Dezorientirana

Takole je bilo z mano zadnji mesec. Bolje rečeno ni bilo. 

Nekje od februarske Španije dalje se je nabiralo in samo nabiralo. Opravki, dogovori, pomembni in manjpomembni sestanki v službi, seznam na ToDo listi se je pa daljšal in daljšal. V takih dnevih mi dopust za odkrivanje novi krajev in doživetij enostavno ne pomaga, ker pomeni samo dodaten stres. Zato je bila odločitev enostavna.

Za prvomajske praznike bomo končno doma!

Teden dni oddiha od sveta in čas, da si uredim vse, kar me preganja. Aleš sicer ne razume te moje notranje nuje, vendar mi pusti, da skačem po hiši s krpo v roki in drgnem in čistim. En cel dan za kuhinjo, drugi dan za gredice, tretji dan za teraso, četrti dan za sobe...In bolj ko sem utrujena, boljše volje postajam.

Kot da bi odstirala tančice svoje zavesti, se začno tudi stvari v mojem miselnem svetu počasi urejati in postavljati na svoje mesto.

Kaj je pomembno in kaj ni? Še nekaj dni nazaj mi je kratilo spanec, danes pa se le nasmehnem in vem, da bo vse tako kot mora biti.

Pravzaprav me je strah spoznanja, kako zelo se spremni percepcija mojega dojemanja. Zakaj je včasih vse tako težko in drugič gre vse tako zlahka. Kdaj padem v vrtinec (s)pozabe in kolikokrat lahko še izstopim?

Včasih verjamem, da je vse v moči moje volje. Da se lahko odločim za pot in jo izpeljem. Pa včasih ne gre in ne gre. 

Takrat bi morala vedeti in znati izstopiti, počakati in prisluhniti.

Nekje se rojeva nov dan, vsak dan znova.  Dovolj je, da si rečem, da bo to moj dan!

Tags:

zame

Odklop

"Tukaj in zdaj se bo začel moj dopust", me je prešinilo, ko sem zagledala tale košček obale. Mali raj na zemlji v mirnem kampu. 

Ravno prav odmaknjen, ravno prav velik, ravno prav blizu morja. 

Čeprav smo imeli ponovno v mislih popotovanje proti jugu, se tokrat nisem želela premakniti. Odločena, da ostanemo na mestu, me niso motili ne burja, ne dež, ne vročina, ki se je začela dvigovati. 

Samo bivati. Brez planov, urnikov, organizacije, sestankov. Brez novih doživetij.

Nekaj se je premaknilo. Od nekdaj smo dopust preživljali v odkrivanju vedno novih krajev in zanimivosti.

Saj smo tudi tokrat obiskali bližnje kraje, pa vendar največkrat kar peš. Otok Murter smo dodobra prehodili, dogodek dneva je bilo kopanje na robinzonski plaži.

Nekaj je drugače, novo obdobje je pred mano. Se spet iščem, kot že tolikokrat v življenju?

Torej je to le začetek nečesa novega! 

Tags:

morje | zame

Desire

Dragi Dedek Mraz in vsi pomočniki!

Točno takšno bi!

V hribih, v senci dreves, z razgledom, dovolj na samem.
 

Tags:

zame

Moje v drobtinicah

Toliko dogodkov se je zvrstilo v zadnjih dveh tednih, da jim komaj sledim. Zato sem hvaležna današnjemu vremenu, da mi je z obilico dežja omogočil nekaj ur mirnega uživanja, biti lahko samo doma.

Kje je že sončen dan v Italiji? Ob morju v Gradežu je preveč pihalo, pa smo se ustavili v Ogleju (Aquileia). Pravzaprav ne vem veliko o Oglejski nadškofiji, ki je včasih obsegala velik del današnjega slovenskega ozemlja. Odprt muzej ponuja vpogled v zgodovino, kolikor nismo videli ta dan, lahko mirno pogledamo še naslednjič.

 kava, moja najljubša

Doma sem na dan pred prvim majem kurilila les. Močno sem zadimila pol Krtine, naravnost iz sveže obrezanega grmovja okoli hiše. Kres pa ja mora bit, kajne?!

 ogenj in vonj lesa

In četudi smo bili zaradi vremenske napovedi doma za prvi maj, smo le našli zgodaj zjutraj dovolj poguma, da smo se zapodili po okoliških gozdovih. Vsaj do Cilclja je treba iti.

 strma lovska pot

Kaj takega se mi ni zgodilo že dolgo, sredi trgovine ugledam te barvite in vzorčaste skodelice in ne morem naprej. Želja po teh barvah je močnejša, moram jih imeti. Doma brezkompromisno zamenjam vse na policah z novim kompletom in sedaj se vsako jutro nasmehnem tej živahnosti, ki me pričaka. Ni mi žal. 

 moje skodelice

Na novo sem odkrila enkratno trim stezo na Šumbergu. Mehkoba poti in zanimiv teren, predvsem pa zelen in živahen gozd poln ptičjega petja, zvablja tja kar precejšnje število rekreativcev. Zadnje tedne sem tam kar pogosto, če me pa še spremljata moja fanta, je pa dan popoln.

 trim steza v gozdu

"V soboto grem na pot okoli Ljubljane" povem doma, brez pričakovanega odziva. Pa pravi Tadeja, da si že od nekdaj želi prehodit POT in najmlajši ne zaostane. "Jaz tudi!" in že smo ekipa treh.

 kontrolne točke na poti okoli Ljubljane

Sredi noči nas preseneti Aleš, ki se vrne s Primoža rekoč, da gre raje z nami kot sam še naprej v temni hrib.

 za zmago

Za medalje smo bili dobri! 33,1 km je bil pravšnji trening naše vzdržljivosti. Čaka nas pot do morja in tole zadostuje za prvi dan.

Najprej pa k Muri, kjer nas čaka tradicionalen Mura challenge. Tokratna novosestavljena peterka s spremljevalci je osvojila vse zadane cilje, čevapi in pivo niso izostali. Še dobro, kajti popoldan se je temperatura spustila na 11 stopinj in nadaljevali smo raje ob toplem čaju.

 ekipa srčnih

Kaj se zgodi s ptički brez gnezda? Žal jim življenje ne prizanaša in le ugibam lahko, kaj jih je tako brezmilostno prehitro pognalo ven pred lačna mačja usta. Žalostna sem, ker jim nisem znala niti zmogla pomagati.

 nebogljenčki

Spet eden od potepov, ki se je razvil v pravi pravcati treking. Kako se lahko zgubiš sredi kamniškega vrha in namesto na planino Osredek vodiš nič hudega slutečega sopotnika direktno na Krvavec? To bodo še zgodbe! Upam, da mi oprosti.

 malce adrenalinska

Počutje odlično, zmožnost tekanja po hribih nič manjša, le malce bolj občutljiva na vsako dvoumno besedo postajam. Sedemnajsti dan na postu s sadnimi in zelenjavnimi sokovi se počasi pozna na mojih reakcijah. Nič takega, kar ne bi ležanje v travi popolnoma sprostilo.

 majske trave

Neprenehoma se vrtim, me vrti, se vrtimo.

Tags:

zame

Na razpotju

Prvi treking nove sezone je jasno pokazal, kje smo se znašli po prespani zimi. Tukaj pač ni bilo več prostora za razna izmikanja in predčasne odhode s prizorišč, kot sem to lahko počela skozi zimo. Če si doma in sam, potem greš ven ali pa ne, greš daleč na hrib ali pa ne, tečeš ali pa enostavno sedeš. Vsekakor pa ne veš čisto natančno, v kakšni kondiciji si.

Zato je bil zame zadnji treking prelomen, ker mi je jasno pokazal, kje sem. To, da sva bila zadnja, me še najmanj boli. Prav nič mi ni bilo tega mar, dokler sem lahko šibala naokoli brez težav. Vedno je bila moja šibka točka le hitrost. Tudi če sem tekla, nisem bila hitra, sem pa vztrajna in lahko sem bila na progi 10 ur, pa sem še vedno z lahkoto hodila.

Tokrat je bilo drugače. Po šestih urah me je začelo boleti koleno. S tako bolečino sem se prvič srečala na Sladkih šest, ko me je še nekaj dni kasneje resno bolelo. Celo zimo sem ga čuvala, se izogibala trdim površinam, se gibala samo po gozdu in nisem prekoračila meje šestih ur. Brez težav.

Žal pa koleno ne pozablja in me je doletelo, uro pred ciljem, če bi le lahko nadaljevala v prejšnjem tempu. Nisem več smela stopiti naravnost navzdol, nikakor pa teči. Bolečina v kolenu, je bila tako močna, da sem hodila kot kakšna rakovica in tako počasi prišla do cilja mnogo kasneje.

Sedaj, nekaj dni kasneje se resno sprašujem, kakšne so moje možnosti? Nadaljevati na trekingih in upati, da bo naslednjič vse ok, je malce naivno, ker pač bolje ne bo.

Torej se lahko posvetim malce manj zahtevnim zadevam, hodim še naprej s svojimi palicami za nordijsko hojo v hribe (le kdaj si bom omislila kakšne zložljive?) ali pa opustim še to, saj je za mojo starost in postavo menda bolje, da čuvam svoje sklepe.

Kaj res?

Lahko pa se posvetim mojemu kolenu in ga skušam utrditi. Dnevno delam vaje za krepitev štriglave stegenske mišice v primeru tekaškega kolena, saj sem si po opisu težav tekaško koleno pridobila z neenakomernimi razvitimi mišicami na nogah.

Je pa še ena možnost, ki mi let sicer ne bo odštela, lahko pa si odštejem nekaj kilogramov. Če pomislim, kako bi hodila z dodatnimi 10 kilskimi utežmi, mi je hitro jasno, da bi proces deloval tudi v obratni smeri.

 hujšat bo treba

Količinsko omejujemo hrano, jem večkrat po malem, jem samo izbrano in po nekaj dneh rezultata žal še ni nobenega. Zgleda, da potrebujem mnogo mnogo manj, kot so lačne moje oči in močne moje razvade.

Se že ve, za katero možnost sem se odločila. In da te odločitve čez kakšen teden ne pometem pod preprogo, sem šla vse skupaj objaviti kar na blogu. 

Naslednji treking je že čez 14 dni. Najbrž tam še ne bom blestela, vendar se grem z Alešem trudit naprej.

Tags:

zame

Pričakovanja

Pričakovanje je spet veliko. Priprave. Ponovno, kot že nekajkrat v zadnjih dneh. Ugotavljam, da skoraj nihče več ne bere in skoraj nihče več ne sliši. Vendar jaz spet ne morem iz svoje kože in prepričujem prepričane in me Aleš svari, naj pustim druge živeti. Jaz pa samo želim vse lepo tudi deliti.

Tags:

zame

Življenjska

Tole je čisto iztrgano iz konteksta, pa mislim, da ne potrebuje nobene dodatne razlage, saj je napisano več kot odlično:

Narejeni smo tako, da izredno težko ločimo vzroke od posledic, preplavljajo nas čustva in nas slepijo, podzavest nam dela zmedo, sugestije nas medejo in navade in predsodki nas hromijo.

Ravno zaradi teh lastnosti smo tako zelo človeški, z napakami in vsemi težavami, ki si jih zadajamo vred. Ravno zato sem Jaz jaz in Ti ti in življenje je polno in pestro vsak dan. Kajti nikoli se ne konča. Takoj ko se sprijaznim ali opravim z eno težavo, že najdem drugo zaradi katere se lahko razburjam, se sekiram ali pa ostanem dobre volje ves dan. Je to posledica ali vzrok, kdo bi vedeljQuery15209984715756618581_1471958530940

Tags:

zame

Hujšanje

Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.

Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.

 Gor, gor in še malo gor...

Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.

No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.

In v petih dneh "shujšam" pet kil!

Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.

Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.

Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!

 

Tags:

zame

Lepote

Se mi zdi, da imam že od nekdaj v sebi ta močan klic iz narave. Ko hlepim po zemlji, zraku in soncu. Čedalje močneje pa me mami vonj trave in sveže zemlje. Najraje bi sedela sredi te lepote, delala na vrtu, uživala v zeliščih, pridelovala sadje in se nasploh počutila eno s celim svetom. 
 
 
Po drugi strani bi pa želela izdelati toliko zadev v naši Pixni, izolirana od zunanjega sveta, le ob zvokih glasbe in v spletnem okolju virtualnih prijateljev.
 
Bi bilo drugače, če me poti v življenju ne bi zanesle v čisto drugačne profesionalne vode?
 
Kako naj krmarim med tema skrajnostma.
 
Kje naj iščem in kako naj najdem Tisto bistveno?

Tags:

zame

Pravljica

Ko pa vidim takšen prizor, lahko kar nekaj časa samo še sanjam.

Če to ni hišica iz pravljice? Še Janka in Metko bi premamila. Jaz bi pa okoli veliko, še več snega, znotraj pa ognjišče in čas, ki bi se ustavil.

Kako si lahko tako želim te samote? Kot paradoks življenju, ki ga živim med FB, maili in nenehno povezanostjo v širni svet.

 

Tags:

zame