Še tri dni nazaj nisem bila prepričana, če se bom podala v to avanturo. Gora se mi je zdela kot velikan, s katerim se bojujejo možje. Celo sanjala sem jo, čeprav jo pred tem še nisem videla od blizu.

Za takšne odločitve se odločaš s srcem. Če bi ravnala malo bolj razumsko, bi seveda ostala doma. Na varnem. In pravzaprav sploh ne bi vedela, kaj vse bi zamudila. Naprimer, tole plezanje po grebenu:

Ali pa neverjetno nežnost gorskih cvetlic v tem najbolj grobem okolju.

Aleš je že lepo opisal našo pot. Težko se je izogniti superlativom. Težko je opisati mogočnost gore. Jalovca ne imenujejo zaman "Kralj gora".

Mi smo si izbrali ravno obratno pot, kot lahko o poteh preberemo na Hribi.net. Vse poti na goro so zelo zahtevne. Naša je vodila prek zavetišča pod Špičkom na vrh Jalovca in nato sestop v Trento čez Jalovško škrbino, kar pomeni prehod čez steno Goličice, ki od daleč zgleda takole:

Malo pobližana pa nam razkrije, da so v steni ljudje.

Pot ni varovana. Pomagamo si le s klini na izpostavljenih mestih, to pa je takorekoč povsod.

V dolino sem se vrnila presunjena od lepote, vzhičena nad uspehom in presrečna, da zmorem in da mi je dano vse to doživeti.

še Album