Zasavska Sveta gora

by piskec 29. januar 2014 19:10

Jep, že naš peti (po)novoletni pohod ŠD Krti in PD Domžale!

Lani na Menino, letos pa nam ni več veliko ostalo, izbrali smo Zasavsko Sveto goro! Načrtovanje tukaj ni bilo kaj posebnega, greben je greben in povsod vodijo markirane poti. Skoraj ne moreš zgrešit.

Tako kot vedno: ob 7h v Krtini pri trgovini!

Na koncu - ko smo pobrali še vse tja do Sv. Trojice - se nas je nabralo 18 navdušencev! 

Kaj kmalu se je začel hrib, čimprej je treba na greben prilest, pa potem po njemu skoraj do konca. A do Murovice bo še največji klanec. No, skoraj.

Pri Sv. Trojici gremo iskat še spomenik zrušenemu bombniku, jaz sem tukajle celo prvič!

Hitro smo na vrhu Murovice, prva malica!

Vreme se nam je kar naredilo, kar nismo mogli verjet. V dolini pa megla, jej, jej.

Klanci pa tudi niso ravno najmanjši. Tale na Sv. Miklavža je kar dober!

 

Potem pa malo spusta in vse hitro mine. Do Moravške koče, kjer pa smo po petih urah hoje že kar fino lačni in žejni!

Sledi naskok na Slivno, direktno na Pivkelj je tudi treba it, pogledat Jezusa v stekleni škatli!

In kar naenkrat je tu že Sv. Neža, ljudje pa se že počasi čudijo: "a bomo prav vse cerkvice tukajle okrog oblezli?"

A kaj čmo, na grebenih so ponavadi kar povsod posejane, ne moreš brez njih.

Na Geossu ena manjša malica

potem sem pa sam mislil, da bomo v Vačah en, dva, tri. No, pa ni bilo tako hitro, še štiri je bilo treba dodat, se vmes še kaj slikat

potem smo pa res bili v Vačah.

Tam pa, kot zakleto, nihče od nas ni naredil niti ene slike. Eh. Pa smo nekaj spili, nekaj pohodnikov pa se je od nas poslovilo. Tu se je naša skupina tudi malo razcepila, eni so spet poknili direktno na greben, do Sv. Križa

ene par pa nas je šlo iskat Vaško Situlo!

Potem smo se vsi malo porazgubili, mi smo mislili, da so tisti hitrejši in da so že naprej, v bistvu pa so imeli kar nekaj več za hodit in so bili za nami. Ujeli so nas šele čisto na koncu, že v temi. 

Povsem po planu smo šli, tja do petih smo računali, da bi morali biti gor. In seveda smo bili, dvajset čez pet!

Je pa že bila tema, ja. Eni so imeli kar nekaj težav tam na koncu, a nam je vsem uspelo! Juheeeeeej!

A večer se še ni zaključil, nismo samo še nekaj pojedli in šli spat, kje pa!

Na vrhu nas je čakala namreč še cela novoletna zabava! Ja, res, prava novoletna zabava! Krajani KS Mlinš imajo vsako leto na Zasavski Sveti gori ponovoletno rajanje! Ja, z ognjemetom vred!

In tako smo se veselili, peli in plesali še dolgo v noč! Pa malo postavljali gradove tudi...

Naslednji dan niti ni bilo tako hudo vstat, gorski zrak pomaga. Pa tudi prekrasen dan pomaga!

Povsod brez oblačka! Kamniške...

Prav nič se nam ni mudilo v dolinsko meglo, vsi smo se kar nekaj obirali, nikomur se ni šlo domov.

Pa smo čohali psa

občudovali jaslice

zazrti v daljavo stali in stali

A smo se na koncu le morali oddričati v dolino

proti Vidrgi, kjer je v tistem času prav počasi kopnel še zadnji sneg...

En izlet in pol je bil tole. Slabih 30km, 1650 višincev, dobrih 10 ur hoda. Za skupino je to več kot super! Tisti dan sem bil tako navdušen, da bi šel komot še nazaj, peš seveda!

Na karti pa takole zgleda:

lepo, kajne?!

Kam pa drugo leto? Malo nam je že zmanjkalo, na jug imamo samo Janče, kar je preblizu, na zahod ni nič pametnega, Rašica, Šmarna... Morda pa spet na vzhod - Čemšeniška? Ampak iz Krtine bo huda... Bo treba še malo pomerit in premerit!

Tags:

domači kraji

Kako začeti leto?

by piskec 10. januar 2014 13:56

O, v vseh teh letih smo že povsem različno začenjali nova leta.

Zadnja leta se trudim, da bi bilo vse skupaj bolj mirno, da tudi ta presneta najdaljša noč ne bi preveč vplivala name in na vse nas. Nekako mi gre že dolgo časa na živce. Zabava zaradi zabave. Kot da rabiš prav poseben izgovor...

Že davno sem spoznal, da so najboljši žuri spontani žuri.

Čeprav vse to ne pomeni, da ne bo drugo leto popolnoma drugače, kdo bi vedel? Fino se je prilagajat in spreminjat pa čeprav ni vedno vse po tvoje. Le z razlikami lahko kam prideš in dobre stvari ne najdeš brez reference na slabo.

Kako torej letos začet?

Ja, s hribi, kako pa?!

Sicer nič posebnega, mi ne gremo spat na 2014 višinskih metrov, tudi kampirat v sneg ne, raje se ukvarjamo s hribčki in dolinicami, sebe vsekakor nimam za avanturista.

Letos smo se po polnočnih raketah

odločili za Blegoš! Juhu, moj Blegošek, poraščen z gozdovi in z njegovo sramežljivo vršnjo plešo! Strašansko mi je blizu, Heleni pa seveda ne, ona hoče razglede, razglede, skale in podobno, jaz pa uživam v vseh teh širnih gozdovih.

Tamaučka smo pa prepričali s snegom. O, ja, na sneg pa grem!

V Leskovici na parkirišču pri cerkvi smo začeli in res je bilo že takoj čarobno, čisto na sveže zasneženo kakih sto metrov nad vasico. Seveda nismo bili ravno zgodnji, preden smo začeli hodit, je bilo že skoraj poldne!

Se je pa sneg kaj kmalu začel

in kepe so že takoj letele na vse strani!

Novim kolovozom so se pridružile nove markacije, novi mostički, nove oznake, ponekod na novo nadelana pot. Zakaj se mi dozdeva, da so to počeli moji kolegi pripravniki?

Na Jelencih je bilo že resno! Sneeeeeeg!

Kočo so ravno na široko luftali, zgleda je imela za seboj polno in živahno noč...

Nato pa je počasi postajalo vedno bolj čarobno

le pri koči nas je na žalost ujela megla.

"Pejmo najprej na vrh, bomo videli, če je tam gori kaj sončka!"

Seveda smo imeli s seboj derezice, ampak jaz sem moral najprej fejst odletet na zlizanem, da smo si jih potem končno dali gor. Pametno.

Ampak gor na pleši... ooooooo! Tamle zadaj, glej! Naši konci!

In potem smo tulili za vsak hrib, ki se je na kratko odkril, tudi Triglav se je vmes prav postavljaško nastavil, ves visok v snežno beli opravi.

Kdo pa bi ob takem navdušenju slikal?!

Taki, mali trenutki, ko lepote le mimogrede uzreš... pa toliko navdušenja! Tako malo, a se nam je vsem trem zdelo, da je bil ves trud poplačan v trenutku!

Tamauček je bil navdušen!

Helena je bila navdušena!

Jaz pa sploh... sem potem mlel še dolgo, kako je bilo oh in sploh in super in fajn, da sta me imela hitro dovolj. In smo šli raje se malo pogret v kočo. Na en čaj, pogledat razpoloženje in koliko je kaj ljudi. In ja, jih je bilo presenetljivo veliko, pravzaprav je bila koča kar naprej skoraj v celoti polna. Prihajali so in odhajali kar naprej. Še dobro!

Pot navzdol je tokrat minila super hitro. Nekaj norenja

in veliko sončka

je povzročilo, da je še potok z veseljem odplesal v dolino

mi pa smo prišli do Leskovice ravno ob poslavljanju dneva.

Par sto metrov nad vasjo pa za nami prihiti fant in nas vpraša, če vemo, kje točno se nahajamo. A? Seveda smo imeli karto s seboj, izkazalo pa se je, da bi on moral v Gor. Žetino in da je nekje zgrešil. Aja?

Brez vsega, samo manjša jaknica, brez nahrbtnika, brez vode, brez lučke, brez... Nazaj pa skoraj do Jelencev do ceste in nato vse naokrog do Kala in še malo dol do Žetine. Ura pa štiri, dan se je že počasi poslavljal.

Smo se ponujali, da ga peljemo naokrog, a jo je pogumno mahnil kar nazaj navzgor.

Pogumni imajo srečo. Sem in tja. Vsekakor upam, a ne vem ali je to upanje dovolj. Bolje bi bilo imeti kaj v nahrbtniku...

Celoten izlet smo opravili skoraj mimogrede, kot sprehod se nam je zdelo. Lepote so nas očarale, veter nam je pordečil lica, sonček pa nam je dal zagon za poln vstop v novo leto. Več kot super začetek leta!

Če ne greš, ne veš.

Srečno 2014 torej od Krtincev (in leteče kepe)!

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS