Trniči

Danes vam predstavljam še posebno vrsto sira, ki jo boste zaman iskali kjerkoli drugje, kot na Veliki planini. Siri imajo tudi svojstveno ime, poimenujejo jih trniči.

Trnič je izdelan iz kislega sira – skute z dodano smetano in soljo. Iz te mase se z rokami oblikuje kepo in jo nad ognjiščem nekoliko posuši. Nato se dodatno koničasto oblikuje in okrasi.

Dokončno se siri sušijo v bukovem dimu nad ognjiščem. Ko postanejo lepo rumeni in tudi pol manjši imamo pred seboj izjemno dišeč sir, ki je užiten kar nekaj mesecev.

Velikoplaninskemu siru daje poseben mik vtisnjen okras, ki ga naredijo s prav posebej izrezljanim lesenim pečatnikom – pisavo.  Pastirji so si z rezbarjenjem zapletenih ornamentov za pisave krajšali čas na paši.

Sire, ki so po obliki podobni ženskim prsim, so vedno izdelovali in podarjali v paru za spomin in dokaz ljubezni.

Žal je tradicija izdelovanja sirov skorajda zamrla. Pa vendar je znanje še živo in tudi za naš dogodek smo našli pastirja, ki sire še izdeluje.

Za tekmo slovenske treking lige, ki smo jo jeseni 2012 organizirali na Veliki planini, smo trniče (v paru seveda) uporabili in podeljevali tekmovalcem za glavne nagrade.

 

Tags:

treking

Brkinski treking 2012

Udeleženci Brkinskega trekinga smo ponovno spoznali, da se najdejo prelepi kotički polni strmih grap tudi na kraškem terenu. Ravno teren, ki je tako zelo drugačen od mehkobe gozdnih tal pa daje svojstven čar temu pohodu.

Dobimo se v Famljah oziroma na igrišču pri Vremskem Britofu.

Na startu Pohodniške trase. Ultraši so že uro pred nami in prav je tako. Čaka jih dolga pot.

Jutranji pozdrav, kratka navodila kako do točk na karti, ki jo prvič vidimo in že gremo!

Za nami je strmo prečenje do vasi Barka, ki smo jo prehodili po dolgem in počez. Vaška orientacija.

Nato pa navzdol v grapo in naprej po strugi Sušice. Še dobro, da je presahnila, sicer ne vem, kako bi plavali tukaj.

 struga Sušice

Dolga je tale struga. Suha in neizmerno lepa in divja. Le noge je potrebno paziti. Vsakič, ko stopiš mimo kamna, ti noga zdrsne v globel, pokrito z listjem. Auč, kako boli.

Gobarska sezona je na višku. V gozdu je mnogo več gobarjev kot trekerjev. Vsi pa marele kar puščamo, saj je gob v izobilju. Jurčke pa z veseljem pobiram.

 na stotine marel

Med gobami najdemo tudi take morske zvezde. 

 veliki lovkar

Pot nas vodi po osameli dolini, kjer samo opustele zgradbe pričajo o drugačnem življenju. Vendar narava jemlje nazaj. V vsaki hiši raste bujen gozd.

 mogočen mlin

Pri sv. Socerbu nas čaka Žine z vodo in sladkarijami. Vesela sva srečanja z Ano. Pot je drugače samotna. Peščica trekerjev v ospredju se drži skupaj, ostali smo raztreseni v vseh smereh naokoli. Vsak ubira svojo pot.

Saj ne vem, kaj si lahko mislim, ko pred sabo ponovno zagledam takšen teren. Razbit, razrt, prepreden, trnjav, grapast.

Pa stisnem zobe in se poženem naprej. Saj bo kmalu bolje, si mislim.

 

Pa ni. Teren je videti lepši , vendar ga moje noge niso vajene. Vsak kamen se premika in drsi. 

 na vrhu hriba Ajdovščina

Dokler ne pridemo do kolovoza, kjer bi lahko tekla. Pa se odločim, da raje klepe užijem dan.

 končno prelepa pot

Spet nekaj brezpotja do Dan, kjer nas zemljevid usmeri do največje ledenice na slovenskem. Tukaj so včasih hranili do 50 ton ledu za petične Tržačane. Nadvse podjetne ideje!

 preberi malo več....

Potem pa končno mehka svetloba, mehka trata, jurčki na travi. 

Kar sedla bi.

Navsezadnje sva prehodila že krepko čez napovedanih 20 kilometrov.

 

Še zadnja preizkušnja. Ponovno spoznavanje s kamni. Tokrat tudi malo pobliže. Kamni v zadnji grapi so povsem vlažni in spolzki. Nepreviden korak in že je padec neizogiben. Potem nadaljujeva še bolj previdno in počasi.

 struga Sušice tik pred izlitjem v Reko

Dokler ne prideva do reke Reke, ki jo je bilo potrebno prečiti. Aleš kar pogumno zakorači v vodo, jaz pa uspem ponovno prek kamnov doseči nasprotni breg povsem suha.

Utrujena, malce boleča, pa vendar dobre volje se vrneva na cilj. Sedem ur in pol za 31 km je za nama. Mnogo več in dalj, kot sva načrtovala. Zbrana druščina že veselo nazdravlja in čestita najboljšim udeležencem trekinga in letošnje lige.

Medtem, ko čakava še ultraše, se zapeljem še v Matavun in Škocjan, raziskovat moj naslednji pohod. Krtince namreč peljem čez mesec dni pogledat del prelepih poti okoli Škocjanskih jam. Inspiracijo za pohod sem seveda dobila ravno tukaj, na lanskem trekingu po tej neverjetni pokrajni.  

Ravno zaradi takih odkritij so mi trekingi tako zelo všeč. Kdaj bi sicer prehodila divje struge Sušice?

Tags: ,

treking

Doživljajski treking po Veliki planini

Letos se prvega septembra še ne začne šola, zato vas vabimo v osrčje Kamniško Savinjskih Alp – na eno najlepših slovenskih planin!

Veliko planino povezujejo sami presežniki, od tega, da je največja slovenska planina, pa tja do tega, da ima najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi! Vse to in še kaj bomo tudi sami videli in spoznali!

Na Planino pelje kar nekaj cest ter celo nihalka, a te tokrat ne bomo potrebovali! Kot pravi trekerji bomo bolj raziskovali njene poti, nekatere bolj obljudene, druge bolj skrite. Pri tem bo poskrbljeno tudi za kako brezpotje in za iskanje bolj skritih znamenitosti.

Naskok na Veliko planino 2012 bo tokrat ponudil visokogorje, prekrasne razglede  ter polno paleto raznolikosti poti! Tri trase, prav posebej umerjene za tovrstno priložnost, bi morale zadovoljiti vse želje pohodnikov, od tistih ta najhitrejših, pa vse do tistih, ki jim hitrost ni ravno najpomembnejša.

Aktivna kategorija bo spoznavala znamenitosti visokogorske planote, se podila ali sprehajala po pašnikih ter v lepem vremenu uživala v enkratnih razgledih. Čez Planino bodo naredili slabih 10 kilometrov ter pri tem pridelali dobrih 500 metrov višinske razlike. Tudi tokrat bo Aktivna kategorija vodena za vse tiste, ki ne potrebujejo skrbi z orientacijo ter si morda želijo izvedeti kaj več. 

Pohodniška kategorija pa bo že spoznavala nekaj zanimivih poti z in na Veliko planino, tekmovalci si bodo lahko hladili razgrete noge v Kamniški Bistrici, odkrivali pa bodo tudi nekaj brezpotij, a kljub temu nič orientacijsko zahtevnega. Dvajset kilometrov je povsem normalna dolžina, višinskih metrov pa nekje 1600.

Ultraše je včasih težko zadovoljiti, proge težke in zahtevne, pa vseeno že okoli poldneva prihajajo v cilj! Tokrat jim bomo pogledali skozi prste pri dolžini, a jim zato vrnili z nekaj dodatnimi višinci. Velika planina je pač največja slovenska planina in pravilno je, da jo spoznajo v njenem velikem delu! Za pričakovati je predvsem veliko raznolikosti: poti, kolovozi, brezpotja, makadam, asfalt, vsega po malem bo! A tudi pri tej, najtežji preizkušnji, ne bo nič orientacijsko zahtevnega. V celoti ne več kot 33km.

Za organizatorja so vse tri kategorije enakovredne, prav tako vsi tekmovalci na trasah. Za vsakega skrbimo in prav vsakega bomo počakali čisto do konca ali pa še naprej. Če ne želite hiteti, ni treba, uživajte! Dan je v začetku septembra še vedno dolg, začnemo pa že zgodaj! Časovne omejitve ne bo, želimo, da bi v Planini in njenih razgledih uživali, kolikor se le da! In tudi hrane in pijače ne bo zmanjkalo…  Poleg tega imajo vsi udeleženci trekinga tokrat prost vstop v muzejsko pastirsko bajto na Velikem Stanu – Preskarjevo Bajto.

Startno – Ciljni prostor bo pri Domu na Kisovcu, dostop do njega je z avtomobilom lahek in enostaven, ni pa z nobene smeri prav kratek! Od Kamnika do Kisovca računajte vsaj še na 40 minut vožnje! Zato Dom na Kisovcu ugodno nudi vsem udeležencem trekinga nočitev po 10€ ter nočitev z zajtrkom po 15€! 

Zaradi visokogorja in drugačnih zakonitostih vremena, bodo Ultraši začeli že ob 8h, Pohodniki ob 9h,  Aktivna kategorija pa bo krenila na pot ob 10h.


Se torej vidimo prvega septembra 2012! Kar prijavite se na straneh Slovenske treking lige

Tags:

treking

Vsa mokrota Pohorja

Napovedani Koroški treking se je bližal z neverjetno naglico. Ves teden nisva mogla niti migniti v smeri kakšnih posebnih priprav. Vse, kar sva se lahko dogovorila, je bilo, da nas prijavim na Pohodniško. Vse tri. Obljuba dela dolg in ker je prejšnji treking odpadel, je Leander dobil novo priložnost za udeležbo.

Vožnja do Ribnice na Pohorju je bila dolga. Kot vedno se je vleklo ob Dravi in prišli smo zadnjih pet minut, da smo še ujeli start Ultre. Pozdrav prijateljem na trasi, vsem želimo čimmanj dežja in srečo. Se vidimo popoldan!

Imeli smo še čas za zadnjo kavo, dodatno pijačo smo nabavili v trgovini in že smo bili na vrsti. Start Pohodniške kategorije je bil ob 10h. Meglice so se že nevarno zbirale in preganjale po pobočju Pohorja.

Do KT1 (Planinska koča na Pesniku) smo jo mahnili strmo navzgor in uspeli smo držat korak z ostalimi. Hribi nam res ne delajo težav.

Nato pa takoj prvi kiks na progi. Bo treba očala nosit s seboj!

Želeli smo si bližnjico in jo dobili. Le da je bila malce nerodno izpeljana.

Tule je natančno videti, da ne gre za dve vzporedni poti, ampak na terenu karte ne moreš poljubno povečati. Tako smo jo ucvrli navzdol v prvi graben, kjer smo našli le močvirni izvir potoka. 

Kmalu nam je bilo jasno, da smo zašli. Sledilo je precej glasno pregovarjanje, kam in kako naprej. 

Prvi prepir je bil potreben, da smo uglasili naš družinski tim. Naprej smo držali skupaj in z dogovarjanjem ni bilo več težav. Le z bližnjicami si nismo več upali podaljševati poti. 

Glede na vremensko napoved smo lahko pričakovali lokalne plohe in nevihte. Nikakor pa nismo vedeli, kaj nas dejansko čaka.

Mogočna Westfaltska lipa, po ljudskem izročilu zasajena ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Do KT2, cerkve sv. Bolfenka smo prišli čez Hudi Kot, kjer smo se z domačini pogovarjali nenavadnih pohodnikih današnjega dne. Na poti nas je dohitela prva lokalna ploha.

KT3 - je bila partizanska bolnišnica Svoboda.

Našli smo jo precej enostavno, na srečo smo izbrali spodnjo, pravo pot, kjer je za cesto znamenje, da se v gozdu skriva lesena koča, ki je včasih nudila zatočišče ranjenim vojakom. 

Do KT4 na Mali Kopi smo sopihali kar naravnost v klanec. Dosegli smo oblačno mejo in megla okoli nas se je nevarno gostila. Pa ni bila samo megla. Bili smo dobesedno v dežju. 

Hoja po pobočjih Male in Velike Kope je bila svojevrstno doživetje.

Dež je lil kot za stavo, pihalo je, mokre vetrovke so se lepile na premočene majice in mraz nam je lezel do kosti.

KT5 je bila ob kapelici ob Grmovškovem domu. Preko pašnika smo jo zagledali in ne vedoč, da je v ogradi živina, sem prijela za žico. Kolikor se spomnim električnih pastirjev, nikoli niso tresli prav močno. Tokrat, v vsej tej mokroti, pa me je pribila elektrika kot kladivo. Hej, kaj sem skočila! Prav posebne bolečine v mišicah tako v rokah kot nogah so me spremljale še ves večer.

Ura je bila nekaj čez dve popoldan, ko smo stali pred Grmovškovim domom vidnim le v soji luči, v nalivu, mokri do kože.

Smo se v koči slekli in preoblekli v druge majice, vendar v polurnem postanku za topel čaj tudi dodatno naložen kamin ni mogel posušiti naših stvari. Drugega izhoda ni bilo, kot nadaljevati mokro pot.

Dež kar ni in ni odnehal. Z neba so padale takšne količine vode, da so se vse potke spremenile v jezerca, povsod je bilo vode do gležnjev. 

Ko smo hodili po pobočju Črnega vrha, kjer smo oddelali KT6, smo se spominjali prelepih travnikov, ki smo jih doživeli z Rajkom predprejšnjo jesen na Pohorskem izzivu. Kje so sedaj vse tiste barve in razgledi? Če bi mi lahko videli iz enega na drugi hrib, ne bi hodili od markacije do markacije v bojazni, da se v megli izgubimo.

Čas pa je mineval, bili smo počasni in čedalje bolj nas je zeblo. V koči so povedali, da je temperatura padla na okoli 10 stopinj, premočeni do kože smo se nevarno bližali podhladitvi.

Meni se je po glavi vrtela ena sama misel. Vse bi zamenjala za toplo banjo ali vsaj tuš ter posteljo!

Zavili smo s poti do Ribniške koče, kjer smo soglasno sprejeli sklep, da se tukaj naša pot konča. V koči nam je bila oskrbnica takoj pripravljena dati topla oblačila, tudi topel tuš bi imeli in posteljo. Prvi načrt je bil, da gre Aleš v Ribnico po avto, midva z Leandrom pa počakava na toplem v koči. 

Tam sem telefonirala organizatorjem trekinga, da smo odstopili in da smo na varnem v Ribniški koči. Anže nas je takoj potolažil, da je v bližini živa kontrolna točka na Ribniškem sedlu in da ga bo poslal po nas, ker smo verjetno zadnji na progi. Prepeljal nas bo v dolino in naša deževna pot se lahko konča.

Vlado, sicer tudi gorski reševalec in alpinist pri Plezalnem klubu Martinček, je res kmalu zatem prišel in zahvalili smo se v koči za vso prijaznost, ter bili en, dva tri nazaj dol. Spodaj je seveda sijalo sonce! Lokalne plohe pač.

Vseeno smo prehodili 23 km in naredili 1.500 višincev, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo.

Pa še družbe nismo zamudili. Bili smo lahko še prisotni na podelitvi priznanj najboljšim v Extrem kategoriji, ki so se s traso spopadli že dan prej. Za njimi je namreč premagovanje 100 km poti po Pohorju v 24-ih urah. 

Vsi, ki smo bili na ta dan na Pohorju smo svojevrstni zmagovalci. Vsak zase je opravil pot po svojih zmožnostih. To, da smo mi odstopili še pravi čas, je bila povsem prava odločitev. Ne morem si zamisliti, da bi v tisti megli zgrešili pot in pristali v kakšni grapi brez prevoza, oblačil in z vso mokroto naokoli.

Tako pa smo jo odnesli srečno in pogumno. Pa še vsi trije smo se veliko naučili. 

Tags: , , ,

treking

Škofjeloški hribi

Še kar ne morem verjet, da smo v Škofji loki naredili več višincev kot ponavadi v visokogorju. Če kdo ne verjame, kakšne strme klance lahko najdeš, naj se poda po označeni poti.

Aleš je že podrobno opisal zadnje trekinško doživetje.

Meni se pa še kar smeji, ko pomislim na skrite kotičke, ki sem jih tokrat odkrila.

Zagotovo sem videla najlepši kamen doslej. 

Skorajda sem obupala nad strmim klancem, ko sem v nekem trenutku ugotovila, da še najhitreje napredujem po vseh štirih. Neverjetno, z rokami sem grabila za borovničevje in se vlekala navzgor. Res je pomagalo, šlo je mnogo hitreje, dokler nisem z glavo skorajda trčila v nekaj florescentno zelenega. Bila sem osupla. Bil je kot privid in seveda sem takoj fotkala. Je že kdo videl kaj podobnega. Nikakor ni umetno pobarvan. Sredi čiste divjine je in žari. Alge morda?

V dolini ob bistrem studenčku pa mlin čemaž! Preproge čemaža so me vabile, pa tokrat ni šlo.

Če ne najdem čemaža v bližini, sedaj dobro vem, kje raste v obilju. Sami lepi konci.

Mehke gozdne poti, ko se noga nežno pogrezne in tvoj korak zaduši plast mahu in listja pod nogami. Ko valoviš omamljen od pomladnega sonca.

Potem se pogrezneš v temo in s svetilko odkriješ pravcati kraški svet, ki je pod površjem. Tako blizu, pa tako skrit. Kevderc. Večina pohodnikov na Lubnik se ne zaveda kaj zamuja.  

Pa ni potrebno niti na hrib. Samo sprehoditi se po avtomobilom nedostopnih starih ulicah se je potrebno in že ugledaš Škofjo loko v povsem novi luči.

Jo poznam? Nikakor. Vsakič znova, tokrat tretjič na trekingu, mi odkrije le majhen delček svojih skrivnosti. Vsakič je bolj čarobno.

Alešu v odgovor na 9 in pol ur. Zato.

Tags:

treking

Špilk

Danes bi morala na Šentiljsko. Vsaj tako je pisalo v koledarju zadnji mesec, odkar je Rajko objavil razpis. Vendar bolj, ko se je približevala sobota, bolj sem bila neodločna. Pa mraz, pa sneg, pa koleno, pa daleč, pa skupina, ki bo prehitra.  Kaj če ne zmorem? Skratka, priznam, nisem upala na 53km pot v snegu in temperaturah okoli -10°C.

Rajko, takoj se prijavljam na naslednjo, ker verjamem, da odslej teh bojazni ne bo več.

 

Kajti Aleš si je zamislil eno tako varno, kratko, krožno turo. Sinoči smo na občnem zboru Krtov bili zelo pogumni in se vse dogovorili. Še Janeza je uspel pregovoriti, da se zjutraj dobimo v Blagovici in naredimo del Rokovnjaške poti.

Obljuba dela dolg in tako je bilo treba ob nemogočih razmerah iti na pot, petnajst minut vožnje stran. Na cestninski postaji Kompolje so izmerili -9°C, bril je močan veter in padal je sneg. V Krtini ves dan ni zapadlo 5 cm snega, medtem, ko je nas čakala prava snežna avantura.

 cerkev Sv. Neže na Golčaju

Ampak, Janez je bil na zbirnem mestu in ni bilo druge, kot da zagrizemo v hrib. Začetnega mraza v tisti strmini proti Golčaju, ki spominja na hojo po steperju, sploh nismo več čutili. Kmalu smo odmetali dodatne puloverje in se zapodili Trojanam naproti.

 partizanski spomenik na Golčaju

Pokrajina pa je postajala vse lepša in lepša. 

 

 malce pomrznjeni obrazi

Po dveh urah in petnajst smo že bili na Trojanah. Privoščili smo si krofe, razen Aleša, ker sam hodi naokrog raje brez hrane, ki ga ovira. Je dobil zato krofe, ki so jih doma otroci željno pričakovali, kar v nahrbtnik.

Pot nadaljujemo čez cesto in gremo v nasprotni hrib. Pot od Trojan do planine Lipovec pelje po zasneženem kolovozu. Pot se začne vleči že po pol ure, ker je monotona. Grape, gaženje po svežem snegu po gozdni cesti počasti postaja utrudljivo in boleče za mišice  na nogah. Mine še nadaljna ura, ko končno pridemo do planšarije Lipovec.

 Lipovec

Že na daleč se vidi, da v koči ni nikogar. Nobenega dima ali drugega znaka življenja ni videti. Zato gremo naprej. Čaka nas še dobršen del strme poti do Špilka. 

Današnja pot čez Golčaj je tudi del evropske peš poti E6, vsa današnja trasa pa je del Rokovnjaške poti, ki v celotni dolžini 58km še čaka na primerno družbo, da jo dokončno spoznamo.

 Špilk 957m

Na vrhu Špilka je ličem in urejen bivak, ki nudi potrebno zavetje planincem. Tudi mi smo nameravali počiti in spiti naš čaj, vendar je temperatura v bivaku kazala -10°C, zato je bil edino pametno se čimprej spraviti ponovno v gibanje. Tokrat že v ciljno dolino.

 več kot meter snega

Vendar vremenskega olajšanja še daleč ni bilo konec. Najprej so nas na poti pričakali pravi metrski snežni zameti in druge pasti.

 rogovile pod snegom

Takšnih in drugačnih padcev ni manjkalo, ker nikoli nisi vedel, kako globoko boš stopil. Nanosi snega so zakrili vse luknje in veje v gozdu. Sledil je še najhladnejši del poti. Veter je pihal z vso močjo, nosil sneg in mraz. V trenutku so vsi moji naglavni trakovi zmrznili in otrdeli, zmrznile so rokavice. Ko sem si v naglici oblekla še rezervni pulover, je jakna, ki sem jo medtem slekla sama stala pokonci, kajti vse je bilo trdo od ledu.

 ledeni veter

Ko smo spet prišli v dolino, kar nismo mogli verjet. 19km, malo manj kot šest ur na poti in toliko doživetij.

 smejalo se nam bo še lep čas

Bi ponovili? Seveda!

Tags: , , , ,

treking

Janče

Načrt za soboto je bil popolnoma drugačen. Še v petek sem upala, da bom končno lahko preizkusila čisto nove dereze, ki so mi jih Krti podarili za rojstni dan. Lepe in ostre, lepo zložene v namenski torbici bodo čakale na naslednjo priložnost. Zimsko usposabljanje je zaradi premalo snega in premalo prijavljenih prestavljeno za nedoločen čas. Bova pa naslednjič, ko bo res pravi čas, opremljena z Alešem oba.

Nande je imel svoje aktivnosti s taborniki in nama se je nasmihal prost dan. Kaj bi čakala doma, še nikoli nisva in tako sva se podala na pot skorajda od doma.

 na Sv. Trojici pri -6 stopinjah

Bilo je tako lepo zamrznjeno in škripajoče pod nogami, da me niti vzpon na Murovico in Cicelj še ni ogrel. Povrhu vsega pa sem ugotovila, da so moje okončine povsem trde in nerazgibane.

 malo pod Miklavžem

Od Ciclja naprej proti Miklavžu in že sva pri razcepu. Treba se je odločit in tvegat. Greva torej en krog, na trening za letošnje trekinge in druge izzive? Prvi bo že čez dobra dva tedna po Šentiljski poti. Tukaj se mi je nivo adrenalina že toliko dvignil, da sem z veseljem krenila po delu E6 poti pri nas, najlepši, ko se spušča proti Veliki vasi, ker je vedno vsa sončna, mehka, razgledna in vabljiva.

 del E6 poti od Miklavža proti Senožetim

Sedaj je cilj znan. Greva na Janče, pogledat enkrat dostop z našega konca. Kmalu sva v dolini in prečiti morava Savo prek mostu, ki ne premore prostora za več kot en avto. Počakava na prazno cesto in v dir. Pa tudi tako nisva bila dovolj hitra, za petami sva imela že avto, ki naju je milostno sledil. 

 

 most čez Savo

Na drugi strani naju čaka Jevnica z množičnimi kažipoti za Janče. Pa še markacij je na pretek, za isto pot so narisane posebne markacije za planinsko pot, Evropsko pešpot,  zasavsko planinsko pot in Badjurovo pot.

 oznake planinskih poti

Od tu pa spet strmo v hrib. Malo nad vasjo se uzreva nazaj in Cicelj se že vidi tako daleč tam zadaj.

 Cicelj in sv. Miklavž v ozadju

Mraz kar ne popusti. Danes tudi na soncu ne gre čez ledišče, kar nama prihrani blatne čevlje na priložnostnih brezpotjih.

 Janče

Na Jančah sva presenetljivo hitro. Po dobrih treh urah hoje se v prostranem planinskem domu že grejeva s čajem in domačim skutnim zavitkom. Kar malo se zasediva, saj se nama zdi, da imava časa na pretek.

Za povratek izbereva drugo pot, ki pelje proti Lazam. Izredno lepa gozdna pot je tudi izredno strma in mene pri sestopu začne boleti koleno. 

 strma pot proti Lazam

Zgodba prejšnjega leta se torej ponavlja. Na srečo tokrat na domačem terenu, pa vseeno mnogo prezgodaj. Nisem še utrujena, moje koleno pa že ne zmore več. To naju zelo upočasni.

Zato sem tem bolj vesela, ko sva spet pri Savi. Tokrat lahko z mostu opazujeva Savo, ki je neverjetno bistra in deroča.

 Sava pri Dolskem

Ko se pot ponovno vzpne proti najinemu izhodišču, moje koleno popusti. Problem je ponovno samo hoja navzdol. Če želim ohraniti in nagraditi svoje trekinške izkušnje, bo potrebno prej trdo delati. 

Motivacija?! 

Morda takšna lepa slika prehojene poti, 25 km, pet ur in pol.

Res je užitek svoj trud pogledati na Googlu. (klik)
 

Tags:

treking

Izziv 2011

Pravzaprav je bil tole že peti Krtinski izziv. Vsako leto malce dodan, spremenjen, predvsem pa razširjen. Letos se je pač razširil čez meje Krtine in Domžal, še malo proti Litiji in Moravčam, Lukovici in Dolskem. Razširjena je bila tudi udeležba, večina rednih tekmovalcev slovenske treking lige je prišlo na zadnjo tekmo sezone. Zato je bila tudi ekipa, ki je skrbela za udeležence ustrezno razširjena, predvsem pa smo s pripravami dogodka pričeli že v zgodnjem poletju.

Iskanje primernih kontrolnih točk je najlepši del priprav. Prehodili smo še tiste hribčke, ki smo jih doslej izpuščali na račun bolj uhojenih poti, in tako na trekingu obiske uravnovesili.

 

Bolj ko se je bližal datum, krajši dan je postajal. Nam pa je še vedno manjkalo kar nekaj mikro lokacij, zato smo se s tamaučkom podajala na teren skoraj vsak popoldan, saj več kot uro časa na dan nismo imeli... Zvečer sem brala in iskala primerna nagradna vprašanja. Veliko zgodovine smo skupaj predelali. Ne samo bralci spletnih strani ŠD Krti in treking.si, tudi sama sem izvedela marsikaj novega o naših krajih.

... dokler nas ni ulovila noč. 

Priprava darilc za pohodnike je bila nova izkušnja. Ko sem povsem obupala nad mojimi oblikovalskimi sposobnostmi, mi je  na začetku poletja priskočila na pomoč Tjaša in dokončala materiale za tisk. Samo, da bodo HADi pravočasno! 

Aleš se je trudil s kartami. Nato se je lotil še kartončkov in opisa poti. Kako postaviti progo, da ne bo predolga niti prekratka.  Na Ultri zlahka dodaš kakšen krak ali pa ga spustiš, medtem ko na Aktivni tega ne moreš, če želiš, da ima pot svojo zgodbo. Kako torej vseeno izvesti kratko progo?

Tako je Aktivna dobila svojo vodnico, Ema se je pogumno lotila Izziva in popeljala več kot 30 pohodnikov na Trojico in na razvaline gradu, s čudovitim razgledom na Savo in Janče, v Zagorico do rojstne hiše Vege, čez Buven nazaj, na poglede Kamniških Alp in nato čez zgodovinske mline in skriti Komovec na cilj. Za nekatere je bilo hoje še vedno malce preveč, večina pa je prišla srečna in zadovoljna na malico in kostanj.

Kostanj smo obljubljali že od spomladanskega razpisa dalje. Upala sem le, da bo kostanja letos v gmajni dovolj. Pa smo naredili teden dni prej akcijo med Krtinci in se domenili da gremo kar skupaj po kostanj za Izziv. Nabrali smo ga res polne košare. 

Nabiranje je bilo luštno, potem pa je ostala tista malce manj luštna faza. Tanja in Darja sta kar rezali in rezali, pa še jima ni zmanjkalo.

Le kako naj toliko kostanja spečemo? Le kaj bi brez Janota in njegove pripravce? Čeprav smo ga vmes poslali še na drugo KT, kjer je Mare budno spremljal, fotkal in gostil Ultraše.

 

Medtem so v brunarici Franci, Joži in Martina skrbeli za lačne in žejne. Žine je častil sveže stisnjen jabolčnik. Marjan in Roman pa sta bila glavna distributerja za vse kar je bilo treba še pripeljat. 

Ves čas smo vedeli, da je jesen v naših gozdovih lahko zelo lepa in stiskali pesti, da bo na naš dan vsaj malo sonca. Da bi vsaj ne deževalo in bi lahko pohodniki užili vsaj nekaj razgledov na Alpe.

Ko smo zjutraj zagledali razgled čez Škocjan, nam je kar srce zaigralo. Lepšega vremena si ne bi mogli niti zamisliti. 

In kar naenkrat je bil tukaj 15. oktober, sobota zjutraj. Vsak dan pred tem smo še nekaj sestankovali, izbirali, pakirali sponzorska darila, pripravljali načrt, se dogovarjali...

Pa so nas zjutraj prvi tekmovalci vseeno prehiteli. Preden sva z Janezom odprla okno, sva že imela prve obiskovalce. Še dobro, da smo potem vse prijavljene sprejemali kar noter, v sobici s kaloriferjem. Zjutraj je bil pošteni mraz, malce pod nulo in prste sem imela takoj popolnoma trde. 

Zunaj so fantje kuhali čaj. Za prste in telo malce ogret.

Zmrzovala pa je tudi naša ekipa na prvi KT. Darja in Dejan sta premrzla čakala na Ultraše in nato še na Pohodnike. Ravno, ko se je sonce dotaknilo njune mize, sta pospremila zadnjega tekmovalca in se vrnila na zborno mesto.

Najbolj neverjetni pa so bili prihodi na njuno točko. Tekmovalci so prihajali res iz vseh smeri. Najbolj zagreti so splezali celo čez zid. 

Medtem smo mi na zaslonih spremljali potek tekmovanja skorajda v živo. Pet tekmovalcev je krenilo na pot s sledilnimi napravicami, ki so nam omogočale spremljanje njihove poti po zemljevidu. Bilo je silno zanimivo videti, kako se odločajo na terenu. Iz Gradiškega na Limbarsko sta najhitrejša tekmovalca izbrala pot ob avtocesti. Domačinom, ki se podamo vedno po grebenu, se je to zdelo zelo nenavadno, navsezadnje pa stanam pokazala, da je tam res najkrajša pot. 

Otroci so se več ali manj cel dan podili naokrog po prireditvenem prostoru pri gasilcih na Studencu. Samo, da se je dogajalo in nihče ni čutil kakšne hude potrebe po dodatni pozornosti.

Na tretji KT, ki je vzbudila kar nekaj zanimanja po vasi, sta bili najbolj delovni tabornici; Petra in Tadeja. Prav vsi tekmovalci so prišli do Vege, vsakega sta popisali in vodili vmesne čase.

Aleš se je na startu trudil čim hitreje povedati karkoli o progi. Koliko so si tekmovalci sploh lahko zapomnili v tistem mrazu. Vsi so čakali čimprejšnji odhod. Start Ultre je bil ob 8h, večina tekmovalcev se je pognala v tek. Dobili pa smo tudi dva nova tekmovalca, ki sta bila kmalu zelo razočarana, ker pohod ni bil tak, kot sta pričakovala. Verjetno bi se izvrstno ujela s planinskimi pohodniki in z vodenim načinom hoje po poti. 

Pohodniška je pričela ob 9h. Na startu so tekmovalci izbrali vsaj tri smeri in začetek je bil precej konfuzen. Kako do prve KT si seveda vsak tekmovalec sam določi in točno takšna je bila slika na začetku. Pa vendar so slej kot prej vsi prišli točno tam, kamor so bili namenjeni.

Pohodnike z Aktivne sta ob 10h Marjan in Roman spremljala del poti v svetlečih jopičih in z njimi varno prečila moravško cesto. Šele tam so si lahko tekmovalci dali duška in tekli po progi do cilja. Tevž, Žan in Peter so jo pretekli v dveh urah in petnajst minut.

Janez U. in Žine sta hitro končala s Pohodniško traso, nato pa se pridružila spremljanju prihoda tekmovalcev v cilj. Matjaž je sprotno objavljal rezultate na spletu in spremljal izračune skupnih časov, ki so šele na zaključni tekmi določili zmagovalce Lige

Janez in Dejan sta mi na cilju pomagala beležiti rezultate. Tekmovalci so prihajali tako pogosto, da nisem uspela napisati vseh diplom do podelitve prvih treh mest.

Za podelitev nagrad za Krtinski Izziv 2011 smo določili Mareta. Pozna takorekoč že vse tekmovalce tudi s prejšnjih trekingov. Predvsem pa je že sam stal na stopničkah v Bovcu.

Program je spretno povezoval Janez Udovič, včasih tudi sam organizator trekingov na Jezerskem in Okoli Storžiča.

Na stopničkah pa sem bila tudi sama. Kljub temu, da se nisem udeležila dveh trekingov sezone, mi je uspelo dobiti priznanje za deveto mesto med ženskimi tekmovalkami v Ligi. Bravo in čestitke vsem puncam, tistim malce hitrejšim kot ostalim, za pogum in vztrajnost.

Potrebovala sem nekaj dni, da sem lahko strnila vse vtise. Vsega je bilo skrajda preveč. Pred dogodkom sem bila tako zelo na trnih, malce nespeča od vseh podrobnosti, v velikem pričakovanju. Potem pa je za čas zazijala velika praznina.

Sedaj že vem, da smo dogodek z našo ekipo izpeljali najbolje, kot smo v tistem dnevu lahko.

Tags: ,

treking

Trasiranje 2011

Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.

 

Tags: , ,

treking

Miganje akuol Tmina

Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.

Tags:

treking