1. del

Že lansko leto, ko se je Tadeja odločila za Erasmus študij turizma v Španiji, sem na tihem upala, da se ji vsaj za nekaj časa pridružim. Meseci so minevali in kar naenkrat je punca zaključila z izpiti in se namenila domov. Jaz pa pot pod noge, vozovnico v žep in ji s ponudbo potepa podaljšala bivanje za dober teden.

Najprej me je čakal let iz Trsta do Valencije, ki je minil hitro in brez težav. Še vedno najraje sedim pri oknu in zvedavo opazujem menjavanje pokrajin. Odkar lahko letimo pri nizkocenovnih ponudnikih, je bil strošek za letalsko karto zdaleč najmanjši izdatek, ki me je čakal na poti.

Valencija me je takoj očarala s sredozemsko klimo, palmami in vzdušjem na ulicah. Vse se mi je zdelo tako lahkotno, počasen utrip mesta me je kmalu prevzel, počasi sem se premikala med parki in uživala ob kavi. Zvečer sem se s podzemno odpravila do letališča na naslednji let proti Malagi.

Zanimiva so mi bila tla v muzeju, prava optična prevara s ploščicami.

Tadeja me je pričakala s svežimi jagodami za začetek spoznavanja španskih dobrot.

Vsekakor nisva izpustili obveznih churrosov za zajtrk, ki jih Španci jedo zraven kave ali čokolade. Kavo strežejo v kozarcih in jo redko pijejo, če že, pa samo zjutraj. Jutra pa se prično malce kasneje kot pri nas. Ker se dobro zdani šele ob osmih, se okoli devetih prične prvo življenje na ulicah, ki traja do dveh. Sledi obvezna siesta do petih, ko vsi odhitijo domov na kosilo in dremež. Okoli šestih popoldan mesto spet oživi, odprejo se trgovine in po zaključku delovnega dne ob devetih zvečer, se začno počasi odpirati še gostilnice (z raznimi nazivi) za glavni obrok dneva - večerjo.

Živahno je do enajstih (ko so otroci še zunaj), pa tudi kasno v noč. Malagenci tega poletnega ritma ne izpustijo niti pozimi, medtem ko sva v nadaljevanju potovanja po Andaluziji spoznali, da se v hladnejših krajih delovni dan zaključi kakšno uro prej.

Malago sem spoznala z vzponom na grič, kjer kraljuje arabska trdnjava - alkazaba z nazivom Giblarfaro. Obdana je s čudovitim botaničnim vrtom, polnim cvetja in sredozemskih rastlin.

Najbolj so me navdušile mandarine in pomaranče, ki rastejo res povsod, na vrtovih, v parkih, po ulicah. Domačini jih sploh ne opazijo in se jim zdijo tako samoumevne, kot nam naše lipe in smreke.

 

Z obzidja je lep pogled na mesto, ki pa se je zavijalo v megleno tančico iznad morja.

Sredi blokov je arena za bikoborbe, ki se tukaj še vedno odvijajo kljub njihovi krutosti. Ščitijo jih in zagovarjajo kot svojo kulturno dediščino. Zaenkrat so le Katalonci uspeli s tesnim glasovanjem v parlamentu igre prepovedati (prepoved stopi v veljavo januarja 2012). Ostale pokrajine se bojijo, da bo prepoved doletela tudi njih.

Malaga je predvsem pristaniško mesto, se pa ponaša tudi z dolgo mivkasto obalo.

Čeprav je tukaj živel samo prvih osem let in se sem ni več vračal, so zelo so ponosni, da imajo v mestu rojstno hišo Pabla Picassa.

Kmalu sva spet na kavi oziroma čaju v luštni kafetarnici, wi-fi je vključen skorajda povsod, zato se lahko redno oglašam in sem v stiku z dogajanjem.

Glavna promenadna ulica v Malagi se preoblači. Novoletne luči so zamenjale priprave na pust. Poleti pa vso ulico prekrijejo z belimi platnenimi ponjavami, tako, da nudi senco pred močnim soncem.

Tadeja pa medtem pakira. Zadnji dan v Malagi, pobiranje perila z notranjega dvorišča potrebuje dobro koncentracijo. Perilo pa največkrat dobi vonjave po kuhariji iz sosednjih oken. Sledi delovno jutro, še zadnji pozdrav ulici, obisk knjižnice, kamor vrneva knjige, greva na tržnico po nekaj drobnarij, nato pa po najin rentacar avto.

Kar naenkrat sva na cesti, svobodni in z le okvirnim planom potepa po Andaluziji. Nimava vnaprej začrtane poti, niti rezervacij, razen za Alhambro.

Odpeljeva se proti Granadi, sončno je, pot se dvigne, na cesti pa je redek promet. Večina prebivalstva je skoncentrirana v velikih mestih, samo Sevilla ima milijon ljudi, medtem, ko je pokrajina zelo redko poseljena.

Ustaviva pri mestecu Loja, kjer naju dokaj majhna tabla usmeri na polja. Po skoraj kolovoznih poteh prideva do strašne globeli, imenovane Pekel, kjer iz kraške zemlje bučijo trije slapovi.

Nadaljujeva do Granade, kjer se skorajda izgubiva v množici prepredenih cest. Z veliko sreče najdeva hotel dovolj blizu Alhambre, kamor sva namenjeni naslednje jutro. Zvečer se podava v mesto, ki cveti zaradi turizma.

Keramični bikci in plesalke flamenka so klasična ponudba na stojnicah s spominki.

V polnem baru, kjer vsi gledajo nogometno tekmo, ob pivu dobiva še tapase. Tokrat so to kruhki z inčuni.
Za razliko od Malage, se mestni utrip po deseti povsem umiri, le hrib nad mestom je čarobno obsijan.

--> 2. del (Alhambra)