Srečno 2019!

by piskec 31. december 2018 10:25

2018 je bilo super leto! 2019 bo pa še bolj! 

Tko!

Z zadovoljstvom opažam, da je število voščil manjše, upada pa tudi njihova osladnost. Kar je dobro, mogoče nam bo šlo kdaj na bolje. Mogoče res še kdaj ta blog ulovim v času.

Hm, ali pa tudi ne. Saj ni prav pomembno, kajne? Včeraj, jutri, letos, prejšnje leto? Zgodbe so zgodbe, v časovno okno so vpete le kot dokumentarno gradivo. Kar je seveda tudi del mojega pisanja tule. Zato me ne morejo prepričati, da bi preskakoval, čisto mirne vesti pa lahko zaostajam.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja velika, radosti pa majhne. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

Še kanček morja

by piskec 17. december 2018 13:32

Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.

Tags: , ,

po svetu

Skok na Planjavo

by piskec 5. december 2018 09:05

Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?

Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.

Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno? 

Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.

Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.

No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.

Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.

Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.

Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?

Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.

Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!

Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.

Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla. 

Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.

Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?

Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.

Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo

na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.

Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni. 

Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.

Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.

Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nočna 10ka 2017

by piskec 4. december 2018 13:42

 

V tole sta naju pregovorila Mojca in Marko. Nisva se pustila prav veliko prosit, zakaj pa ne?

Lepo je videti organizacijo še z druge strani, lahko bova del dogodka, pa še tečt nama ne bo treba!

Marko R. bi lahko pravzaprav prodajal taka mesta - za vse tiste, ki si želijo doživetij!

O, ja, ker to pa je doživetje, Doživetje!

Saj to ve vsak, ki je že kdaj tekel na Nočni 10ki, in teh ni malo, tudi midva sva se že parkrat udeležila tega teka. Potem nekaj časa prenehala, zdaj pa sva se le preizkusila v povsem drugi vlogi.

Malce je bilo nerodno, ker sta se Marko in Mojca ravno razšla, ampak nekako nam je uspevalo se ne srečevat. Hja, življenje piše zanimive zgodbe...

Marko R nas je razporedil v Postavitev in izvedba štarta. Nas je bilo kar nekaj, a dela je bilo še več, že samo z reklamami smo imeli dela vrh glave. Pa cel start opremit, pa vodilno vozilo, pa... eh, pejte sami tja, vedno rabijo kake pridne roke!

Tja do petih sva bila pravzaprav kar naprej vpeta v delo, potem pa se je že pripravljalo na otroški tek in lahko sva se zapodila v jezero. Vsaj za par minut.

Ker potem je bilo že treba pazit na nespametne ljudi, ki prečkajo progo med tekom direkt pred tekači.

Potem pa se je počasi začel glavni dogodek. Cela skupina se nas je spravila na štart, ki ga je bilo treba še opremit, ozvočenje, pregrade, vse, kar pač tak štart potrebuje. Kar dobra skupinica smo bili!

Naju so dali nekje vmes, kjer sva morala zadrževat celo množico, da ni prekmalu štartala in da se je štart vsaj malo razpotegnil. Nevarno početje, ko vsi komaj čakajo, da jih ponese vsa tista nakopičena energija. 

Ob krogu smo vse spodbujali, Marko R je užival kot glavni špiker, tekače smo nato še usmerjali, jim dajali petke, skoraj tik pred koncem pa sva še fino presenetila dr. Wego. HA!

 

 

In kaj pride na koncu? Ja, žur seveda! Vsi na mizah!

Super je bilo sodelovat v takem šovu! Presneto dobra izkušnja.

Hvala Marku R. da naju je sprejel med svoje fante!

Tags: ,

dogodki | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS