3. TBSP

by piskec 5. avgust 2015 13:48

Ja, še vedno je TBSP, morda bo naslednje leto pa TSBP. Bomo videli...

Tradicionalno bratsko sestrsko popotovanje. Tokrat tretjič, 3.6.2015.

Tokrat smo že vedeli pri čem smo - nobenih velikih načrtovanj, pohodov čez cele Alpe, tisočev višinskih metrov in stotnije prehojenih kilometrov! Ne, letos smo bili sprijaznjeni z našim številom let in številom vseh bolečih točk na naših telesih.

Teh bolečih točk je namreč mnogo več, kot pa naših skupnih 163 let.

Smo pa napredovali od lani: nismo začeli s hrano, ampak samo s kofetom. Napredek, kaj!

Zapeljali smo se do Završniškega jezera, kjer smo začeli našo doooolgo in naporno pot! Je pa res, da je bilo v začetku junija že presneto vroče! 

Takoj v začetku smo tudi zarisali smer v skupinski fotografiji, ki je (in bo tudi v nadaljnje) vsebovala več ali manj naše tri face. 

O, vročina je bila huda in počivati je bilo potrebno!

Sicer pa smo imeli ves dan na razpolago in prav nikamor se nam ni mudilo. Da bi šli na Stol nismo niti pomislili... Veliko raje smo se slikali na vse možne načine!

A smo pri hoji tudi trpeli! Močno trpeli! Kot piše, smo ubogali! Se pa na fotki lepo vidi - starejši kot si, bolj trpiš. Jah, tko je, ni kej.

O, ja, vse smo imeli s sabo, morda celo nečesa preveč, a, hej, človek ne more na vse pazit, ne? Vseeno smo jo kar nekako prehitro prisopihali do Valvazorja.

A to ni vse za danes, bo treba še malce plezat, gremo dalje!

Po rundi ali dveh, seveda. Da se malce odžejamo, vročina je huda.

Do Ajdne!

Kjer ene ni bilo prav nič strah, druga dva pa sta iskala stranišče in skušala na vsak način pobegniti pred zajlami. Le kdo neki bi to bil?

Pa smo se vseeno potrudili, Ajdi dali v roke fotoaparat, kar se je izkazalo za napako, saj sva morala z Aksinjo kar naprej pozirat.

Sredi strmin, klinov in zajl je kričala: "Ustav se! Dej mir! Poglej gor!"

Ja, noooo! Včasih ji je uspelo, včasih se pa tudi nisva dala.

No, ja, včasih.

Nam je pa - jasno - uspelo brez poškodb in napadov panike, s skupnimi močmi smo priplezali na vrh neverjetnega razglednika!

Ker pa smo še vedno imeli vse s sabo - si lahko mislimo: smo bili tam kar nekaj časa... 

Smo si pa nato vse lepo ogledali - vse tisto, kar je na Ajdni za videt

Malo smo pa tudi iskali sence, res je. Potem, ko nas je na vrhu kar dobro nažgalo v betice.

Spust pa po spodnji poti nazaj dol in gor. Kjer je klopca, ki smo jo s pridom uporabili, da je nastalo nekaj takega:

Nazaj proti Valvazorju smo šli malce naokrog, dobra volja je naraščala, tista cesta prek Potoške planine pa se kar vleče. Smo postajali kar malce žejni in na koncu že z daljnogledi iskali pivo. Pa ni bilo sreče. 

O, smo pa srečali mojo prvo. Oja, še vedno je tu! 

V koči potem nismo dolgo zdržali, so nas srbele pete in je bilo spet treba ven. Po dobri večerji in kakšni rundi, seveda.

Zdaj pa na drugo stran, proti Žirovniški planini, kam drugam pa čmo?!

Je pa res bilo že pozno in počasi se je delal mrak.

Alpe pa so počasi ugašale direktno pred nami!

Nato pa en, dva, tri tema. Ufff, mi pa še lovili konce melišč, monštrance, sveče, keliha. Vseh seveda nismo ujeli. 

Še obvezna večerna telovadba na gorski travi

potem pa se slik ne objavlja več. Je bilo preveč temno, ane.

Ampak zjutraj smo bili vsi trije - in še posebno ena - kot cvetke!

Ni mi pa povsem jasno, kdo me je nagovoril, da si v tistem jutru naročim za zajtrk ajdove žgance. Ajdove žgance za zajtrk, lepo prosim! Aaaaaa!

Saj vse ok, ampak tisti žganci so v mojem želodcu padli na posteljico od khm, no, prejšnjega dne, in nastal je znameniti Fermentiran Žganc!

Na zunaj se ga niti ni dalo opazit (no, malce že):

je pa kar naprej fermentiral in omejeval svojega lastnika v kakšnih bolj poskočnih dejavnostih. Malce počasneje je šlo, kar pa seveda ni preprečilo Ajdi, da naju ne bi odpeljala še čez širno Slovenijo.

Ker sva se dobro branila, nismo šli ravno čez celo deželo, smo pa našli še en breg - Titovo vas.

Malce nagajivosti nam je še ostalo, a precej malo, je le treba priznat.

Spanje v višinah pač terja svoj davek. Skupaj s fermentiranim žgancem je še posebno hudo.

Smo pa le prišli do vasi, si jo ogledali, se malo odpočili

in zaključili naš letošnji krog pri jezeru.

Naše po-po-tavanje pa je na koncu izpadlo kar super! Dve taki lepi zanki, ko en hud ptič!

Ajda je imela še milijon idej kam in kako it, a se najstarejša in najmlajši nekako nista najbolj navduševala. To je res malce škoda, a k sreči je bil prejšnji dan prekrasen in super preživet!

Že spet se doooolgo nisem toliko narežal. Sem potem kar par dni počival...

Torej, sestri: hvala za tole in le pazita se, drugo leto bo še huje, vsi bomo čez petdeset! Prosim, vadita!

Kaj vaditi? Ja, vse, ne: hribe, flaše, gore, kozarce, tek na dolge razdalje, smejanje, trebušne mišice, 0.5 in tako naprej!

Mogoče pa zdržimo še v naslednji dan! Juheeeeeej za TSBP!

P.S.

Vse slike v tem zapisu so copyright by AK

Tags: , , , ,

domači kraji

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP