Col de Bavella

No:
28/50

Datum:
1. julij 2017

Trasa:
Porto Vecchia - Col de Bavella – Zonza - Piscia di Gallo

Opis:
Tole je bil Road trip z malimi pobegi v korziške hribe. Z avtom smo se dvignili od obale pri Porto Vecchia do prelaza Col de Bavella, z mogočnim ozadjem Aiguilles de Bavelle. Pustili smo avto na parkirišču in hodili slabi dve uri do naravnega okna s pomenljivim imenom Trou de la Bombe (1340 m). Okno je res tako, kot bi nekdo čez skalo vrgel bombo. V opisu smo brali, da bomo morali malce poplezati za dostop do okna. No, na srečo smo bili spet daleč prvi na prelazu in smo si lahko vzeli čas za poplezavanje. Si ne predstavljam, kako bi premoščali tiste balvane, če bila zadaj čakalna vrsta. Ko smo se vrnili do avta, je bil zraven nas, po registrski tablici sodeč, parkiran nekdo iz Domžal. Korzika je s strani Slovencev relativno množično obiskana. Na vsakem hribu najdeš kakšnega.

na prelazu

Pot smo nadaljevali z avtom do idiličnega mesteca Zonza, kjer smo, skupaj s pisano množico turistov, kar nekaj časa posedali v prikupni kavarnici. Čakal nas je še drugi del. Malce nižje smo se ustavili še v parku in si ogledali še slabo uro hoda oddaljen najvišji slap na otoku, ki se imenuje Piscia di Gallo.

Težavnost:
Lahka, skupaj v dnevu 15 km, 630 višincev, 22.112 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na dokaj strmem terenu, ki se spušča do slapa, steza je označena s planinskimi oznakami, smo srečavali vse, res vse možne vrste obutve. Od japank, visokih pet, superg do pravih gojzarjev. Škoda, da jih nisem snemala.

Fotogalerija:

borov gozd in v ozadju naravno okno

Trou de la Bombe

poplezavanje do okna

Aleš v oknu, dobesedno 

čas za malico

Zonza

naravne skulpture

slap Piscia di Gallo

Tags:

50 za 50

Ledeniška jezera

 

No:
27/50

Datum:
26. junij 2017

Trasa:
Val Restonica – jezero Mela in jezero Capitellu

Opis:
Jutranja vožnja po dolini Val Restonice je bila razmeroma mirna. Nasproti vozečih vozil ni bilo, saj smo krenili takoj, ko so nam pol sedmih dvignili rampo v kampu v Cortu. To je za njih in vse turiste izjemno zgodnja ura, saj pred deveto tudi v mestu ni še prav nič odprtega. Tako tudi nismo imeli težav s parkiranjem v bližini izhodišča. Popoldan, ko smo se vrnili do avta, je bila kolona parkiranih vozil že kak kilometer ali dva nižje.  

Dolino smo raziskovali že prejšnji dan, ko smo se veselo kopali v tolmunih. 

Od izhodišča pri koči v zatrepu doline se označena planinska steza počasi vzpenja. Aleš je bil napol gluh še od morskega potapljanja, na tej poti v visokogorju pa ga je doletel nenaden napad vrtoglavice. Zato smo nekaj časa kar obsedeli in se odločali, ali sploh gremo naprej. Pa je zadeva minila, kot je prišla in smo v počasnem tempu kljub vsemu odšli navzgor. Najprej čez stope in lojtre do prvega jezera. Od tu pa še slabo uro višje do drugega ledeniškega jezera.

Ko smo se odločili za malico, smo takoj dobili izbirčne kavke, ki so že poznale vso hrano. Za kruh jim ni bilo mar, najbolj so teknila jabolka.

 

Visoko nad nami pa je po grebenu potekala drugačna, malo manj turistična pot. Spet smo bili v bližini GR20 in ponovno smo opazovali pohodnike, ki so posamično ali v skupinah napredovali po poti.

Razgledi so bili čudoviti, nam pa se je kar mudilo v  dolino. Tokrat smo pri spodnjem jezeru izbrali drugo, desno stezo, ki je bila bistveno manj obljudena, vendar tudi bolj divja - glede na velikost kamnov, ki smo jih premagovali. Smo pa uživali v hoji po kamnih, kajti oprim čevljev na granitu je mnogo močnejši kot na našem apnencu. 

In ko smo bili spet v varnem zavetju koče in dostopnega prevoza, se nisva mogla upreti korziškemu ohlajenemu kozarcu kostanjevega piva, ki ga strežejo le v čašah po 2,5 dcl za 3,5 eur.

Težavnost:
Lahka, 16 km, 880 višincev, 23.786 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Ob prvem jezeru je postavljena koča, ki je verjetno v lasti upraviteljev parka. Bila je daleč najlepša, kar sem jih dosedaj kjerkoli videla. Nekaj časa sem kar strmela in si predstavljala kako v eni takih koč bivam tudi sama. Nekje zgoraj, daleč od ponorelega sveta.

Hiška iz kamna, s lesenim gankom in belimi zavesami.
Pa zelena polkna, zadaj hribi, spredaj jezero.

Fotogalerija:

cesta po dolini Val Restonica

jutranji žarki na jezero Mela

jezero Capitellu

na poti med prvim in drugim jezerom

ena redkih cvetlic

udomačene kavke, ki mi jedo iz roke

korziško kostanjevo pivo

 

Tags:

50 za 50

Paglia Orba


No:
26/50


Datum:
23. junij 2017

Trasa:
Kamp na Col de Vergio -  Bergerie de Radule - Refuge de Ciottulu di i Mori - 
Col des Maures


Opis:
Budilka me je zbudila ob 4:15, ko je bila zunaj še čista tema. Obvezno kuhanje kave in počasno zbujanje do prvega svita. Takrat so začeli na plano iz svojih spalnih vreč kukati tudi pohodniki na GR20, saj je kamp in trasa na šesti etapi znane pohodniške poti po otoku. Hoditi smo začeli pred sončnim vzhodom, zato je bilo tem lepše opazovati dan, ki se prebuja. Do prve koče ni daleč, slabo uro in tudi tam so se ravno prebujali.

Bergerie de Radule

Naša pot pa nas je vodila dalje, v območje endemičnih korziških borovcev. To so silno visoki, mogočni bori, ki jih resda ne vidiš nikjer drugje. Dokler se gozd ne umakne rušju in rušje travi in kar naenkrat smo bili na soncu. Pred nami pa še cela dolina, na srečo ob potoku. Smo se žejni in željni vode ogledali vse tolmune in jih nazaj grede veselo preizkušali.

Namenjeni smo bili do vznožja te lepe gore Paglia Orbe. Kolikor smo o vzponu brali, je priporočljiva kakšna vrv za varovanje, ki pa je žal nismo imeli. Zato smo se vzpeli samo do sedla med Capu Tafunatom in Paglia Orbo, imenovano Col des Maures (2155 m), pogledali nazaj čez naravno okno in si privoščili počitek na skalni polici. Od tu smo lahko opazovali najvišjo korziško kočo, ki ravno tako nudi zavetje GR20 pohodnikom. Na otoku namreč ni dovoljeno postavljati šotorov in spati izven kampov. Zato pa imajo lahko koče postavljene šotore v svoji okolici in v njih vsako noč gostijo pohodnike.

Težavnost: 
Srednje zahtevna, predvsem dolga za poletni čas, 23 km, 1.100 višincev, 33.353 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Barve. Vrtelo se mi je od vseh barvitih skal. Od rdeče do modre in zelene. Pa rumeno cvetje.

Fotogalerija:

Korziški bor

gozdna meja

barve kamenja

pogled navzgor

pogled navzdol

pri naravnem oknu

počitek na visoki polici
spodaj Refuge de Ciottulu di i Mori

Tags:

Calanques de Piana


No:
25/50

Datum:
22. junij 2017

Trasa:
Calanques de Piana (Korzika)
, po cesti iz mesta Porto do izhodišča pred vasjo Piana, označene planinske poti - razgledna tura

zaliv Porto, v ozadju desno Calanques

Opis:
Cesta in pešpoti so spremenjene v promenado in procesije turistov, ki s fotoaparati ovekovečajo divje barve nazobčanih skal. Prizori so res fantastični, ni pa to nek samoten kotiček.

Težavnost: 
Lahka, kratka in predvsem zelo vroča. Popoldanski čas in +30C – 8 km, 300 višincev, 11.970 korakov.

Prehrana na poti:
voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Cesta, ki vodi do izhodišča je ozka, prepadna in vseeno polna turistov. Tudi avtobusnih. In pred vsakim busom je en pilot na kolesu, ki hiti vnaprej in ustavlja promet, da se lahko avti sploh srečujejo. Kljub vsemu pa se turisti sprehajajo po cesti in medtem, ko smo mi hodili po planinskih poteh 100m nad cesto, je spodaj tulila sirena reševalcev, ki so oskrbeli poškodovano peško na cestišču.

Fotogalerija:

Tags:

Kepa


No:
23/50

Datum:
11. junij 2017

Trasa:
na Kepo čez Kurjeke


Opis:
Po tem pohodu je jasno, zakaj se Kepe nisva lotila že zdavnaj. Ker gre za zahteven pohod, z dolgim dostopom do vrha, hkrati pa se gora podira na vsakem koraku. Zanimiva izkušnja, ki pa je bila z vodnikom in družbo mnogo lažje premagana.

L. je kar vriskal od navdušenja, ker smo se skoraj polovico poti podili po brezpotjih. Po divjih in skritih brezpotjih, kjer nismo srečali žive duše.

Povsem nekaj drugega je bilo na vrhu, ko so iz avstrijske strani prihajali turistično razpoloženi pohodniki, ki imajo vrh mnogo lažje dostopen.

Več v poročilu na društveni strani.

Težavnost: 
Zahtevna. 21 km, 1.604 višincev, 31.558 korakov.

 

Prehrana na poti:
sadje, oreški, pol žemlje, ploščica

Družba:
Aleš, Leander, Luka, Helena in 6 drugih pohodnikov.



Utrinek s poti:
Na vsaki poti najdem kaj zanimivega rasti. Zato imam vedno s sabo tudi platneno vrečko ali dve. In tudi tokrat nista ostali prazni. Ob poti sem nabirala ranjak za planinski čaj, pa še bezga smo nabrali. Je bil še čisto svež malo više nad Mojstrano.

Fotogalerija:

osvežitev pri potoku Žakelj

Kar nekaj časa nas je, višje na poti, z zanimanjem opazoval gams.

Tam zgoraj bomo hodili. Vrha pa se še ne vidi.

pot se vije iz grape v grapo
foto: Luka S.

brezpotne strmine na podvrh Kepe - na Gubno
foto: Luka S.

nekaj razgledov proti domačim hribom, v ospredju Visoki Kurjek

poplezavanje po varovani poti čez sedelce

 

Tags:

50 za 50

Pot ob reki, ki povezuje


No:
22/50

Datum:
10. junij 2017

Trasa:
iz Domžal do Kamnika ob Kamniški Bistrici



Opis:
Letos poteka pohod že v drugo. Upam, da ostane tradicionalni, kajti obiska je vsako leto več. 

Lansko leto smo se snovalci pohoda, Zavod za šport in rekreacijo Domžale, Zavod za turizem, šport in kulturo Kamnik ter društva obeh občin, pogovarjali o izvedbi pohoda od izvira do izliva Kamniške Bistrice.

V načrtu je, da se pohod vsako leto podaljša za toliko, kot bosta uspeli občini urediti novih rekreativnih poti ob Bistrici. Verjamem, da bomo enkrat lahko prehodili celotno pot. To bo lepo darilo vsem, ki bivamo ob tej čudoviti reki.

Težavnost:
Lahka. 13 km, 200 višincev, 19.597 korakov.

Prehrana na poti:
sadje

Družba:
Darja, Dejan, Aleš, Helena in 600 drugih pohodnikov.

Utrinek s poti:

Čas je res relativen. Včasih mine tako hitro, da se komaj zaveš. Na poti smo veliko klepetali, se srečevali z znanci, ki so hodili v nasprotno smer, kopali Bolta v reki in že smo bili v Kamniku. Nam je bilo kar premalo, bi z veseljem hodili še naprej, zato razumemo tudi tiste, ki zlahka prehodijo pot v obe smeri.


Fotogalerija:
 

začetna stojnica Planinskega društva Domžale

 Sončno na pot!
foto: TIC Kamnik / VisitKamnik.com

odmor in Boltovo veselje z vodo na plaži

gremo mi po svoje

stojnica Modre novice

na koncu pa smo morali zaviti še v skriti kotiček pri Rotovžu

Tags:

50 za 50

Z Bojčem na Veliko planino


No:
21/50

Datum:
3. junij 2017

Trasa:
Bojan je v vabilu takole opisal pot, ki nas je čakala: "
Pravzaprav gre za "trim pohod". Po dolini Konjske (brezpotje) do opuščene lovske steze čez Kačjek in mimo Golce in Curle na Malo planino. Možen postanek pri Domžalskem domu. Nato do Vovkove jame in pod Planjavo čez Lopato (brezpotje) do Sivnika in navzdol do Dedkovega kamnoloma, kjer bo zaključek pohoda."



Opis:
Točno tako je tudi bilo. Le, da je v vabilu pozabil omenit vso strmino, ki nas je čakala v tistih divjih koncih. Iz doline do Domžalca smo tako potrebovali kar dobre štiri ure. Smo pa hodili po stezicah, ki so včasih bile, sedaj pa so večinoma opuščene. Čeprav ne povsem in povsod. Dvakrat, pri vzponu in spustu, smo se pridružili poti, ki prečno pelje iz Kisovca, vse do Kraljevega hriba in tista pot je prav dobro uhojena.

Vsako leto se z veseljem pridruživa pohodu, ki ga vodi Bojan Pollak na Veliko planino. Vsakič gremo po eni od manj obiskanih poti in vedno, res vedno izveva veliko novega. Komaj smo zaključili z letošnjim pohodom, že nestrpno čakam naslednjega.

Težavnost:
Zahtevna. 11 km, 1.400 višincev, 22.400 korakov.



Prehrana na poti:
presni zelenjavni izbor, ploščici, Epecivo

Družba:
Bojan, Aleš, Helena in nekaj kamniških pohodnikov


Utrinek s poti:
Najbolj me je presunila moč narave, ki je v dveh desetletjih povem preoblikovala pokrajino po svoji podobi. Nedolgo nazaj (do približno 1990) je bila tukaj cesta za avtomobile. Hodili smo po tej cesti, katero se več ne loči od preostalega gozda. Če nam ne bi Bojč razlagal vso zgodovino tega kraja, se nam ne bi sanjalo o obljudenosti te doline še nedavno tega.


pohod po "cesti", ki je nedavno tega to še bila

Fotogalerija:

(foto: Bojan P. in Helena)


 

 

Tags:

Košutnikov turn

No:
20/50

Datum:
28. maj 2017

Trasa:
Planina Spodnja Dolga njiva – Košutnikov turn – Planina Zgornja Dolga njiva



Opis:
Ena tistih novih poti, ki te vedno presenetijo. Za tole bi lahko rekla, sladka in kratka, pa še strma kot hudir. V te konce redko zaideva, pobočja Košute niso ravno za prvim ovinkom. Kljub temu je bilo na parkirišču pod planino kar lepo število avtomobilov. Nekateri so se podali samo okoli koče, drugi so nadaljevali na prelaz Potok, midva in še ena družba s Primorske pa smo odrinili kar na vrh. 
Navzgor sem bila počasna, Aleš se mi je nasmihal in potrpežljivo čakal. Navzdol pa so naju čakale strme trave. Sem čakala potrpežljivo, da se je Aleš prebil mimo svojih strahov. Na koncu sva bila oba sila zadovoljna.

barvna usklajenost s svišči

Težavnost: 
Zahtevna. 10 km, 1.325 višincev, 13.223 korakov.




Prehrana na poti:
presni zelenjavni izbor

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Na precej samotni poti sva najprej zaslišala oglaševanje ptice, ki jo ne slišiš pogosto. Divji petelin? No, nazadnje sva videla belko. Prvič. Je ptica, ki živi nad gozdno mejo, izključno na tleh. Spada med ogrožene vrste.

Fotogalerija:

malce zoprno grebensko prečenje

Vrh je torej 2.133 m ali 2.136 m?

enkrat poleti bova prehodila tale greben v celoti 

divji prehodi grebena, pogled na avstrijsko stran, ki je še v snegu

pomladne varovalne barve Belke

Tags:

50 za 50