V izteku po Planici

Čeprav je bil danes že povsem navaden delavnik z vsemi svojimi obveznostmi, ne morem pozabiti šestih nepozabnih dni v Planici. Ja, od srede do ponedeljka sva se vsak dan z Alešem vozila na Gorenjsko, občudovala vse zasnežene vrhove in si obljubljala, kaj vse bova še letos preplezala.

Vsekakor je bil dogodek s Pixno v Planici zame izjemno doživetje. Spoznala sem ekipo prizadevnih prostovoljcev, ki že leta in leta posvečajo svoj čas za ustvarjanje enega največjih dogodkov pri nas. Hkrati je bila to priložnost, pri kateri sem si nabrala polno potrebnih izkušenj, kako se vnaprej pripraviti na takšne dogodke.

Izbira prostora za Pixno v tekmovalni vasi je bila res prava. Le tako je bil prostor, vsi računalniki z dostopom do interneta in seveda velik LCD za spremljanje skokov, namenjen res pravi publiki, to je samim tekmovalcem in njihovim spremljevalnim članom. Prve so obiskale Pixno dekleta, nato zelo mladi fantje, ki so najprej pokukali na dogajanje na facebooku. Že naslednji dan in vse ostale dni pa so bili vsi prostori v Pixni zasedeni, še posebej v zgodnjih jutranjih urah. Tekmovalci so pregledovali štartne liste, rezultate drugih tekem, lokalne novice na njihovih straneh, se pogovarjali po skypu in pa seveda množično spremljali dogajanje, ki ga je tudi prek lokalne frekvence predvajala RTV Slo.

Največja ovira pri nemotenem delovanju je bil zagotovo izjemen mraz, ki nas je pričakal vsako jutro. V Pixni je bila temperatura okoli mrazišča, v nedeljo celo -2 stopinji. Občasno smo tako doživeli jutranji izpad katerega od računalnikov, ker je dobesedno zmrznil. No, malo ogrevanja z radiatorjem in klimo in zadeva je hitro delovala. Pa vendar smo namenoma imeli vrata ves čas odprta in tako smo vsi sedeli lepo v bundah in se greli vsaj ob dišeči kavi, ki sem jo pripravljala za vse obiskovalce.

Čeprav sem si predhodno pripravila kar cel seznamom opravil, ki jih bom med "čakanjem" opravila v Pixni, se je izkazalo, da nisem imela časa niti odgovoriti na vse svoje maile, kaj šele, da bi počela karkoli drugega. Ves čas se je toliko dogajalo, da so ure in dnevi minili kot en sam dolg dan.

V ponedeljek, ko so že vsi odšli, je ozračje pod Poncami še vedno valovilo v nekakšni tekmovalni omami. Tudi midva sva čisto počasi spakirala vse stvari in se kar težko poslovila. Po Pixno je prišel Marjan malo za nama in spet se je bilo potrebno vrniti v siv vsakdanjik.

Vse fotke, skoraj 500 sva jih naredila v Planici, pa so v Albumu.

Tags:

simbiont

Kulinarična Planica

V teh treh dneh smo spoznali tudi čisto drugačni vidik tekmovanja in Planice. Eno so množice obiskovalcev, politikov in takšnih in drugačnih turistov, ki trumoma obiskujejo Planico v času tekmovanja. Vendar skakalci v tekmovalni vasi živijo svoje življenje in kot da se ves cirkus ne vrti ravno zaradi njih, se mi je včasih zdelo, da so kar malce odrinjeni na sam rob. Zato smo bili kar veseli in malce ponosni, da so se ob vsaki tekmi, takoj po končanem skoku, sami takole zbrali pred Pixno in spremljali nadaljnji potek tekmovanja na LCDju, dokaj varni pred podpisov in drugih pozornosti željnih obiskovalk.

Pa vendar so napovedovali že prejšnje dni, da bo v soboto, takoj po tekmovanju velika zabava tudi v tekmovalni vasi. Namenjena je seveda tekmovalcem in njihovim spremljevalcem, ki se tako ali drugače že vsi poznajo med seboj.

Zame pa je bila tole predvsem izredno zanimiva izkušnja kulinarične ponudbe vseh sodelujočih. Ekipe so namreč pred svojimi tabori ponudile svojo hrano in popotovanje po svetovnih okusih se je lahko pričelo:

 

Češka in paradižniki skupaj s pivom. Zanimivo.

Na sredi vasi je še Manner postavil svoj čokoladni vrelec.

Finci so ponudili hrano z žara.

 

Pri francozih sem bila že malo dlje. Siri, pikantne salame, še siri in njihovo vino. Še vedno zaljubljena v Francijo.

  

Nemci presenečajo z velikostjo ponve. Pečejo čebulo, slanino in zelje(?), skupaj s svaljki.

  

Italijani improvizirajo, seveda zelo uspešno.

 

Naša ponudba je pestra. Najprej postrvi, nato ugledam še nedotaknjen narezek.

 

Poljaki so mojstri dekoracije. Vse te hruške in ostalo "sadje" so namreč siri.

Rusi so ponudili svoj izvrsten kaviar. Pa je res dober.

Švedska dekleta so že ure prej pripravljala mesne kroglice in razne druge dobrotice.

 

Američani me niso dovolj prepričali, da bi poskusila nekaj kot med in sir skupaj s šunko.

Zabava je verjetno trajala še dolgo v noč, vendar smo se mi kar kmalu pobrali domov. Vstajava pred peto, vsak dan prevoziva do 250 km in priznam, da sva že pošteno utrujena, čeprav tudi precej zadovoljna.

 

Tags:

hrana | simbiont

Planica

Pa smo Pixno prepeljali novim dogodevščinam naproti.

Kakšni razgledi!

Tags:

simbiont

MOS

Mednarodni obrtni sejem - razen zastav, mednarodna ponudba na sejmu res ne izstopa.

In zakaj taka množica ljudi na sejmu? Tega mi ni uspelo ugotoviti. Verjetno zato, ker vsakdo upa, da bo našel kaj zanimivega zase.

Jaz sem gledala predvsem različice razstavnih prostorov. Tale je nedvomno zmagal. Le zakaj?

Tags:

simbiont

Pixna

Kaj ni danes prvi pomladni dan?

Pa je le prišla. Ne samo pomlad, tudi Pixna je tu!
Vznemirjenosti in veselja kar ni konca.

Tags:

simbiont

Lars

Zadnje dni se odkrivam nove in nove razsežnosti brezmejne ponudbe pri opremljanju bivanjskih prostorov. Moram reči, da sem navdušena nad tem kaj vse lahko najdem, tako rekoč od doma. Zagotovo spadam med tiste, ki vsako storitev ali izdelek najprej poiščejo na svetovnem spletu. In ko si ogledam vso ponudbo tega sveta, ko sem vsa navdušena nad novimi designi, potem pričnem odkrivati zamotane poti do željenega. Omogočanje e-nakupov tudi v tako opevanih deželah ni najbolj vsakdanja stvar in še vedno so redki, ki prodajo svoje izdelke tudi prek spleta. Ali pa imajo za to čisto posebne razloge. Nekateri izdelki so samo za posvečene.

Tapete! Kaj si zamislite ob tem? Morda malo nežnega vzorca, enobarvno steno ali pa samolepilni trak z vzorcem lesa? Seveda, ko pa niste še videli nove kolekcije Lars Contzna.

Dejstvo je, da teh izdelkov ni v nobeni e-prodaji, ker so enostavno čisto predobre, da bi bile namenjene množici. Pa sem pisala na vse možne naslove, iskala distributerje v Sloveniji in Nemčiji, pa vseeno brez rezultata. In ko enkrat vidim vse te barve, nikakor ne morem nazaj, se sprijazniti ponovno s tem, kar dejansko lahko dobim.

Kaj pa računalniška mizica? Ploskev, dve nogi in to je to. Večinoma res. To zna narediti vsak malo bolj spreten mojster tudi doma, pa vendar, zakaj bi se sprijaznila z izbiro samo sive ali črne barve v kombinaciji z rjavo, ko pa sem videla tole:

 vir

Na koncu še vedno odloča debelina denarnice, hrepenenje ostaja, jaz se pa sprašujem, kaj je torej bolje? Biti blaženo neveden in živeti zadovoljno v svojem svetu ali se podati v raziskovanje globin? Vsekakor bi predlagala, da se vsakokrat, ko vtipkaš Google, najprej napiše rdeč, blinkajoč napis:
Pazite se, želje se vam lahko izpolnijo ali tisto kar iščete, morda tudi najdete!

Tags:

simbiont

Nova obzorja

Težavo imam. Verjetno ni edina, ampak o tem premišljujem večino časa. Svojega bloga ne morem prav opredeliti. Kašne vrste blog sploh pišem in koga na svetu zanima moje letanje za dogodki, starševanje...

V meni pa tli še čisto neko drugo navdušenje, ki ga kar ne upam spraviti na plano, kot da ni resnično.

O svoji službi skoraj ne pišem. Pa vendar smo v zadnjih dneh končali precej zanimiv web projekt, ki bo verjetno čez nekaj mesecev v javnosti precej odmeven. Hkrati se odpirajo že novi izzivi, pa vendar tudi to ni to.

Doma sva začela razvijati novo idejo, novo filozofijo preživetja, bi lahko rekla. Imava vizijo, ki jo želiva uresničiti. Želiva hkrati živeti in delati stvari, ki nam bodo v veselje. V družbi, kjer denar in dobiček ne bosta cilj.

Ideja sploh ni tako nova, z njo se poigravava že nekaj časa in počasi delujeva tudi v to smer. Kamorkoli se obrnem vidim, da greva v nasprotno smer podivjanega sveta. Počasi namesto hitro, postopoma, namesto velikega buma, z zadovoljstvom nad malimi koraki, predvsem pa po neki čisto svoji poti.

No, čisto svoji je pretirano, ta svet se še vedno sestoji iz birokratov, štampiljk, tarif, papirjev. Tega pač ne bova premaknila, se pa tudi vznemirjala ne bova (več).

Z veseljem bova delala z ljudmi in za ljudi, ki jim je še mar.

Tags:

simbiont | 04 razmišljanja

Se dogaja

Ta teden je en sam dolgi dan. Že tretji dan sem prišla domov zvečer. Toliko različnih dogodkov, da jim komaj sledim.

Danes je bila ponovno tudi Ćosićeva Net konferenca. Prišla sem zaradi zelo zanimivih imen, ki so letos (končno) popestrili in dali nekaj več teže tudi vsebini, ki so jo tvorno prispevali med drugim; Aljoša Domijan (EnaA.com), Gregor Cuzak (Itivi,si), Matevž Klanjšek (Celtra), Andraž Tori (Zemanta), Jani Sever (Vest.si), Vasja Zupan (Pop On line) in Gregor Fras (Blogorola).

In ker se je vse vrtelo okoli startup-ov, me je dogajanje zanimalo še toliko bolj.


Ne vem pa, zakaj so bile puščice obrnjene nazaj?

Tags:

simbiont | se dogaja

Selitev

Takole, pri minus 5 stopinjah, smo se mi šli veliko selitev garaže oz. lope za kolesa.

Sicer izgleda enostavno: prideš, dvineš in pelješ. No, sama izvedba je bila mnogo bolj dinamična, uporabili smo en kup orodja in strojev.

Le kaj bi brez Staneta in Marjana (starejšega in mlajšega)? Najbrž bi (ob)sedela in modrovala še lep čas.

Tags:

simbiont

Hitrost

Od Gornje Radgone do Trebnjega v dveh urah in desetih minutah. Brez kave, brez postanka, vendar pravočasno. Včasih so razdalje krajše, kot si predstavljamo.

Tags:

simbiont