Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Pa sta se vrnila, Tadeja in Mitja, iz Španije. Skupaj s kupom fotk, da se meni cedijo sline. O, Barcelona!

 Gaudi in Sagrada Família

To pa je pa avtoportet Salvadorja Dali-ja, v rojstnem mestecu Figueres.

Meni se zdi fantastična fotka. Dobila pa sem tudi eno njegovih slik. Za v Pixno seveda.