Foto album leta

Približno leto dni nazaj mi je Nataša podarila foto album. Z lepimi željami in dobrimi nameni, da bo lahko kdaj videla tudi naše fotografije, ki jih včasih pokažemo svetu na spletu, še večkrat pa jih naslednji dan po dogodku  za vedno prepišemo v arhiv in tam so še dandanes.

No, jaz sem seveda veselo obljubila, da bom enkrat pa res natisnila tiste talepe fotke, samo malo časa potrebujem, da jih uredim. Pa je minilo leto dni in ne, nisem pozabila. Še na morje sem nesla prenosni disk in željo, da kaj uredim. Pa nisem, ker sem globoko v sebi dobro vedela, da je to ena strašna naloga.

Izbirati med spomini. Vse fotke bi si zaslužile priti v album. Vsaka zase zaznamuje nek trenutek, določne ljudi in njihova doživetja. Pri prebiranju le teh se mi poraja na tisoče spominskih slik, včasih še točno vem, kaj smo govorili ali kaj smo videli.

Ko sem bila v decembru zadnje štiri dni na bolniški, sem menila, da imam končno dovolj časa za ureditev fotografij. Dovolj je bilo za začetek, tako, da po enem mesecu še vedno delam in sedaj res ne morem odnehati.

Prebiram, izbiram, na disku imam 46.300 fotografij. Seveda sedaj ne izbiram samo za leto dni nazaj, ampak sem ugotovila, da se naši albumi končajo v letu 2006, zraven pa se čudim, koliko podatkov skriva takšna zbirka. O našem življenju, o navadah, spremembah.

Začela sem z Izleti in pohodi in ugotovila, da se iz leta v leto število map izredno povečuje. Vsaka mapa hrani fotke enega pohoda, res pa je , da kar nekaj manjših pohodov svojih map nima in da torej niso vsi prešteti. 

 

V letu 2011 smo naredili blizu 60 pohodov, kar je že več kot enega na teden! Pridni, ni kaj! Sploh pa rada fotografiram in v vsaki je polno prelepih fotografij.

Medtem, ko sem kar nekaj januarskih večerov spet posvetila prebiranju fotografij, sem se že kot tolikokrat doslej spet spraševala o smiselnosti tega početja.

Zakaj digitalne fotografije spreminjati v nekaj tako arhaičnega, kot je tisk na papir? Pa vendar nisem povsem prepričana kje so fotografije bolj trajno shranjene! Spletni mrk se lahko zgodi kadarkoli. Programska oprema za prebiranje obstoječih formatov bo čez nekaj let zamenjana. Bomo lahko ohranjali digitalne zapise drugače, kot z nenehnim prepisovanjem? Kaj ni torej bolj varno narediti kopije na foto papirju kot imeti kopije po raznih diskih doma in v oblaku?

In ker ne stavim na slednje, mi ne preostane drugega, kot da kopljem naprej. Do končnega izbora mi manjka le še pregled  vseh Žurov (91 map in 5600 fotk) ter pregled vseh rojstnih dni v familiji, kar znese še dodatnih 27 map in 2050 fotk. Predvidevam, da bom na koncu imela izbranih približno 600 fotografij. Po eno iz vsakega dogodka, za vsako pa tudi hranim podatek o času in kraju nastanka.

 
Tolminski treking, 6.8.2011

Bojim pa se že naslednjega koraka. Kje naj sedaj izbrane fotografije dejansko natisnem? Odpadejo vse variante nalaganja prek spleta z dodatnim urejanjem oziroma obrezovanjem posameznih fotografij. Ne zmorem čez vse še enkrat! Tako, da če ima kdo uporaben nasvet, mu z veseljem dovolim, da mi pomaga.

Vsem vam pa polagam na srce, urejajte svoje fotografije sproti. Izbirajte tiste za tisk sproti. Odlagajte ali tiskajte sproti. Kajti to, kar delam sama, je borba, ki vam jo ne privoščim. 

Pa pridite kdaj na obisk. Tak, s kavo. Vam pokažem naše Albume!

Tags: , ,

06 digitalno

Industrijsko oblikovanje

Industrijsko oblikovanje je dejavnost, ki sem jo vedno zavidala vsem tistim, ki jim je bilo dano se ukvarjati s tako zanimivim področjem. Ker imajo talent in hkrati možnost ta talent uporabiti za oblikovanje predmetov v funkciji uporabnosti.

Zato sem tem bolj razočarana ali pa kar jezna na vse oblikovalce, ki tovrstno poslanstvo zavržejo in naredijo izdelke, ki nam uporabnikom netijo gnev namesto veselja.

Že pred leti smo kupili kaminsko peč, ki je zasnovana tako, da se vratca odpirajo v levo, kar pomeni, da z desno roko nalagaš polena na ogenj. Seveda je za vse desničarje tako bolj praktično in spretneje. Za odpiranje vratc pa nujno potrebuješ rokavico, le ta je tudi priložena. Žal pa je oblikovana za desno roko, ki rokavice ne potrebuje (polena ponavadi niso vroča), rokavico potrebujemo za levo roko, ki odpira vratca.

Saj ne, da ne gre, rokavica je mehka in se da natakniti tako na levo, kot na desno roko. Pa vendar jo je nekdo oblikoval in ni razmišljal o njenem načinu uporabe. Škoda, četudi le promocijska rokavica, pa vendar je napis Lokaterm vsakič znova obrnjen proč od uporabnika.

Naslednja oblikovalska je pa last samega Philipsa, ki se v vsaki verziji multipraktika seveda na veliko hvali, da so njegovi izdelki pralni v pomivalnem stroju. Seveda so, nikoli pa ne bodo v pomivalnem stroju dobro oprani ali celo suhi.

Kajti količina plastike, ki jo je oblikovalec dodal za lepši izgled, tvori dodatno posodico na spodnji strani in kakorkoli že obrneš posodo v pomivalnem stroju, v vsakem primeru bo v posodi po pranju ostala tekočina, skoraj zagotovo ne najbolj čista.

Pa vendar oba primera ne sežeta zadnjemu niti do kolen. Dolgo sem potrebovala, da sem pozabila zadnje dogodivščine z vodnim sesalcem. Po tistem sem kupila najcenejšo varianto sesalca, ki je čisto zadovoljivo služil, dokler se večina plastike, ki ga sestavlja, ni polomila v taki meri, da je odslužen romal v klet, midva pa v nov nakup. Čeprav ga bomo uporabljali le za sesanje, sva se tokrat ponovno odločila za vodni filter, saj naj bi bil ekonomičen in učinkovit.

Gorenjev izdelek - sesalec Atlantis. Lep in rdeč!

Tudi sesa čisto korektno, celo kamenčke pobira, ki jih pri naši hiši vedno nanosimo z dvorišča. In ko se vse lepo nabere v posodo z vodo, se zabava (spet) prične.

Čudovito oblikovano posodo za umazanijo je sedaj potrebno izprazniti. Nič lažjega, če bi jo lahko samo obrnila in bi vsebina stekla ven. Vendar ne!

Posoda ima dvojni, votel rob. Vsa umazanija s kamenčki vred se tako ob obračanju samo pretaka iz posode v njen rob in obratno. Posoda, ki je namenjena zbiranju umazanije, sam vodni filter, se ne da sprazniti! Polovico časa za sesanje sedaj porabim za praznjenje posode, zraven pa seveda še hektoliter vode.

Kje je sedaj tisti oblikovalec, ki je zlorabil svoje poslanstvo uporabnega oblikovanja in naredil ta umetniški dizajn? Lahko živi s svojimi izdelki ali jih le našteva v referencah za še boljše posle svojega življenja?

Res je, nisem samo jezna, besna sem. Nekdo me je ponovno potegnil za nos in jaz sem to še pošteno plačala. Vse za lep izdelek, kajne?

Tags:

06 digitalno

Upravljanje z vonji, kot poslovna ideja

Ko sem prejšnji teden hodila po hribih, me je v eni prav posebni grapi pričakal močan, nenavaden in izredno prijeten vonj. Bilo je tako intenzivno doživetje, da sem za trenutek zastala in pomislila, kako bi bilo čudovito, da bi ta vonj lahko vzela s seboj. Kot spomin, kot darilo za vse, katerim bi želela podariti kaj posebnega. Bil je to vonj rumeno cvetoče Akacije, (botaniki raje slišijo ime Robinija), ki v dolinah sveti samo belo ali rožnato, tukaj gori pa so svetovi kot slapovi sončnih žarkov.

Na ta dogodek sem se spomnila ob branju Jenšterletovega bloga Vonj po Sarajevu. Povsem ga razumem, kajti vse to sem že tolikokrat doživela; v spominu imam poleg slik še poseben kotiček za vonje, kot je vonj pašnikov sredi Velebita, vonj cvetja na Kamenjaku, vonj tuje dežele, ko stopim iz letala, vonj domače kuhinje, vonj kože ljubljenega človeka...

Tisti, ki bo znal te vonje nekoč zajeti, shraniti ali pripraviti na željo naročnika, bo zagotovo izredno iskan (in bogat). Pa vendar ideja ni nova niti ni moja.

Leta 2001 sem po službeni dolžnosti, na povabilo Siemensa obiskala nemško firmo Wincor Nixdorf, kjer so nam predstavljali razne ATM napravice, nas pa so najbolj zanimali e-kioski. (Nekaj jih je po tem obisku nato celo ugledalo slovenska tla)

Kaj imajo skupnega Akacije in Siemens? Mene je namreč fascinirala prototipna naprava, ki je bila namenjena predstavitvam turističnih destinacij. Poleg lastnosti navadnega kioska se je prek posebnih šob namreč sproščal še specifičen vonj pokrajine, ki se je predstavljala na ekranu. Vau!

Wincor Nixdorf

Pravzaprav od takrat naprej nisem slišala kaj veliko o tem projektu. Če sedaj pogledam po starih člankih, so v Siemensu nadaljevali z razvojem mobilnih aparatov povezanih s specifičnim vonjem, kar je daleč od osnovne zamisli. Čeprav je kar privlačna ideja, ki je bila predstavljena 2003 na Cebitu, da so pokrovi mobilcev bili prepojeni z vonji čokolade, kave, gozdih sadežev in podobno. Ni pa posebnega poročila, koliko ljudi je med telefoniranjem grizljalo svoje aparate:)

Leta 2005 je prišla novica s Španske univerze: The university said that it's worked with researchers in both computing and chemistry to come up with the concept of the XML Smell language. [...] The researchers said they quickly realised that smells could be propagated over networks and the Web. And so they have created XML Smell, which they claim can define in universal and standardised way the transmission of smell which allows the transmission of fragrances by email, by SMS to a mobile phone, or via a TV show.

Žal do leta 2009 nisem nikjer zasledila dejanske uporabe želenega vonja na klic, ne na kioskih, ne v pločevinkah, niti na mobilcih.

Torej še vedno ostaja ideja kot ena sama velika poslovna priložnost!

 

Tags:

06 digitalno

Zlati prstki

Ne želim, da bi bilo tole slišati preveč domišljavo, ampak nekaj je na tem. Velikokrat, celo malce prevečkrat, naletim na težave pri delovanju naprav ali programske opreme tam, kjer jih drugi ne zaznajo. Pravzaprav bi bila idealni tester. Če zadeva deluje pri moji uporabi, potem najbrž ostali, bolj intuitativni uporabniki, ne bodo imeli težav.

Ne bom sedaj razlagala o nedelovanju štoparice na navadni zapestni uri, kaj šele zgodbe o jutranji budilki. Kriza nastopi na mojem prenosniku, ko zadeva ne gre in ne gre, čeprav delam povsem regularno. Potem se pojavi en osebek, ki pravi: " Glej - zlati prstki! " in odtipka popolnoma enako zaporedje in zadeva deluje, jaz pa v jok - pa na drevo.

Kako razložiti torej dogajanja v mojem zadnjem albumu o Planici. Glede na zaporedne številke slik, ki sva jih naredila, sem izračunala, da jih je bilo okoli 480 narejenih s fotkičem. Nekaj jih je bilo posnetih še z mobilci in ko sem to združila, je bila številka ravno okoli 500. Pri ustvarjanju albuma se je Picasa ustavil na številki 500 in sporočil, da naprej ne gre. Zato sem v že ustvarjenem albumu ročno pobrisala nekaj fotk in dodala še tiste čakajoče. Končala sem na 498 fotk v albumu in zadevo zadovoljna objavila.

Nakar se oglasi Vreme in sporoči, da imam v albumu podvojene fotke. Kako je to mogoče? Prevzamem krivdo, da sem jih dvakrat naložila, zato se lotim ponovnega brisanja, nakar naletim na težavo. Očitno so se tudi Picasu malo zataknile enako poimenovane fotke, saj se je kar nekajkrat popolnoma ustavil oziroma zamrznil. Zraven mi je pošiljal taka sporočilca:

 

Ne glede na prejeta sporočila opazim, da je brisanje uspešno in da so duplikati odstranjeni. Sedaj je v albumu 391 fotk. Kje so torej ostale?

Preden sem se posipala s pepelom, sem vseeno naredila še en majhen test. Kreirala sem nov album, v katerem sem namenoma želela objaviti podvojene fotke. Ampak, to ne gre!

Torej? Vsi, ki premorete zlatne prstiče - javite se!

 

Tags:

kaos | 06 digitalno

F5

Pranja v naši familiji je vedno toliko, da meji na malo proizvodnjo s trekočim trakom. Nikoli, ampak res nikoli se ne konča.

Polnimo koše za perilo, peremo razvrščeno po barvah (2x temno, 1x rdeče, 1x svetlo, 1x belo), obešamo, sušimo v sušilcu, zlagamo in sledi ponoven cikel. Zato nas še toliko bolj prizadene vsakršen izpad tega procesa. Kajti, ko se na gorenjevem pralnem stroju prikaže zloglasno sporočilo F5, to pomeni grob poseg v utečen delovni tok.

Reševanje situacije praviloma sledi v naslednjem vrstnem redu:

1. korak

F5. Prvo opozorilo najprej ignoriram in poženem znova. Žal učinka ni nobenega in čakam domačega mojstra. Ta ponovi moj neuspeli postopek in zmaguje z glavo. Le kaj bi bi lahko bilo?

2. korak

Iščemo servisno knjižico z navodili in opisi napak. Ker je tako pomembna, je shranjena na posebej varovanem mestu, zato jo seveda ne najdemo. Medtem se kupi perila večajo.

3. korak

Seveda, internet. Tam vse piše, tam vse vedo. Preberemo, da je možni vzrok za izpis F5 zamašen filter. Hura, rešitev je torej tukaj.

4. korak

Mojstra izvlečeta filter izpod polnega pralnega stroja. V trenutku je vsa pralnica polna vode. Rešujemo poplavo z vsem, kar nam pride pod roke. Brišemo in sesamo vodo. No, vsaj vodo smo uspeli izprazniti iz bobna. Kupu perila dodamo še mokre brisače.

5. korak

Ogledujemo si izkupiček iz filtra in zadovoljno kimamo z glavo. Ja, to bo to. Koliko let že nimamo več tolarjev? Seveda, sedaj dela samo na evre.

6. korak

Zadovoljno poženemo pranje od začetka in se prepustimo uživanju na kavču.

7. korak

--> glej 1. korak.

8. korak

Zadeva je očitno kompleksnejša. Potrebno bo klicati tehnično pomoč, kar pomeni čas, denar in spet še več časa in denarja. Kup perila že gleda ven iz pralnice. Uvedemo restrikcijo preoblačenja.

9. korak

Po temeljitem ogledu okolice stroja in po sledeh ledu v kotih pralnice (posledica poplave) strokovno ugotovimo, da nam je pralni stroj zmrznil. Zunanja temperatura je -12°C, v pralnici pa le nekaj stopinj več. Cev za odvajanje vode iz pralnega stroja je trda kot kamen. ?!!

10. korak

Sledi urgenca s kaloriferjem. Ogrevamo pralnico do spodobne sobne temperature in glej čudež, pralni stroj ponovno deluje.

 

Tags:

06 digitalno

Svetloba

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Tags:

06 digitalno

Blogres 2008

Evo, pa je že konec, kongresa blogerjev.  Ker sva včeraj malo pretiravala z zabavo, danes zvečer ostajava doma, predvsem, ker gremo jutri zjutraj navsezgodaj s Krti v hribe. Spoznala sem kar nekaj novih ljudi (lansko leto nisem bila zraven) in bilo je prav zanimivo jih videti tudi v živo.

Prijetno me je presenetila pestra izbira predavateljev in vsebine, ki so bile "pisane na kožo" najinim projektom, ki jih trenutno razvijava. Sva se vrnila polna idej in zagona. Veliko dela naju še čaka!

Tags:

06 digitalno

TS

Za mano je ena zanimiva predstavitev na temo, ki me bo spremljala v naslednjih razvojnih nalogah. Tole je le nekaj uporabljenih in slišanih kratic:

CRL, OCSP, HSM, FIPS, RSA, ZEPEP, TSA, RFC 3161, CA, J2EE, ASN.1, XML, PKCS, WSDL, SNTP, RPC, ...

Le o čem je tekla beseda?

 

 

Tags:

06 digitalno

Avtomatizacije

Včeraj sem bila v prenovljenem merkatorju, kamor sem, priznam, zašla iz radovednosti. Zanimalo me je, kako se bom znašla na novih blagajnah, o katerih je že bilo nekaj pisanja tudi tule naokoli.

Ne mislim delati reklame, pa vendar menim, da nekateri res znajo. Postaviti gurmanske kotičke, odrediti večino prostora stvarem, ki jih dejansko ne potrebuješ, pa so tako mamljivo razstavljene, da kar ne moreš mimo, brez, da si ne bi zaželel nekaj lepega. Tiste res nujne artikle za življenje najdeš najkasneje. Vsekakor za trgovce dobro premišljena poteza, ki jo pri najdražjem sosedu očitno obvladajo do potankosti.

Torej, blagajne. Seveda lahko še vedno izbiraš med klasično ali pa se usmeriš na štiri samopostrežne - avtomatske - blagajne in se preleviš v blagajničarko. Sama sem lep čas vrtela vsak izdelek v roki, da sem našla mesto s črtno kodo, nato pa mi je (ženski) glas iz avtomata še prebral ceno artikla. In nikoli ni pozabil zdrdrati navodilo, naj artikel pospravim v vrečko in nadaljujem s postopkom.

 

Najprej sem želela delati po svoje, predvsem me je motila obvezna uporaba vrečk, nazadnje sem ugotovila, da izdelke v vrečkah očitno tehtajo, saj si ne znam razložiti drugače, zakaj sicer tako strikten vrstni red postopka. Odčrtaj, položi v vrečko, nadaljuj....

Seveda, nikakor ne gre gladko, zato se okoli štirih avtomatskih blagajn suka ena blagajničarka (ki ima ves čas polne roke dela), da uči in popravlja napake za takimi, kot sem sama. Ki želijo najprej zamenjati vrečko, nato ne najdejo kode, ne znam najti prave reže za kartico etc... Vsekakor me je izkušnja precej zabavala. Prepričana sem, da bomo vsi, prej kot slej, raje uporabljali tovrstne avtomate, saj jih bodo nedvomno še izboljševali, ljudje pa tudi potrebujemo svoj čas, da se navadimo sprememb. Predvsem nam ne bo potrebno ponovno zlagati stvari ven iz vozička. Dovolj bi bilo, če bi bili čitalci vgrajeni v sam voziček, ki bi tako takoj sešteval in beležil nakupe.

Zadeva me močno spominja na uvajanje elektronskega bančništva, ko smo, namesto v vrsti za bančnim okencem, sami pričeli doma prepisovati polja iz položnic. Nekaterim je to še danes odveč, večina pa se nas strinja, da je naš čas predragocen za čakanja v vrstah. Zakaj sploh prepisovanje, zakaj pošiljamo (papirne) plačilne naloge, da jih potem pretipkamo nazaj v elektronsko obliko? Povsod je še dovolj prostora za izboljšave in uvajanje sprememb. Kaj pa bankomati? Po 20 letih uporabe in razširjenosti, postane cela panika, če bankomati kdaj ne delujejo več.  Ob uvajanju so bili to stroji, ki so strašili ljudi, niso jim zaupali, predvsem pa so bili nekateri prepričani, da je zadaj skrit človek, ki podaja ustrezne bankovce skozi režo. (Tole še smešno ni več.)

Večino pametnih naprav so ljudje izumili zato, da bi nam bilo življenje lažje. Pa je res tako?

Naš dom je prepreden z avtomatizacijo. Nekaj kilometrov kablov in mašinerije, ki ves čas nekaj meri in izračunava. Pa mi pravzaprav prav nič ne koristi, ko se zbudim v hladno jutro in ugotovim, da je ponovno zmanjkalo nafte! Takrat mi vsa avtomatizacija ne koristi prav nič in lahko le počakam možaka s tovornjakom, da se pripelje od kdo ve kje in kdo ve kdaj.

Tags:

06 digitalno

OpenId prijava malo drugače

Spomladi sem na konferenci web 2.0 Expo videla zanimivo prezentacijo. Vidoop ponuja rešitev za prijavo, ki poleg vseh dobrih lastnosti OpenId prijave, pomete še z uporabniškimi gesli.

Nimam namena opisovati Kaj je in Zakaj uporabljati OpenId prijavo, saj ste si o tem že lahko veliko prebrali, tudi na OpenId.si

Imamo torej eno samo uporabniško ime in geslo za vse spletne aplikacije, razen, če uporabimo Vidoop rešitev, kjer geslo zamenjuje nekaj povsem novega. Geslo predstavljajo izbrane tri fotografije iz določene tematike

Gre za dinamično slikovno mrežo, kjer se fotografije v naključnem vrstnem redu pojavljajo na ekranu. Vsaka fotografija predstavljajo določeno tematiko in ob vsaki prijavi se fotografija iz te tematike zamenja z novo. Tematike vedno ostajajo enake, menjajo se le fotografije. Uporabniki vizualno ugotovijo svoje kategorije in vnesejo trenutno črko pri kategoriji.

Z vpisom kode, ki jo dobimo s kombinacijo slik, je prijava zaključena. Rešitev je simpatična, uporabniku prijazna, povrhu pa ponuja višjo stopnjo varnosti.

Ker geslo ni statično in ga dobimo samo z vizualnim prepoznavanjem sličic, je rešitev učinkovita pred vsemi prevladujočimi metodami vdorov:

  • Phishing
  • Keystroke Logging
  • Man-in-the-Middle
  • Brute Force

Z myvidoop uporabniškim imenom sem se uspešno prijavila tudi  http://www.sloblogi.net/ in upam, da jih v prihodnosti najdem še več, tudi med slovenskimi spletnimi mesti.

Naslednja Web2.0 Expo konferenca bo v Berlinu od 5. do 8. novembra. Če koga zanima, mu lahko pošljem "invitation code" (velja do 5. oktobra).

Tags:

06 digitalno