Dolina Vrata

Nastanjeni v obnovljenem Šlajmarjevem domu v dolini Vrat bi le stežka našli lepši kotiček za tretji del naše planinske šole pod okriljem PZS.

Teme, ki smo jih tokrat obravnavali so bile prav resne in stanje v naši lepi deželi ni nič rožnato, kadar govorimo o varstvu narave.

Pogovarjali smo se o

- Naturi 2000 in koliko priložnosti imamo za uveljavljanje, pa jih v Sloveniji žal ne znamo 

- o skromnih evropskih danostih, ki jih naša podeželja močno prekašajo, pa se tega žal ne zavedamo

 -o Alpski konvenciji z zavezujočimi protokoli in direktivami, ki jih spet tolmačimo po svoje in se izmikamo odgovornostim za posege v prostor

- o naši odgovornosti pri osveščanju ožje in širše skupnosti ...

 

Bilo je že prav razvratno, da sem iz postelje lahko opazovala Triglav in mogočno severno steno ob prvem jutranjem svitu.

Da se razmere v steni lahko hitro spremenijo, smo spoznali čez nekaj ur.

Deževne meglice so se spustile nizko in priča smo bili helikopterskemu reševanju zaplezanih planincev v Steni (Nemška smer).

 Vrtoglavo reševanje se je na srečno končalo brez poškodb.

Učilnico smo že navsezgodaj zamenjali za posedanje ob preprogah dišečih nageljčkov (klinčkov).

Marjeto K. Svetel in njene zgodbe o naravi in ljudeh ter sobivanju z naravo, bi lahko poslušali vse dni.

Slovenija močno izstopa iz evropskega povprečja in je neizmerno bogata po številu zastopanih varovanih vrst. Pa vendar ne premoremo skupne strategije, ki bi opredeljevala razvoj, ki bi to bogastvo zaščitilo in na osnovi tega ponudilo nove priložnosti.

Malo nižje v dolini je slap Peričnik.  

Trajnostni razvoj je ključ naše  prihodnosti.

Na pravkar končani konferenci RIO+20;  je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, izrazil bojazen, da v kolikor z življenjem na zemlji nadaljujemo na obstoječ način, bomo v letu 2050 potrebovali dve zemlji.  "Res ne vem, kje ju bomo našli!", je še zaključil. 

Z naravo

Naša skupina 24 udeležencev predavanj PZS o varstvu gorske narave se je tokrat dobila na Blegošu. Moderatorka tokratnih predavanj je bil Marjeta K. Svetel. Veliko smo se pogovarjali in najbolj se me je dotaknila tema, da v Sloveniji varujemo samo območja, kjer najdemo materialne vrednote, druge so enostavno prezrte.

 Marjeta Keršič Svetel

Ne moremo zavarovati območja ker so enostavno samo lepa, estetska ali sveta in predstavljajo duhovno vrednoto. Niti zaradi umetniške, rekreacijske, terapevtske, identitetne, kulturne vrednote območja ne moremo zavarovati!

Državnega pomena so tiste naravne vrednote, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in za katere je pristojna država. Preostale so lokalnega pomena in jih varuje lokalna skupnost. Vse naravne vrednote v zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država so državnega pomena, prav tako pa so državnega pomena tudi vse podzemske jame. 

In ravno gorska naravna okolja so zakladnice najrazličnejših vrednot in v svetu večina zelo zaščitena. V Sloveniji imamo eno samo zavarovano območje, ki ga imenujemo narodni park. Žal je tako, da ne ustreza kriterijem IUCV (svetovna zveza za ohranitev narave) za narodni park.

Pot iz Leskovce, ki seveda zdaleč ni edina, mi je že kar domača in tako sem se navsezgodaj zjutraj sama podala v hrib. Občutenje svežine zelenih listov ob glasnem žgolenju raznovrstnih ptic je bil zagotovo lepši del dneva. 

Varstvo naravnih vrednot

Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. To so geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. 

 šmarna hrušica

Šmarna hrušica je zame novo ime med rastlinami. Raste predvsem na previsnih južnih pobočjih, kjer jo boža dvigajoč topel zrak z dolin. 

Za zavarovanje narave uporabljajo posamezne države različne oblike zavarovanih območij (kategorije) in jih tudi različno poimenujejo.
 

kategorija IUCN (1994)   opis
I Strogi naravni rezervat/naravno območje območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje ali ohranjanje narave
II Narodni park območje zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in za rekreacijo
III Naravni spomenik območje, zavarovano predvsem za ohranjanje izjemnih naravnih pojavov (oblik)
IV Zavarovani habitati rastlinskih in živalskih vrst območja, ki jih ohranjamo z določeno rabo za ohranjanje določenih ogroženih rastlinskih/živalskih vrst 
V Zavarovana krajina območje, zavarovano za ohranjanje krajine (kopne in morske) in za rekreacijo
VI Zavarovana območja naravnih virov zavarovana območja, v katerih je z upravljanjem zagotovljena trajnostna raba naravnih virov

 

 Clusijev svišč

Med ljudmi se ga bo vedno držalo ime encijan. Večina nas ve, da je zavarovan, zato ga seveda ne nabiramo za šopek. Pa saj tudi ostale rožice ni potrebno trgati, da bi jih občudovali. Najlepše so vedno v svojem okolju.

V Sloveniji opredeljuje sistem zavarovanih območij Zakon o ohranjanju narave (Ul, 96/2004)

 

zavarovana območja kategorija v Sloveniji kategorija IUCN
širša zavarovana  narodni park II
območja  regijski park V
(naravni parki) krajinski park V
     
ožja zavarovana  naravni spomenik III
območja naravni rezervat IV
  strogi naravni rezervat I

 

 kukavice - orhideje

Naše divje orhideje, ki jih je v Sloveniji prek 60 vrst lahko najdemo vzorno opisane v Galeriji. So zaščitene, ogroža jih večkratletno gnojenje in košenje travnikov. Množična rastišča najdemo na pašnikih ali na območjih, kjer ni intenzivnega izkoriščanja kmetijskih površin.

 bukov kozliček

Hrošči potrebujejo uravnovešeno okolje in kar nekaj let za svoj razvoj. So jasen bioindikator stanja naših gozdov in naravnega okolja.

Zavod RS za varstvo narave vsako leto meri populacijo hroščev. Pri tem poziva vas, ki želite svoja opažanja deliti in pomagati pri štetju, da vpišete svojega hrošča na za to pripravljeno spletno stran. Vpis je enostaven, ne pozabite priložiti slike.

Veličasten razgled z Blegoša. Spodaj koča na Blegošu, zadaj najprej Porezen, potem Spodnje Bohinjske gore in Triglav v beli preobleki.

Spodaj še dva citata, ki jasno kažeta izvirni greh usmerjenosti k izkoriščanju vsega kar nam je bilo dano, ter nasprotno razmišljanje "primitivnih" ljudstev.

Sveto pismo Stare zaveze:

“Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji”

“Plodite se in množite ter napolnite zemljo! Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti, vse, kar živi, naj vam bo za živež: vse to vam dam kakor zeleno zelišče”

 Indijanski poglavar Seattle (1854):

...  Vse je povezano z vsem. Človek nima hierarhičnega položaja v vezenini, ki se ji pravi življenje. Živali, človek, gore in reke tvorijo družino, življenjsko skupnost. Narava ni sovražnik. Do živali se je treba obnašati kot do bratov. Kar se stori naravi, zemlji, se stori človeku samemu in njegovim otrokom. Narava kot izvirni pogoj življenja ni lastnina, s katero bi trgovali, nismo njeni lastniki, temveč nam je dana v uživanje.

...Odgovor na ponudbo Abrahama Lincolna da indijancem kupi zemljo, na kateri bi bili varni, …


Tags: , ,

gorska narava

Zavarovane

Moj obisk Boča zadnji vikend ni bil zgolj slučajen, kajti začel se je nov, 10. cikel predavanj za varuhe gorske narave. Meni in še pisani druščini ljubiteljev ohranjanja naravnih lepot bodo še dodatno popestrila vikende v hribih.

Začeli smo zavzeto, ob zakurjeni kaminski peči z dežjem v ozadju. Pa se je le dovolj zjasnilo in nadaljevali smo zunaj, kjer je najlažje opazovati rastline v njihovem naravnem okolju. Prav tako pa tudi nismo mogli ostati le ob vznožju, je bilo treba splezati tudi na vrh.

 Boč

Če se na vrhu Boča povzpneš še na razgledni stolp, dosežeš magičnih 1.000 m višincev in odpre se ti prekrasen razgled na predalpsko hribovje. Me je kar veselilo, ko sem nasproti Pohorja prepoznala obliko Lisce, Kuma, Donačke gore...

Nastanjeni smo bili v koči Velikonočnici, ki sem jo kar nekaj časa iskala, saj je novejšega datuma kot obstoječi zemljevidi. Ima pa ime po edinstveni cvetlici, ki raste samo še na majhnem delu Boča in je prav zanjo ograjen del travnika. Povsod drugje so jo že neusmiljeno potrgali in je tako ena najbolj ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji.

Vendar tudi ograja ne zadošča, zato imajo krajani urejeno dežurstvo, da jo varujejo pred vsiljivci.

 foto Peter Pehani
Velikonočnica na Boču 

V Sloveniji imamo od leta 2004 z Zakonom o ohranjanju narave (in prilagoditvijo evropski zakonodaji)  zaščitenih nekaj čez 210 prosto živečih rastlinskih vrst.

Verjetno marsikdo ne ve, da so med njimi tudi tako zelo, za naše razmere, množične cvetlice, kot so veliki zvonček ali kronca, ciklama in teloh, ki jih sicer lahko naberemo za en šopek, ne smemo pa jih presajati ali drugače vzgajati kot v naravnem okolju.

Kronce ali Laški zvončki zgodaj pomladi v Krakovskem gozdu

Ciklame avgusta na vrhu Ciclja

pozno pomladanski Črni teloh na Kisovcu (v družbi Čemaža)

 

Se pa včasih najde presenečenje tudi sredi vrta. Takole se nam je lansko pomlad med posajene tulipane sam vsadil zaščiten Močvirski tulipan ali Močvirska logarica.

 glej orhidejski raj

Vsekakor pa še vedno ne morem pozabiti dišečih polj istrskega Kamenjaka, kjer je ogromno rastišče divjih orhidej, Kukavic, ki ravno tako sodijo med zaščitene vrste. Tudi na Krškem polju jih je ogromno.

Kar nekaj novih spoznanj o flori in favni je za nami, čaka pa nas še ogromno zanimivih področij. Naslednjič poročam z Blegoša!

Tags: , ,

gorska narava

Predanjevanje

Včasih me kakšna beseda tako preseneti, da še nekaj časa razmišljam o njenem pomenu. Vsi razumemo in uporabljamo besedo prenočevanje. Z njo zajamemo vse dejavnosti, ki jih ponavadi počnemo ponoči, še najpogosteje pa imamo v mislih spanje zunaj našega doma.

Med branjem članka Mala uharica v reviji Adria Airways, avtorja Marjana Žiberna, me je zdramila novoodkrita beseda predanjevanje. V članku lepo opredeli pojav, ki je največja posebnost male uharice. Pozimi pogosto tiho zamišljena v kdove kakšne sovje misli prebije dan v družbi pripadnic svoje vrste. Opazili so že do 200 sov na enem drevesu, ki so tako skupaj predanjevale. Besedo boste zaman iskali v SSKJ.

Všeč mi je, tako pojav kot beseda sama.

Mislim, da se predanjevanja vse premalo poslužujemo tudi sami. Ste kdaj uživali v tihi družbi somišljenikov? Sploh še znamo bivati v tišini? 

Tags: , , , ,

gorska narava | 04 razmišljanja

Indikatorji

Ali ste vedeli, da so lišaji tudi bioindikatorji, kar pomeni da so pokazatelji čistega zraka. Najboljši bioindikatorji so grmičasti lišaji, ki rastejo samo na območjih, ki niso onesnaženi. Na Pohorju lahko na srečo še najdemo številna drevesa, ki so dobesedno preraščena z njimi.

Zadnje čase me namreč precej muči vprašanje indikatorjev. Zakaj to pri ljudeh ni tako zelo enostavno? Kateri so tisti pokazatelji bistva, ki jim lako zaupam? Kaj je res in kaj ni, kaj je videz in kaj vsebina?

Šele, ko bom res znala odgovoriti na ta vprašanja, se bo moje življenje spet lahko umirilo. Zadnji mesec me namreč nove in nove situacije silijo v odločanja, ki jim včasih nisem kos. Zaupam lahko le svoji intuiciji in ljudem, ki so mi blizu. 

Všeč mi je kombinacija moje letošnje zasaditve cvetličnega korita.

Mi lahko verjamete, da je na fotki krompir? Užiten, sladki krompir, takšen za kuhat in pojest! Spet en dokaz več, da se lahko nekaj dobrega skrije tudi v lepo preobleko. Zaupati torej.

Da ni vse samo v skladnosti, ampak je lahko navdihujoča tudi takšna čudaška kombinacija, priča spodnji primer.

Odgovor torej ni enovit, še manj enostaven. Morda ga sploh ni. Navsezadnje je vse, prav vse, le v načinu ustrezne interpretacije.

Tags:

gorska narava

Sekvoje

Res sem želela videti sekvoje. Drevesa, ki dosežejo starost tudi do 2.000 let in so najvišji živi organizmi na svetu.

sekvoje so iglavci

V neposredni bližini San Francisca je Nacionalni park Muir Woods, kjer lahko občudujemo ta veličastna drevesa. Seveda je ta neposredna bližina precej relativna. Za peš - morda en dan hoda, na srečo pa mi je uspelo iz Sausalita najti kombi prevoz do gozda, kajti takrat se je avantura šele pričela. Izkazalo se je (kar iz zemljevida seveda ni bilo vidno), da je kanjon z drevesi dostopen po 40 minutni vožnji po precej strmi, zelo ozki in predvsem zelo zelo ovinkasti cesti, primerljivi dostopu na naš Vršič. Žal mi med vožnjo rado postane slabo, tokratna slabost traja sedaj že drugi dan.

neprestano sekanje ovinkov

Za vstop v park zaračunavajo skromnih 5$, park se razprostira na velikem ozemlju ob pacifiški obali, hodiš lahko naokoli ves dan ali pa se držiš vzorčno urejene učne steze, ki spet ponuja več variacij, odvisno od časa, ki ti je na razpolago.

vhod v park

Jaz sem imela dve uri časa, glede na mojega prevoznika, ki ga kljub nori vožnji nikakor nisem želela zamuditi. Časa je bilo vseeno dovolj, da sem s potepanjem naokoli spoznala te lepotice, se jih dotikala in čutila neverjetno spokojnost gozda, ki je tu že tisočletja.

Redwoods

Redwoods ali Sequoia sempervirens, dejansko rastejo samo na tem območju na svetu in so v sorodu z gigantskimi sekvojami (sequoia-dendron giganteum), ki jih najdemo le v Sierra Nevadi. Slednje živijo še dlje, do 3.000 let, visoke so do 95 metrov in debelejše od Redwoods, ki sežejo do 115 metrov v višino.

115 metrska drevesa

Ne marajo mraza, vetra niti snega, potrebujejo ogromno sonca in še več vode. Tukaj uspevajo samo zato, ker je področje zelo znano po svoji pacifiški megli, iz katere se lahko ta ogromna drevesa napajajo. Tudi požar jim ne pride do živega zaradi izredno debelega lubja, je celo njihov zaveznik, ki očisti gozd, da lažje pridejo do potrebnih mineralov. Pri preseku debla je točno videti temne lise, ki so posledice preživetih požarov.

1.000 letne sledi

Samo 10% rastlin vzklije iz semen, ker so pogoji za kalitev izjemno težki.

storži s semeni in rdeči les dreves

Se pa zato razmnožujejo z delitvijo, kloniranjem okoli matičnega drevesa in tako ustvarjajo takoimenovane "family circle" skupine. Tretji način pa so nekakšni izrastki po deblu (burls), ki prevzamejo vlogo rasti, če se materi zgodi kaj nepredvidljivega.

rast v družinskem krogu

Bilo je božansko lepo, hoja med temi drevesi, ki te objemajo s svojo toploto, je edinstvena. Gozd me navdušuje doma in gozd me je navdušil enako močno tudi na drugem koncu sveta.

Lepo je.

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Čemaž

Čemaž je ena tistih novo odkritih rastlin, ki sem jih spoznala na mojih potepanjih po gozdovih. Čudim se, da te skoraj čudežne rastline nismo množično posvojili že prej. Spomnim se, da sem liste vedno zamenjevala za liste šmarnic in še dobro, da jih nisem uporabljala v kuhariji. Slednje so menda strupene.

Takole sva lansko lansko leto na velikonočnem pohodu na Veliko planino prvič nabirala posamezne liste na planini Kisovec:

Letos naju je čemaž že spremljal dobršen del poti našega Škofjeloškega trekinga, ko smo se podili po ozelenelih grapah.

V nedeljo pa smo se šli s tamaučkoma malo loviti po hribu in smo ponovno nabrali šopke čemaža ob poti na Primoža.

Tokrat sem se opogumila in pripravila super namaz, ki je hkrati zdravilo, življenjski eliksir in preganjalec vampirjev.

Čemaž, ročno nasekljan s keramičnim nožem, konzerviran s himalajsko soljo in eko olivnim oljem.

Se kdo povabi na prigrizek?

 

Tags:

gorska narava | hrana

Pritepenke

Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse rožnato, kar lepo diši in še lepše cveti.

 žlezava nedotika

Da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled sem se lahko sama že nekajkrat prepričala in  zdi se mi prav, da o tem več pišemo, saj sem prepričana, da se o tujerodnih rastlinah (in živalih) in posledicah njihove integracije v okolje, vse premalo govori.

Seveda vse napisano velja tudi zame, saj sem sama velika rastlinoljubka. To pomeni, da kamorkoli grem po svetu, mi je povsod tako všeč, da bi najraje prinesla delček tistega sveta kar s seboj. Pa podtikam vršičke in rastlinice tu in tam. Da so bile včasih državne meje in da čez mejo nismo smeli prenesti nobenih rastlin, se zavedam šele zdaj. Vsa ta leta tihotapljenja podtaknjencev v potovalkah pa, kakor da ne pripada meni, ampak neki drugi odraščajoči osebi.

Najbolj boleča zelena novica tega poletja mi je bila tista o onesnaženju Triglavskega jezera, ki so ga med drugimi vzroki povzročile tudi ribe. Ribe, ki tam zagotovo ne sodijo. Zlate ribice! Da je naseljevanje zlatih ribic v naravo bolj pogosto, kot si mislim, sem lahko videla tudi na Vitoveljski krožni poti, kjer so bile v težko dostopnem, majhnem jezeru sredi pobočja Trnovskega gozda v vodi velike zlate ribe.

Kaj pa lepo dišeče in še lepše cvetoče rastline, ki jih ravno v septembru videvamo v obilnih količinah povsod okoli nas? Predvsem smo do rastlin veliko bolj strpni in niti ne pomislimo, da lahko imajo enake učinke v naravi, kot zgoraj omenjene zlate ribice.

 kanadska rozga

Gre za rastlini, žlezavo nedotiko in kanadsko zlato rozgo, ki tvorita zelo goste trajne sestoje, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa domorodna flora.

Prvotna domovina žlezave nedotike je Indija in zahodna Himalaja, rozga prihaja iz severne Amerike. Žlezava nedotika je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domorodno obrežno vegetacijo večine rek in potokov.

 ob potoku v Krtini

Od vseh teh rastlin pa me je že nekaj let najbolj strah japonskega dresnika, ki se pojavlja v takšnih ogromnih grmih. Največkrat ga vidim na obrežjih avtocest in opazujem, kako se, najverjetneje biologi, spopadajo z zatiranjem. Pravzaprav ne pomaga niti košnja, niti sežiganje, pokrivanje mladik s folijo, kemično zatiranje. Rezultat je vedno isti. Naslednje leto je grm še enkrat večji.

V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvič zabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno oziroma medonosno rastlino.

Zelo uspešno se razmnožujejo na vegetativni način, saj se stebelni členki zlahka zakoreninijo, rastlina pa tvori tudi dolge podzemne korenike, s katerimi se lahko močno razraste. Iz koščkov korenike lahko poženejo mlade rastline. Ugotovljeno je bilo, da nova rastlina zraste iz samo pet gramov težkih koščkov korenike, ki pa lahko kasneje prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta.

 japonski dresnik (wiki)

Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi, Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih.

V razmislek in opozorilo; bodite previdni tako pri vnosu novih vrst, kot pri odstranjevanju invazivnih vrst. V vsakem primeru lahko naravi okoli nas povzročimo veliko težav. S spreminjanjem naravnega okolja pa sprožimo procese za katere nikoli ne bomo vedeli, kako se bo končali.

Več si lahko preberete v knjižici z naslovom: Tujerodne vrste - Ubežnice z vrtov

Tags:

gorska narava