Odklop

"Tukaj in zdaj se bo začel moj dopust", me je prešinilo, ko sem zagledala tale košček obale. Mali raj na zemlji v mirnem kampu. 

Ravno prav odmaknjen, ravno prav velik, ravno prav blizu morja. 

Čeprav smo imeli ponovno v mislih popotovanje proti jugu, se tokrat nisem želela premakniti. Odločena, da ostanemo na mestu, me niso motili ne burja, ne dež, ne vročina, ki se je začela dvigovati. 

Samo bivati. Brez planov, urnikov, organizacije, sestankov. Brez novih doživetij.

Nekaj se je premaknilo. Od nekdaj smo dopust preživljali v odkrivanju vedno novih krajev in zanimivosti.

Saj smo tudi tokrat obiskali bližnje kraje, pa vendar največkrat kar peš. Otok Murter smo dodobra prehodili, dogodek dneva je bilo kopanje na robinzonski plaži.

Nekaj je drugače, novo obdobje je pred mano. Se spet iščem, kot že tolikokrat v življenju?

Torej je to le začetek nečesa novega! 

Tags:

morje | zame

Škrila

Uživali smo ob sončnem vzhodu,

 

in ob sončnem zahodu

Vmes je bilo VROČE!

 foto: Flori

Tudi na morju ...

..., se zgodi.

Smo bili več v vodi in prav nič pozorni na druge vrste plavalcev.

Nisem več za vroče.

Tags:

morje

Malo morje

Včasih se lahko trije polni dnevi doživetij kosajo s pravim dopustom. Kaj je enostavneje, kot se prestaviti za štiri ure vožnje stran in že si sredi raja. Seveda so k temu pripomogli gostitelji, ki so nas popolnoma razvajali.

Že od nekdaj hrepeneče zrem v nedosegljive lagune. Tokrat pa...

 

... smo se ustavili v zalivu na Vrgadi, polnemu podvodnega življa. Še sama sem nadela masko na nos in občudovala podvodni svet.



Na sosednjem otoku pa najdemo gostilnico s pršutom in sirom. Smo bili preveč lačni, da bi počakali na ribe.



Naslednji dan pa v Zadar, kjer je dež čez dan bistril ozračje. Še vedno je bilo toplo in omamno je dišalo po Dalmaciji.



Domov sem prišla s polnim prtljažnikom sadik. Bugenvilija in granatno jabolko bosta lahko še dolgo spominjali na lep podaljšan vikend.

 

Tags:

morje

Strahovi

Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?

Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?

 Rakov Škocjan

...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?

A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.

Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.

L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.

Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.

Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.

 sledi

Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.

V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.

Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.

 Podpeč

Še bomo šli.

Tags:

morje | 04 razmišljanja

Oprema za daljši pohod

Priprava na večdnevni pohod do morja je skoraj tako pomembna, kot pohod sam. Imeti s sabo ravno prav stvari, ki jih nujno potrebuješ in ne vzeti preveč ali premalo, je prava umetnost. Kadar se odpravljamo na dopust z avtom, kakšna dodatna torba ne predstavlja takšne težave, kot pri potovanju, ki se ga lotiš peš in z nahrbtnikom.

Pri prvem poskusu pakiranja opreme v nahrbtnike je na tleh ostala približno tretjina stvari in pričelo se je prepotrebno redčenje in smotrno izbiranje nujne opreme. Potrebovali smo vso opremo za samooskrbo; streho nad glavo, topla in poletna oblačila, hrano in pijačo pa še nekaj stvari za dopust na morju.

Pri zadnjem malce daljšem pohodu sem ugotovila, da mi sicer moj priljubljen nahrbtnik povzroča bolečine v hrbtu, saj ni imel dovolj močnega oprijema na pasu oziroma bokih. Zame in za L. smo dan pred popotovanjem zato kupili še nova nahrbtnika, ki omogočata, da se teža nahrbtnika ne nosi na ramenih ampak na bokih, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu premagovanju poti.

Druga najpomembnejša stvar pa so seveda čevlji in nogavice. Tukaj pa zagotovo ni prava pot v hitrem kupovanju novih modelov ampak smo uporabili stare čevlje z dovolj kilometrine po hribih. Nogavic pa je bilo premalo, zato je zadnji dan hoje v vročini A. pridelal nekaj žuljev.

Seveda ni bilo lahko. Zato tudi včasih takšen pogled izpod čela:

 pot na morje

In najpomembnejše in najtežje v naših nahrtnikih so bile plastenke za vodo. Nosili smo štiri do šest litrov vode, pa se je vseeno izkazalo, da je bil pohod večinoma usmerjen ravno od točke do točke, kjer smo se lahko oskrbovali s tekočino. Bez vode se ne odpravljate na celodnevno pot.

 na Sv. Trojici (pri Pivki)

Kaj smo torej nosili?

1 šotor za tri osbe (2.6 kg)
3 spalne vreče
3 armaflekse (podloge za spanje)
3 nahrbtnike
1 pohodne palice
2 x gojzarje, 1 superge in 1 pohodne čevlje
3 pohodniške hlače
3 bombažne hlače
2 kratke hlače
3 tople jakne
3 jopice
3 pare natikačev
2 kopalni brisači
3 kopalke
3 x 4 majice in spodnje perilo
3 x 4 pare nogavic
3 hade
3 kape s senčnikom
3 pelerine
2 žepna noža
2 čelni svetilki
pomožno vrvico
2 vponki
1 par kolenčnikov (opora za kolena)
2 žogici, frizbi
torba za nabavo v trgovini
vrečke za smeti
2 zemljevida
beležko
svinčnik
2 denarnici
BA kartici
gotovino 100€
vozniški izpit (za dokument)

Tehnika:
2 telefona
1 fotoaprat
2 solarna polnilca
ura Garmin
kompas

Prva pomoč:
folija, povoji, obliži,
tablete (Lekadol, Claritin)
kreme (Fenistil, Canesten3, Praška, Fuss)
sprej proti komarjem in klopom

Kozmetika:
wc papir, papirnati robčki, osvežilni robčki,
glavnik, zobne ščetke, zobna pasta, milo, šampon,
krema za obraz, labelo, krema za sončenje
antibakterijski gel, ščipalnik, brisačka za obraz

Kuhinja:
plinski kuhalnik z jeklenko 240g
alu posoda za kuhanje
3 skodelice
3 krožnike
3 kozarce
pribor (vse plastično)

Hrana:
(za dan in pol)
1 kg kruha
3 paštete
2 konzervi rib
narezana salama (suha)
instant kava
8 vrečk juhe
čaj
2 keksi
lešniki, ploščice
2 plastenki z vodo 1,5l
4 plastenke z izotonikom 0,5 l

Ko smo stehtali nahrbtnike, smo ugotovili, da smo težji kar za 36kg! (17 + 14 + 5)

Česa dejansko nismo potrebovali?

Krožnikov in kozarcev ter na srečo mojih kolenčnikov. Nobenih težav tokrat nisem imela s koleni! Vse ostalo bi vzela tudi naslednjič s seboj.
V dnevih hoje nismo ničesar pogrešali. Na morju - v kampu  - pa bi nam prišlo prav še vse kaj drugega.

Tags:

01 hribi | morje | PZS

Popotovanje do morja

Smo se odpravili s težkimi nahrbtniki na petdnevno hojo - vse do morja.
Nazaj pa prinesli še en zvrhan koš vtisov iz življenja v naravi, ki jih še kar podoživljamo.
Naj traja!

Načrtno smo se izogibali vsem znanim cestam in se gibali predvsem po gozdnih in poljskih poteh. Le te imajo to navado, da se slej kot prej izgubijo v goščavi ali v vrtači. Tako smo hodili tudi veliko po brezpotju, kar čez drn in strn. Vsake toliko smo se spraševali ali nas ta pot res vodi na morje?

Zato smo že prvi dan doživeli prav lepo znamenje na poti, ko smo po srečnem naključju prišli mimo Gabrovske kapelice sredi gozda, kjer je zraven dopisano, da je tu že od leta 1320 in je služila kot kažipot in svetilnik številnim popotnikom na poti iz Ljubljane do morja.

Toliko gozdnih jagod še nismo pojedli nikoli prej. Saj se nismo mogli upreti nepokošenim jasam sladkih dobrot.



Bilo je tudi dovolj časa za opazovanje mlade kukavice, ki je še iskala pravo mesto za prvi vzlet.

Preizkus naravnega mosta v Rakovem Škocjanu,

in igranje v Raku je utrujenim nogam dalo nov polet.

Jurčka najdem na enem od naših brezpotij. Podarimo ga domačinu, enemu redkih, ki ga na prvi polovici poti sploh srečamo.

Pogosto se ustavljamo. Malica iz nahrbtnika postane po nekajurni hoji neverjetno okusna.

Tukaj pa ni več šale. Odtisov srn in divjih svinj smo vajeni. Tale medved pa ni daleč pred nami. Z glasnim žvižganjem in prepevanjem skušamo opozoriti nase in nadaljujemo po goščavi proti Rakeku.

Tudi ob šestih zjutraj je L. dobre volje. Valjanje v senu in igranje z vsem kar je pri roki, mu drži nasmešek ves dan na obrazu.

Slavnik, prvi pogled na morje in planjave gorskega cvetja.

Prečenje tirov in prečenje kraškega roba, vodi vlak in nas v daljavo.

(več o poti pa še naslednjič)

Tags:

01 hribi | morje

Pozdrav z morja

Ko gremo na morje na blef, drugače pravzaprav že ne znamo več, in ko se brez predhodne rezervacije namestimo na Premium Mare prostorčku, potem vemo, da je z nami spet delček sreče. Je luštno imeti skoraj privat plažo v prenatrpanem kampu in sedeti za mizico ob kavi, medtem, ko se otroka lahko kopata le nekaj metrov stran. In ko se zjutraj prvič zbudiš, te šumenje valov morja na obali tik pred šotorom zaziblje nazaj v sladek sen. Takšen vikend pobeg je le dobri dve uri vožnje stran od doma in vsakič, ko sem dol, se sprašujem, zakaj, le zakaj takih pobegov ne izvedemo večkrat.

Priznam, kampi v Istri so čedalje bolj urejeni, dostopni z avtocesto, sanitarije so čiste, trate negovane, cene pa primerljive z apartmaji. Koliko bodo še šli navzgor s cenami? Letos so cene občutno višje, 56€ na dan za takšen plac očitno ni ovira, da ne bi bile vse parcele zasedene in rezervirane večji del poletja. Torej? Se srečujemo z novim - starim trendom?  Kampiranje je privlačno in temu primerna je postala ponudba.



Še nekaj morskih fotk za vzpodbudo, da sonce sije, čeprav ga v Ljubljana z meglenimi jutri ne bo videla na obzorju.

Naš tokratni hit so bile napihljive blazine. Vikend je bil čas za dirke in borbe na morju in za krmljenje živali. Ne, na parceli nikakor nismo bili sami. Na prvem drevesu so bile črne mravlje velikanke, na drugem je svoj dom pod lubjem imel tri centimetrski škorpijon, ki se nikakor ni pustil fotkati. Preden sem pograbila aparat, se je lump vsakič znova skril, barve je pa bil tako kamuflažno rjave, da se ga na fotki tudi videlo ne bi.  Mravlje pa so neumorno iskale hrano in jo vlačile po drevesu neznansko visoko. Kje so imele gnezdo, nam ni jasno. Pa še za sladkor, kruh in ostale sladkarije niso marale, dišalo jim je samo ribje meso. Koščke tune so razgrabile v nekaj minutah, da nikjer ni bilo več sledu.

Ker je bil dan prekratek za vse norije, smo ga podaljšali še v noč. Nočno kopanje je bilo za mularijo posebno doživetje, seveda le na poznanem prostoru, v gruči in z veliko mero zmernosti. Morda se jima od vseh ponavljajočih nasvetov starcev le kaj vtisne v spomin za kasnejše čase.

Ko bomo in če bomo še kdaj barvali našo hišo, potem je moja edina želja v okna ujeti tako modrino in narediti naš dom bolj mediteranski. Glede na pričakovane podnebne spremembe, se mi morda moja želja še prekmalu izpolni.

Tags:

morje

Brezdomci

Najprej smo bili prepričani, da ima veliko obiskovalcev kampa s sabo tudi domače živali. Najprej nas je prišel pozdraviti en črn kuža, ko smo mu dali nekaj ostankov hrane, pa nas je v hipu posvojil. Kmalu je pripeljal še blond prijateljico, sedela ali ležala sta ponavadi vsak na svoji strani vhoda v šotor in čakala. Šele kakšen dan kasneje se mi je posvetilo, da psa nista od lastnikov šotorov, ampak sta kar neodvisna prebivalca kampa. Vsake toliko jih je kdo nahranil, smo imeli pa kar nekaj težav, kako priti mimo tačrnega, saj je bil neznansko razigran. Vedno nas je spremljal do kopalnice in celo na plažo, ki spoh ni bila tako blizu, ponoči pa je z laježem odganjal vsakega, ki se je sprehajal po kampu.

Ko sem postala malo bolj pozorna na pse, sem jih kar naenkrat videla ogromno. Mesta v Črni Gori so polna potepuških brezdomčkov.

Nekateri se družijo, nekateri so osamljeni, večinoma malo zanemarjeni. Predvsem pa delujejo prijazno in nevsiljivo. Nikogar nisem videla, da bi jih preganjal. Sprehajajo se naokoli in se obnašajo, kot gospodarji svojih ulic.

Odkod so vsi ti psi? So prišli s turisti in so jih ti tukaj, namerno ali pa ne, izgubili? Na jutranjem teku, ko je bilo res malo ljudi na ulici, me je en kuža prišel prav preverit. Povohat, pogledat in ker očitno nisem bila prava, se je vrnil na pločnik in čakal naslednjega mimoidočega.  

Po eni strani strašno žalostno, po drugi pa so bili videti tako zelo svobodni!

Tags:

02 potepanja | morje

Kampi v MNE

MNE – mednarodna oznaka za Montenegro – Črno Goro

Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.


 
Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.



V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.



Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.


 
Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.


 
Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.
 

____ Ostali naši zapisi iz popotovanja po črni Gori

Črna GoraBrezdomci,   Mavzolej,   Družinski biseri,   Razdalja,   Par zanimivihČrna Gora drugačePrihod

______  Še bomo šli!

Tags:

morje | 02 potepanja

Črna gora

Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.


  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.

Tags:

morje | 02 potepanja