Moj prvi maraton!

by piskec 8. november 2009 12:46

Kar ne morem verjet!

Hodim naokoli po hiši in vsakemu, ki me hoče še poslušat povem: "hej, a veš, da sem pretekel maraton?"

42.195m. 5:43.

Skupaj pa 44.5km v 6:07. Enkratno! Yeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Najrajši bi se drl do konca sveta in še malce naprej!

Danes sem lahko ponosen, tega mi nihče ne more vzet!

Od začetka je še šlo, prvih polmaraton je minil povsem ok, brez kakršnihkoli težav. No, saj jih nisem niti pričakoval...

Potem pa je bilo počasi vedno težje. Sicer jaz ne bi bil jaz, če si ne bi tega tako (skrito) željenega cilja zadal spet čisto po svoje - torej počasi. Zelo počasi. Ampak skrita želja je bila preteči teh 42.195m, ni važno v kakšnem času. Važno je, da bom potem vedel koliko sploh je teh 42km. Zato sem svoje moči porazdelil čisto enakomerno, morda le malce prednosti v prvem delu, a res zelo malo. Zaradi tega pravzaprav ni bilo nič kaj dosti počivanja - je bilo treba kar naprej teči. Zelo počasi, a tudi to mi ni bilo povsem lahko. Povprečen pulz celega teka je namreč nanesel kar 165, pa sem se zelo trudil, da ne bi nikjer prešel 175. Drugače bi najbrž hitro pogorel. Torej sem do konca bil bitko s časom, ali bom ali ne bom! Še pri 36km nisem čisto dobro vedel ali mi bo uspelo, čim bi šlo kaj narobe cilja sigurno ne bi izpolnil. In točno tam nekje me je tudi dvakrat špiknilo v mečih. Hudirja, pa ja ne! Hitro en magnezij in gremo naprej!

Kakšne hude zmatranosti ali kakšnega zidu tudi tokrat ni bilo. Bila je splošna utrujenost, ki sem jo skušal odpraviti z izotonikom, sladkorjem in kokakolo. In moram priznat, da mi je kar dobro uspelo, vsaj to samooskrbovanje, le en gel (ki sem ga imel slučajno doma) sem porabil. Whoa, je to nagravžno... ampak res pa pomaga, saj je sam cuker... No, na sredi poti nisem omagal, niti nisem padel v kak jarek, niti mi ni zmanjkalo moči, torej sem tole naredil čisto ok. V vsem času sem šel le enkrat lulat. Hm?

Se je pa na koncu poznalo spodbujanje podporne ekipe, ki se je tokrat zelo zelo izkazala! Bogve, če bi mi brez njih sploh uspelo! Prvih trideset krogov jih sploh nisem rabil, potem pa vedno bolj... na koncu sem bil pa že kar pošteno siten in sem delil napotke kar povprek... A smo vsaj vsi vedeli, da se bo to zgodilo in so bili vsi pripravljeni!

Seveda pa moram pohvalit oba otroka, Flori je naredila z mano tri kroge, Leander pa kar štiri! Tamauček je talent... ga je treba spravit tečt! Še Heleno smo spravili na en krog! Hvala vam, morda ni zgledalo, a pomagalo je ogromno!

Ampak kakorkoli sem se namatral, takale diploma odžene še take matrarije! 44.5km, človek!

V dveh letih in pol sem odtekel 10 kratnik prvega mojega teka! Tale Sladki Vrh je zgleda res namenjen mojim tekaškim uspehom!

Drugače pa, s tole progo se je treba borit. Na koncu je pločnik velikanska, skoraj nepremagljiva ovira...

In zakaj Sladkih? Zaradi obilice dobrot, ki se jih na žalost ne smem niti dotakniti...

Sama prireditev postaja že malo širšega pomena in je že zdaj ena lepših prireditev med člani tekaškega foruma in tudi ostalimi. Verjamem, da bo kmalu postala presneto zaželjena prireditev, saj se je temu vzdušju preprosto (pre)težko upreti! Probat je treba, ni druge! Maratoni padajo kot za stavo!!! Preverjeno!

Hvala vam Ana, Marjetka in Rajko! Zdaj smo pa že eno stopnjo višje kot "samo" norci, anede?!

Danes sem sicer malo lesen, po stopnicah raje niti ne hodim, slabo sem spal (kovter je bil tako presneto težak!), ampak to bomo do jutri pozabili:

Ha, ha, maraton sem pretekel, ha, ha, juhuhu, maratonček, juhuhu, ha, ha, ha, maraton...

Naša Galerija, Sladkih6 2008, Tekaški forum in milijone slik.

Tags:

pr norch

Komentarji (8) -

sparkica
8. 11. 2009 13:39:48 #

Čestitke Jekleni Mož! Smile Hitrost ni edino merilo pri maratonu/teku/treku. Ta pravi tekači (po duši in srcu) tečemo iz čisto drugih razlogov. Pa saj to sam veš Smile

Hura! za podporno ekipo!

Sladkih 6... a veš, da bi se vam pridružila, če ne bi bila ravno zadnja treking tekma po meni ljubem bregovju? Za takole super fajn družbo in sladkaraj na koncu bi se definitivno splačalo. Me je že Helena lani navdušila Smile

Še enkrat čestitke in še enkrat ti neki povem, čeprav se bo slišalo zlajnano: vse je v glavi Smile ... in v kančku poguma ter vztrajnosti Smile
Yeeehaaaaaaaaa, juuuhuuu in yeeeeeeaaaah Laughing

Lenči
8. 11. 2009 14:42:56 #

Čestitke, bilo mi je v veselje teči skupaj s tabo in malo poklepetati, pa še na mnogo čudovitih kilometrov.

piskec
8. 11. 2009 17:41:00 #

sparkica, hvala, ampak 6 ur pa res ni glih za hvalit... Ampak vseeno, jaz sem zadovoljen, enkrat bo šlo pod pet ur in to je to. Smile

Sladkih6 bo tudi drugo leto. Je res nekaj posebnega, tako zaradi teka, kot zaradi družbe.

Lenči, hvala in seveda je bilo veselje tudi moje! Sem pa najbrž bil že malo manj zgovoren. To pa kilometri naredijo... Smile Čestitke pa seveda tudi tebi! Jaz bi najbrž že odnehal...

Nana
8. 11. 2009 17:49:04 #

Čestitke! Imaš fenomenalno, zavidanja vredno, podporno ekipo Smile

Marjetka
8. 11. 2009 18:19:25 #

Po moje si zdaj že nekje tam, ko nisi več normalen Smile))

Vreme
8. 11. 2009 20:59:51 #

Nič nebi odnehal. si imel včeraj možnost pa nisi!! V resnici si iz pravega (maratonskega) testa!!!!

Classix
9. 11. 2009 07:28:43 #

Dej nehi no, kakšen maraton. V mojih očeh si zrastel do nebes (in višje...), ko si se podal v tisti zadnji krog. To je bilo to!
Aleš hecam se...tvoj dosežek je non plus ultra. Iskrene čestitke in moje globoko spoštovanje!!!!

piskec
9. 11. 2009 07:54:37 #

Classix, prav ti in Pajo sta me nahecala, da sem res šel še enega. In veš kaj? Tisti zadnji krog, pa čeprav v razhojevanju, je bil pika na i in skoraj najbolj važen krog zame v celem dnevu!

Zato lahko rečem le hvala!

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS