Moja tržnica

Je kaj je lepšega od tega, da te vsak petek razveseli in preseneti zabojček sveže zelenjave in sadja, skrbno zavita in dostavljena do tvojih vrat?

Saj sem vedno imela namen ob sobotah na "pravo" tržnico, pa vedno zavijemo kam drugam. 

Sedaj o tem ne razmišljam več. Domača zelenjava se nam posebej v zimskem času še kako prileže.

Tako kot vedno, sva tudi letos polna novoletnih načrtov.

 Januarja se pa zares začneva! 

Morda bo tokrat lažje, saj imava Paleo takorekoč že na mizi.

Tags: , ,

hrana

Visoke grede

Naj kar takoj povem, da je tale zapis daleč od strokovnega članka! Je le predstavitev realizacije ene mojih idej, ki je v nekaj mesecih prerastla na vsedružinsko, malce drugačno ukvarjanje z urejanjem lastnega vrtička.

Večkrat sem po spletnih straneh zasledila zapise o drugačni nasaditvi gredic, ki jih od časa postavitve naše Pixne kar pogrešam. Od nekdaj rada brskam po zemlji, posajam rože, z zelenjavo pa nisem imela sreče. Naš vrt je bil na severni strani hiše in tam res ni zraslo skorajda nič razen buč, zato smo teren zasuli in gor postavili lopo.

Kako torej začeti? Prebrala sem, da se vrtne rastline rade tudi same posejejo na razpadajočih ostankih debel, kjer je zemlja topla in mehka od živahnega razkrajanja. 

Zato smo šli v Horjul, kjer nam je Stane razrezal smrekovo deblo na velike hlode. In naš avto je prvič trpel, ko smo vozili deblo proti domu.

Izvedbo visoke grede mi je v praksi pokazal Robert - Gradiščan, ko smo kolovratili peš proti morju. Pri njemu, ki je res strokovnjak za urejanje svojega vrta, sem dejansko lahko opazovala, kako izkoristi deževnike in drug organski material za gojenje najboljše bio zelenjave.

Tako smo zgodaj jeseni začeli z zbiranjem vsega potrebnega materiala, ki je bil pri roki. Mitja se je spoprijel s praznjenjem starega kompostnika, kamor smo odmetavali predvsem pokošeno travo in ostanke žive meje.

Grede sem si zamislila v visokih zabojnikih, ki smo jih našli v akcijski ponudbi bližnjega trgovca. Za ohranjanje toplote, sem reže tapecirala z večslojnim vrteksom.

Bila je to prava delovna sobota, ko smo skupaj postavili temelje novega vrta na odsluženih betonskih ploščah, ki so zabojnike dovolj dvignile, da bo zemlja ravno prav odcedna.

V vsako gredo smo položili debel hlod. Me prav zanima, koliko let bo trajalo ogrevanje s takšno biomaso?

Suhe in sončne dni sem še naprej izkoriščala za nabiranje potrebnega materiala. Jesensko listje sva z Leandrom nagrabila po gozdu na krtinskem hribu in zvlekla vreče domov.

Za dobro "vrtno" zemljo pa smo se zapeljali vse do Krškega polja, kjer smo naložili vreče s konjskim humusom. Pravijo, da je najbolj hranilen od vseh gnojil. Kako smo vozili? Z avtom, seveda.

 foto: Tom Gomizelj

Tom je na tem polju v romskem naselju naredil nekaj čudovitih fotografij.

Končno sem imela skoraj vse sestavine zbrane in začela sem plastiti. 

Najprej izmenično smrečje, vejevje, zemlja iz kompostnika in na koncu listje.

Zadnjo potrebno plast sem nabirala že skoraj pred zimo. Strgala sem zemljo izpod korenin v gozdu in se med tem početjem ujela v ledeno past. Zadnjo plast zemlje sem položila na grede in jih pustila počivati do zgodnje pomladi. 

Spoznala sem, da jutranja zmrzal na močvirnem travniku in avtomatik ne gresta skupaj. 

Avto sem pustila na obronku gozda, ko pa sem želela domov, ni šel nikamor več. Kolesa so se vrtela na mestu, avto pa niti za ped naprej ali nazaj. Rešil me je šele Jano, ki me je z vrvjo privezano na svoj avto potegnil ven do ceste.

Februarja je bil na vrsti domači mojster, ki je naredil pokrove in visoke grede so se spremenile v prave tople grede. Zemlja se še ni prav veliko posedla, prostora za rast še ni veliko, zato bodo pokrovi primerni samo prvi in drugi mesec. Kasneje pa jih verjetno ne bomo več potrebovali.

Z veseljem smo posejali prva semena in sedaj že nestrpno čakamo kaj bo vzklilo.

Po treh tednih so vrstice mladih sadik že vidne. Veselje in pričakovanje pa je še vedno veliko. 

Nekaj dni kasneje je berivka in rukola že dnevno na naših krožnikih.

Ne vem še točno, kako bo izgledal naš vrt. Želim si samo veliko mlade solate, ki jo bom sejala vso sezono, sveže začimbe in pa seveda cvetje, veliko pisanega cvetja med zelenimi rastlinami.

In najpomembnejše, končno bo naš vrt na celodnevnem soncu! 

______________

Dodano čez leto:

V prvi gredici odlično uspevajo rdeča, rumena in bela blitva, čiliji in pehtran.

Paradižnik je predvsem previsok. Podpiram ga z 2m visokimi palicami, obrezujem kolikor se da in iščem drugo sorto za naslednje leto.

Radič štrucar in endivija. Moja solata!

V jeseni sem posejala motovilec, ki se je lepo ohranil kljub dolgi zimi. Pod pokrovi in v ogrevanih gredah z lesom v notranjosti, smo ga nabirali vse do aprila, ko je bilo potrebno gredice prenoviti za novo sezono.

Tags: , , ,

hrana

Obredni obisk Ljubljane

V času jagod in češenj moram obiskati tržnico v mestu. O obredu, ki ga ponavljam vsako leto sem že pisala na naših straneh. Opa, kako čas hiti. Zapis je nastal že leta 2005!

 na grajskem stolpu

Letos si je Leander še posebej prislužil sprehod po centru, saj smo pred nedavnim skupaj prehodili Pot ob žici. Žal same Ljubjane ni kaj dosti videl, zato smo tokrat ubrali krajši pohod po centru; čez Stari trg na Ljubljanski grad, na tržnico ter sprehod ob Ljubljanici. Pot, ki nam je dodobra polepšala dan.

 Ljubljana

Sončni pozdrav mestu.

 še neodkrita potka

 mesarski most

 ključavnice

Ključavnice ljubezni na dokaj novem mesarskem mostu čez Ljubljanico, s polnim naročjem sladkih rdečih sadežev.

 jagode in češnje

Čez hrustavke jih ni!

Tags:

02 potepanja | hrana

Rekonvalescentni pohod po regrat

Tule, v naših koncih, imamo veliko različnih pohodov, znana sta Pohod po nagelj pa Pohod za krof, od danes naprej pa imamo še Regratov pohod.

Viroze so na pohodu in takoj, ko se je ena lotila Mitja, sem bila druga v vrsti že sama. Slabo počutje, menjave razpoloženja, brezvoljnost, brez posebnega teka in veselja do hrane in pijače. Sicer zelo dobro za moje kilce, vendar z eno veliko izjemo. Iz dneva v dan mi je rastla potreba po regratu, po veliki skledi svežega, grenkega regrata.

In ko sem tako poležavala doma na kavču, zavita v dekico ob januarski virozi, so se mi začele prikazovati slike s prisojnih gričkov. Med njimi sem večkrat uzrla vrh Sv. Miklavža, ki še v taki zimi ni nikoli čisto zimski. Vedno je na soncu in v njegovem zavetrju mora priti pomlad hitreje. Cerkev so na vrhu zgradili brodarji po Savi, v drugi polovici 15. stoletja.

Tako je padla odločitev, da vzamem pot pod noge in grem do Miklavža, po regrat!

 Sv. Miklavž; čuvar zgornje Save

Aleš se je kavalirsko ponudil, da me spremlja. V začetku, do Murovice, je šlo z ogrevanjem malce težje, naprej na Cicelj pa v tem soncu in razgledih brez vsakih težav.

Od Ciclja do Miklavža pa je dober korak ali dva. In že sva točno opoldne pri Miklavžu, ozirajoč se po kosilu.

Žal se je na Vrhu sneg šele dobro stopil in o kakršnemkoli zelenilu na tleh ali na drevju ni bilo niti najmanjše sledi. Nato sem ugledala najlepšo prisojno planoto nad Savo. Tu sva hodila. Čisto skrajno desno je Murovica, sledi pobočje Ciclja in stojiva na Miklavžu. Pred nama pa so spodaj Velika vas, Križevska vas, Zagorica pri Dolskem, Vrh pri Dolskem in do Klopc morava, nato pa nazaj proti Konfinu pri Sv. Trojici, kjer je najin avto.

A vidiš vse zeleno v dolini? Tam je regrat!

Za spust na planoto nad Savo sva našla lepo urejeno in markirano E6 pot, ki pelje v smeri mostu čez Savo v Jevnici in naprej proti Grosuplju. Tudi ta del nas še čaka enkrat letos poleti, vse naprej do Boršta, kajne?

In kaj je bilo za pozno kosilo? Nagrada dneva seveda! Skleda svežega regrata, točno en mesec ali celo dva prej kot prejšnja leta! Primorska pa ne šteje, nima Murovice ;)

Tags:

hrana

Čemaž

Čemaž je ena tistih novo odkritih rastlin, ki sem jih spoznala na mojih potepanjih po gozdovih. Čudim se, da te skoraj čudežne rastline nismo množično posvojili že prej. Spomnim se, da sem liste vedno zamenjevala za liste šmarnic in še dobro, da jih nisem uporabljala v kuhariji. Slednje so menda strupene.

Takole sva lansko lansko leto na velikonočnem pohodu na Veliko planino prvič nabirala posamezne liste na planini Kisovec:

Letos naju je čemaž že spremljal dobršen del poti našega Škofjeloškega trekinga, ko smo se podili po ozelenelih grapah.

V nedeljo pa smo se šli s tamaučkoma malo loviti po hribu in smo ponovno nabrali šopke čemaža ob poti na Primoža.

Tokrat sem se opogumila in pripravila super namaz, ki je hkrati zdravilo, življenjski eliksir in preganjalec vampirjev.

Čemaž, ročno nasekljan s keramičnim nožem, konzerviran s himalajsko soljo in eko olivnim oljem.

Se kdo povabi na prigrizek?

 

Tags:

gorska narava | hrana

Nešplje

A kdo sploh kdo ve, kaj je to?

Če ne bi bilo Katje, jaz tudi ne bi nikoli zvedela za te okusne in zanimive sadeže, ki lahko rastejo na sosedovem vrtu. Imajo pa isto lastnost kot kakiji, nešplje so najboljše takrat, ko so že malo preveč zrele.

Tags:

hrana

Marmelada

Je vedno malo poseben dan, ko se jaz spavim kuhat marmelado. Letos celo teden dni prej, kot običajno.

Še vedno po istem receptu in še vedno rata od prve. Dobra je.

 

Tags:

hrana

Mleko

Le zakaj sem potrebovala šest dolgih let, da sem ugotovila, da najboljše mleko ne dobim pri "najboljšem sosedu" ampak še bližje. Pri zniževanju stroškov, in posledično kakovosti, se je določen trgovec spustil tako nizko, da je prestopili mejo užitnega. Kar naenkrat se mi je vse skupaj popolnoma uprlo.

Resnično ne vem, zakaj ves ta čas nisem niti pomislila, da bi hodili po sveže mleko. Še vedno se spomnim, s kakšnim olajšanjem sem v svojem gospodinjstvu uvedla kupljeno pasterizirano in homogezirano mleko. Prekuhavanje domačega mleka se mi je od nekdaj zdela čista zguba časa.

Potem pa pridejo hribi, pa želja po kislem mleku, pa domačnost namesto trgovskega centra in kar naenkrat imamo tudi mi svojo kanglico.

Kjer je volja, tam je tudi pot in nič več nas ne moti prekuhavanje in dnevna obveza. Z neverjetnim veseljem smo začeli hoditi po domače Mleko, ki bi ga lahko pisali kar z veliko začetnico. Tako dobrega mleka nismo pili že lepo število let.

Tags:

hrana