Davnega leta 2017, nekje konec novembra. E-kipa Srčnih spet na pohodu. Mislim, da tokrat zadnjič.
Stari smo že.
Ampak takrat še nismo bili. Rado je bil sploh pripravljen na hude izzive!
Potem sem pa jaz že zjutraj od navdušenja začel s pivom... pa ni šlo več tako fino v hrib.
Čeprav na Brlogo je pa tak fin klanec, da ne moreš, da ne bi letel gor. In spustil duše.
Frajer, ja. Ko grem pa z Markotom, je pa on na vrh dve uri prej...
Tole je tista zadeva, ki nas je vedno motila na Šentiljski in vedno smo upali - da nam tja ni treba. In res nam ni bilo treba.
Ampak zdaj smo pa le enkrat končno zakorakali v tisto smer!
Jesen je prekrasna, ne moreš verjet!
Klepetanja je bilo toliko, da prav čudno, da smo karkoli sploh našli. Hvala Rajkotu, da se ni pustil zmest.
Stolp. Oujea, nekaj zame. A čem al nečem?
No, ja, uspelo mi je, kaj pa čem.
Še eno gasilsko, na naš stari način... kdaj smo že selfije delal, a, Rajko?!
Ograja za migrante tudi nas ni spustila.
Blata pa za izvoz - kot je pač navada v tistih koncih!
In spet tam nekje po panoramski poti. Super so tele Gorice!
V gostilno nismo zavili, smo imeli super pojedino na Zgornji Velki.
Ej, moji e-srčni, malo popuščamo, kaj? Priznam, da pogrešam naša druženja.
Morda še kdaj?
Helenin 43. pohod.
Vpiši se