Čeprav sta Wega in Vreme že vse napisala in sem tudi jaz nekaj obvestil pa se vseeno spodobi, da malo več povem o Mura Challenge. Kaj to sploh je?
Začelo se je s tole mojo objavo. Urša nas je sprovociral in vmešal gajbo. Vreme je pravilno sklepal in jaz sem mu nasedel.
Naslednji dan sem že prodana duša.
Vreme objavi ves moj zarečeni kruh. Noter pade še Wega.
Vreme začne z udarci pod pasom, a jaz se že pripravljam.
Skratka, to je začetek. No, saj potem se vse odvija s svetlobno hitrostjo. In kar naenkrat je tu 26.5. ko se je treba dokazat. Vmes se pojavi še poškodba, a treba je stisnit zobe in preživet. Tu ni trta mrta.
Vse ostalo je Zgodovina.
Meni, Vremenu in Wegi tek uspe. Izbrali smo si najbolj soparen dan v letu, da dokažemo lastne sposobnosti. 31 stopinj v senci nas dela še bolj ranljive, a vseeno suvereno pretečemo celotnih 4,4 km.
Vreme se izkaže in izgubi stavo z nasmeškom na licu. Tekaški srenji je pridobil še eno dušo.
Wega doda stavi še bonus v obliki 5l Heinekena. Če bi to prej vedel...
V čevapčič, ki je tudi predmet stave, lumpa zamaskirata pekoč feferon. Moje izurjeno oko ga sicer opazi, a ga tudi z veseljem pojem. Stava je stava, kaj čmo!
Vreme za tek naredi celo številke, za nagrado pa prejmemo še stekleničke s pristno Muro. Neverjetno. Poleg tega nas cela družina prav kraljevsko pogosti.
Med tekom sklonim glavo in sem čisto tiho. Ker me zadaj kar naprej nekaj špikata in govorita o počivanju: dajmo se no ustavit, bomo tole predebatiral! Nikakor se ne pustim (z)motiti. Ni zdravo, kaj vem, kakšne naklepe imata.
Zapisničarka nas na biciklu komaj lovi, ker smo tako hitri!
Do večera smo pri Vremenovih na parceli in se imamo fajn. Še Helena se je sprostila in končno užila malo miru. Otroci se savnajo v šotoru, tamauček nagaja puncam, kolikor se le da.
Res, nekaj preprosto lepega. Vse se začne čisto tako brezveze, a na koncu z tega izpade nekaj pomembnega. Ljudje z 'neta, nepoznani, a kot da bi se poznali že dolgo, dolgo časa. Nekaj skupnih interesov, skupnih zanimanj, odprtost ljudi in to je ves recept. Da se imaš lahko fino, da lahko uživaš. Ima Wega čisto prav, net nas ne bo razdružil, prej združil, le stran, s katere ta net jemlješ, moraš pravilno obrnit.
Pravzaprav drugega ne morem reč kot: HVALA. Vsem.
Za nami se praši:
Zapisničarka noro goni bicikl, da bi nas sploh ujela:
Piskec ima zaveznike vsepovsod! Ga bodrijo in ga spodbujajo:
Punce si lahko vsaj malo oddahnejo od tamaučka:
Potem pa že letimo nazaj:
Stekleničke s pristno Muro v spomin:
In srečni zmagovalci nad seboj (in nad 31 stopinjami):
Tako. To je vse. Morda se bo tradicija nadaljevala, morda ne, a nekako verjamem, da se bo.
Pravzaprav smo čisto pravi norci. In tudi prav je tako.
Vpiši se