Pot z Belske planine nadaljujeva proti sedlu Kočna.
Meglice se počasi razkrajajo in sedla niso več v oblaku. Celo Golico končno vidiva!
Golico se vidi čisto lepo spredaj, celo Dom na Golici se prav fino že vidi, vse skupaj pa le še ni tako blizu! Tega sva že navajena, včasih se ti zdi kaj tako blizu, pa se vleče in vleče!
Pot gre tukajle kar malce naokrog, čez sedli Kočna in Suha, gor in dol in gor in dol. Do koče je še vsaj ura in pol.
Zato je treba tudi vmes malo počit. Je vsak trenutek bolj vroče!
Še dobro, da je mejni kamen postavljen malo bolj v levo. Tamle na desni se namreč vse ruši v dolino, vse totalno razbito. Zgleda tako grozno razbito, kot da v petih letih tudi tegale travnika ne bo več. Naj se avstrijcem ruši...
Sedlo Kočna se mi ne zdi prehodno, na severno stran je vse skupaj čisto odsekano.
Tu srečava celo prve ljudi, nato sva že pri sedlu Suha. Do tod pa pripelje celo cesta.
Nekaj krav in dva osla. Še dobro, da sta dva, upava tudi, da je druga oslica in da se samec ni zapalil za naju... Orodje ima namreč pripravljeno! Kar malce grozljivo zgleda, 60cm+!
Sta pa osla avto lepo polizala. Kar včasih pusti posledice, sploh če ima žival na sebi še zvonec...
Dom na Golici potem ni več daleč. Ob enajstih sva pri njem. Torej točno 5h, točno toliko, kot je markirano! Ravno prav torej!
Pri Domu potem počivava kar dobro uro, nikamor se nama ne mudi, dan se še dobro ni začel, jo mahneva nazaj, v Javorniški rovt pa nazaj k Valvasorju? Greva raje naprej, do Dovške babe? Madonca, daleč je, zgleda pa še dlje - tista špička zadaj za zaobljenim vrhom.
In potem še tri ure v dolino, do Dovjega. Huh, dolga. Kaj torej?
A vreme se drži, z vsako uro je boljše, nič nevihtnega ne kaže, vsaj tja do poznega popoldneva bo ok.
Ah, pejva midva naprej!
Sva pa se domenila, da ne bova lazila povsem po grebenu, preveč gor in dol, zato spustiva Golico in raje prečiva njena zanimiva travnata pobočja. Pot je še dolga, dajva se midva raje malo šparat!
Kar se izkaže za eno pametnejših idej.
Tako ali tako je meni mnogo bolj važna pot. Vrhovi pridejo. Ali pa tudi ne, povsem vseeno. V osvajanju pa itak ne vidim smisla, saj gora ne osvajamo!
Za Jekljevim sedlom naju preseneti fina strmina. Pa tudi vroče je že hudo. Bolj počasi gre, a so travniki in planine pod nama super luštne. Vsake toliko časa se ustaviva in strmiva v dolino.
Kmalu sva že na Rožci, nad lovsko hišico. Pod nama nekje daleč spodaj tunel, železnica.
Prehod v Avstrijo je dobro varovan. Najprej naš električni pastir nato pa še visoka ograja planine z avstrijske strani.
Spet malo gor, malo dol, nekje zaideva v kravji pot, nekam med nizke smreke, komaj se prebijava, končno pa se le usmeriva direktno na greben. Pot je slabo, slabo označena, predvsem zato, ker je od živine vse shojeno. Vse zgleda kot uhojena pot, markacije pa tako zbledele, da jih ni za videt.
Na Hruškem vrhu so celo ljudje, ej! Lepo uživajo na klopci.
Spodaj, daleč pod nama pa tokrat cestni tunel Karavanke. Direktno pod klopco.
Na drugi strani pa je Dovška baba že mnogo bližje. Do nje naju loči le še kratek greben!
Čisto blizu je že, hej! Zato se kar lepo počiva na tla, malca, počitek!
Po petnajstih minutah se vsa vesela vzdigneva in kreneva naprej... no, rezultat je takšen:
Tisti presnet kratek greben do vrha sva... zgrešila! Zgrešila, hudirja! Kar naenkrat sva bila precej pod grebenom in noben ni hotel več nazaj. Zato ni ostalo drugega kot da sva požrla ponos velikih orientacistov in naredila velik ovinek. Ah, saj sva ga že večkrat, kaj se bova zdaj sekirala!
Pa tako blizu je zgledal vrh, zdaj pa je tako daleč! In direktno po soncu!
Pa nama je le uspelo, Dovška baba. Lepa travica po jugu, odsekana severna stran.
Kje sva ga biksnila, nama seveda ni jasno. Vse tako kaže, da sva imela malico ravno nekje na razpotju in potem nisva bila pozorna na greben, sva mislila, da je za prvim kucljem. Pa ni bil. Heh, pa si pečen.
Tu nama je že začelo primanjkovati vode. Spet. Vročina je sekala, midva pa šparala. Sva upala, da bo na planini Dovška rožca kdo doma in da dobiva kaj vode.
Izkazalo se je, da je planina odprtega tipa in da radi postrežejo! In da imajo hudo dober čaj ter še bolj hudo hladno vodo! Kako je to pasalo, pa še napolnila sva lahko vse flaše. Do doline je še kar nekaj!
Planina mi je bila prav super, kar ostal bi še dlje tu, s takim prekrasnim pogledom direktno na Julijce! Na žalost se ni nič videlo, ker je nad Triglavom ravno rasla nevihta. Sem in tja je fino zapihalo, a vsi smo bili mnenja, da tole že ne bo prišlo čez dolino! Najbrž bo šlo nekam proti Pokljuki.
A bobnelo je z druge strani kar fino, zato sva jo raje kar kmalu mahnila proti dolini. Kdo ve, koliko časa še rabiva, midva počasna pohodnika, tri ure?
Do vrha Babe 9:20h. Pod planino Dovška rožca, katero sva se spomnila slikat šele takrat, ko sva že skoraj za ovinkom, je ura že petnajst čez štiri.
Potem se pa vse začne vlečt. Hudo vlečt. Heleno začne fejst bolet koleno. Mene pa celi podplati, nisem vajen imeti gojzarjev toliko časa na nogah. Preobuvam nogavice kar naprej, vse je že mokro, predvsem od vročine. Predolgo me te težke zverine že stiskajo.
Pri planini Goreljše se spet skoraj izgubiva. Ker predela nimava več na karti in hodiva po markacijah, markacije za zginejo, naju mimogrede in zanesljivo reši moj ljubljenček.
Pa je spusta še kar nekaj. In še kar nekaj.
Čaki... a se bo to kdaj končalo?!
Pa sva le dol! In niti ne zgledava tako hudo zmatrana, ne?
Pa je treba še kar nekaj hoda. Tole je le konec planinske poti. Pa do Dovjega, pa skozi Dovje, pa čez cesto, kjer hočeva nekaj spit, a se je vreme tokrat začelo dogajat nekje nad nama. Tam, od koder sva - še dobro da pravočasno! - prišla!
Do Mojstrane imava še malo, nič pit, bova mokra!
Hostel Pri Jozlnu v Mojstrani je najin konec poti!
Dvanajst ur in pol na poti! Juhuhuhu!
Na Babi pa že fejst treska... in to le dobri dve uri po povsem jasnem nebu - glej prejšne slike!
Mimogrede te ujame, zbliska in zmoči. Hudo zna bit, če si na grebenu.
Ko se dodobra napijeva in spočijeva, jo čez kako uro mahneva še jest, na pizzo. No, takrat naju pa le ujame dež!
Pizze so še vedno iz prejšnjega stoletja, okolje in način strežbe tudi, plačat je treba z gotovino. Pravzaprav se od 70-let, ko sem bil tu naokrog vsako poletje, ni skoraj nič spremenilo. O, ja, okolica se je že hudo spremenila, ampak v bistvu se ni spremenilo nič. Čas ponekod včasih tudi stoji, tega še niste opazili?
Nekaterim, seveda.
Drugi pa se trudijo. Tako sva bila oba nadvse navdušena nad Hostlom Pr' Jozlnu. Če rečem, da sva bila navdušena, je premalo, kajti bila sva mnogo več kot navdušena!
In to kljub temu, da je bil hostel skoraj polno zaseden in da sva bila v sobi še s štirimi Slovaki. Pa naju ni nič motilo. Sva bila navdušena kljub temu.
Naslednji dan sva ostala v postelji dolgo, dolgo. Še zajtrk potem pa pogledat v Slovenski planinski muzej, ki je pravzaprav sosed hostlu. Še nikoli nisva bila!
Kar super muzej! Meni so sploh všeč vsa pritiskanja gumbov, obema pa se je bivak, v katerem spremljaš nevihto, še najbolj vsedel v spomin. Madonca, še tole, ko so lučke in zvočniki, je hudo, kaj bi šele bilo zares?! Jaz bi se... no, saj vemo, kaj, ni treba bit prav natančen.
Na koncu pa naju je še lastnica Hostla Pr'Jozlnu tako zelo prijazno odpeljala direktno nazaj v Završnico k avtu! V nedeljo, da itak mora v Kranj. Sva se ji tisočkrat zahvalila, pa najbrž še vedno premalo. Tako sva bila nad hostlom še parkrat bolj navdušena. Mislim, da bomo še spali tam, je res luštno!
Naslednji dan naju seveda ni nič več bolelo, navdušenje nad turo pa je ostalo! Enkratno, res enkratno je tole prečenje, eno najlepših! Prekrasni razgledi, visoko nad dolino.
In še interaktivna karta na geopediji/pešopoteh.
Gor dol grafi kažejo čudne vrednosti, 3000 višincev za vse skupaj se mi spet zdi mnogo preveč. No, ja, mogoče pa tudi res.
12:30h, 30km, 1500m višincev. Počasi, s polnimi rukzaki, pohodniško, z veeeeliko uživanja. Pa še prejšnji dan 4h, park km in 1600 višincev.
Svet je presneto lep, če se ti nikamor ne mudi!
A čisto na koncu... koncu, koncu... pa je bilo treba vse skupaj spet uravnotežit. Čeprav... tole se zdaj sliši skoraj bogoskrunsko, kak teden nazaj tega še ne bi mogel reči... a, če je bila to cena - se je splačalo in bi naredil še enkrat!
Vpiši se