Nad dolino Črne!

by piskec 15. april 2014 16:27

Enkrat, točneje v petek 28.3., sem imel vsega dost in sem kar šel.

Nisem mogel več. Vsak dan lepo vreme, jaz pa delat, delat, delat. Čez vikend pa je bilo napovedano skisano vreme. Ah! Človek je tako stisnjen v kot, brez izhoda. Edino, kar mu ostane je, da zjutraj počaka, da se Tamauček spravi v šolo, potem pa jo mahne nekam po svoje.

Take petke imam rad.

Plan sem seveda imel. Tak, velik plan. Da bom prehodil kilometre in kilometre in gor in dol in pol te dežele. No, saj sem tudi že vnaprej vedel, da se bom potem v živo s planom igral in ga prirejal lastni lenobi, a vseeno. Plan je bil super. Izvedba pa... pravzaprav še bolj!

Spet sem skušal združit prijetno s koristnim. Prijetno so hribi, koristno pa je bilo to, da sem hotel it pogledat planinsko pot od Jurčka do Kisovca. Hm, le kako to narest?

Doma sem to naredil seveda v velikem stilu. Kaj ne morem vsega prehodit?! Plan je bil torej takle: od Calcita do Domžalskega doma, potem dol na Raka in po makadamu do Krivčevega, nato pa gor pregledat pot do Kisovca in nato po lovski dol spet do Calcita. Kaj ne morem?!

Dan je bil lep in še dolg pred mano. 

Na Planini nekaj snega, a že bolj malo, vsaj na Mali planini. 

Žafrančki so že cveteli, a sem bil še malo prezgoden, niso bili še v tistem svojem vijoličnem zagonu! Na tejle sliki se jih komaj vidi, tako majhni so še. A je pa že kazalo, da jih bo spet veeeeeliko!

Potem pa tam na Domžalcu pijem svoj čajček in vedno manj se mi da. Pa krajšam svoj plan, pa krajšam. Pa mi ni čist jasno... ok, dol že pridem do Krivčevega, ampak kaj pa potem do Stahovice, Calcita? Kaj bom po cesti hodil, bedak?

Pa mi nekaj šine v glavo, da je na drugi strani doline še en greben in da vedno tako željno pogledujem tja. A kar nočem kaj veliko misliti o tem, raj jo mahnem direkt do doma na Kisovcu, moram pozdravit, že dolgo nisem bil tam. 

Tam pa se lenoba le še okrepi. S količino čajev oz. najbrž zaradi tistega zraven čaja (pa ne sladkorja) se mi vse manj ljubi. A grem lahko samo še dol? Prosim?

Pa grem malo poslikat obledele markacije

poiskat skrite table

in nevidne odcepe.

Še bolj kot nevidni odcepi so hujši tisti vidni, ki pa ne vodijo prav!

Potem pa že pridem v območje žleda - je pot sploh prehodna?

Zanimivo je, kako najprej zgleda, da boš moral kar obrnit, a nato se izkaže, da se je nekdo že zdavnaj potrudil! In celo narezal stopnice v debla, da ne bi drselo, ko stopiš preko ta debelega...

Seveda, ljudje so že zdavnaj večino uredili, kdo bo pa čakal na nas, markaciste? A do takrat sploh ne bodo v hribe hodili?

No, vse dokumentiram, poslikam, opravim svojo dolžnost, nato pa... hm? Kam pa zdaj? Ajde, pa pejmo na drugo stran in gor v hrib! Tja, kjer smo z Gozda zadnjič s Krti prišli dol, pot do Gozda bom že še našel!

Lepa potka me pripelje direktno do Gozda, malo naprej od cerkve in pokopališča. In tam se začne ena najlepših potk, ki sem jih kdajkoli našel! 

Kar nisem mogel verjet, večinoma po robu, visoko nad dolino Črne!

Z biserčki, takimi in drugačnimi!

Kjer znajo odlično poskrbet za žejnega popotnika!

Potka ni nič označena, v začetku pa je dobro nadelana, potem pa vedno manj, a še vedno dovolj, da je lahko sledljiva. No, sem in tja morda tudi ne, a če si na robu, je ne moreš zgrešit! 

Kmalu te začne na drugi strani spremljat Sv. Primož. Malce drugačna perspektiva kot si jo vajen...

Proti koncu pa se že začenjajo travniki, hiše, vikendi... majo kar super razgled, bi rekel!

Ena hiša je narejena čisto v rob in skoraj čezenj, tako, da je lastnik porabil kar nekaj kil barve, da je speljal pot še malce pod robom, drugače bi mu vsi lezli po dvorišču. Ampak vseeno se mi zdi, da je vse skupaj postavil preveč v rob. In tistih petsto markacij... no, najbrž bi se dalo tudi kako drugače. Mene je tako presenetilo, da niti slikal nisem. Kje sem pa upal!

Potem pa se je potka začela malce bolj zgubljat, pravzaprav se je povsem izgubila. Tudi podrtega drevja je bilo že več in zadeva je postala težja. Sem že lazil sem in tja in se lovil, rob pa povsem izgubil.

Zato sem se kar vrnil nanj, čeprav bi bilo najbrž bolj pametno iti bolj levo, ne pa direktno navzdol do potoka. No, ampak meni se je potem tam na robu zdelo, da vidim neko potko.

Seveda potka je bila, ampak ne za ljudi. Tudi živali lepo shodijo, ampak to meni ne gre v glavo in se potem znajdem sredi divje strmine.

Tokrat celo ne kompliciram in se ne obračam in ne vijem rok in žalostno gledam, ampak kar veselo nadaljujem po strminah. Velikokrat, ko se vozim tukajle na začetku doline Črne, gledam v tale hrib in si mislim: "a kle se sploh da dol prit?" 

No, včasih pa si mora človek odgovorit na vprašanje, ki si ga tako dolgo zastavlja, kajne?

Ja, da se dol prit! Sicer se ti tresejo hlače, ampak se da. Kakšni bi dol tekli, a jaz sem zelo vesel, da sem prišel dol v enem kosu! Tko.

Je pa še GPS rekel, da bo raje čuval potko, da je ne bo še kdo našel in je crknil ravno v tistem času! 

Še čez Črno bo treba it, prav deroča in visoka že ni...

ampak je pasalo, sem prišel čez in sem se kar obrnil in šel še malo nazaj not stat. O, kako je prijalo! Saj do avta je bilo le še pet minut.

In tokrat, ko bi bilo veliko bolje, da bi imel nizke čevlje, sem imel gojzarje. Same dobre odločitve v zadnjih časih!

Vse skupaj se je spet odigralo in odvrtelo kot cela zgodba, z lepotami, delom, malce vznemirljivimi vložki in novoodkritimi delčki tega sveta! 

Pa tak bedast petek bi lahko bil, je*emti!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Menina

by piskec 14. april 2014 15:46

Na Menino se je spomnila Helena. Kako ji je to uspelo, še danes ne vem.

Kaj takega - planina polna hoste - se namreč po njeni glavi ne plete velikokrat. Zato pa sem ji bil zelo hvaležen. Ker meni pa se take hoste velikokrat pletejo po glavi.

Gozd je seveda moj teritorij, pa še pot bom pregledal, malce posledil in poslikal kako in kaj je z žledom. Več muh na en mah torej, juhuhu!

Dnevi prej so bili eni najlepših v tem času, ko pa sva se odločila za Menino, se je pa že vse počasi kisalo. 22.3. je bilo za pričakovati spodaj toplo, zgoraj pa megleno, vetrovno, ležal bo še sneg. To vse sva vedela, a jaz vseeno nisem vzel gojzarjev. "Na planine pa ja ne bom hodil v visokih čevljih!", sem se pridušal.

No, kdo je bil moker?!

Začela sva čisto spodaj, kot se spodobi. Pri pumpi. Kjer so table kar od PD Gornji Grad, čeprav za pot uradno skrbi PD Domžale.

Začela sva kar po cesti. Kot je zdaj na novo markirano, čeprav je pot speljana nekje drugje, a ni označena in se je ne vidi več. Tista rdeča črta počez pa je najina pot navzdol. Seveda sva jo ubrala čez travnik, ne bova še enkrat rintala po cesti...

Največ podrtega je ravno v začetku, ko se prebijaš med pašniki. Mislila sva, da je kolovoz neprehoden, zato sva jo zavila kar direktno gor na cesto in se potem prebijala čez ograje. Zoprno. Dol grede je bilo potem mnogo bolje.

 

Ampak gozd je gozd, vedno me navdušuje. Jesenski, pomladanski, zimski, poletni, vmesni, katerikoli!

Tudi, če je sem in tja kaj podrtega

čeprav tale podrtija pa ni posledica žledu

temveč gradnje nove ceste.

Novo razritje, nova cesta, nova planina, najbrž pa potem še par hišic in tri krave. Pa bo upravičeno. Res, gradnja cest je v teh časih poceni in hitra. Se takšne ceste množijo hitreje, kot jih uspeš šteti.

Potem pa se je počasi začel pojavljati sneg. In vse tisto, kar spada zraven, ko sneg kopni!

Malce višje pa - na žalost - megla. Ta pa ni prav prijetna. Ali pa tudi ne.

Težko je reči, da gozd tudi v megli ni prekrasen!

V zgornjem delu poti se potem najde še kar nekaj podrtih smrek, tole ni bil več žled, prej kakšen snego ali vetrolom.

Snega pa vedno več. In to takega, zoprnega, vdirajočega, mokrega. Helena lepo v gojzarjih in gamašah, jaz pa... Eh, moker.

Pa sva le prišla na vrh Vivodnika.

in tam jaz meni nič, Heleni nič, kar zakorakam proti stolpu.

Proti majavemu, mokremu, spolzkemu, visokemu, trhlemu stolpu.

In kar začnem plezat gor nanj.

Sicer grem po vseh štirih, ampak se ne ustavim na prvi ploščadi, ampak jo rinem kar gor. V višave! Gor! Na vrh! In tam se celo spustim! Spustim, ej!!!

Ja, pa še Heleno moram čakat, da me slika. Oh, dolgih sekund brez držanja za trhli les visoko nad prijaznimi, trdnimi tlemi!

Evo, še danes nimam pojma, kaj se je zgodilo. A mi je pokazalo ključni del uspeha - o zadevi ne smeš nič razmišljat. Nič. Kar greš, nič ne razmišljaš, nič ne govoriš, kar splezaš gor in dol. In to je to.

Ko smo bili nazadnje tukajle gor, bi mi lahko kdo dal tudi milijon, pa me ne bi spravli gor. Zdaj pa... no, morda pa bo še kaj iz mene, morda.

(Kdor tega ne razume kot podvig, seveda nima strahu pred višino in je lahko vesel, da se mu ni treba borit s povsem nepotrebnimi zadevami.)

Zaradi megle sva potem kar hitro obrnila, do koče se meni tokrat ni dalo, ker sem bil moker, sva pa potem raje malicala malo nižje, ven iz megle. Kjer je tisti, ki se je nespametno obul, sušil svoje štumfke...

Ker je ravno tak čas in takšna nadmorska višina, se nama je kmalu prikazalo polje čemaža!

Dovolj visoko in dovolj zgodaj, da je nahajališče polno le nežnega mladega čemaža in ne kakšnih vmesnih podleskov. Tega pa res ne bi.

Evo, če izdam plac - je natanko tule:

Navzdol grede pa le vidiva, da je tisto, kar je navzgor zgledalo neprehodno, pravzaprav prehodno, nekdo je debele veje kar lepo požagal.

Je pa malih vej toliko, da od daleč ne vidiš ali boš prišel skozi ali ne. 

Na koncu jo torej mahneva še čez travnik, kjer pa... o, ne, mimo tega pa ne gre! Če najdeš regrat, ne moreš kar mimo njega, kajne?

In domov prineseva kar nekaj stvari za napast se. Ampak manj kot kilo, kolikor lahko človek zelenja v teh časih sploh nabere!

Tale narava in hribi in planine in... zdi se, da je čisto vseeno, kakšno je vreme. Zadnjič je bilo super luštno, ko je bilo toplo in sonce in... ampak a je bilo tole kaj manj luštno? Je bilo zaradi megle, mraza in pihanja, kar manj luštno? Ne, čisto nič manj luštno ni bilo, čisto nič manj luštno!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kopitnik

by piskec 11. april 2014 14:14

Hej, so nekateri izleti, na katere si doooolgo želiš pa nikoli ne greš. Zakaj je temu tako?

K sreči pa tudi taki slej ali prej pridejo na vrsto. K sreči!

Kopitnik je en takih. Ki kar ni hotel priti na vrsto. Ko pa je končno prišel, pa je prišel v enem najlepših dnevov tega leta. V velikem stilu torej. Konec marca, mi pa v kratkih rokavih. Toplo, vroče, več kot super!

Iz Rimskih toplic. Direkt gor.

No, do prvih hiš, ko so se markacije malce izgubile, mi pa smo šli seveda raje gor kot pa dol. Čudno, kaj?

Pa tudi desno nismo hoteli it. Smo hotel samo navzgor, kaj bomo zdaj polovičarji!

In kmalu smo se znašli tam, kjer se tudi drugače čisto dobro počutimo... Hosta. Strma. Brezpotna.

Malce vložka je bilo treba imet. Da je bolj zanimivo in da vsem malce naraste motivacija. Polni divjine lahko za tem hodimo še ure in ure.

A vseeno se je bilo treba prej ali slej vrnit na obljudene poti

in se po grebenu povzpet do podkve Kopitnika - na prvi skalni rogelj

hej, saj tam je še drugi!

Zgleda, da je tale bolj pravi, saj je bolj obljuden

in tudi bolj nadelan! Jeklenice!

Razgledi so enkratni, a je že vse preveč vroče, da bil bilo tudi čisto. A kljub temu uživamo, beremo karte, načrtujemo naslednje podvige

in se nato spustimo proti koči. Skozi enkraten, mehak smrekov gozd

mimo pravljične gozdarske koče, ki bi jo kar takoj vzel za svojo

do enkratno urejene in zrihtane Koče pod Kopitnikom!

Vse v okolici je kot iz škatlice. Urejeno, porihtano v nulo. 

Čaka nas še pot naokoli, saj ne bomo šli dol po isti, kajne, da ne?! Tamaučka pomlad že razganja

koga pa ne bi v takih prečudovitih razmerah?

Ob pomoči poznavalcev naletimo še na Blagajev volčin in tako Kopitnik pokaže še svojo zelo bogato botanično plat!

Mimo Lurda, ki mu Tamauček striktno pravi Lord, je kar dober spust

nas pa čaka le še sprehod skozi Rimske Toplice!

Dolgo vožnjo - tja smo šli čez Moravče, Zagorje in Zidani most, nazaj pa na Laško in Celje in avtocesto - je Kopitnik ta dan prav enkratno upravičil, kar je neverjetno, ker dolgih voženj res ne maram. A to samo pomeni, da je bilo res luštno in super in oh in sploh.

En tak cel krog smo naredil, da se malce spoznamo s temi kraji. Mislim, da nam je kar uspelo.

Pa še malce motivacije po brezpotnih strminah. Ne, nismo hoteli dol in smo pač šli direktno gor. Ampak tam pa smo potem našli potko. Ker po teh naših krajih so povsod neke potke, povsod!

Kar pejte pogledat!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Kališče

by piskec 3. april 2014 14:31

16.3. smo šli na Kališče, skupaj s PDD, tole je imela Helena za zimski izlet, pomočnica vodnika.

Mislim, da smo izlet ene trikrat prestavljali, saj je bilo kar naprej deževno in slabo vreme. Vmes smo pa še s Krimom noter padli, a k sreči se je potem vreme kar dodobra izboljšalo.

Super izboljšalo! Kaj pa bi človek lepšega:

Začeli smo malo nad Laškim, en del smo šli kar lepo po cesti. Se vsaj malce ogreješ!

Odločili smo se za nemarkirano pot, ki gre s parkirišča nad Gradiščem desno gor in vseskozi po grebenu. Vse se tako zdi, da je ta pot v tem času glavna, shojena je že tako. Prava, markirana pot, ki gre mimo bolnice Košuta pa sameva. Seveda, ko pa je vse zabasano in težko prehodno.

Največ težav s potmi si bomo naredili markacisti sami. In potem bomo najbrž stokali in jokali. Hja...

Skratka, pot gre večinoma po grebenčku in je lepa in polna razgledov, takih po poti iz Mač nimaš.

Gor, višje na grebenčku prideš spet do markirane poti, ki zavije iz grape na greben.

Desno dol gre markirana pot, levo dol pa piše "po nemarkirani poti". Zanimiv pristop. Ni markirana, je pa označena? Al kako?

Še kakšno počivalo

pa smo že na snegu!

Na planini so že prekrasni razgledi, toplo pa kot pomladi!

Potem si pa itak takoj gor.

Malo smo se sončili, nekaj pojedli, več ali manj pa uživali. Kako pa ne bi, pri takem prekrasnem vremenu?

In pri razgledih?

Dol smo potem zavili na markirano pot. Čeprav so nam jo odsvetovali, saj naj bi bila kar dobro podrta, smo šli vseeno bolnico pogledat. In smo zavili desno v prečenje pobočja do grape

našli najprej še pokopališče bolnišnice Košuta (ki ga midva z Markom pred dvemi leti sploh nisva opazila)

in nato porabili kar nekaj minut, da smo izvedli napad na bolnico. Ja, kar nekaj podrtega je bilo.

Potem smo šli naprej po markirani poti, a smo kmalu odnehali. Preveč podrtega, takoj smo se morali začet prebijat in pri velikih podrtih drevesih to ne gre hitro...

Smo jo raje mahnili na drugo stran grape in po kolovozu potem naprej. Tam je bilo malo bolje, vsaj prebijat se je dalo normalno in brez kakih strmin.

Saj vem, da se ponavljam, ampak tudi tokrat je bilo prekrasno. Tale marec je res postregel z večinoma lepim vremenom. In potem ni težko uživat v hribih, kajne?

Še sled lovske poti navzgor. Dol pa nisem gpsjal, je pa markirana pot napačno vrisana. Heh... napak v teh poteh in kartah je za izvoz.

Je pa sigurno, da bom po tej poti še šel, dosti bolj mi je všeč kot markirana ali pa tista iz Mač. O, ja, dosti bolj.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Pohod na Krim

by piskec 2. april 2014 16:08

Tokrat smo jo na Krim mahnili s PDD in ŠD Krti. Helena je vodila.

Malce nas je bilo strah, kako bo s podrtim drevjem, a se je izkazalo, da je narod že lepo speljal nove poti naokrog padlih dreves. Seveda, kaj pa smo pričakovali?!

9.3. je bil že v začetku prekrasen dan! Malo slane, a se je sonček že dodobra nakazoval. Že skorajda pričakujoče pomladno. A najprej smo si šli ogledat Plečnikovo cerkev na Barju. Razveseljivo in navdihujoče, kot vedno!

Naš pohod smo začeli v Strahomerju,

Pogledali smo proti vrhu

in jo mahnili gor čez Strmec.

V začetku nekaj malega podrto, a nič hujšega, plazimo se le malo.

Sem in tja kak postanek

in kar prehitro smo že skoraj na vrhu!

 Še malica v koči, malo postanka, zunaj je bilo sicer lepo in sončno, a je preveč pihalo. Po koncu skušamo narediti še gasilsko... a nam najbolj ne uspe.

Smo tako naredili že takoj na začetku, ker nam jih na koncu nikoli ne uspe naredit. No, tole je lep dokaz tega...

Še ne tako dolgo nazaj sem po takem pohodu še dolgo čutil posledice. Tokrat pa je vse skupaj kar prehitro minilo! 

Prav luštna skupinica se nas je nabrala in super je bilo!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kljunasto merilo

by piskec 20. marec 2014 14:32

Hotel sem pisati o spletnih trgovinah, pa bom raje ostal pri kljunastem merilu. Bom o spletnih trgovinah kdaj drugič, se sicer navezujejo na to ubogo kljunasto merilo, a tudi na druge produkte.

Tako. Pa dajmo o kljunastem merilu. Hm, čeprav brez spletnih trgovin ne bo šlo... No, ja.

Za merjenje naših plastik v 3D tisku je namreč potrebno kljunasto merilo, drugače tiste male cevčice ne moreš zmerit. Vsaj ne kolikor toliko natančno. 

In sem začel kljunasto merilo iskat na netu. Uau, 100€. Uff, toliko pa ne dam! In bolj kot sem kopal, cenejše je postajalo. Tja do slabih 15€ sem na koncu prišel in seveda takoj hotel naročit. 15€ pa res ni več veliko, zame ni ravno potrebno, da je to najnatančnejše kljunasto merilo na svetu.

Ampak to ni tako enostavno, spletne trgovine znajo biti zanimive in živijo svoje življenje. Naprimer najprej crkujejo in mečejo ven najrazličnejše napake s katerimi si seveda nimaš kaj pomagat. zato malo počakaš, kakšen dan naprimer, morda pa se bo vse skupaj uneslo? Še prej pa javiš na email podpore spletne trgovine, da ne deluje.

No, naslednji dan ni nič bolje. Na email ni nihče odgovoril. Oh... že voham svinjarijo. Pošljem email še na drug e-naslov, ki ga izbrskam in čakam. Čakam. Čakam.

Seveda čakam zaman. Jasno, kaj sem pa mislil?

Potem mi pa kapne - hm, kaj če bi si jaz popravil podatke našega podjetja in v ID za DDV pobrisal ven SI? Kaj pa vem, kako sem na to sploh pomislil, a izkazalo se je... to je to! Jeaaaaa, uspeh! Uspel sem, uspel, navdušen kot otrok, juhej!

Navdušenje je na žalost trajalo le en korak. Do naročila, ko mi je spletna trgovina napisala: "nakažite na naš račun in nam pošljite potrdilo".

Aja? Kam pa naj plačam? Naj iščem trr po netu? Aja? In kam naj pošljem potrdilo? Na tisti email, na katerega ne odgovarjate? Ja, seveda. Takoj uredim!

Jasno, da sem takoj vse zaprl. Naj gredo k vragu!

In potem sem se jezil še cel dan. Na spletno trgovino, predvsem pa na to, da nikakor nisem mogel najti cenejšega kljunastega merila. Najcenejši v vrsti je bil nato šele tam okoli 40. To pa ni za gorenjca, ki mu je bil tako blizu 15... Ah!

In potem sreča v nesreči! Šlo je za podjetje, ki s svojo robo hodi tudi naokoli po Sloveniji, in ravno čez par dni bodo v naši okolici! Ah, kljunasto merilo za 15€ se mi torej ne izmuzne!

In sem čez par dni šel tja, komaj našel kljunasto merilo, v vsem navdušenju pozabil, da hočem to kupit na firmo in je šlo še 15€ stroškov in nekaj davka v maloro. Ampak nič hudega, samo da ga imam!

A bo s tem bedastim kljunastim merilom kdaj šlo kaj tako, kot je treba?! A sploh deluje?

Natanko čez en teden listam diskontnega prodajalca. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Kljunasto merilo, skoraj popolnoma isto, akcija, 9,90€! Neeeeeeee, je*emti!!!!!

Neprimerne besede so nato v veliki količini prihajale skozi moja usta pa jaz nisem imel prav nič pri tem.

Še teden ali dva in presneto kljunasto merilo se je pojavilo še pri drugem diskontnem prodajalcu. Akcija, 9,90€.

Tokrat nisem več klel. Samo še *sigh* je prišel iz mene.

To je torej zgodba o kljunastem merilu. Vsakič, ko ga vidim, me majčkeno zaboli. Vsakič.

Tags:

Spletne trgovine

Kranjska reber

by piskec 7. marec 2014 11:16

O, ti goli hribi! Občasno še vedno rešujeva uganke travnikov, ki se ob določenih dnevih tako lepo bleščijo v višavah.

To isto uganko sva že reševala, a je do sedaj nisva rešila v celoti. Takrat sva rešila le njen najbolj oddaljen del. Sprednji del pa je še kar čakal in čakal. 

Dolgo je čakal. Pa nihče ne ve točno zakaj. Tako je pač bilo.

A potem se tako čakanje tudi kar naenkrat konča. Ko te kar naenkrat prime in greš točno tja. Reševat uganko.

Na Črnivec sva se odpeljala sredi februarja. Po žledu je bilo treba vsaj nad 800m in pod 1700m zaradi plazov in metrov snega. Torej je bila Kranjska reber popolna destinacija.

Posledice ujme 2008 so še vedno vidne, čeprav mislim, da je tudi človek malo pomagal in očistil še preveč. Posledic žleda pa bolj malo. Sem in tja kakšna.

Je pa na tisti čistini kmalu začelo pihat, zoprno pihat. Jaz pa... no, k sreči že privzeto vzamem pozimi vse s seboj, rokavice, kapo itd. Ampak glede na napoved pa sem pričakoval, da bom hodil naokoli v kratkih rokavih. Cel teden se je že pripravljalo lepo vreme in tisto nedeljo bi moralo biti sončno in vroče... ali pa sem jaz vse skupaj napačno razumel. Skratka, od obljubljenega lepega vremena ni bilo prav veliko. Če ti mrzel veter brije okrog ušes, ti ne pomaga nobeno sonce daleč zgoraj.

Potem pa sva le prišla v gozd, kjer se je pa vse skupaj spremenilo v trenutku. Čisti mir. Nikjer nobenega vetra. Toplo... no, ja, malce bolj toplo kot prej. Ampak luštno.

In potem še eno presenečenje kratkih deset minut naprej. Čarobno presenečenje!

Tukaj pa tudi, če je mraz, ti postane prav toplo pri srcu. Take zime so vsekakor lepe.

Potem pa si hitro na grebenu in stric veter spet pride nazaj. Snega pa vedno več. K sreči je kak dan, dva pred nama nekdo šel in se ni udiralo čisto do konca. Drugače bi prej obupala, tako pa ni bilo prav hudo, sneg je bil zgoraj ves suh in lahek, ni bilo težko gazit.

Prva čistina, aha, to že veva, kje je!

Vedno bolj je pihalo, vedno več snega je bilo. Cilj pravzaprav blizu, a tudi daleč.

Zato sva ob smrekici pogledala dol v dolino, tja, od koder gledava, ko se voziva proti domu in vidiva tale travnik

se poslikala za... hm, zakaj že?...

označila najin teritorij za nadaljnjih petnajst minut surovega vetra

in vsa vesela in izpolnjena odskakala v dolino.

Prijetno presenečena nad lepoto izleta in tudi dneva, kljub vetru. Vzelo nama je kar tri ure, a se nama je zdelo, da sva po pol ure že nazaj. Gaziva vseeno počasi.

Zdaj pa še enkrat spomladi cel greben skoz dat, pa bo uganka do konca rešena.

Tags:

domači kraji

iKrneki

by piskec 6. marec 2014 14:13

Nikoli nisem bil ljubitelj jabolka.

Predvsem me odbija to, da nekdo drug bolje ve, kaj je dobro zame od mene samega. Tega sem imel že v mladosti dovolj oz. preveč.

Pa sem celo imel iPada enkrat, a sem ga kmalu zamenjal za Galaxy Tab. Še danes se mi zdi to dobra poteza, sploh, ker sem si potem raje omislil Asusa.

Toliko o tem, za vse ostalo jo sploh škoda besed.

Hotel sem samo poknit gor slikico, kako smo pri nas vsi ljubitelji tega iKrneki.

Tudi v živo gremo ravno tako lepo po vrsti - od najmanjšega do največjega.

Ok, še enega Nexusa in enega SE pa ne gre slikat zraven, anede?

Tags:

tehnika

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Menina (2)
    piskec je napisal: Mislim, da tudi vem, na katerega misliš... Morda p... [Več]
  • Menina (2)
    Vreme je napisal: Ooooo super, Še veliko stolpov čaka nate ;) [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Rado, takih cmokačev je vedno dovolj, ampak jih sp... [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Dejte miiiiiiiiiiirrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr! [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    Wega je napisal: Oh, zakaj pa nisi prej rekel! Jaz ti ga zrihtam z... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP