Uvrstitev

Kar se je dogajalo na Sladkih 6 to soboto, se ne da opisati na vseh blogih in forumih sveta. Vsi, ki so bili prisotni, so imeli svojo zgodbo, svoje strahove, bili s svojimi željami in s svojimi cilji.

Prireditev je fantastična zato, ker ponuja toliko možnosti. Vsakemu svojo, ravno tisto, ki jo potrebuje. In vsi smo dobili vse in še več, kar smo želeli.

Na startu 103 tekači, bolj ali manj poznani, bolj ali manj vsak zase. Pa so nas ure skupnega druženja čedalje bolj zbliževale. Ker smo vsi ranljivi, ker tukaj ni mesta za sprenevedanje, maske in igranje.

Postaneš odprt, razkrit, slej kot prej ves nemočen, dosežeš svojo mejo, pa vendar zmagaš!

Nikoli nisi sam. In ta skupinska energija, to skupinsko doživljanje, valovanje te ponese v nov krog.

Pa še v enega, pa še v enega. Prvič sem pretekla 21 km v celoti. In začele so se dogajati čudne stvari.

Želela sem teči še, še več, še naprej, ukleščen prijem prejšnjih dogem o nezmožnosti premagovanja daljših tekov se je končno sprostil.

Po šestih urah sem dosegla neverjetnih - 41,4 km. Takole sem vsa navdušena pritekla v cilj. Končno uvrščena med tekače!

Tags:

tek

Vzporedni LM

Biti v spremljevalni ekipi ni kar tako. Pravzaprav je lahko čisto luštno, čeprav zna biti tudi malce naporno. Skrbeti moraš za zadostno količino robčkov, sladkorja, nositi dovolj velik nahrbtnik, da notri shranjuješ na vsaki postaji kakšno odvrženo oblačilo več, pa na nasmeh ne smeš pozabiti in glasne vzklike.

Imeti moraš  zadostne količine lepilnega traku, pa rezervne nogavice in pa obvezno moraš ujeti v objektiv najbolj nemogoče grimase, ki jih tvoj polmaratonec izvaja v izobilju.

Seznanjene z vsemi nalogami, so se mi na dan Ljubljanskega maratona pridružile v vlogi spremljevalk še Darja, Marjetka in Ana. Začele smo skoraj pred Namo, tam zadaj nekje.

Start:

Opremljene z načrtom smo jih s svojim vzporednim tekom sledile na drugo točko na Vodnikovi, tretjo točko na Goriški in seveda še na zadnjo, Ciljno točko.

Vodnikova (2):

Goriška ulica (3)

Cilj (4.)

Ker sem med potjo izgubila karto in sem se celo vrnila ponjo in ker smo hitele na čas, da smo ujele našo ekipo, je vse skupaj zelo spominjalo na mini treking po Ljubljani. Tudi nam je zmanjkalo pijače, zato smo se ustavile pri sadjarju na Celovški in ekspresno odštele 2€ za Fanto in radensko. Za karkoli drugega ni bilo časa.

Nam v zabavo, našim tekačem pa v vzpodbudo. Smo vsaj na koncu vsi zaslužili svojo pijačo.

Tags:

tek

Kdo koga

Sedaj se pa res že piše o tem, da ob torkih hodimo naokoli, ne glede na vreme in ostale pritikline. Da se spravimo skupaj, ponavadi ne zadošča na obeh straneh neverjetna organizacijska spretnost usklajevanja vseh torkovih taskov, ampak so zraven še nepredvidena torkova nakupovanja, varstvo za Leandra, pa obiski staršev, rojstni dnevi ravno na torek, študentsko delo, roditeljski sestanki in včasih tudi kakšen zmenek, pa prazniki in še kaj se najde.

No, včeraj smo ostali brez varstva, torku se pa vseeno nisva želela odpovedati. Pa smo se domislili, da na Šmarni gori že cel mesec nismo bili, kar pa je najpomembnejše, na Šmarno pa lahko vzameva tudi Leandra s sabo. Za obljubljen pohod z nočno lučko je bil takoj navdušen in to navdušenje ga ni minilo niti na poti na vrh.

Navzdol je pa letelo, 12 minut teka po strmini. Smo bili dol en, dva, tri. Med tekom me je prešinilo, da sem prostovoljno na rekreaciji, tamauček pa je moral z nami, kljub izjemnemu mrazu, snegu, temi.  Sebično?

Pa vendar me je potegnil v tek in skakanje čez korenine s takim navdušenjem, da lahko samo resno razmislim, kdo je koga peljal ven?!

Tags:

01 hribi | tek

za-obljube

Borških 10.000 + 2010 je bil naziv letošnjega dogodka, že tretjega po vrsti v zadnjem vikendu decembra. Če je bilo lansko leto še strašansko mrzlo, smo tokrat odnesli s čisto spodobnim vremenom za tek po 10 km progi. Tokrat se tistemu neskončno dolgemu klancu nisem pustila in tako pretekla skoraj celo progo. Prihod v cilj je vedno v veselje, tako publiki, ki nas čaka, še bolj pa nam, saj se tedaj začne tisti drugi del, ki nujno vodi k analizi celotnega leta. Zgodb, takih in drugačnih je ogromno, težko jih je vse spraviti v en sam večer.

Kar smo pričeli lani, ko nas je Rajko spretno pripeljal do tega, da smo si upali izraziti vse naše bojazni in sanje, smo tokrat s toliko večjim žarom vsi skupaj skušali razložiti, opisati, deliti. V vseh nas je toliko idej in življenja in super je, da se lahko dobimo takole skupaj in načrtujemo, planiramo, se (za)obljubljamo. Navsezadnje, vsaka vzpodbuda šteje, pa četudi dana sredi noči. Zato velika hvala Radu in Darji, da nam vse to omogočata. Še se bomo srečavali!

Tags:

se dogaja | tek

Barbara

Takole smo se postavili pred začetkom teka okoli Škalskega jezera v Velenju. Vsi navdušeni, da smo lahko spet skupaj na stopničkah. Dati vse (štiri) od sebe in zadržati lansko častno zadnje mesto, se slišalo kot dober plan, ki pa ni bil dosežen. Letos nismo bili zadnji, čeprav sta nas močno prehiteli tudi obe ekipi Krtov, ki so iz leta v leto boljši. Bravo.

 e-kipa srčnih, foto Marjetka

Jaz pa se še vedno obnašam kot začetnik! Pa bi že lahko malce napredovala, vendar še vedno ne znam oceniti svojih zmožnosti niti se ne znam pripraviti na tekmo.

Začela sem seveda z veliko navdušenja, ki pa žal ni moglo trajati dolgo, noge so namreč bile težke in trde, kajti ponovno sem špricala ogrevanje. Raje sem klepetala in fotkala, se grela s čajem in počela druge neumnosti.

Že takoj v prvem klancu sem začutila pekočo bolečino v nogi, majhno poškodbo, ki sem jo pridelala v torek na Rožniku, ko sem ravno tako neogreta šibala v klanec. Saj ne, da ne bi mogla teči, le določeni gibi v klanec so zelo boleči. Sem zato želela nadoknaditi zamujeno navzdol, pa me je prehitela tekačica, ki sem jo uzrla samo za hip, pa je že ni bilo več. Jolanda Čeplak? Skoraj nemogoče, pa vendar je bila res ona, čeprav sedaj Batageljeva.

 predaja štafete Wegi

V cilju sem verjela sama sebi, da morda pa le ni bilo tako slabo. Še moja ura me je malo zavedla. Malo pred koncem me je počakala Katja in z mano pretekla cilj. Šele tedaj sem videla, kako hitro bi lahko tekla, tistih nekaj metrov mimo napovedovalca sva leteli kot strela, da še ni mogel izreči svojih spodbudnih gospejinih...

 Katja in tamaučka

Po uradnih rezultatih pa izvem, da sem tekla še slabše kot lani v ekipi Krtov. Kako je to mogoče? Lansko leto sem bila zagotovo kondicijsko mnogo slabše pripravljena, v cilj sem prišla z mnogo več težav, pa vendar hitreje?

Še vedno se sončim na uspehu svojih osvojenih planinskih poti in ne dojamem, da če pridem na vrh hriba peš, še ne pomeni, da lahko gor tudi pritečem. Pravzaprav je Barbara kar prelomna. Odločiti se moram za strategijo. Se še grem ali pustim vse skupaj? Zakaj po enem letu udejstvovanj na športnih, takih in drugačnih dogodkih, dosegam celo slabše rezultate? Kaj mi preostane? Morda začeti povsem na novo?

Poti nazaj pravzaprav ni. Ne gre, da bi obsedela (sama) doma. Raje se podim po gozdu, blatna in mokra. Čemu torej toliko ovir v moji glavi, da jaz pa že nisem za tek. Pravzaprav si to dopovedujem že ves čas, zato tudi takšen "uspeh". Saj dobim točno toliko, kot za to naredim.

Da pa ne bo tole zvenelo kot novoletna obljuba, preveč podobno se že sliši, bom raje s tistim: "Začnem torej jutri!"

pa še nekaj fotk

Tags:

tek

Ajde, gremo

Vau, kakšen dan!

Po službi še na super predavanje Roberta Roliha,
potem pa preteči KRožnik (ajd skoraj) in
končati pri Kresnički.

Veseli december se je torej pričel. Kar tako naprej!

Tags:

se dogaja | tek

Lepotci

Na Sladkem Vrhu sem spoznala prav prikupno, precej udomačeno in neverjetno graciozno labodjo družino.

Občudujem jih.

Tags:

tek

14. LM

in zame druga udeležba na rekreativnem teku. Tisti pridih maratonstva je le v nazivu.

Drugače pa sem zadnjič zašla na fitnes, kar v skupino za body attack sem se umestila. Jaz pa že imam formo in kondicijo, saj hodim na Cicelj, dol pa tečem. Vsake toliko. Enkrat na mesec, recimo. No, na tisti rekreaciji sem zdržala natanko 35 min, potem pa pobegnila.

Kam bi lahko pobegnila v nedeljo? Od tretjega kilometra dalje sem razmišljala o tem, da bi malce zavila vstran. Da bi se že lahko končalo in da so me že prehiteli prav vsi. Bilo je neverjetno, kako je reka tekačev ves čas napredovala mimo mene. Eni levo, drugi desno, jaz sem pa kar stala tam na sredi in se pravzaprav dogajanja niti zavedala nisem najbolj. Edino, kar se spomnim je, da sem se videla, kako zmagovalno korakam (ne tečem) do cilja. Pa moje misli še z Blejske desetke, ko sem se zarekla, da ne bom več tekla, dokler ne shujšam. Kako luštno bi bilo teči z desetimi kilami manj! Vmes sem malo sanjala oblake, pa se spet spraševala o smiselnosti trpljenja našega.

Potem pa smo šli mimo navijača s trobento na ustih in spet se je ponovila zgodba iz Velenja. Pa kdo jim da trobente, tem dedcem, če ne razumejo, da me z besedami "Dejmo guspa, dejmo. Še malo guspa!" res ne morejo vzpodbuditi. Takrat bi se pa res najraje ustavila in odvrgla vse skupaj. Pa kaj se gre? Kaj se grem jaz?

Na srečo sem cincala s hojo toliko časa, da smo medtem že prestopili do Jankoviča. To, da je stal vse ure tam na cilju se meni zdi ena tako prav lepa gesta, sedaj mi je le še bolj simpatičen. Do cilja sem prišla bez zaključka, brez šprinta, kar tako, v tisti gužvi nekje.

Pogledala sem na uro in edina tolažba mi je bila, da sem bila s časom pod uro. Vsaka čast organizatorjem, da so nam s skrajšanjem proge tako lepo popravili rezultate, kar za 10 min bolje kot lani ;)

Tags:

tek

V tandemu

Danes sva šla. Jaz sem tekla, on pa je kolesaril. Za skupno rekreacijo je moledoval že tri dni. Sama teka nisem zmogla ne včeraj, ne dan prej. Še danes so me noge tako bolele, da sem se v službi raje vozila z liftom, kot pa sestopala "po rakovo" s stopnice na stopnico.

Po prvem delu proge, ko ga je motil še vsak kamen in vsaka luknja, je šlo ravno prav počasi. Nato pa je začel dirjati ob Radomlji in jaz za njim in kmalu sem ugotovila, da me noge prav nič ne bolijo več.

Še bolje, tekla sem hitro kot še nikoli, tempo je moral biti fantastičen, prevozila oziroma pretekla sva vse do Močilnika in nazaj, nekje šest kilometrov in ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen. Tamauček, da si je končno upal voziti svoje kolo ali jaz, ki mi uspe teči vedno le takrat, ko le tega ne pričakujem. Bolj kot se pripravljam in načrtujem, slabši je rezultat. Kdaj torej?

Upam, da mi ne bo treba vsakič splezati ravno na Storžič, da bi potem lahko z lahkoto odtekla te pol ure naokoli. Hm. 

Tags:

tek

As po 10 kej Bled?

En tek, eno društvo, en priimek, en čip, dva tekača

Letos se zaman iščem med rezultati Blejske nočne desetke, čeprav sem bila zraven. Tudi tekla sem, le da sem že na startu, v množici, kjer smo čakali na začetek teka, opazila, da mojega čipa ni na vezalkah. Očitno se mi je odlomil in tako sem prav grdo izkoristila Aleša, da je meril najin pretečen čas. Grdo pa zato, ker je njemu kot zanalašč včeraj šlo in je tekal naprej in nazaj, me čakal in vzpodbujal, se ukvarjal z mano, kot, da sam sploh ne teče. Čas, ki je uradno pripisan njemu, dejansko pripada meni. Alešu pa le želim še mnogo takih dni.

Sama sem zmogla natanko toliko, kot sem vlagala v svojo pripravljenost. Malo. Zato spet padajo zaobljube, da se zadeve lotim bolj resno. Ko le ne bi bilo vsakič enako - jutri začnem! Danes smo imeli torto, kak dober izgovor.

 

Tags:

tek