2. TBSP

by piskec 16. junij 2014 15:42

Ker je bilo tradicionalno že prvo TBSP, je seveda drugo TBSP še bolj tradicionalno, kajne?

Sicer se še danes ne moremo natančno dogovorit ali je TBSP ali TSBP a to je še najmanj važno. Morda bo parkrat TBSP, parkrat pa potem drugače: TSBP.

Tradicionalno bratsko sestrsko popotovanje. Tokrat drugič.

Epski pohod čez (skoraj) celo Slovenijo oz. južna pobočja Begunjščice in Stola so odnesla boleča kolena in slaba napoved. Predvsem boleča kolena in starost nekaterih udeležencev. Ha.

Na koncu smo si bili enotni, da potrebujemo dom za ostarele do katerega nas pripelje gondola.

O, tudi to smo našli, seveda: Golte!

No, ni ravno dom za ostarele, je pa gondola, planota, cesta, koča, hotel, vse torej, kar normalni TBSP potrebuje.

Gremo na Golte torej, Mozirska koča bo naša! Sredi tedna sicer, ker je prvi prost vikend šele marca naslednje leto, a to je še bolje. Ni gneče!

Začeli smo pa na Trojanah. Z obilnim zajtrkom. Meni vsekakor ni bilo več potrebno jest do večera...

Potem pa se zapodimo direktno na Golte. Seveda se ne pripeljemo z gondolo, avto je boljša izbira! Zjutraj kar dobro piha!

Priprave pa so natančne in tudi uspešne!

Po Golteh sem se nekoč že preganjal, zato mi je okolica znana. Nekam bomo že prišli, ni hudir!

Vsaj do kapelice, naprimer.

Potem pa smo se že zažrli direktno v hrib. Do Boskovca se bomo morali kar potruditi!

Na vrhu pa nekaj manjka?! Stolp se je podrl? Še dobro, da zadnjič nisem plezal nanj... sem vedel, da je bolj tako, tako.

Ker je to popotovanje, ne moremo govoriti o prehojenem času. Čas je pri našem tbsp prav postranski element, ki ne vpliva na samo popotovanje.

Ampak vseeno sem in tja le pogledamo kam čmo in kam gremo.

Tja do Smrekovca je preveč dol in sam gozd. Najmanj tri ure sem in tja. Nima smisla. Gremo mi raje tjale gor v gozd.

Še slikam zadnji znani odcep. Kdo ve, če ga bomo potrebovali. Podajamo se na nekartirano območje!

A če mravlje uspejo naredit tako avtocesto... ja, huda zima bo!!!

Gozd je prekrasen, mi pa kar nekje počez. Zakaj pa ne? Naj nas vodi sonce...

Klopc je povsod dovolj, ni problema kakšno najti! Malcaaaaa!

Kaj tamle dol piše? Galebova pot?

Ah, ja, seveda, galebi, golobi.

In potem za vogalom... Ker stolpa ni bilo na Boskovcu, je pa tale kar prav prišel. Spet nisem nič rekel in kar splezal gor. In pri tem tulil grde besede, ker me je bilo tako strah. Ampak šel sem pa le.

Sestri pa seveda tudi, njima ni problem. Sta hoteli, da počakam gor in da bosta gor prišli, da se bomo slikal. Ha! Sem samo tulil in pobegnil dol. Dejte no, ne vsega v enem dnevu!

Hej, Ledenico celo najdemo! In se nevarno nagibamo, težko je to slikat, težko!

Vse tri pa celo težje. Še dobro, da smo pri vsem tem nagibanju tudi po slikanju še vsi prisotni!

Potem pa se gremo le zmenit v Mozirsko kočo kako in kaj z večerjo, spanjem in podobnimi stvarmi!

Malce smo že razigrani, skupinske kar padajo

a do Hotela bomo pa že še šli, za večerjo je še prezgodaj, vreme je ok, pejmo, pejmo!

V celem hotelu smo sami. Mi pa receptorka. In knjižnica! In zanimivi kavči, s katerih ne moreš vstat.

Vedno bolj smo, hm, nekako razigrani, zato nam plezanje ne gre ravno najbolje, smo se pa le potrudili!

Čaka nas še alpski vrt,

ki nas vse po vrsti preseneti!

Je pa tudi res, da smo tam ravno ob sončnem zahodu, ki ponuja prekrasne efekte!

Malo še merimo v daljave

razmišljamo ali čmo it do tegale roglja ali ne...

ker smo še živi, je jasno, da nismo šli tja dol plezat.

A nikoli ne veš, skraben izbor lahko poskrbi, da nekatere stvari vidiš v povsem drugi luči!

V koči smo potem žurali skupaj z gostoljubno in super oskrbnico do poznih ur. Cel dan smeha in režanja je bil presneto naporen. Se je zato zvečer že kar poznalo!

A ni hudir, razigrani pa smo bili!

Je pa zato naslednji dan prinesel malce manj razigranosti. Pa še deževalo je, nismo več imeli kam.

Priznam, da sem pripeljal domov in potem več ali manj prespal še ostanek dneva.

Drugo leto pa seveda spet! Hvala sestri, bilo je več kot enkratno! Uffa, tako dobro pa že dolgo nisem žural! Juheeeeej!

Nismo ravno naredili kakšnega maratona, a za klepetanje, režanje in popotovanje povsem dovolj!

Tags: , , , ,

domači kraji

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS