A kaj naj komentiram najin JV treking čez Gorjance? Včeraj je šlo pa samo počez! Čez drn in strn me je vlekel, ali pa jaz njega. Kot, da bi naju malo spustili z vrvi. Rezultat je bil jasen in slikovit. Že cel današnji dan negujem moje bojne rane.

Da sem bila v Kostanjevici včasih napol doma, da pa nisem razen prve vzpetine videla še nobenega hriba tako od blizu, sem spoznala na prvi resni orientacijski preizkušnji. Kam sredi gozda? Levo, desno ali pa kar počez. No odgovor je znan v prejšnji točki.

Zagotovo pa ima orientacija po Gorjancih en svoj čar. Kakor smo navajeni hribov po Gorenjski, se ves čas vzpenjamo proti severu in spuščamo na jug. Več ali manj so Alpe z naše strani čisto pravilno orientirane. Kaj pa na Dolenjskem? O, ne! V največji klanec se gre povsem na jug!

 
Ema ne strelja, ampak ponuja čudežno tablico. (Aleš je tisti, ki s palicami grozi naokoli.) Ema je iz Kamnika, drugi sotekmovalec pa je doma v okolici Storžiča in je bil ravno tako včeraj drugič na trekingu. Javita se, če slučajno bereta ta zapis. Da nadaljujemo tradicijo še kje drugje!

E, malo smo se namatrali, pa je zato bilo luštno kot hudir.