, preblizu ali pa, hja, kdo ve? Saj najbrž se bo našlo še ogromno krajev, kjer še nisva bila, a tako očitnega in v glavo ti skakajočega hriba pa res ne moreš zanemarit.

Zato sva izkoristila Jernejev pohod (18. 6. 2017) tja gor in se pohodnikom PD Domžale pridružila še midva. Da popraviva to, v nebo vpijočo krivico.

Začeli smo v Šmartnem ob Paki - tudi to je en tistih krajev, ki ga velikokrat slišiš, pa tam še nikoli nisi bil. Jasno, če pa nisi nikoli lezel na Oljko.

Za en večji kombi, manjši avtobus nas je bilo. Povsem dovolj.

Sezonski prebivalci so v teh krajih lepo sprejeti!

O kakih hudih strminah in dolgih poteh seveda ni za govorit, vseeno pa se je kaka strmina našla, za zadihat je že bilo!

Potem smo bili pa že gor. Sv. Križ. Sicer ga pa ne moreš slikat v vsej veličini - prevelika cerkev ali pa premajhen vrh.

Sva pa bila povsem zadovoljna. Saj nama ni treba vedno rinit v kake skale. Se sem in tja prileže kaj bolj družabnega in manj napornega.

V gostilni na vrhu skrbijo za vse lačne in žejne. Kako so bili glasni!

Tudi navzdol smo srečali kako strmino sem in tja.

Srečali pa smo tudi zanimivost, ki sem jo tudi prvič videl. Ni čudno, ko pa je oddajnik tako dobro zakamufliran! Ampak poseg v naravo je še vedno poseg v naravo. Mogoče pa ne moti čustev ptic... ali kaj podobnega.

Na žalost ne zgleda kot drevo, ampak zgleda kot oddajnik, oblečen v drevo. Kljub temu, da je pravzaprav zelo solidno narejen in da se je nekdo s kamuflažo precej potrudil. Meni se vsekakor zdi malce shizofreno take stvari zakrivat in spreminjat. Zraven je itak ena cerkev, malo naprej je ogromna dvojna cerkev, oddajnik, ki je oblečen v drevo, pa štrli ven iz vsega tega, kot ... no, kot oddajnik, jasno. Zakaj ne bi bil torej preprosto tisto, kar je - oddajnik?

 

Pot navzdol je bila daljša, saj smo prečili še ves greben, in se čez Vinski vrh

spustili do Polzele.

Za konec smo šli pogledat še grad Komenda v Polzeli - ko smo že tam, ne?

Ravno toliko si dvignjen, da je naokoli lep pogled.

Pa še slika nazaj s tistih koncev, ki smo jih ta dan prehodili.

Lep izlet, pride prav, sama se težko spomniva na kaj takega.

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kepa

by piskec 11. september 2018 17:30

Čim je bilo enkrat zunaj, da se gre na Kepo, sem že vedel - greva!

Kepa je ena od tistih gora, na katerih še nisem bil in za katere nimam pravega razloga, zakaj ne. No, saj je takih kar nekaj, ampak delamo na tem, da zanimivi - sploh taki markantni vrhovi, kot je Kepa, ki sem jih vedno le opazoval od daleč, že od malih nog, ko sem jo vedno videl le za kratek čas, ko smo se vozili iz Radovne proti Mojstrani, ali pa ko jo čisto malo ugledaš, če izpahneš vrat, v vožnji skozi Belco - ne bi ostali v takem stanju. Pa ne da bi osvajal vrhove, me pa vedno strašansko zanima, kak razgled je s tam gor. Skoraj vedno je drugačen.

Kar je že precej dober razlog.

In sva, opa, smo - napalila sva še Leandra - šli! Skupaj seveda z ostalimi pohodniki PD Domžale. 11. junija 2017.

Sprva se nama ni sanjalo - čez Kurjeke gremo. Kje? Čez kaj? Kaj, kdo se to heca? Tisti kraji so mi bili res nepoznani. Vsaj malo sem jih poznal od šole za markaciste, tako sem vsaj približno vedel, kam se peljemo. Skoraj do pod Erjavčev rovt smo prišli. Do konca ceste.

Pa nismo šli povsem naravnost, smo še malo zaokrožili, ob, oziroma visoko nad levim pritokom Žaklja. Nam je Luka pokazal nekaj zanimivih koncev.

Prve osvežitve, pa še sonce ni pokukalo v to senco.

Šele na Orlovem rovtu se je prikazalo, nam se je pa tudi nekaj prikazalo, ko smo videli, kam daleč gremo!

Šli smo malo počez, Luka je malo iskal, a ne preveč, hitro smo bili spet nazaj na lovski poti. Ki je sicer neoznačena, ne pa tudi nenadelana.

Prav lep mostič.

Potem pa že razgledi. Oja, tole bo še zanimivo! Najprej pogled v Krmo.

Če pa pogledaš gor, vedno najdeš kako zvedavo glavo. Grejo sem, proti meni, gor? 

No, tole je tudi ena od poti, ki bi jih rad prehodil, Za Cmirom. Enkrat. Ko bom velik. Po pravici povedano sem jo takrat vključil v nadaljnje ture tega leta, vendar se je potem zadeva sfižila. Včasih na kakšne take poti dlje časa čakaš. Če sem lahko na tole Kepo čakal 40+ let... 

Tole pa je Kot, tu sva že šla s Heleno, najbrž pa bomo šli še kdaj.

Ja, ja, vem, take slike pravzaprav niso ne vem kaj, a priznam - takih posnamem kar nekaj. Doma jih potem gledam, povečujem, ogledujem, načrtujem in... jah, no, kaj čem. Moji pohodi trajajo kar nekaj časa - načrtovanje, pohod in zbiranje slik ter pisanje (čez kako leto). Hoje je pri tem še najmanj...

Še eno, še eno, to seveda moram, (pre)malokrat ga vidim, Montaža.

Čez Kurjeke je lovska pot, kar pomeni, da je presneto zanimiva, glavni namen ni direktno gor, ampak udobno gor, malce pa tudi dol. Saj je težko, ob vseh tistih razbrazdanih grapah. Moraš kar naprej sem in tja, gor, dol.

Sem in tja pa tudi lovcem odpove - takrat pa je treba direkt gor!

Potem pa smo prišli do ključnega dela, kjer je nekaj poti kar dobro odneslo, tale Kepa je res precej podrta, grape vsepovsod. Vse leze dol.

No, mi nismo lezli dol, ampak gor. Luka je tiste, ki so želeli, raje navezal, midva z Leandrom sva kao nekaj pomagala, pa sva le pot naprej kazala. Včasih je že to povsem dovolj, da nisi preveč pameten in ne delaš gneče in težav.

Smo pa lazili gor in dol in sem in tja. GPS je to lepo pokazal. Čez eno skalo je treba zlest in potem po vsem tistem grušču malo lazit. Ni bilo preveč težko, je pa seveda vse to objektivno nevarno. Zato pa smo imeli čelade.

Potem je pot spet šla v dolgo prečenje, mi pa smo jo zavili kar direktno gor, na greben. Naš cilj je bil proti levi, pot pa v desno. Kar dobra strmina.

Takole na GPSju. Direkt, ja. Skoraj na vrh Gubna.

Tu pa spet razgledi. Jej, jej, jej.

Najhuje pa je šele prihajalo - prav tisto, zaradi česar najbrž nisem tu že prej hodil, spet ena razbrazdana škrbina! Zavarovana seveda, a po vsaj stokratnem branju različnih opisov, še vedno nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. 

Sem raje gledal naprej, čez škrbino, do vrha Kepe. Kaj nas še vse čaka?!

A se je bilo treba s škrbino kar lepo spoprijet. Čelada je, kdo ve zakaj, ostala v nahrbtniku, prehitro je šlo vse skupaj, palice na rukzak in hopla! Do dol sem bil že toliko vesel, da ni česa hujšega, da sem že afne guncal in po "ostrem" sedelcu hodil, kaj?

Pa še par strmejših mest, a nič kaj hujšega, pa smo bili gor. S tisoč avstrijci vred.

So pa razgledi res enkratni in čisto posebni, čisto tako, kot sem si predstavljal. Nobenega tako visokega vrha ni v bližini in pogled je res povsem edinstven. Beljak, Baško jezero in dolino na senčni strani imaš čisto pred seboj. Na ostale strani pa...

ja, ja, spet, seveda! Je treba tudi čez mejo kdaj pogledat, v skupino Ankogla, Hochalmspitze.

Ali pa do Velikega Kleka, Grossglocknerja! Daleč se je ta dan videlo!

Pa seveda še nekaj najlepših: Jalovec, Mangart, Viš in Montaž. Ah... res za obstat in strmet.

To pa je bila naša četica pohodnikov.

Z avstrijske strani jih je tudi kar veliko prišlo gor, se mi je zdelo, da imajo bližje kot mi, a niti nimajo. No, mi smo imeli še prav posebno dolgo turo, do vrha smo potrebovali kar pet ur in pol! Sicer res nismo hitri, a vseeno je bila presneto dolga!

Smo pa bili šele na pol poti, še dol je treba prit, tokrat po markirani čez Erjavčev rovt. Čez škrbino so pa le bile tokrat čelade tam, kjer bi morale bit tudi prej!

Pa še na drugi strani navzgor! Jep, gor gre lažje, kot dol.

Potem pa dolga prečnica po pobočjih Visokega Kurjeka

do izvira Koritec. U, je pasalo, vroče je bilo kar hudo!

Od tam gre potem pot s sedla Mlinca navzdol, najprej mimo lovske koče

in mimo Erjavčevega rovta, do našega izhodišča. Tudi, če greš lepo po poti, je kar dolga.

Dobro zanko smo naredili, zanjo pa porabili kar dolgih devet ur in dvajset!

Ampak se je presneto splačalo. Dolga, a prekrasna, malo obiskana, razen polnega vrha.

Počasi pa se želje le izpolnjujejo, kajne?! Nekaj moraš potrpet, dolgo čakat, ampak sploh gora počaka. Čeprav se to čudno zdi ravno pri Kepi, kjer zgleda, kot da se bo vsak čas vse odpeljalo v dolino... kdo ve, če bo čez štirideset let še tam. 

K sreči je za nas (še) bila.

 

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Pohod ob reki

by piskec 28. avgust 2018 19:00

Junija 2017 je bil drugič izveden Pohod ob reki, ki povezuje. 

Gre za pot od Domžal do Kamnika in še naprej ob Kamniški Bistrici. tisto, kar smo v letu 2016 še raziskovali.

Evo, to leto pa že na polno

PD Domžale je bil na prvi točki, malo smo se predstavljali, jemali emaile (še ni bilo gdprja) in potem, kasneje, ko so tisti iz Kamnika že zaključevali, pohodnikom dajali značke.

Napeljala sva še Darjo, Dejana in Bolta, pa smo šli, tistih dobrih deset km bomo pa že naredili, ne?!

Ob počitkih, ki jih je bil ob Bistrici seveda najbolj vesel Bolt, ni bilo problema.

Pridno nas je hodilo vseh pet, še uradni fotografi so nas ujeli!

Vse skupaj je meni precej hitro minilo, še začeli nismo, pa je bil že Kamnik. V dobri družbi grejo kilometri lažje! Poleg tega je res povsod nekaj, pa stojnice, pa zanimivosti, pa... nikakor ti ne more biti dolgčas!

V Kamniku pa... no, seveda, na pivo! Saj je bilo vroče za - ja, prav za pivo! 

Nazaj smo šli z avtobusom, je bilo organizirano. K sreči se ni nihče pritoževal zaradi psa in smo vsi prišli na bus.

Ampak je bilo še vedno vroče, pa se nam še ni šlo domov. Smo še malo ostali v Domžalah v parku in si ogledali še nekaj dogajanja, kar ga je ostalo.

Naslednje leto spet?

Tags: , , ,

domači kraji

Kar dve novi naenkrat!

by piskec 24. avgust 2018 09:00

Vedno greva rada z Bojčem, PD Kamnik, po starih poteh Velike planine. Pravzaprav je začetek junija rezerviran vsako leto že dolgo vnaprej in vedno z veseljem pričakujeva razpis.

Kaj bo pa imel Bojč tokrat za nas?!

O, leto 2017 je bilo super - gor in dol sta bili za naju povsem novi poti! O nekaterih, ki smo jih že prehodili prejšnja leta, sva vedno prej vsaj slišala, o teh dveh v letu 2017 pa zelo, zelo malo.

Se pravi, da sva bila še bolj navdušena! To pa bo nekaj zanimivega!

Osem pohodnikov se nas je nabralo, mislim, da sem bil edini, ki ni vedel, da je pruh pravzaprav kamnolom. No, evo, zdaj to vem in ne samo to, zdaj vem tudi to, kje je Dedkov pruh. Edino alchajmer mi lahko zdaj to ukrade.

No, tam smo parkirali. In se zapodili v Konjsko dolino. Tak je bil namreč plan za navzgor - skozi Konjsko in čez Kačjek na Golco in mimo Curle na Malo planino.

Ne, teh krajev pa res še nisva dala skozi, razen seveda Curle.

Zato sva se že v začetku čudila, tako - sicer malo zarjevelemu - plezališču ter malce naprej tudi strelišču. Šele za vogalom, pa že vse novo za naju!

Potem smo pa zakorakali po cesti naprej skozi Konjsko dolino. Jah, cesta je bila, včasih prav dobra, a le nekje do devetdesetih. Potem jo je pa več velikih vod odneslo, predrugačilo, razrilo in z njo naredilo tole, kar se vidi na sliki.

Težko je verjet, še posebno nam, malce starejšim, saj devetdeseta pa res niso tako daleč, no! Jah, skoraj trideset let je že in za eno cesto v taki dolini je to kar precej. Z naravo ne gre tekmovat in moči merit.

Zato smo morali malo izbirati strani, se prebijati malo sem in malo na drugo stran potoka.

Višje kot smo bili, čeprav se dolina vzdiguje počasi, težje je bilo, prehodi se pa tudi najbrž iz leta v leto spreminjajo.

Dokler tam nekje daleč v zatrepu ne prideš do nadvse pomembnega drevesa.

Konjski potok je živ in dober, se pa tudi tam daleč, daleč od ljudi, najde kak odpadek, tokrat je bil to železni lonec. Vedno in povsod, eh.

Pa še drugo drevo s puščico. Kaže smer, ne? Ah, ja, smer, ja. Kaže direkt navzgor. In tako smo tudi šli! Direkt navzgor!

Strmine so tu kar super, ker pa je obljudeno le sem in tja - najbrž največ prehodov naredi sam Bojč - se je treba včasih tudi malo bolj pomatrat. Večkrat čez, včasih pa tudi spod.

Do zadnjih grap, kjer smo se po eni potem zavihteli (spet) kar naravnost navzgor.

Da malo skrajšamo in pridemo direktno na lovsko pot Kisovec - Sivnik. Ta pa je precej bolj uhojena, tule jih pa gre kakih deset na leto čez...

Se pa tudi tu višje najdejo zanimive naravne skulpture. Ahhh.

Strmine včasih pojenjajo, a nikoli ne za dolgo. Veliko je nekih prečenj, a gre meni kar dobro, nič se ne sekiram.

Skalni roglji in vedno več modrega neba nakazujejo, da smo že precej visoko!

Ob skalah pa se potem na žalost začnejo tudi drugi (o)pomniki.

Velika planina je vzela precej življenj, planike so bile včasih presneto drage, vse prevečkrat plačane z življenjem.

Še zadnje strme trave pod Curlo.

 In smo gor. Curle seveda ne slikam več, betonska grdobija je... no, ni... več niti za slikat.

Do Domžalca nekaj spit, nekaj pojest, se okrepčat, do sem smo potrebovali kar štiri ure pa nismo eni najbolj počasnih!

Pogačic je za robom v maju/juniju vedno polno!

Se je nam pa vreme kisalo in nič kaj dobro ni zgledalo. A se nihče ni sekiral in se potem tudi jaz nisem. Čeprav me je skrbelo, kako bo to šlo dol, če bo vse mokro. Nekaj me mora skrbet, ne?

Še skupinska nad Vovkovo jamo, vrata smo odprli in se spustili direktno navzdol. Saj sem vedno gledal tisto malo, komaj vidno, potko in se spraševal: "aja? tukaj? dol? japajade!"

Nič japajade, kar direkt dol smo šli. Skozi nasade čemaža se je pot izgubljala in nismo prav dobro vedeli ali Bojč to kar na pamet lepo vijuga ali celo res vidi kako potko.

Se je pa sem in tja pokazalo, da tu res včasih, parkrat na leto, nekdo pa le hodi - ta zgornja povezovalna pot na Rigelj. Tale mora biti kar dolga, prečit mora kar precej strmin. Morda pa kdaj probava? A?

Gozd je bil več ali manj odprt, ni hudega, a strmina je kar bila, sem in tja pa se najdejo tudi kake skalne zapore, ki smo se jim seveda spretno ognili. Kdo ve, če bi jaz tole, zdaj v naslednjem letu, sploh še našel?!

Vmes se je še malo zlilo, a se res ni nihče sekiral, le mene je bilo kar naprej strah, kako bo, ko bo vse drselo. Pa ni bilo do dol nič hujšega, drselo sicer je malo bolj, a nič hujšega, od kje neki ti moji strahovi?!

Spust je bil kar hud, potem pa smo spet prišli na povezovalno pot Kisovec - Sivnik in po njej odkolovratili do zapuščene in že podirajoče se lovske koče na Sivniku. No, tu sem pa zdaj vsaj približno vedel kje smo.

Nato pa spet kar naenkrat dol, po neki komaj vidni potki, proti izhodišču. A se je potem hitro začel razrit kolovoz, saj so s sečnjo podlubnikov prišli že skoraj do Sivnika. Taki kolovozi se potem seveda vlečejo ko čreva. Kot vedno.

Enkratna pentlja je bila tole! Bojč zna res pripravit zanimive ture, pa še toliko pove zraven - če bi si le vse skupaj zapomnil!

Me pa zanima, kdaj bova tole ponovila, težka bo. Dolga in precej naporna, težko si je zapomnit vse odcepe, finte in prave izbire stečin. Vedno si želim take stvari ponovit, da bi potem sam seveda bolje vedel in poznal, a se to presneto redko zgodi. Dnevi s samo 24. urami so nekako postali prekratki, leta pa se kar naprej krajšajo...

Niti mokre strmine me niso prav nič motile, za to leto sem že kar dobro (na)vajen. Še dolgo leto bo, saj moram biti dobro pripravljen!

V Domžalah sva potem končno enkrat zavila še na Kuhno na plac. Najbrž sva bila prepozna, gneče k sreči ni bilo več, a naju ni kaj veliko navdušilo. Helena si je želela ribice, na koncu pa sva oba pristala na nekih falaflih, ki so bili... no, ajde, za pojest.

Tako navduševanje nad hrano, kot je zadnja leta, mi itak ni povsem jasno in v vsem tem se ne znajdem najbolje. Sem v letih, ko res ne potrebujem skoraj nič več hrane, ponujajo mi jo pa na vsakem metru, kot da brez vsega tega sploh ne gre več. Saj ne rečem, so zanimive stvari, ampak to je pa tudi to. Pretiravamo, kot pač vedno.

So pa ljudje zadovoljni in najbrž to šteje za take dogodke, dopoldnevi so vedno nabito polni, še preveč, kot pravijo.

Sem pa bil povsem zadovoljen z Ravbarjem, ta s svojim pivom ne razočara, edino to je narobe, da ga premalokrat dobim. Za 2,50€.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Turn in njegova strmina

by piskec 22. avgust 2018 10:00

V teh koncih še nikoli nisva bila in je bilo treba to krivico popravit.

Košutnikov turn mi je že dolgo delal skomine, a kdo ve, kaj naju je vedno odganjalo od tam, da dlje od Kofc, Velikega vrha nisva prišla. Parkrat sem bil v Medvodju, vedno je bila cesta precej uničena, najbrž se mi je zdelo, da tam naprej ni nikjer nobene ceste, ki bi jo zmogel brez 4x4.

Pa sem se le enkrat spravil in po kartah in netu raziskal te dostope, planino Dolgo njivo in vse tam naokoli. No, potem ni bilo več tako grozno in oddaljeno videt. Kot je pač v navadi z vsako neznano stvarjo, ko postane (bolj) znana.

Helena je bila seveda takoj za, vedno je za, sploh če je kaj novega, in sva šla, konec maja 2017.

Na parkirišču pod Spodnjo Dolgo njivo sva bila šele ob 9h! Seveda je bilo že kar nekaj avtov, čeprav kake gneče pa le ni bilo. 

Do Spodnje Dolge njive si res hitro, petnajst minut, malo se obrneš, malo zadihaš in si že tam.

"Evo ga, tja gor greva!" je tulil veliki poznavalec, ki še nikoli ni bil v teh krajih. Spoznal se pa je, o, to pa ja. Resnici na ljubo - res sva šla točno tja gor, kamor sem kazal. Se mi kdaj posreči!

"Ah, urca in pol, mimogrede!", sva pa tulila oba, še preden sva spoznala gospo Strmino.

Ker strmina je pa res bila. Taka, z velikim S. Heleni je dala veliko za razmišljat in dihat, jaz pa sem potrpežljivo čakal, sem že vedel, da bo dol grede pa zame hudir.

Takole nekako jo mahaš v to Strmino, sem in tja, sem in tja, se ti kar malo v glavi okreče.

Sem in tja pride do kakšne male izravnave, a nikoli ne traja pre-dolgo. Je treba gor, gor, naprej!

Nekje na sredi sva morala malo počit, potem sem pa spet letal, tja do grebena! Strmina mi ne dela večjih težav, počasi in enakomerno, pa gre. Heleni pa ni najbolj pri srcu, težko najde najmanjši skupni imenovalec med hitrostjo, strmino in dihanjem.

4 + 1 v vrsto. Pomlad, jasno! Zakaj se je tale znašel na flaši, mi še vedno ni najbolj jasno. Najbrž zato, ker je "ves prešerno bahav" al kako že?

Na vrhu je malce izpostavljenosti, ni pa prav hudo, dokler ne gledaš na avstrijsko stran. Starejšemu paru pred nama je padla palica po strmini - na našo stran, ne na avstrijsko k sreči - pa se jo je možakar kar pogumno, mogoče celo preveč pogumno, spravil reševat. Tokrat mu je uspelo.

Lahko pa jo seveda mahneš tudi na tisto stran dol. S sedelca gre OTK klettersteig, zame bi bilo ravno prav, kaj? Še dol si nisem upal pogledat, le od daleč sem videl zadnjo zajlo, ki pride na vrh. Tista ostschlucht je pa sploh še bolj zanimiva. O, ja. Če pa hočeš še več, imaš pa itak še Cjajnik. Same zanimive zadeve skratka.

Vreme ni bilo najlepše, nekih razgledov ni bilo. Tako sva lahko le midva za razgled.

Mene je spust precej skrbel, Strmina je bila precejšnja, jaz pa v tem letu še nevajen. A je Helena nekaj zaslišala, jaz pa videl neko premikanje. Pa sva fotoparat usmerila nekam tja in stisnila.

Ha, Belka! Čisto ta prava! Se ni pustila motit - saj res nisva bila prav blizu - videti jo je bilo zaradi varovalnih barv komaj kaj. Je treba dobro pogledat.

Mislim, da gre tukajle dol tisti ostšluht. Kakega velikega veselja pa tule človek res ne more met... 

Potem je pa Helena čakala, da sem se jaz prebil čez strme trave.

In nad mogočnimi prepadi. Tule si pri planinski koči prec takoj.

Dokler le nisem lažje zadihal in se zahvaljeval nevemkomuže, da mi treba bit kje tamle gor na Tolsti Košuti.

Pot gre daleč počez in pride na Planino Zgornjo Dolgo njivo, nama popolnoma neznano. Pa je v okolici še kar nekaj zanimivih poti, bo treba tule še večkrat it. Srečala sva tudi znance, ki so nadaljevali proti sedlu in naprej v Avstrijo po geološki poti čez meli Tolste Košute. Večkrat bo treba, res, večkrat!

Na Planini Spodnji Dolgi njivi je planinska koča, bila je kar dobro obiskana, od avta je le dobre četrt ure, ni čudno. Nama pa je pivce super teknilo, okoli enih je bilo že kar pošteno vroče.

Brez prvega nadlegovanja krav v letu 2017 tudi ni šlo. So iste kot na Veliki planini?

Se je pa izkazal potok Košutnik (seveda mu je tako ime, kako le mu ne bi bilo?), ki je bil ravno prav hladen. Ne preveč in ne premalo, za namočit!

Lep krog je bil, Strmine so naju presenetile, za gor in za dol, a so konci res lepi, mogoče le preveč oddaljeni za naju. Ob devetih sva začela, ob dveh sva se že namakala, po pivu. Ma, ja, počasna sva, ampak koga briga, je bilo pa luštno in nekaj povsem novega!

Kdaj bova šla pa naslednjič pa seveda nihče ne ve. Me prav zanima.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Gremo markirat!

by piskec 21. avgust 2018 09:00

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Štiri različne strani

by piskec 19. avgust 2018 10:24

Sem in tja Heleno prepričam, da je kak izlet super tudi za planinsko društvo, ampak, da bi pri tem ostalo in ne bi šla tudi sama pogledat, tega je pa ne morem prepričat. Kar je pravzaprav čisto prav, parkrat naju je to že kar fino rešilo. Stanje poti se spreminja, sam sem pa včasih tudi neroden in zame je vse preveč vse ok. Pa čeprav potem za naše pohodnike ne bi bilo.

V 2016 sem šel krog okoli Begunjščice, ki mi je bil tako všeč, da sem navdušil še Heleno. Ampak je bilo treba it pogledat.

Naprimer konec maja 2017 je bil en tak prav dober dan, ravno pravi za pregled poti, koče že odprte, snega ne več. Pa še zgodaj ni treba vstat, začela nisva pred enajsto! Opa!

Začetni strmini se najbolj upreš tako, da jo hitro premagaš. 

In potem si takoj na Zelenici. Ferati se bova tokrat odpovedala. No, pa tudi kdaj kasneje.

Na Zelenici čaj 1,5 €, kava 1,5 €. Prezgodaj za pivo.

Arso Bober postaja zdaj že kar nekaj časa v pogonu. To so obvezne stvari za slikat!

Potem pa spet kar dober vzpon, kjer sva se spraševala ali ne bo preveč za naše pohodnike.

Svet res zgleda hud, težko prehoden, a je vse super luštno, prehodi super izbrani in nič kaj težki.

Še pri zajli se sprašuješ ali ti je v napoto ali je mogoče bolj za v drugo smer? No, nekaterim bo tule za pomagat, a izpostavljeno ni. Lahko se pa fino pičiš.

Potem si pa že na drugi strani. In če dobro pogledal tjale dol, bi videl pot, po kateri bova šla proti Prevali.

Pri Robleku sva seveda malo počila, se poveselila z dojenčkom, ki je že res čisto mali prišel gor! Vse je kazalo, da mu gorsko okolje paše - dobro ga indoktrinirajo, od začetnih dni.

Ja, ok, tudi na Vrtači cepina še ni odpihnilo. No, tole je pa tako ali tako ena velika šlamparija - tamle gor sploh še nisva bila! Ne, res ne. Ojej, ja.

Na Robleku pivo po 3,5 €, presneto visokogorje.

Ne, ni Golica, so pa ta prave Ključavnice. Ob čisto pravem času, direkt pod Roblekom.

En cel nasad! Helena slika navzgor, jaz pa dol, lenoba.

Tole je pa tisto od prej - če bi bolje pogledal dol, bi videl pot. Kaj pa, če pogledamo gor?

In približamo? O, ja.

Klini! Malo previdnosti bo potrebno, večje nevarnosti pa ne bo. Strmine so sicer kar dobre, skotalit se ni dobro tule dol.

Koča na Prevali, v ozadju se repenči Storžič. Štrukljev tokrat nisva probala, jih bova naslednjič, čez neke tri mesece.

Pa še po prekrasno speljani Bornovi poti nazaj proti Ljubelju. V začetku kot po avtocesti.

Zakaj je treba v predoru vedno, ampak res vedno, slikat? In to vedno, ampak res vedno, tudi objavit? A to je spet ena tistih, ta obveznih? Kar nekaj se jih nabere, kajne?

Oh, spet smo razposajeni, jaz pa najbrž tulim: "drž se, ne se zaje*avat!"

Krog je torej popolnoma isti, kot je bil 2016. Čas pa je malce spremenil, zadnjič sem rabil sam 4:20h, tokrat je bilo to malce... no, pustimo to. Je bila ogledna tura, raziskovanje gostoljubja koč in podobno, ne pa tek okoli hriba.

Kako bo šele s pohodniki! Kar pripravi se na 8 h ali pa še več!

Pravzaprav bi lahko človek tale krog naredil vsako leto enkrat. Štiri povsem razlčine strani gore v enem izletu, za vsako srce nekaj, tu se je res težko izmuznit s tem, da ti ni bilo všeč.

Prekrasno, prekrasno!

Krajši potep

by piskec 18. avgust 2018 15:12

Včasih, res bolj sem in tja, greva v hribe z avtom.

Ja, res, se zgodi. Tokrat se je 20. maja 2017.

Pravzaprav sva se šla malo pogovarjat, delat plane za naprej, to pa težko delaš doma, ko te vse moti, ko je perilo za obesit, ko je trava za pokosit. Bova malo zaokrožila, se zapeljala, pogledala, kako se imajo v drugih dolinah pod hribi.

Pa še pomlad naju je vabila ven, jasno.

Najprej na Jezersko, kjer je Kočna mogočnejša od Grintovca.

Kjer je Čedca enkrat pred leti kar čez noč izgubila svoj primat.

In kjer zelenilo Anclovega sveta umika sneg vedno bolj navzgor. Ravenska Kočna v vsem svojem sijaju. Kakorkoli obrneš, ne moreš it mimo Jezerskega, ne da bi pogledal semle, za vogal.

Sva se morala ustavit ob jezeru, uf, koliko enih dolgih let je tega, kar smo s taborniki taborili tule naokoli! Nekaj sem še poznal, kako klopco še najdem.

To so ta pomladna veselja!

Pa nama ni bilo dovolj, greva naprej, na sever!

Tam naokrog se je super vozit, sploh maja, ko še ni kopice kolesarjev. Nihče te ne podi.

Če sva enkrat iskala železno vodo v Podolševi, pa sva tu ugotovila, da prav iz vseh hribov tega okraja teče precej železnine. Sva morala vse pretaknit, tudi na avstrijski strani.

Malo pred Logarsko sva zmaja pustila pri miru, nama sicer ni zgledal preveč strašen, je pa pisalo, da je pot zaprta. In sva se tega držala. Kam bi pa prišli, da greš na izlet z avtom, potem ti pa kamen na glavo pade. Heh, mogoče bi se pa podala tja gor po stotniji stopnic, če bi le imela čelade.

Tako pa zmaja nisva vznemirjala.

Nato pa je bil že čas... da kaj pojeva. Najprej je bilo treba plačat 7 € za vstop z vozilom v Logarsko. Dom Planincev je bil zaprt, Logarski kot pa odprt. Kot vedno, tu sva res že kar nekajkrat bila. In bila vedno zadovoljna z obiskom.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zadovoljna! 23,50 €, pivo 2,30 €.

Po kosilu pa na sprehod do Rinke - ja, res sva rekla, da ne bova nič hodila, ampak saj do Rinke pa res ni izlet. To je le sprehod! 

Dobro sem trebuh not držal, ne? Opozorilo, da se slika, pride v zadnjih časih vedno bolj prav! Vsaj slike so lepše...

Orlovo gnezdo je bilo odprto in prvikrat se nama je primerilo, da sva zavila tja gor. So nama že dišale borovničke, je bilo treba po kosilu malo pogret želodčke.

In ker so hribi zraven - ne gre drugače, kot da iščem poti. Na Kamniško sedlo naprimer.

 

Pod Ojstrico čez Škarje na drugo stran. Opa je še snega!

Se je treba pozanimat ali je zastavo s Kamniškega sedla čez zimo odpihnilo. Ok, ni je odpihnilo, super.

Ampak ene borovničke niso nobene, če pa še ene spiješ, te pa že v hrib kar samo nosi. Vsaj gor do Rinke?

Umetniško delo!

Pogledat čez, v globino. Nekdo je bil tule prav razigran in čez nisem prišel suh!

Nazaj grede sva šla malo počez, iskala zanimive kotičke in našla polno zanimivih stvari.

Slikala pa sva se pri isti bukvi kot pred leti.

O, pred davnimi leti, skoraj celih petnajst je že od te slike. Bukvi se prav nič ne pozna, Tamaučku pa kar veliko.

Namen sva imela tudi spat tam kje naokrog, a naju je potem nekako zvleklo kar domov.

Dolgi pogovori in pričakovanje sprememb naju vznemirijo in kar težko se je obdržat na istem kraju. Vedno naju vleče naprej.

Kot je tudi najbolj prav.

Tags: , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS