Tečaj D

Tri leta je že minilo od mojega prvega tečaja za vodnico pri PZS. Pridobljena licenca pa mi velja le za kopne ture.

Ker se ŠD Krti in planinci PD Domžale odpravljamo v hribe tudi pozimi, sem se odločila, da svoje vodniško znanje izpopolnim tudi za razmere v snegu. Zadeva pa ni bila tako zelo preprosta, kajti pogojev za prijavo je precej.
 

  • Najprej moraš imeti opravljen osnovni desetdnevni tečaj. Urejeno!
     
  • Kot pomočnik vodnika moraš opraviti tri ture. To mi je vzelo dodatno zimsko sezono, spremljala sem celo mladinski odsek po ledenih pobočjih in bila vesela, da ne vodim otrok. Čisto preveč stresna izkušnja. Pa vendar, trije podpisi so bili zbrani. Urejeno!
     
  • Predložiti sem morala seznam svojih tur v zimskem času, med katerimi mora biti tudi pet zahtevnih. Tukaj je šlo še težje. Z Alešem niti z društvom ne hodimo pozimi v predele, kamor vodijo zahtevne ture. Teden pred tečajem sem naredila še zadnji plezalni vzpon po Gradiški turi iz Vipave na Nanos in s tem dobila še zadnji zahtevan podpis. Urejeno torej!

     Nanos
     
  • Sledilo je vabilo na tečaj, kjer me je seznam obvezne opreme ponovno postavil na realna tla:

Na tečaj prinesite naslednjo opremo:

- osebna oprema za zimske razmere;

- tehnična oprema: plezalni pas sedežni in prsni del,ali kombinirani, samovarovalni

komplet, čelada, cepin, dereze, 3 pomožne vrvice 4,5-5,0 m (ali 2 zanki (trak) 1,2 – 1,6

m in eno pomožno vrvico 4,5 – 5,0 m), 3 pomožne vrvice 1,2-1,5 m (ali 2 zanki (trak)

0,6 – 1,2 m in eno pomožno vrvico 1,2 – 1,5 m) vsaj 5 vponk z matico, vodniška ali

plezalna vrv (d = 8-9 mm dolžine vsaj 20m (na 4 vodnike v skupini 2 vrvi), zložljive

palice, lavinsko snežno lopato, lavinsko žolno, lavinsko sondo, krplje

- opremo za bivakiranje v zimskih razmerah;

- pripomočki za orientacijo: kompas, (lahko tudi GPS) zemljevid Stol in Begunjščica v

merilu 1:25000, ali državno topografsko karto (DTK), Vrba 044, pisarniški pripomočki.

  • Najprej sem seštela vse kar mi manjka in ugotovila, da si v eni sezoni nakupa nikakor ne morem privoščiti. Začela sem mrzlično klicati in si izposojati vse od krpelj do lavinske žolne, sonde ter plezalnih vrvi. Le opreme za bivakiranje nisem vzela dovolj resno, kar me je v nadaljevanju stalo eno premraženo noč.
     
  • Ko je bila vsa oprema na kupu, jo niti slučajno nisem mogla zložit v en nahrbtnik, poleg oblek in ostalega za bivanje v koči naslednje štiri dni. Tečaj je bil namreč na Valvasorjevem domu pod Stolom, kamor se lahko odpravim samo peš, saj po cesti vodi sankaška proga. Zato sem vzela sanke tamaučku in vso opremo navezala na sanke in bila naslednje jutro na zbornem mestu pri Završnici. Urejeno torej!

Na srečo so nato prišli po naše dodatne kose opreme kar s teptalcem, tako, da so sanke ostale v dolini. To sem seveda obžalovala pri odhodu domov, saj bi bilo neprimerno bolj zabavno se sankati navzdol kot pa hoditi do avta.
 

Pa smo začeli. S hojo do doma, namestitvijo in uro zatem že na prvih terenskih vajah.

 

Štiri dni, zajtrk ob sedmih, večidel dneva zunaj, zvečer pa predavanja do desetih.

Dnevi so bili prepolni:

učili smo se premetavat z glavo navzdol s hrbta na trebuh in se ustavljat na strminah,

uporabljat cepin in dereze,

preučevali plasti snega, delali sidrišča in vrvne ograje,

sondirali in uporabljali različne tipe lavinskih žoln,

pri iskanju "pogrešanih" pod snegom pa se je seveda najbolj izkazal reševalec s psom,

dokler nas utrujene v Domu niso postregli s kosilom ali večerjo.

 

Predavali so nam PZS inštruktorji in drugi sodelavci ter člani Gorske reševalne: Klemen Volontar, Bojan Pollak, Boris Madon, Primož Trop, Jože Rožič, Lili in Milan Jazbec, Lojze Jerman, Andrej Kunstelj in Jože Varl.  Zanimiva predavanja in natrpan urnik so dneve vse prehitro zapolnili.

Tretjo noč pa je sledil napovedan bivak oziroma spanje na prostem. Po skupinah smo si pripravili bivake, eni lepše, drugi bolj praktične.

Gradnja bivaka je trajala kar nekaj ur, najbolj pa je prišla na plano naša iznajdljivost.

V skupini, ki je spala v našem bivaku, sem samo jaz zmrzovala. S spalko, primerno za na morje in brez ustrezne podlage je bila noč izredno dolga. Res pomagajo puhasti izdelki. Bunde, spalke, debelejše podloge in izkušnja ne bi bila tako mrzla.

Naše dogodivščine so celo povzeli v Slovenskih novicah, mi pa smo se že ogrevali v novem orientacijskem pohodu.

Že čez dva tedna smo imeli izpit. Vendar je bilo potrebno v vmesnem času narediti še seminarsko nalogo iz Priprave in analize zimske ture. Gradiva za izpit pa je bilo tudi za zajetno knjigo.

Vse lepo in prav, če ne bi bile vmes tudi naše počitnice v Španiji.

Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem v prenatrpan kovček naložila še študijsko literaturo. Polet do Španije je bil prekratek, da bi lahko enkrat prišla skozi vsa poglavja iz Prve pomoči, Gorskega reševanja, Orientacije in navigacije, Metodike dela, Nevarnosti v gorah, Osebne in Tehnične opreme, Gibanja in tehnike vodenja ter Taborenja in bivakiranja. Pa še konec vrvi sem imela ves čas pri roki, nekaj tipov vozlov je bilo treba zavozljati.

Zato je mene in moje "sošolce" kar malo zvijalo od strahu, ko smo se ponovno dobili v koči in ugledali vse testne pole.

Pa smo se nekako prebili čez goro vprašanj. Naslednje jutro pa na vodenje izpitne ture. Vreme nam nikakor ni bilo naklonjeno, dež se je mešal s snegom, nevarnost plazov pa je bila tretje stopnje. Turo smo morali prilagoditi razmeram in se podati na svež zrak. Vrnili smo se mokri, premraženi in nadvse zadovoljni.

Še dobro, da smo se nekaj le naučili tudi iz orientacije in brez težav našli pot do Doma, kjer so nas čakala Potrdila o opravljenem tečaju.

Tako smo udeleženci zaključili letošnji D tečaj v prvi izmeni, na drugem koncu Slovenije pa je potekal enak tečaj z drugo ekipo.

Sedaj sem spet pripravnica dokler ne opravim petih tur skupaj z mentorjem. Nekaj časa se mi ne mudi na sneg. Naj mine poletje, da se dodobra ogrejem, potem pa začnem z novim zagonom. 

In pojasnilo, tako tečaj A, kot tečaj D, ki sem ju opravila, veljata za vodenje lahkih tur. Ko bom dovolj velika, pa sem morda prijavim še na tečaj B za vodenje zahtevnih tur. O tem pa nekoč v nadaljevanju.

Avtor fotografij je Bojan Pollak, ki je vestno beležil dogajanje na tečaju PZS.

Tags:

PZS

Oprema za daljši pohod

Priprava na večdnevni pohod do morja je skoraj tako pomembna, kot pohod sam. Imeti s sabo ravno prav stvari, ki jih nujno potrebuješ in ne vzeti preveč ali premalo, je prava umetnost. Kadar se odpravljamo na dopust z avtom, kakšna dodatna torba ne predstavlja takšne težave, kot pri potovanju, ki se ga lotiš peš in z nahrbtnikom.

Pri prvem poskusu pakiranja opreme v nahrbtnike je na tleh ostala približno tretjina stvari in pričelo se je prepotrebno redčenje in smotrno izbiranje nujne opreme. Potrebovali smo vso opremo za samooskrbo; streho nad glavo, topla in poletna oblačila, hrano in pijačo pa še nekaj stvari za dopust na morju.

Pri zadnjem malce daljšem pohodu sem ugotovila, da mi sicer moj priljubljen nahrbtnik povzroča bolečine v hrbtu, saj ni imel dovolj močnega oprijema na pasu oziroma bokih. Zame in za L. smo dan pred popotovanjem zato kupili še nova nahrbtnika, ki omogočata, da se teža nahrbtnika ne nosi na ramenih ampak na bokih, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu premagovanju poti.

Druga najpomembnejša stvar pa so seveda čevlji in nogavice. Tukaj pa zagotovo ni prava pot v hitrem kupovanju novih modelov ampak smo uporabili stare čevlje z dovolj kilometrine po hribih. Nogavic pa je bilo premalo, zato je zadnji dan hoje v vročini A. pridelal nekaj žuljev.

Seveda ni bilo lahko. Zato tudi včasih takšen pogled izpod čela:

 pot na morje

In najpomembnejše in najtežje v naših nahrtnikih so bile plastenke za vodo. Nosili smo štiri do šest litrov vode, pa se je vseeno izkazalo, da je bil pohod večinoma usmerjen ravno od točke do točke, kjer smo se lahko oskrbovali s tekočino. Bez vode se ne odpravljate na celodnevno pot.

 na Sv. Trojici (pri Pivki)

Kaj smo torej nosili?

1 šotor za tri osbe (2.6 kg)
3 spalne vreče
3 armaflekse (podloge za spanje)
3 nahrbtnike
1 pohodne palice
2 x gojzarje, 1 superge in 1 pohodne čevlje
3 pohodniške hlače
3 bombažne hlače
2 kratke hlače
3 tople jakne
3 jopice
3 pare natikačev
2 kopalni brisači
3 kopalke
3 x 4 majice in spodnje perilo
3 x 4 pare nogavic
3 hade
3 kape s senčnikom
3 pelerine
2 žepna noža
2 čelni svetilki
pomožno vrvico
2 vponki
1 par kolenčnikov (opora za kolena)
2 žogici, frizbi
torba za nabavo v trgovini
vrečke za smeti
2 zemljevida
beležko
svinčnik
2 denarnici
BA kartici
gotovino 100€
vozniški izpit (za dokument)

Tehnika:
2 telefona
1 fotoaprat
2 solarna polnilca
ura Garmin
kompas

Prva pomoč:
folija, povoji, obliži,
tablete (Lekadol, Claritin)
kreme (Fenistil, Canesten3, Praška, Fuss)
sprej proti komarjem in klopom

Kozmetika:
wc papir, papirnati robčki, osvežilni robčki,
glavnik, zobne ščetke, zobna pasta, milo, šampon,
krema za obraz, labelo, krema za sončenje
antibakterijski gel, ščipalnik, brisačka za obraz

Kuhinja:
plinski kuhalnik z jeklenko 240g
alu posoda za kuhanje
3 skodelice
3 krožnike
3 kozarce
pribor (vse plastično)

Hrana:
(za dan in pol)
1 kg kruha
3 paštete
2 konzervi rib
narezana salama (suha)
instant kava
8 vrečk juhe
čaj
2 keksi
lešniki, ploščice
2 plastenki z vodo 1,5l
4 plastenke z izotonikom 0,5 l

Ko smo stehtali nahrbtnike, smo ugotovili, da smo težji kar za 36kg! (17 + 14 + 5)

Česa dejansko nismo potrebovali?

Krožnikov in kozarcev ter na srečo mojih kolenčnikov. Nobenih težav tokrat nisem imela s koleni! Vse ostalo bi vzela tudi naslednjič s seboj.
V dnevih hoje nismo ničesar pogrešali. Na morju - v kampu  - pa bi nam prišlo prav še vse kaj drugega.

Tags:

01 hribi | morje | PZS

Kdo se prijavi in kdo odjavi?

Nekaj let se že ukvarjam z organizacijo različnih dogodkov in v vsem tem času še vedno nisem prepričana, kakšen način zbiranja prijav res deluje.
 
Mislim, da sem poskusila že vse, pa vendar je izkupiček na koncu enak. Na dan dogodka niti slučajno ne vem, koliko ljudi bo res prišlo.

Pobiranje denarja vnaprej je procesno skoraj neizvedljivo, še vedno raje zaupam ljudem. Pa je to v današnjih časih res smotrno? Ali je sploh kdaj bilo drugače, tega ne vem.
 
Sem verjela, da je tako le pri nas na vasi, ker se vsi poznamo, zato nihče ne jemlje tako resno prijav, saj vsi vse vedo in če se gre se gre ali pa tudi ne.
 
Kasneje sem spoznala nekaj spletnih skupnosti, kjer smo vsi prijatelji, kajne? Kjer se pri objavi dogodkov večina tudi opredeli da pridejo, saj morajo skrbeti vsaj za svojo spletno podobo. Pa konec koncev nikogar ne zanima ali je dotični potem res kam šel in prišel. Glavno je, da so aktivni in se oglašajo na spletu. Tovrstnim prijavam na FB sem že zdavnaj nehala zaupati in jih upoštevati.
 
Kaj pa bolj zaprta skupnost? Lani smo se spoznali, preživeli intenzivnih 12 dni skupaj in ob slovesu prisegali, da se še srečamo. Ti nas samo organiziraj, zagotovo pridemo so bile obljube in le obljube. Pa sem vseeno odlašala in čakala, da se kdorkoli prej opogumi, dokler nisem mesec dni vnaprej le objavila napovedano srečanje. Potem se je vse odvijalo po že znanem scenariju, le da je bil izkupiček celo negativen. Še edini, ki je prišel, me je zgrešil.
 
 kresnice

Da se ne bi kdo počutil prikrajšanega, za objavo uporabljam kar vse mogoče kanale obveščanja.
 
Obveščanje po emailu, (generalno skupini in še kakšno osebno sporočilo)
Obveščanje s plakati, (tisk na florescenten papir A2, obešanje plakatov na oglasne table na vasi in v mestu)
Obveščanje v letnem planu dveh društev (tiskana brošura)
Obveščanje prek Facebooka, (ustvarjanje dogodka, obveščanje skupine)
Obveščanje po telefonu, (posebej za tiste, ki ne uporabljajo spletnih komunikacij)
Obveščanje od ust do ust, (vsi znanci, prijatelji, sosedje)
 
Rok za prijavo je znan, do dogodka je še dovolj časa, da lahko vsakdo planira svoje obveznosti.
 
Povsod se govori, povsod vse piše, pa vendar se je težko odločit Grem – Ne grem, Pridem – Ne pridem
 
Ljudje uporabljamo res celo paleto različnih taktik kako se ne-prijaviti.
 
Kako potekajo odzivi na obvestila?
 
Takojšnji odgovor:
 
Pridem 5%
Ne pridem 1%
 
Na dan, ko potečejo prijave, med 19. in 21. uro:
 
Pridem 10%
Ne pridem  0%
 
Sedaj so na vrsti variacije na prijavo:
 
Pridem, če bo vreme gor držalo 10%
Prijavi me, bom plačal, če pridem 10%
Pridem, če ne bom v službi 10%
Pridem, če me bo nehala boleti noga, roka, karkoli 5%
 
Sploh ne odgovorijo: 49%
 
Odziv ne-prijavljenih vsaj tri dni pred dogodkom vseeno že zadostuje za rezervacijo avtobusa in potrditev priprave hrane.

Dan pred dogodkom se dogajajo še korekcije. Ok, tole je čisto fer, življenje pač.
 
Pridem, če je še kaj prostora 10%
Ne morem, imam delo 10%
 
Na dan dogodka je pa malo manj fer.

Pride 75% prijavljenih
 
Preostale prijavljene kličem 5 min pred odhodom.
 
Odgovori:

Saj sem povedal prijatelju, da naj reče tvojem, da me ne bo - 50%
Se ne javijo na klic - 50%
 
 viljenca

Se pa včasih zgodi, da jih veliko odpove, ostali pa ostanejo neodzivni.
 
Krožijo le komentarji:

Lepo se imejte,
drugič grem tudi jaz,
zelo sem se veselil, pa ne morem,
pozdravite ostale,
hvala za ponujen prevoz, …
 
Jaz pa le nimam miru - kaj pa, če kdo vseeno pride…

In čakam ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu, pa ni nikogar.
 
Dan kasneje dobim povratni odziv:
 
Jaz sem bil, pa vas ni bilo.
Sem čakal raje na tistem, drugem parkirišču…

Zakaj le, morda celo z namenom, da se zgrešimo?
 
Pravzaprav bi lahko imela vzporedne stave na rezultat prijav. Po moje bi bilo ravno tako zanimivo kot športna napoved. Verjetnost zadetka je minimalna.
 
 samotno jutro

Pa vendar se ne dam!
 
Še naprej bom načrtovala, organizirala, se razburjala, pustila, da me vlečejo za nos, pa se kljub vsemu dobro imela. Zaradi nas vseh in tistih nekaj, ki jim to dejansko pomeni priložnost in možnost, da gredo nekam, kamor sicer sami nikoli ne bi šli.
 

Tags:

01 hribi | PZS

Oznake planinskih poti

Vsi, ki kdaj zahajamo po planinskih poteh, smo zelo veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih pot nedvomno so, ki nam pomaga pri orientaciji in usmerja našo pot proti zadanemu cilju. Zavedati se moramo, da uporabljamo planinske poti na lastno odgovornost, zato je pomembno, da pomen oznak dovolj dobro poznamo.

V Sloveniji so planinske poti, ki so v domeni Planinske zveze Slovenije in njenih društev, označene z osnovno Knafelčevo markacijo, rdečimi usmerjevalnimi tablami, rdečimi puščicami in napisi na deblih oz. skalah. Skupna dolžina poti je 7.000 km, za enotno označevanje poti pa skrbi že 785 registriranih markacistov.

Markacije

Vsem znana oznaka planinske poti je belo rdeča markacija imenovana tudi Knafelčeva markacija*. Praviloma je narisana na desni strani naše poti proti cilju, če je le možno, v višini oči. Z markacijami se lahko označuje samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh.

*ALOJZ KNAFELC (Novo mesto, Šmihel, 23.6.1859- Ljubljana,26.4.1937) planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Poleg markacij je skrbel tudi za kažipotne table. Te je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam. Sam je tablice tudi zanesel na predvideno mesto in jih tam tudi pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic  z zaporednimi številkami. Seznam se končuje leta 1936 s številko 466. Po njem je markacija dobila svoje ime.

 belo rdeča markacija - s številko 1 označuje Slovensko planinsko pot

Dodane oznake poti

Poleg standardne markacije se uporabljajo tudi dopolnjene markacije, ki imajo dodano oznako poti. Domači in tuji planinci med najbolj priljubljene uvrščajo Slovensko planinsko pot, ki vodi od Maribora preko hribov in gora do Jadranskega morja. Ta pot je označena s Knafelčevo markacijo: bel krog z rdečo obrobo in majhno številko 1. Zasavska planinska pot pa ima preko markacije črko Z.

Za označevanje Evropskih pešpoti E6 in E7 se uporablja markacija, ki je po obliki in velikosti enaka Knafelčevi markaciji s to razliko, da je v sredini rumena pika obdana z rdečim kolobarjem.

 rumeno rdeča markacija evropske peš poti


Zimske markacije so približno pet metrov visoki drogovi, ki imajo na vrhu pritrjeno rdečo puščico, ki služi tudi za orientacijo, saj kaže v smeri proti naslednjemu drogu.

Na naši severni meji lahko naletimo tudi na klasično belo rdečo markacijo, ki je obdana z zelenim kolobarjem.

 belo rdeča zelena avstrijska markacija 

Večkrat na poteh vidimo različne rumeno zelene (včasih napačno uporabijo tudi rumeno modre) kombinacije, ki označujejo gozdne učne poti.

Zelo velikokrat pa se lahko srečamo z razvejano mrežo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki so označene z rumeno modrimi markacijami. Modra barva predstavlja telekomunikacije, rumena pa pošto.

 rumeno modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije

Smerne table

Oznake na Smernih tablah so zelo pomembne. Vedno preverimo oznake za zahtevnost in predviden čas hoje in nadaljujmo po tisti poti, za katero smo prepričani, da je res prava za naše sposobnosti in opremo, ki jo imamo s seboj.

Oznake za zahtevnost

LAHKE POTI – brez pomoči rok, omogočajo varno hojo tudi manj izurjenim

Δ ZAHTEVNE POTI – mestoma si moramo pomagati z rokami, uporaba varovalnih naprav ni nujno potrebna

Δ ! ZELO ZAHTEVNE POTI – uporaba rok je nujno potrebna, primerna za dobro izurjene in fizično pripravljene planince, pogosto so potrebni cepin, dereze ali čelada

 smerne table

Table so postavljene na lesene ali kovinske drogove, le v skrajnem primeru lahko usmerjevalne table pritrdimo na drevesa, saj s tem poškodujemo tako rastoče drevo kot samo tablo.

Primer napačno postavljenih označevalnih tabel za regijsko mrežo tematske poti  po Gorjancih in stara označevalna tabla na Krvavcu.

   

Žigi in skrinjice z vpisnimi žigi na vrhovih

 skrinjica z vpisno knjigo

Ne le, da nam je v veselje zbiranje žigov z vrhov, zraven so ponavadi priložene vpisne knjige, kamor zapišimo svoj prihod in smer odhoda. Takšen vpis nam lahko reši življenje, saj v primeru, če bi šlo karkoli zelo narobe, omogoči reševalni ekipi najti našo sled.

Kamniti možici

Marsikatero neoznačeno potko in vrh krasi večji ali manjši kupček naloženega kamenja, ki mu rečemo možic in je ena prvih znanih markacij v naših gorah.

  kamniti možic

Varovalne naprave

Varovalne naprave se glede na način izvedbe razvrščajo na lesene varovalne naprave, med katere sodijo ograje, lestve, brvi in mostički ter
jeklene varovalne naprave, med katere sodijo klini in žične vrvi.

   lestev in jeklenica

Dodatne oznake

Ravne in lomljene rdeče črte, rdeče ali bele smerne puščice,

 oznaka za vodni izvir

napisi na deblih ali skalah,

 

Druge oznake

 oznaka za prisotnost medveda na Snežniku

 roža na vrhu označuje smeri in oddaljenost sosednih vrhov

Pozorni moramo biti, da nas ne zavedejo gozdarske oznake (dvojne rdeče črte na deblih), ki označujejo meje gozdnih oddelkov ali katastrske meje in so lahko zelo podobne rdečim smernim črtam.

 gozdna oznaka

Če opazite varnostne trikotne označbe (triopane), se področju za oznakami od oktobra do decembra raje ognite, saj nakazujejo področje in smeri skupinskega lova. Najdemo jih tudi na pobočjih Krima.

 trikotna markacija je lovska oznaka

Oznake za tematske pohodne poti

Kdor želi res spoznati Slovenijo, mora z glavnih cest skreniti po tako imenovanih tematskih poteh. Vključno z gozdnimi učnimi in turističnimi potmi jih je označenih preko 380. Speljane so po posameznih turističnih destinacijah ali v lokalnih okoljih, kjer premorejo znamenitosti različnih tematik.

 rumena markacija - z zeleno označena učna pot

Ko tematska pohodna pot zapusti planinsko pot, se namesti tabla za tematsko pohodno pot in uporabljajo se belo rumene markacije, naravoslovne učne poti pa se običajno označujejo z zeleno rumenimi markacijami.

Včasih pa nas preseneti še kaj bolj ljubkega, kot je naprimer tale srčkasta markacija. Za zaljubljene?

 "Valentinova markacija"

Viri:

Zloženka PZS; Oznake na planinskih poteh
Gore-Ljudje.net; Dušan Škodič, V gore brez vodnika?
Gore-Ljudje.net; Franci Savenc, Pot kurirjev in vezistov
Gore-Ljudje.net; Bruno Fras, Po sloveniji po dolgem in počez
Evropsko teritorialno sodelovanje; Študija o označevanju in vzdrževanju tematskih pohodnih poti
Planinsko društvo Jesenice; Tone Tomše, Knafelčeva markacija in zgodovina poti
Alpinistična šola AO Črnuče; Priprava in izvedba ture
Zakon o planinskih poteh; Pravilnik o označevanju in opremljanju planinskih poti
Mostiščar, oktober 2010; glasilo občine Ig
Turistično društvo Kebelj; Kebeljska transverzala


 

 

** trikotne oznake ter belo rumene oznake tematskih poti so v prispevek vpisane naknadno

Tags:

01 hribi | PZS

Načrtovanja

Res me zanima, če bi zmogla enkrat sesti v avtobus, se odpeljati nekam in hoditi v hrib brez vnaprejšnjega načrtovanja. Se pustiti voditi in biti enostavno samo zadovoljna z doživetim.

Se pa bojim, da bi bila precej sitna udeleženka, saj bi zagotovo vtikala svoj nos v organizacijo in seveda najbolje vedela, kako bi bilo lahko še drugače, bolj po moje. Ker se tega zavedam, skušam brzdati svoja nagnjenja k uravnavanju zadev, ki se me ne tičejo in si zato raje sebi vedno znova nalagam nove in nove izzive.

Še letošnje sezone nismo popolnoma zaključili, pa že planiramo za naslednje leto in, da res ne bi ostala praznih rok, sem se že javila za tri pohode, ki jih bom vodila še za planinsko društvo. Naslednje leto bi rada končala moje pripravništvo, potem pa se bom že spogledovala z naslednjimi cilji.

Moji letošnji večji organizacijski podvigi so bili:

* 24-urna dogodivščina, ko smo naredili kick-off meeting za štiri podjetja, s hrano, igrami na snegu in prenočiščem v lovski koči

* Krtinski izziv, z dvema težavnostnima stopnjama, logistiko in opisom proge, orientacijo ter postrežbo

* decembrski pohod iz Krtine na Veliko planino. Peš. Spet s prenočiščem, hrano, novo izbranimi potmi, organizacijo

Za vsako lahko rečem, da mi ni dala spati kar nekaj noči. Je pa res, da je zadnji pohod potekal v najbolj sproščenem vzdušju, ko se je dalo marsikaj tudi lepo improvizirati, hkrati pa so pri organizaciji zelo pomagali tudi sami udeleženci.

  • Aleš je naštudiral traso s pomočjo Googla do potankosti, vedel je za vse skrite poti, preden smo jih uspeli najti v naravi.
  • Leander in Flori sta trasirala z nama in premagovala gaženje v blatu in strmem hribu. Če ne bi bila voljna sodelovati, bi se del ključnih priprav lako sprevrgel v nelagodno in mučno pregovarjanje, kdo in kdaj se bo podal na pot.
  • Aleš in Rado sta vzela dan dopusta, da sta se gnala do roba svojih zmožnosti in izvedla ogled inventarja v koči.
  • Jano in Mare sta žrtvovala petek in znosila v kočo vso robo za kuhanje ter prvič ogrela prostore.
  • Darja in Rado sta se angažirala pri najemu in oskrbi koče, v soboto pa še pri kuhariji.
  • Jano je povabil na pohod še svoje prijatelje, tako, da je naša skupinica štela ducat članov.
  • Marjan je ob polnoči poskrbel za slavje s šampanjcem, Roman pa za odkrivanje nočnih poti, še Markota smo uspeli navdušiti in mislim, da bo odslej večkrat z nami.

Po vsem tem se lahko le čudim svoji nečimrnosti. Naši pohodi res uspevajo, recept pa je na dlani. Uspevajo zato, ker so skupen rezultat vseh v ekipi, ker se skupaj trudimo in izpeljemo še tako nemogočo pot. Le kdo od nas bi kakšno leto nazaj upal pomisliti na peš pot iz Krtine gor v hribe? Pa nam je uspelo, ker smo povezani in delujemo skupaj!

Ne verjameš? Poglej fotke!

 

Tags:

01 hribi | PZS

Vodniški tečaj - 3. del

<-- drugi del

9. dan

Izpitna tura

Pohod na Lemež, pričnemo ob 5:15 z odhodom iz Lepene, pohod vodimo po načrtu prejšnjega dne;
do Koče pri Krnskih jezerih, na planini Duplje odcep na sedlo Čez Potoče, od tam na Vogel, Lemež in po krožni stezi nazaj do jezera.



Pohod poteka po neoznačeni stezi, na fotki je prehod med Voglom in Lemežem.


Naša skupina na vrhu Lemeža, v ozadju Krn.


Kam pa sedaj?

Pri načrtovanem sestopu naše steze ni bilo nikjer. Kljub temu, da je vrisana v karti Krna (1:25.000), je teren neprehoden.
Vrniti smo se morali na izhodišče (vrh) in iskati drugo primerno pot. Med turo se je našemu inštruktorju pripetila še "nezgoda" (izpah rame), ki smo jo morali imobilizirati. Tako smo prišli nazaj v Lepeno precej kasneje kot smo načrtovali.

Nauk za vodnika: nikoli ne načrtuj poti samo po pisnih virih. Ogledna tura je skoraj obvezna.

10. dan

Terenske vaje in izpitne pole


Vaja presenečenja, spet smo delali nosila in se šli reševanje v gorah. Vsi "poškodovanci" so srečno preživeli.

Izpiti, izpiti, izpiti...

Čakale so nas izpitne pole iz predmetov:

Kulturne, sociološke in pravne osnove vodništva
 Zgodovina vodništva doma in v svetu
 Organizacija vodništva
 Moralna in pravna odgovornost
 Gora in umetnost
Planinec, bio-psiho-socialno bitje
 Vpliv gora na človeka
 Trening
 Prehrana v gorah
 Psihologija vodenja
 Družabnost
Prva pomoč in reševanje
 Prva pomoč
 Reševanje v gorah
Gorsko okolje
 Geologija in poznavanje gorstev
 Poznavanje in varstvo gorske narave
Razvedanje
 Planinsko izrazje, planinska pota in opis poti
 Orientacija in navigacija
Učenje in vodenje
 Elementi metodike dela
 Načrtovanje, izvedba in analiza akcij
Varnost v gorah
 Vremenoslovje
 Nevarnosti v gorah
Bivanje v naravi
 Osebna in tehnična oprema
 Gibanje in tehnika vodenja
 Bivakiranje in taborjenje

Saj ne moreš verjet!

11. dan

Predzadnji dan je bil namenjen obisku muzeja v Trenti. Priporočam ogled vsem, ki se peljete tam mimo (prek Vršiča).

Zaključna zabava in večer za spoznavanje skritih prijateljev, ki so za nas skrbeli vse dni. Veliko je bilo smeha. (in nobenih solz :)

12. dan

Čiščenje koče,

podelitev diplom in odhod.

Vsa pohvala organizatorjem in inštruktorjem Rudiju, Jožetu, Miranu, Mihi, Urški in Marjeti in vsem 33 udeležencem; ne poznam nikogar, ki bi tak program lahko naredil bolje.

Bili ste enkratni!

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in
Helena

In obljuba; Se vidimo naslednje letu na tečaju B!

Tags:

01 hribi | PZS

Vodniški tečaj - 2. del

 <-- prvi del  --> tretji del

5. dan

Na bivaku

Edino poškodbo, ki sem jo uspela stakniti je bila dobljena pri norenju. Pri igrici sem se spotaknila in z drugo golenjo priletela na korenino. Grdo. No, saj ne maram za krilca poleti... Zvečer sem zaspala ob zvoku kitare in z vrečko ledu (hladne vode) na nogi.

Noč smo preživeli pod zvezdami ob vznožju Mangarta.

Čeprav se je zvečer bližala oblačnost, se je kasneje zjasnilo in zbudili smo se ob zori, prerojeni od svežega zraka.
Takoj, ko se je zdanilo smo šli iskat sneg in pričeli smo s terenskimi vajami.


Presenetila me debelina snega ob snežni poči.


Cepin in dereze, nerazdružljiv par. Nova oprema na mojih nogah, morda se pa res odločim še za zimske pohode. Vsaj Mare bi bil zelo vesel kakšne družbe. ps. Dereze so tudi njegove, cepin pa je Alešev. Še nerabljen.


Vadili smo ustavljanje s pomočjo cepina.


Malce kasneje pa se je bilo potrebno spustiti kar po žičnici v dolino.

6. dan

Tečaj prve pomoči in sušenje mokre opreme, predvsem gojzarjev, od nenačrtovanih zdrsov v Koritnico prejšnji dan.

Skupinski odhod po drva na območje ledenega plazu in prvi


družabni večer ob ognju, kljub 30+ stopinjam čez dan.

7. dan

Tura na Svinjak nad Bovcem



Tokrat nam gre vodenje skupin že mnogo bolje in smo do kosila že nazaj. Za malo malico. Ne glede kdaj pridemo, nas Betka čaka z obilico hrane. Neverjetne količine zajtrkov, kosil in večerij smo z lahkoto pospravili.



Popoldan:
terenske vaje


Izdelava nosil. Spet pletemo in štrikamo z vrvicami. Neverjetno so uporabne.

8. dan

Terenske vaje in popoldanska predavanja


Spust po vrvi s pomočjo Dűlferjevega sedeža lahko malce boli, saj se vrv rada zadrgne ob stegna ali vrat. Sama sem kar precej odrgnjena po vratu. Mažem in se zdravim.


To je pa druga zgodba. Eeleganten spust z osmico (abzajling) gre mnogo bolje, če le držiš noge dovolj narazen, sicer pristaneš v steni. Tudi to sem preizkusila. Steno namreč.

popoldan

Seminarska Priprava na pohod, kjer za nalogo izdelamo samostojne priloge:

- priprava izleta
- naloge vodnika
- promocijo (plakat)
- seznam opreme
- opis poti
- profil poti
- karto poti
- vetrnico (razglede)
- analizo poti (po pohodu)


fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi: Izpitna tura

Tags:

01 hribi | PZS

Vodniški tečaj - 1. del

Usposabljenje za vodnika Planinske zveze Slovenije A kategorije (lahke kopne ture) je osnovni program usposabljanja (prostovoljnih) vodnikov Planinske zveze Slovenije, kjer se za gibanje po gorah uporablja predvsem hoja, posebna tehnična znanja pa niso potrebna, je pa potrebno opraviti sprejemni izpit. Izobraževanje traja 12 polnih dni, vsebuje pa veliko praktičnega dela (terenskih vaj), tri ture v visokogorje in veliko tematskih predavanj na temo vodenja in poznavanja narave.

Izpitni del sestavlja izpitna tura, obvezna seminarska naloga, poznavanje prve pomoči ter obvladovanje osnovnih vozlov in ustrezne opreme. Opravljen tečaj je obvezen za vsa nadaljnja licenčna usposabljanja.

Sama sem se udeležila druge izmene usposabljanja v Bavšici, ki je potekalo od 7.7. do 18.7.2010. Za ta termin se nas je prijavilo kar 33, lahko rečem, da kar s cele Slovenije.

 
Odkod vse prihajamo?

Program:

1. dan

Prihod, popoldan pregled in dopolnitev osebne tehnične opreme in Rudijevo predavanje o uporabi le te.

2. dan - Terenske vaje in popoldanska predavanja

Dan smo prvi pričeli okoli petih, zajtrk je bil na sporedu glede na predviden urnik. Včasih ob petih, šestih, enkrat ob sedmih in enkrat že ob štirih! Potem pa smo šli na teren.

 
Jože nam je pokazal izdelavo plezalnega pasu iz treh pomožnih prusikovih vrvic.


Zabijanje klinov v steno (delanje sidrišča). Dokler klini niso pravilno zapeli, je bilo potrebno kar vaditi in iskati prave razpoke.


Plezanje po učni poti, ki so jo v Bavšici postavili alpinisti iz Kamniškega odseka. Pravzaprav sem bila kar presenečena, da so nas kar spustili na zahtevno pot. Veliko zaupanja smo si pridobili v tako kratkem času, pa smo jo vsi prehodili brez težav, seveda z uporabo samovarovalnega kompleta.

3. dan

Tura na Stador


Prvo vodenje skupine po brezpotju ob enkratnih razgledih na okoliške vrhove Jalovca je za nami. Razgledi so bili res fantastični, mi smo pa spoznavali, kako težko je uskladiti različne interese udeležencev v skupini.


Skupaj na Stadorju. Pod vrhom smo srečali modrasa in gada, ki se nista prav nič bala ali umikala zaradi ljudi, ampak sta čuvala svoje domovanje pod skalcami, za katere smo se mi oprijemali, da smo prišli do vrha. Res zanimiva izkušnja.


So pa tukaj že cvetele tudi murke. Res je, dišijo po čokoladi.

Namesto predvidenih šestih ur, smo jih prehodili devet, torej - tri ure dlje. Nauk za vodnike: organiziraj pot tako, da bodo počitki in ustavljanja predvideni in vodeni, tempo celotne poti pa prilagojen najpočasnejšemu v skupini. Mi smo se kar naprej ustavljali, zaradi žeje, pa vezalk, pa srečavanj z drugimi ekipami, pa lakote, zaradi čakanja počasnejših itd... Na napakah se učimo, res je, čeprav noge pa bolijo.

4. dan - Terenske vaje, popoldanska predavanja, odhod na bivak


izdelava vrvnih ograj za varovanje


Varovano plezanje v steni. Še meni je uspelo priti do vrha.


Prečenje Koritnice je bilo poučno. Čeprav je voda segla samo do kolen, jo je en sam zelo težko prečil, saj je tok reke izredno močan. Nikakor ni primerna za igranje otrok ob vodi. Preizkusili smo prečenje ob vrvi, najbolj pa se je izkazala metoda, ko smo se prijeli trije za več palic in smo tako mnogo močnejši skoraj z lahkoto prečili brzice.

Proti večeru smo se spakirali in odšli spat pod steno Mangarta.

fotografije so prispevali:
Miran, Drago in Helena

nadaljevanje sledi - Odhod na bivak.

Tags:

01 hribi | PZS

Bavšica

Pakiram: Selitev
Destinacija: Dolina Bavšice
Slika:



Trajanje: 12 dni
Bonus: + 2 dni prostega časa
Cilj: Se gremo hodit v hribe naučit
Razpoloženje: Vznemirjeno
Obljuba: Se vidimo!

 

Tags:

01 hribi | PZS

Gorniški večer

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Tags:

01 hribi | PZS