Večinoma hodim od sebe navzven, kakor je že v podnaslovu bloga napisano, sem in tja pa je potrebno priti tudi nazaj, nazaj do sebe.
Soočati se sam s seboj, je en najtežjih problemov, uspeh nikoli ni zagotovljen. Avtokritika in avtorefleksija bi morali biti stalno prisotni, a obeh se je preprosto potrebno naučiti. In jih aplicirati na svoja dejanja sproti in venomer.
Kakor kaže, jaz še nisem tam. Nisem še toliko dozorel, avtokritika morda še deluje sproti, avtorefleksija pač na žalost ne. A ko naraste občutek pomanjkanja ogledala preko mej, je čas, ko je potrebno kaj ukreniti. Čas, ki ga je potrebno nameniti samemu sebi, se pogledati in se pregledati. Se spremeniti ali spremeniti interese, prioritete in določiti načelna stališča nadaljnjih dejanj.
Zato svoj svet ustavim. Zreduciram na osnovne potrebe in čakam.
Spremembe me ne motijo. Do sedaj sem naredil že kar nekaj temeljitih življenjskih sprememb, takrat, ko sem mislil, da je to potrebno in nujno. Za njih mi ni žal, vedno se na koncu izkaže, da so bile edino pravilne in da so vsem vpletenim mnogo več dale kot vzele.
Vendar pa sedaj ni čas za spremembe, čas je predvsem za postavljanje prioritet, za opredelitev svojih hotenj, svojih želja, seveda pri tem tudi želja in interesov drugih. Kako se vpeti med vse možne silnice, da me ne bo razneslo. Kako se zliti s celoto, da ne gre energija v prazen nič. Kako si zagotoviti nadaljnji razvoj. Kako živeti.
Samoslepil je v tem življenju več kot preveč. Na vsakem koraku nas čakajo, nas vabijo in nas zapeljujejo. Kako naj človek resnično ve, kaj želi, kaj hoče in kaj mora? So vse naše želje le kriki po nečem drugem? So naša hotenja le slepe ulice in ali je naš razvoj pravzaprav pot nazaj k izvoru? Kako vedeti in kako biti prepričan?
Spoznanje, da si sam ravno tisto, kar najbolj črtiš, je boleče. A je spoznanje in samo zavedanje tega je lahko že preskok za naprej. Začetek problema, začetek reševanja. Če ga za začetek vsaj vidiš, se lahko tudi z njim spoprimeš. Za začetek.
Je bloganje tisto, kar si res želim? Je to res TO? Je razvoj programskih zadev nekaj, v čimer uživam? Je postavljanje na lastne noge nekaj, kar bi rad počel? Je služba? Je Družina? Biti član Zevsa, biti član Krtov, biti član skupin? Je to, je vse skupaj, je nič?
Preveč sem si zadal. Preveč me je zadalo.
Brez dobrega premisleka sem padel noter. Kot najbrž vsi mi, ki jih življenje pripelje nekam, jih potisne na rob, takrat šele se začnemo spraševati: kje sem? Kaj počnem? Kaj sploh sem?
Ko postane glava polna in težka, ko se stvari odbijajo od tebe samega, ker preprosto ne morejo več vate, takrat je skrajni čas, da se ustaviš. Da pogledaš, da razmisliš. Da ugotoviš, kje in kaj si. Da ne bi olesenel, da tvoji čuti ne omrtvijo, da se ne obrneš sam vase in izgoriš v plamenu, ki ne najde poti navzven.
Nadaljevati popolnoma enako nima nobenega smisla. Če se problema vedno lotevaš na enak način, ne prideš nikamor. Še propad je vedno enak. Karte je potrebno dobro premešati, jih vleči na drugačne načine. Uspeh pa seveda ni zagotovljen, morda bodo tudi premešane prioritete pripeljale v prazno, temno in slepo ulico, a poskusiti ni greh. Skozi izkušnje se človek marsičesa nauči, tudi čas dolaga svoje, nova spoznanja in nove izkušnje bodo naslednjič dodale svojo težo.
Pravzaprav bitka s samim seboj. Težka in nedoumljiva tudi samemu sebi.
Borba, v kateri ni zmagovalca. Si edinole sam. Ti. Poraženec in zmagovalec hkrati. Ni prvih in drugih, tretjih mest, prostora je le za enega samega. Zate. Ni zmage, ni poraza. Je le pot, pot, po kateri lahko hodiš z dvignjeno glavo in srečo v srcu ali obratno: s sklonjeno glavo in sovraštvom v srcu. Ali pa v nešteto možnih vmesnih oblikah. Na meni samemu je, kaj, kje in kako si bom izbral potovanje.
Z mojega stališča neznansko zanimivo, neznansko privlačno in neznansko vznemirljivo.
En teden odklopa, tri dni dopusta. Branje knjig in nič drugega.
Življenje se počasi vrača vame, rit me počasi začenja srbet, rad bi kaj počel. Še dva dni pa sem tam.
Vpiši se