Tole je bil vikend, ko ne vem, ali smo bolj športali ali bolj žurali. Analizo današnjega dogajanja v Krtini bom raje pustila Piskecu v veselje.

Vsekakor pa sem včeraj (skoraj) pretekla Borških 10000. Skoraj zato, ker sem del tistega dolgega klanca raje prehodila, kot pa spustila dušo navkreb. Po priznanju sodeč, pa sem opravila odlično. Bila sem celo prva v svoji kategoriji.

Čestitam! Najprej organizatorjema, ki sta spet pripravila dovršen dogodek. Nato sotekmovalcem, ki so vztrajali do konca. In sebi, ker sem končno spoznala, da nisem niti slučajno še pripravljena na kakšen resni tekaški dogodek.

Pa sem si spet zastavila izjemne cilje; več bo treba vadit, dlje teči in ne obupat po pol ure, predvsem pa je treba shujšat. Začnem jutri.

Jutri?!

Vsi napovedujejo podražitve mleka in podobnih reči. Očitno pa so se nekateri na nove cene pripravili kar vnaprej. Ne vem, no.

Včeraj sem šla na tromostovje - na kavo. Kar tako, ker me že dolgo tam ni bilo. Pa pogledam tole:

 kapučino 2.50 €, bela kava s smetano 3.50 €

Pa kaj sem jaz s Krtine padla, al me nekdo zafrkava?

najbolj me je pa pogrelo, da sem spila najdražjo kavo v Ljubljani, brez družbe cigaret.

Tale mi je všeč,

s piknika, že v fazi popolne sprostitve.

foto by Tadeja.

Odkar kokodajsam na koornku, kar zanemarjam še blog. Sicer pa itak nimam časa.

Danes sem spet vstala ob 5h, da lahko: kofetkam, pečem pecivo, sesam, pomivam kopalnico, obiščem mehanika za avto, kuham kosilo, selim dnevno sobo, pucam pixno, preganjam otroke od igerc, imam obisk, obešam perilo, pomivam kopalnico (drugo), delam solato za piknik, perem perilo, kofetkam, berem bloge, se urežem na super necvetoči travi,

pa saj je sobota in ravno čas za kosilo.

Mednarodni obrtni sejem - razen zastav, mednarodna ponudba na sejmu res ne izstopa.

In zakaj taka množica ljudi na sejmu? Tega mi ni uspelo ugotoviti. Verjetno zato, ker vsakdo upa, da bo našel kaj zanimivega zase.

Jaz sem gledala predvsem različice razstavnih prostorov. Tale je nedvomno zmagal. Le zakaj?

Sedaj je že znano. Ob zadnji napovedi vremena za ta vikend, mrzlo bo in deževno, vem, da so mi bili dani zadnji dnevi pravega poletja, da sva jih (s tamaučkom) lahko preživela na morju. Mali je potreboval čas za okrevanje in vabilo none je prišlo ravno v pravem času. Pa sva se, takorekoč čez noč spakirala in odpeljala, soncu naproti.

 **** kamp Kanegra

September, če je sončen seveda, je čudovit. Sonce ne pripeka ampak boža, voda ni ledena, ampak se z vanjo zliješ z vsemi čuti, ki jih premoreš. Edino dnevi so pa tako kratki. Ob osmih je že noč in smo hodili spat s kurami in vstajali zgodaj, zgodaj. Vsaj meni se je ponudila možnost, da jutranje urice do pravega dne izkoristim zase.

 soline v ranem jutru

Tako sem dodobra raziskala vse poti v okolici kampa. Ob požaru dve leti nazaj, je bil kamp takorekoč odrezan od sveta, saj je bila edina pot zajeta v plamenih. Po tem dogodku se je marsikaj spremenilo. V dobro seveda. Nad kampom so naredili oziroma razširili novo pot, ki je sedaj prvenstveno namenjena rekreativcem, v primeru požara pa lahko služi tudi kot naravna pregrada (pot je zelo široka), omogoča pa tudi dostop do kampa iz večih smeri. Gre tudi za del Parenzane - poti prijateljstava in zdravja, poti ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, imenovanim Porečanka ali Parenzana. Pot se vije nad Piranskim zalivom, kjer je čudovit razgled na slovensko obalo in Alpe v notranjosti.

Žalosten pa je pogled na opustel zaselek, ki ga narava jemlje nazaj, nekoč pa je bilo tole prekrasno bivališče.

Tako blizu, tako enostavno je lahko. Toliko lepote, toliko sonca je najti tu. Pa se tako težko sami odločimo in gremo iz te naše kotline.

Vsaj podaljšan vikend sem in tja. 

Kaj prehitro bomo spet nazaj, ...

Pa sem končno spet doma. Veliko (slikovnega) materiala imam, za kar nekaj časa bom zadoščalo.

No, na tole sem najbolj ponosna:

Ker:
- je bilo potrebno ob 5h vstati,
- se potiho preobleči,
- preteči nekaj km do razgledne točke,
- počakati na sončni vzhod,
- rešiti težave s fotoaparatom,
- priti na zajtrk, kot da se nič ni zgodilo.

Spet sem padla na foro. Tisoč sedemsto enajstič, se mi zdi. Na isto foro, ki jo trgovci ne zmerejo preseči niti v tridesetih letih. Odkrar so izumili samolepilne nalepke. To, da obstajajo tudi takšne, ki se dajo zlahka odstraniti, tega naši trgovci še niso vzeli. Vsaj zdi se mi tako.

Od nekdaj se jezim, pa nič ne pomaga. Jaz sem tista, ki vseeno kupuje, čeprav že v trgovini vidim, da zadeva ne bo šla dol. Da pa so nalepke na najbolj nemogočih mestih, tega pa sploh ne razumem. Nalepka na knjigi, kjer prekriva ime avtorja ali pa nalepka na ovitkih za zvezke na sprednji strani ali pa nalepka na kozarcih za piknik (takrat sem nesla vse skupaj nazaj v trgovino, pa še priznali so reklamacijo), pa nalepke na labelu, da se potem popa v žepih umazanija, pa nalepke povsod, kjer jih ni treba.

Tako kot včeraj, na temle plastičnem prozornem pladnju. Saj je res poceni, pa to spremeni bistvo, da je zaradi nalepke uničen?

Še vprašala sem, če tale nalepka gre dol, pa so mi zatrdili, da samo pošpricaš s čistilom za šipe, potem pa obrišeš z brisačko. Ja pa jade! Že dva dni namakam, sedaj sem seveda v obupu že zdrgnila s gobico, rezultat pa je viden na 20 m. Uničeno.

Jaz pa še kar verjamem, da so gor tiste nalepke, ki jih zlahka odlepiš, so narezane, da gre samo cena dol ali kaj sličnega. Do naslednjič!