Sicilija na hitro

Odločitev je padla že med novoletnimi prazniki. Namesto na smučarijo se bomo med zimskimi počitnicami raje odpravili v tople kraje. 

Od nam bližnjih izhodišč za nizkocenovne polete izberemo kar Trst, odkoder v uri in pol dosežemo Sicilijo. Skupaj s polnim letalom počitnikarjev iz Slovenije, ki jih nato dnevno srečujemo povsod po otoku. Zdi se, da smo kot turisti Slovenci poleg Tajcev najbolj množično zastopani.

Tokrat nas je prevoznik prijetno presenetil. Brez posebne nervoze glede števila torb, teže prtljage, vse in vsi so lahko šli gor!

Toplo sonce in morje. Sicilija. Prihajamo!

Kam pa sedaj?

Imamo avto, imamo novo karto. Lepa pot je pred nami. In kje je sonce?

 

Ob obali Tirenskega morja, kjer se dviguje prelepo hribovje.

Žal nas niso ustavljali topli kotički na soncu, ampak bičal leden veter. Zato smo se tem raje samo malce vozili naokrog. V štirih dneh smo prevozili nekaj čez 1.000 km. V kratkih obdobjih sončnega vremena pa smo na hitro videli vsaj toliko, da lahko povemo, kako je na Siciliji. 

 

 

Promet

V Palermu, kjer živi kar 1,2 milijona prebivalcev in kamor smo zašli že prvi dan, nas je čakalo orgazmično doživljanje prometa na ulicah.

Koliko pasov ima lahko vpadnica brez ene same črte na cestišču? Po potrebi in širini ceste! 5, 4, 3 pasove, pa še kak sadjar sredi ulice razprostre kiosk. Z leve, z desne, povsod te obliva ulica, dež pa sipa z vso močjo. Samo zastati ne smeš.

Vidljivost je točno takšna:

 

Po nekaj urah in mnogokratnih ponovitvah vožnje v enosmernih ulicah smo avto pustili ob cesti in si peš ogledali normansko zapuščino.

Zgodovina na hitro

Bere se že tako, kot da je vsak, ki je imel nekaj minut časa, zavzel še Sicilijo:

  • Grki, 700 pr. n.št.,
  • Kartažani, pa Rimljani 200 pr. n. št.,
  • nato Bizantinci okoli leta 500, 
  • pa Arabci leta 820,
  • ob križarskih pohodih pridejo Normani leta 1090 za dobro stoletje, 
  • pa že so tu Španci za 400 let,
  • kar prekinejo Burboni 1713,
  • sledijo Savojci, Habsburžani,
  • dokler 1860 Garibaldi ne združi Italij...

in prav tak je tudi vtis pokrajine in vsega na otoku. Mešanica vseh kultur in podob. Na severu spominja na Španijo, na jugu je kot v naši Istri, vsa mesta in vasi so nekaj posebnega s starimi trgi, polnimi zgodovine.

 

 
Normanska krona Konstance iz Aragonije okrašena z dragulji in biseri (12. stoletje)

 

Herin tempelj (450 pr. n. št) v Agrigentu

Grško gledališče 600 pr. n.št. v Sirakuzah

Zima na hitro

Zima na Siciliji traja nekje 20 dni. Takrat se temperatura spusti tudi do samo treh stopinj. In glej ga vraga. Mi smo očitno ujeli zadnje štiri dni zime na otoku. Namesto sonca nas je vse dni spremljal dež, poplave in celo snežno jutro. Zadnji dan, zadnji dve uri pa so se oblaki razprli, posijalo je sonce in v hipu je bilo 18 stopinj. Na soncu smo uživali ob kavi in iskali senco. Je bilo prevroče.

Kjer se pozimi srečata Jonsko in Sredozemsko morje

Sreda dopoldan v Enni, čudovitem mestu na hribu v samem osrčju Sicilije. Ves promet je obstal. Nihče ne ve za zimske pnevmatike. Edino poštar se vozi z verigami na svoji fiat Pandi. Mi pa se s hotelirjem dogovarjamo za ultimativni popust za še eno noč, saj smo dobesedno ujeti. Pa se na srečo ob poldnevu sneg že toliko stopi, da lahko sestopimo in se podamo na naslednji hrib, Etno.

 

Polja lave ob Etni

Vegetacija

Če se česa veselim v novih krajih, potem so to rože in ostalo rastlinje. 

Pogled na palme povsem zadošča za občutek, da si končno v toplih krajih. Čeprav te veter prepričuje drugače.

Obcestna vegetacija so kaktusi.

In še malo in še veliko kaktusov povsod naokrog.

Zanimiv mi je neznani iglavec Araucaria heterophylla, ki se bohoti skoraj na vsakem malce bolj urejenem vrtu. Tudi na Krasu sem ga sicer že videla, vendar nekako ne sodi v naše območje.

Na pot sem šla z virozo. Zaradi nekaj kihanja in kašljanja že nisem hotela ostati doma.

 

Navsezadnje  sem šla v tople kraje kjer rastejo vse limone in pomaranče tega sveta!

Najbolj okusne mandarine in kup limon sem prinesla še domov, poleg novih virusov. Da se lažje borimo skupaj!

Vsa ostala zelenjava, razen odprtih polj artičok, pa je pod kilometri takšnih polivinilastih rastlinjakov. Od daleč se zdi, da so v daljavi jezera sredi polj. Pa je le plastika. Veliko plastike, pod njo pa paradižniki, bučke, jagode in verjetno vse, kar vam trenutno strežejo vaši sadjarji. 

Hrana

Pravijo, da je tu tudi dežela pistacij. Kje rastejo, mi ni uspelo videti. So pa cene pistacij v trgovini mnogo višje kot pri nas, zato sem se raje odrekla vsem vabljivim vrečkam.

Se pa nisem odrekla ponudbi lokalne picerije v Notu, kjer na pico poleg izredno hranljivega sira (mozzarella di bufala) nadrobijo še debelo plast zdrobljenih pistacij!

Naslednje presenečenje je bila "sladica" ki smo si jo izbrali zraven kave. Po izgledu nekaj ocvrtega, spominja na pomarančo. Zato se tudi imenujejo Arancini. 

Gre za mesni ragu, zavit v riževo kroglico in ocvrt v drobtinah. Klasična Siciljanska jed, ki jo ponujajo na ulicah. Še dobro, da je bil čas kosila in da otroka jesta tudi meso.

Presenečenja

Vedno sem rezervirala prenočišče le za en dan vnaprej. Prek Bookinga je to res enostavno. Tako smo lahko povsem prosto razpolagali s časom in kraji, ki jih bomo še obiskali. Edini pogoj za sobo je bil seveda dostop do interneta, kar pa se je izkazalo za splošno dobrino. Nikjer nismo imeli težav in povsod je bil WiFi izredno dober. Razen prvo noč. Ker lastnik ni napolnil računa operaterju.

Zadnji dan smo se vrnili v Trapani. V pristaniško mesto, kjer smo prespali prvo noč. V mestu smo poznali eno samo osebo. Ivana, ki nas je v ponedeljek zvečer počakal na ulici, da smo skupaj našli njegov skrit apartma na samem rtu. In ko smo se v petek vrnili v mesto, zavili v zadnjo kavarno pred vzponom na Erice, smo pri šanku srečali "našega" Ivana. Kakšno naključje!

Pristaniški Trapani

Presenečenje pa nam je pripravilo tudi vreme. Za slovo nam je bilo prav na hitro dano še nekaj toplega sonca. Verjamem, da bi v primeru lepega vremena dosegli komaj kakšno mesto ali dva in bi raje poležavali kjerkoli na plaži. Pa nas je veter gnal dalje. Tako na hitro je šlo in na hitro smo spoznali Sicilijo. Ravno za gušt.

Da se lahko drugič vrnemo bolj pripravljeni. Z Alešem sva videla kar nekaj luštnih vasi visoko na hribih. Enkrat bo treba še tja!

Tags: ,

02 potepanja

Sarajevo

Greš z mano? 

Dovolj je bilo eno samo Aleševo kratko vprašanje in že sem vedela, kje bom dva dni kasneje. V Sarajevu! Vedno sem bila potepinka.

Na meji s Hrvaško naju je čakala prava zimska idila.

Obetala se je več kot zanimiva pot. Na srečo je snežilo samo še do Zagreba, kasneje pa se je sneg prelevil v dež.

Ko zapustiva avtocesto na Brodu, se kmalu srečava z realnostjo povojne zapuščine. Požgane vasi brez imen nemo spremljajo mimoidoče. V opomin, da se kaj takega ne bi smelo nikoli zgoditi. Pa se je in ljudje morajo živeti naprej. Težko mi je.

Prihod v Sarajevo zabeležim čez natanko sedem ur oziroma po 567 kilometrih. Mesto je v soju luči veličastno. 

Sprehodiva se po starem delu in še je bil čas, da ujameva večerjo nekje na Baščaršiji.

Kljub priporočilom vseh znancev, se odrečeva čevapom in izbereva nekaj brezmesnega.

Poučijo me, da je burek samo eden - mesni. Vse ostalo so zavitki z imeni, kot je sirnica (po naše sirov burek) ali zeljarica (s skuto in špinačo), lahko pa izbereva tudi zavitek z bučkami. Vse so specialitete izpod peke.

 

Dež se je začel mešati s snegom in podobe mojega zadnjega obiska v času olimpijskih iger v Sarajevu se vračajo.

 Sarajevo - stari del

Naslednje jutro greva vsak po svoje. Aleš na sestanek, sama pa s karto po mestu.

 mestna hiša

Upravičeno so ponosni na svojo čudovito mestno hišo. Na drugi strani mostu pa stoji ohranjena Inat kuća s tradicionalno gostinsko ponudbo.

 Inat hiša

Brez ogleda rokodelcev na Baščaršiji tudi ne gre. Vseeno se ne morem pripraviti k nakupu nove ročke za kavo, čeprav mi je kasneje doma malce žal. 

 kovaška ulica

Nisem prepričana, da mlajši generaciji karkoli pomenijo izdelki iz bakra, sploh pa njihova uporabnost v današnji kuhinji. Raje se odločim za originalne baklave, edino sladico z medom, ki jo tudi sama obožujem.

 Sebilj

Sebilj, fontana v obliki kioska daje prepoznavnost mestu. Gruča mladih turistov oživi trg. Pa niso edini.

Povsod po mestu je ogromno potepuških psov. Ko se pogovarjam z domačinom, mi pove, da so azili za živali prepolni, nova zakonodaja jim prepoveduje lovljenje in odstranjevanje psov na ulicah. Hkrati je čedalje več ljudi, ki sami sebe ne morejo preživeti in so primorani svoje živali prepustiti svobodnjaški usodi.
 

 psi na ulicah

Staro mesto je tudi polno Perzije, njihovih izdelkov, zgradb in ljudi.

 še ena turistka

Lepota Gazi Husrev-Begove džamije pa me spominja na potepanje po Španiji.

 vhod v Gazi Husrev-Begovo džamijo

Sprehodim se malce naprej do mestne tržnice. 

 mestna tržnica

Spet kupim hrano. Kajmak gre doma še bolj kot med.

V Sarajevu so lahko ena zraven druge, tako pravoslavna cerkev, kot mošeja in pa seveda katedrala.

 Katedrala Srca Isusova

Na zelenjavni tržici pa ponujajo šipkov sok. Gre za sveže iztisnjen sok granatnih jabolk. Saj, če bolje pogledam, so res v obliki velikanskega šipka.

 zunanja tržnica

V bližini je še večni ogenj - spomenik Bosancem, Srbom, Hrvatom in Črnogorcem, v skupnem boju proti okupatorju za osvoboditev Sarajeva leta 1945. Po večkratnem obhodu sem ujela trenutek, ko sem ga lahko slikala brez mladeničev, ki postopajo ob ognju in si grejejo premrzle roke. 

  večni ogenj

Točno ob dvanajstih se je pred Ali Pašino džamijo zbrala gruča ljudi. Sama sem bila že na tramvaju in dogajanju nisem mogla več slediti.

 Ali Pašina džamija

S tramvajem sem se odpeljala na povsem drugo stran mesta, do Ilidže. 

 na tramvaju

Vožnja traja dobre pol ure po glavni vpadnici, mesto pa se  boči na obeh bregovih reke. Sinočnjo podobo mesta zamenja turoben pogled na dokaj stare stolpnice, potrebne temeljite obnove. Med njimi je nekaj povsem novih zgradb, zgrajenih na ruševinah zadnje vojne. Veliko bolj mi je všeč nočna podoba mesta, ko je osvetljeno samo tisto, kar je všečno našim čutom. Na srečo novozapadli sneg pokrije večino grobega blata v spodnjih plasteh.

Na končni postaji se oziram za tablami, ki bi me vodile do Tunela spasa in Vrela Bosne. Brez zemljevida se ne znajdem, niti ne vem, kako daleč stran sem. Čeprav sem pripravljena hoditi uro ali dve, me mraz, ki mi je na tramvaju ob neprestanem odpiranju vrat zlezel do kosti, primora, da se pogodim s taksistom. 

Zraven vožnje in osebnega šoferja, ki me lepo čaka zunaj, izvem še mnogo zgodb, ki so se dogajale na tem mestu. Pravzaprav so nam grozote vojne nepredstavljive. Nepredstavljiv je strah, ki se je zažrl v duše teh ljudi, ki so bili leta za tarče ostrostrelcev, medtem, ko so skušali preživeti. Tudi in samo s pomočjo tunela pod letališko pisto in z izhodom na dvorišču hiše, ki je bil edini možen izhod iz Sarajeva.

 

 hiša rešitve

Hiša, Kuča spasa - je danes spremenjena v muzej. Lastnica hiše, kljub visoki starosti, še živi.

 tunel

V muzejo se prehodiš po delu ohranjenega tunela, edinih vrat Sarajeva od 1993 do 1995. 

 slike vojnega razdejanja

 v muzeju 

Pravo nasprotje videnega je vznožje Bjelašnice. Moj šofer me z veseljem odpelje do Vrela Bosne, izvira reke Bosne. Izredno lepo urejen park do katerega vodi najdaljši drevored v Bosni, je posajen iz platan in kostanjev. Idiličen prostor, kamor se zatekajo meščani predvsem v vročih dneh poletja.

 Vrelo Bosne

Ime Ilidža izhaja iz turške besede za toplice oziroma zdravilo, torej smo res v  pravem zdravilnem gaju.  Ustaviva se še toliko, da slikam rimski most, zgrajen 1530 iz ostankov rimskega naselja. 

 rimski most

Po uri in pol, me izredno prijazen in zgovoren taksist pripelje nazaj na izhodišče. Za vožnjo mu plačam 25 konvertibilnih mark, približno 13 evrov. Vsekakor sem nadvse zadovoljna z mini izletom. Naj še pridemo, me pospremi in obljuba dela dolg. Še se vrnem.

V mesto se ponovno odpeljem z javnim prevozom. Štejem slovenske poslovalnice; Merkur, Velana, Polzela, Odeja, NLB, Petrol, Mercator in verjetno še mnogo drugih. Očitno je trg še vedno tudi "naš". Bosno preprosto moraš imeti rad.

Kljub neznanski revščini, ki jo lahko opaziš na ulicah, pa je v središču mesta trgovski center z osmimi nadstropji, ker sem sama samo od daleč gledala izdelke, ki so se prodajali po povsem nedosegljivih cenah. Tako kot povsod, tudi tukaj obstaja dovolj premožnih ljudi,kati gneča je bila precejšnja.

 trgovski center

Pozno popoldan se z Alešem najdeva. Precej lačno me tokrat le pospremi do čevapov na Baščaršiji. Ne vem, kaj se bolj cedi, lepinja ali meso. Pojem z zadostno količino čebule. Posledice so seveda jasne. Kljub temu, da mi je neznansko dobro, tega ne morem prebaviti brez kančka grenčice, ki pomiri moj želodec.

 Baščaršija

Vsekakor se na osemurni vožnji proti domu večkrat ustaviva. Priložnosti za postanke je dovolj, saj so bencinske mnogo gostejše kot pri nas. Voziva se mimo Zenice do Broda ob reki Bosni, ki postaja vedno širša. Nikjer kakšne izrazite samote, ves prostor je povsem naseljen. Temu primerno pa se po magistralnih cestah sprehajajo pešci, v popolni temi, brez lučk in odsevnikov. Zato previdno, eni in drugi!

Tags:

02 potepanja

Grožnjan in Motovun

Ker poleti vedno hitimo proti morju, si redko vzamemo čas za mesteca v notranjosti Istre. Pustimo se kdaj presenetiti, toliko slikovitosti ne najdemo povsod. Ko bi znali prisluhniti kamnom na poti, bi se nam razkrila tisočletna zgodovina obleganih mest.

Grožnjan je že od leta 1965 predvsem mesto umetnikov. V opuščenih hišah poleti organizirajo likovne delavnice, sem pa se nekateri likovni ali glasbeni umetniki iz Hrvaške ter Slovenije tudi trajno preselijo.

Pa včasih ni bilo tako, nekdaj obrtniško mesto je sedaj umetniško.

V času Parenzane, ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst s Porečem, so ljudje tukaj prav lepo živeli od trgovanja v Kopru in Trstu.

Mestece je imelo leta 1920 še 1.700 prebivalcev, danes jih premore manj kot 200. Leta 1956, po priključitvi cone B k Jugoslaviji, se je v Italijo odselilo 2/3 prebivalcev.

 pastirska koča - kažun

Prvi pisni viri o Grožnjanu segajo v leto 1102, nekaj časa je bil pod Beneško oblastjo, ki se je trudila obnoviti poljedelstvo predvsem s slovanskimi prebivalci. Vsem, ki so bili pripravljeni prevzeti zemljo, so le to podarili z obvezo, da jo v petih letih spremenijo v rodovitno. Davkov in druge delovne obveznosti pa so bili oproščeni celih dvajset let.

Da je bilo mestece zgrajeno že v srednjem veku, lahko ugotovimo po načinu gradnje (zbito naselje vrh hriba).

Tukaj so našli ravno tako mozaike in druge ostanke bogate Rimske dobe.

V Motovunu, osrčju tartufskega raja, vas bodo želeli predvsem gurmansko zadovoljiti.

Mestece z bogato zgodovino je preživelo na hribu za obzidjem iz 13. in 14. stoletja in se še danes lahko pohvali s skoraj 1000 prebivalci.

Poletja so namenjena filmskemu festivalu.

Motovunski gozdovi pa z bogato bero najžlahtnejših belih tartufov skrbijo za stalno turistično ponudbo kraja, ki že neverjetno spominja na Toskano.

 

Motovun, umeščen nad dolino reke Mirne, leži tudi na preseku zemeljskih silnic, ki mestu dajejo odprtost in pozitivno energijo.

Takole bi mirno lahko preživela ves dopust. Posedanje v senci murve, opazovanje istrskih mačk, uživanje ob vonjavah rožmarina ... Le otroci bi verjetno želeli kljub vsemu na plažo.

 

Tags: , , ,

02 potepanja

Oktobra pa v Italijo

"Oktobra pa vedno nekam", je naš moto zadnjih devet let. Le, da se je oktober že zdavnaj zamenjal za čas krompirjevih počitnic, hkrati pa se kar ne moremo odtrgati od Italije. Torej že točno vemo, da bomo v začetku novembra ponovno nekje v Italiji

Čeravno smo za potep namenili le dva dni, pa tudi prav daleč se nismo vozili, smo se spet vrnili navdihnjeni za nove pohodniške poti.

Najprej smo se zapeljali do Verone. Izjemoma smo tokrat obiskali en malo večji trgovski center in ugotovili, kar že mnogi pred nami. Definitivno so cene nižje kot pri nas, pa lahko primerjamo ugodna oblačila v Zari ali pa kozmetiko v veleblagovnici. Zakaj moja krema za obraz pri nas stane skoraj 15€, čez mejo pa identična samo 9,5€ ?

V center Verone smo zapeljali brez pravega načrta za ogled. Malo smo se vozili naokrog, našli parking ob reki Adiži in se peš podali po mestu.

V prvih desetih minutah smo prišli z reko obiskovalcev prav do Julijine hiše in njenega balkona. Stene preddverja notranjega vrta pa so podpisane z nešteto imeni. Zdi se, da se morajo vsi zaljubljenci popisat na vsak prosti košček. Če ga ni več, si ga ustvarijo s svojo zvečilko, sveže prilepljeno na zid. 

Še sprehod po živahnem mestu v prvem mraku ...

 foto Flori

Ko se le odločimo vrnit do avta, pa potep postane šele zanimiv. Na reklamnem panoju sredi ozke ulice uzremo del zemljevida, kjer je smer do reke jasno vidna. Kljub občutku, da smer ni prava, nadaljujemo in prispemo do amfiteatra, druge znane znamenitosti mesta. Končno pridemo tudi do Adiže. Le da so sedaj mostovi drugačni, našega avta pa nikjer.

Spoznamo, da smo se prav zares izgubili.

Še dobro, da sem med potepom po mestu skrivaj spuščala bele kamenčke, drobtine bi mi že zdavnaj pojedle mestne ptice. V soju mesečine so nam kamenčki kazali pot domov in ob srečanju z avtom smo si vsi srečni padli v objem. :-)

Za spanje smo si izbrali Gardo. Ker sta otroka navijala za morje, smo se kompromisno odločili vsaj za jezero. Mesto, ki ima več hotelov, kot ostalih hiš, se v začetku novembra že poslavlja od turistov. Večina hotelov je zaprtih, tisti, ki še dežurajo, pa so polni. Šele v četrtem hotelu najdemo prostor, večer pa se že preveša v noč.

Malo pred polnočjo nas v sobi v 3. nadstropju preseneti potres. Z Alešem ga čutiva, otroka na srečo občutka še ne poznata. Midva malce panično pogledujeva naokrog, odpirava vrata, vendar nihče ne reagira. Mesto mirno spi, kot da se ni nič zgodilo. Še sama se prepičava, da morda pa le ni bilo nič in zaspiva. Kasneje doma pogledava na splet, kjer so potrdili, da je šlo za potres z magnitudo 3,4 stopnje.

Sončno jutro izkoristimo za družinsko rekreacijo. Igranje namiznega nogometa je že od nekdaj naša velika strast. Ali pa metanje žabic na vodi.

Pot nadaljujemo ob jezeru, kjer družno vzdihujeva nad prelepimi hribi v ozadju.

Enkrat se bomo vrnili na drugo stran in prečili tiste vrhove. Medtem so iste dne že udejanjali svoje sanje Gorazd in njegovi prijatelji.

Mi pa naprej, v slikovito dolino, po pobočjih od kraja Rovereto prek prelaza Xom proti Vičenci.

Če je kaj res gorniško zanimivega za naju, potem pojdeva kmalu po tej zgodovinski poti Monte Pasubio.

Še 18 serpentin in že smo spet v nižini in nazaj v mestu.

 foto Flori

Vicenza je 1. novembra povsem prazna. Kakšno vzdušje je bilo včeraj v Veroni, danes pa še kavo komaj dobimo.

Gremo torej domov, naslednje leto oktobra pa spet... kam že? Pravzaprav že vemo.

Tags: ,

02 potepanja

Kanada

Potovanj se vedno veselim. Toliko bolj, če lahko letim daleč, v kraje, ki jih poznam le iz filmov. Kanado sem si zato naslikala vso v jesenskih gozdnih barvah, z gorami med bistrimi jezeri. Že vnaprej sem vedela, da mi bo strašansko všeč. Kljub temu, da je bila realnost veliko bolj vsakdanja in kljub temu, da sem za vse storitve dodatno plačevala, me začetno navdušenje ni minilo.

Največje veselje na potovanju je možnost sedenja ob oknu in spremljanja poleta v živo. Ocean, oblaki, ki me spominjajo na smetano, severno morje in končno kopno in poledenela jezera.  Ure letenja nad prostranstvi, kjer res ni nikogar. 

Tem bolj sem bila presenečena, da kljub temu neizmernemu prostoru, ljudje tudi tukaj živijo v strnjenih predmestjih. Nikjer nobenega hriba, le tisoč in več kilometrov same ravnine. Prihajamo v Ontario.

Ko sem bila še res majhna in sem peš hodila s težko torbo na ramenih domov, sem si zamišljala cesto, na katero bi le stopila in bi me cesta peljala tja, kamor bi želela. To je bilo idealno prevozno sredstvo, primerno tako za otroke, kot odrasle. Nobenih avtomobilov, le drseče cestne steze sem si zamišljala. In čez mnogo let, sem jo dobila. Ne samo tisti počasni trak, ki povezuje letališke terminale med seboj. Ne, desno je hitra cesta, za tiste malce drznejše. Vstopiš in steza švigne s hitrostjo hitrega tekača do cilja. Neverjetno dober občutek potovanja! Doživetje, ki sem ga tako dolgo iskala.

Toronto! Sama sem sredi mesta, ki se dviguje do neba. 

Ponudba sveže hrane je neverjetna! Trgovine so še najbolj podobne tržnicam, kjer ponujajo ogromno zelenjave in predvsem sveže kuhanih jedi. Vso hrano pripravijo pred kupcem, lupijo, režejo, pakirajo... Lahko vzameš domov ali poješ za mizico sredi trgovine. 

Ko sem spraševala, kako najceneje pridem do Niagarskih slapov, so me posvarili, naj ne grem z vlakom, ampak z avtobusom. Le ti so modernizirani, na busih imaš celo dostop do interneta, voznik na redni liniji pa je hkrati tudi turistični vodič. Pred vožnjo napove, kje vse se bomo vozili, sproti oznanja imena postaj in lokalne zanimivosti. Kljub temu sem pri povratku šla preverit kaj ponujajo na železniški postaji. Nekaj nesrečnih turistov je obsedelo v polni čakalnici. Vlak, ki bi po voznem redu moral priti, ga ni bilo. Vse, kar so potniki dobili, so bile vizitke uprave železnic, kamor naj se pritožijo. Cene vozovnic pa so trikrat dražje od avtobusnih! 

Ko sem že pri drugi menjalnici prebrala valute, ki jih "prodajajo", sem morala spet preveriti, če res lahko kupim nekaj nemških mark. Pa so mi prijazno razložili, da imajo tam sedaj sicer evre in da mark ne morem dobiti. Pa me je še vedno zanimalo, zakaj so potem tudi lire in franki še vedno navedeni. Odgovor je enostaven, takšne table imajo že vsa leta, kaj bi jih menjavali. Očitno se zaradi tega nihče ne vznemirja, vsaj ne tako, kot pri nas, ko smo že na novega leta dan menjavali in brisali vse po vrsti. Morda pa so le daljnovidnejši. Čez sedem let... vse prav pride.

Če je življenje v Downtownu podobno vsem prestolnicam, kakšno je potem na obrobju? Zapeljala sem se do zadnje postaje podzemne in  sprehodila do kave v lokalnem pubu. Nič posebnega, življenje kot kjerkoli v naših blokovskih naseljih. Le mnogo več azijcev je na ulici in še več najstnic, ki so si po stilu oblačenja vse podobne. Pa prav nič ogromnih ameriških avtomobilov ni bilo videti. 

Če se v Londonu prebivalcem niti ne sanja, kaj sodi v koš za ločene odpadke, si v Torontu na vsakem koraku izjemno prizadevajo za osveščanje. Koši vseh oblik in barv (tile niso ravno vzorčni primeri) prav vabijo, da ne mečeš plastike k papirju in obratno. Celo pri ponudbi kave imajo posebej označene kozarčke in palčke, ki so iz recikliranih materialov. 

"Domača" ponudba na tržnici je pestra, da res ne veš, kaj bi izbral. Le pri cenah sem se vedno uštela. Nikoli namreč ne veš, ali je v ceni že vračunan davek ali ne. Večinoma so vse cene brez davka in na koncu, ko se že odločiš za (pre)drag nakup, ti povedo, da je napisana cena treh dolarjev veljavna samo za zajtrk, drugače je enkrat dražje, posebej pa na koncu pribijejo še taxo. Po vrnitvi sem v Ljubljani neznansko uživala v naših cenah. Samo dva evra trideset za toast? Končna cena?! 

Vedno se srečujem z istim problemom. Kaj naj pijem? Moj, ne najbolj posrečen izbor pijače v dneh bivanja v hotelu je vključeval tudi vodo iz pipe, čeprav je imela rahel priokus čistila. Zato sem raje kupovala vodo v trgovini. Le da sem v deželi vodnih prostranstev izbrala ravno vodo iz Italije? Imela sem na voljo kavomat, le da imam rada kavo z mlekom. Pri vsej ponudbi organske hrane nisem našla niti enega pasteriziranega mleka. Seveda se mi je le homogezirano mleko redno pokvarilo že naslednji dan. Sokovi so bili vsi po vrsti presladki. Kozarec vina morda? Izbira bi bila že prava, le da vina, piva in vseh alkoholnih pijač ter tobaka ne moreš kupiti skorajda nikjer.

Vino prodajajo samo v specializiranih trgovinah. Eno sem našla šele zadnji dan bivanja v mestu. Lahko pa kupiš de-alkoholizirano vino. Meni se je zdela ideja kar sprejemljiva, dokler nisem poskusila. Ne priporočam, razen če imate radi postani malinovec.

Kajenje pa itak ni dovoljeno prav nikjer. Ob prihodu sem morala najprej podpisati, da mi bodo zaračunali ekstra 270 dolarjev, če bi kadila v hotelu. Potem so mi vseeno ekstra zaračunali dostop do neta, čeprav ga ponujajo v opisu. Ker ponujajo možnost, ne pa dejansko uporabo. 

Mesto pod mestom. Tri dni je trajalo, da sem odkrila, da je spodaj pod visokimi stolpnicami nekaj kilometrski labirint trgovin. Ure in ure lahko hodiš naokoli, nešteto je trgovin z vso ponudbo, le vrnitev na izhodišče zahteva dober občutek za orientacijo. 

CN Tower je ikona Toronta in je s svojo višino 553 metrov še vedno najvišja samostoječa zgradba na svetu. Nanj vozi hitro dvigalo, ki te popelje na glavno ploščad. Od tam do vrha pa je še 33 nadstropij. Ko sem prvič ugledala ljudi na zunanji strani ploščadi, sem pomislila na vzdrževalce v ekstremnih delovnih pogojih. Ker se je prizor pojavljal kar vsak dan, sem le ugotovila, da gre za izjemno donosen adrenalinski show, ki ga ponujajo po imenom EdgeWalk.

Spodaj pod stolpom je stadion s pomično streho. Takšen je pogled na baseball igro in navijače z vrha - slikano čez stekleni pod.

Pav blizu mesta je otok, zelena oaza, ki jo mestne oblasti malce na silo želijo spremeniti v velik zelen zgodovinski park. Kljub temu nekaj staroselcev vztraja in živi še naprej svoje življenje v lesenih hišah brez cestne infrastrukture in drugih ugodnosti. Ladijca vozi na otok vsake pol ure in je vedno polna. 

Znamenite divje kanadske gosi se v veliki jati sprehajajo v parku. Še malo in odletele bodo proti topli Kaliforniji.

Toronto ob jezeru Ontario. Pogled z otoka pred mestom.

Po nekaj dneh, ko se utrujena in polna vtisov spet vrnem domov, me od cele poti najbolj razveseli pozornost mojih ljubljenih. Še vedno je najlepše doma.

Tags: ,

02 potepanja

Niagarski slapovi

Reka Niagara se pretaka iz velikega Eriejskega jezera v jezero Ontario v Kanadi.

 Niagara pred slapovi

Višinsko razliko med jezeri pa premosti tudi tako, da ustvarja veličastne Niagarske slapove.

 gromozanska luknja

Podkvasti slap (Horseshue Fall) meri v širino kar 790 m, v višino pa 53m, medtem ko Ameriški slap (American Fall) meri 320 m v širino in 30 m v višino.

 Kozji otok

Med slapovi je Kozji otok, kjer je postavljen kip Nikoli Tesli, ki je na Niagarslkih slapovih prvi zgradil hidroelektrarno.

 ameriška stran

Večinoma idiličnih fotografij ne prikazuje širše okolice reke, ki je na tem mestu ujeta med mesti Niagara Falls v zvezni ameriški državi New York in Niagara Falls v kanadski provinici Ontario.

 kanadska stran

 podkvasti slap

Po priporočilu vseh vodnikov je ogled slapov z ladijco nekaj, kar res moraš doživeti.
 
 pelerinarji

Pred vkrcanjem dobiš pelerino, ki pa zdaleč ni dovolj za zaščito pred vso količino vode, ki prši po zraku v bližini slapov. Z ladijce prideš moker in to moraš vzeti kot del doživetja.

 Ameriški slap

Je pa zato bližnji pogled na slapove toliko bolj vznemirljiv.

 najbolj znani slap

Skoraj v osrčju slapa le tega seveda sploh ne vidiš. Veter piha in močan dež zastira vsakršen pogled. Le trenutek kasneje, ko se ladijca obrne okoli svoje osi, se zaveš, da si le nekaj metrov stran od neznanske moči narave.

 Niagara brzice

Reka Niagara je irokeško ime za grmečo vodo. Seveda boljšega opisnega imena skorajda ne more imeti. Reka nadaljuje svojo pot proti Ontariju v kanjonu, ki pa ga vsako leto za 1,5m podaljša, saj slap izpodkopava apnenčasto plast in se tako pomika nazaj.

 Niagara Falls

Niagarski slapovi so lahko dostopni po cesti in zraku, nikakor pa z vlakom (o tem več naslednjič), sredi urbanega naselja in množično oblegani s turisti. Kljub temu lahko dan preživimo v sožitju z naravo, saj v okolici ne manjka urejenih parkov, kjer lahko nadeš kotiček tudi samo zase.

Tags: ,

02 potepanja

Vsakdanjik malo drugače

dopolnjeno 13.8.2011

Moja odločitev, da preživim en delovni teden v Londonu, se je izkazala za precej naporno doživetje. Odhajam zjutraj, zvečer se vračam v začasni dom, nekaj fotk z množico vtisov pa le lahko delim.

 St. Barnabas

Na vogalu je mini park, kjer posedam s kosilom v naročju.



Mavrica nad našo ulico. Vreme je čisto angleško; piha mrzel veter, dežuje in hkrati sije sonce. Prvi dan sem kupila toplo jopico, katero imam vseskozi seboj. Nobena zima mi ni bila tako mrzla kot to poletje.

Sosedov maček me ves čas nadzoruje. Saj ni čudno, ko pa pijem kavo namesto čaja.

Pogled na Temzo z mosta v bližini.

Dog parking? OK, že razumem.

Izposoja koles. Moram testirati še s svojo Urbano, morda pa deluje.



Herkul, skrit za drevesi. Postaven, ni kaj!



Dostop do sobice v vrhu stolpa. Za popoldanske nadure.

V sredo popoldan na pikniku v enem od res ogromnih, urejenih in zelo obiskanih parkov.

Srhljivi napis in predel mesta. Nikar!



Tako se prodaja! Da je veselje tudi pogledat.



Neverjetno, kako podzemna funkcionira. Vlaki vozijo v vse smeri, neprestano in vsi so optimalno zasedeni.

Jerebike na ulicah! Le njih nisem pričakovala. Pa vendar vidim vse, od sivke in rožmarina, do kaktej in ciklam. Vse leto. Zavidam jim to milo klimo.

Razdejanje pouličnih nemirov naslednje jutro. Mondene trgovine so razbite, življenje teče dalje.

Opozorilo, ki zaleže. Pred prehodi še vedno gledam desno, avtobus pa prihaja z leve. LOOK LEFT! (glej spodaj!)

Priprave na olimpijske igre 2012 so že v polnem teku. Med drugim vadijo zaporo cest in spremenjen režim avtobusnih prog. Na žalost ravno to nedeljo, ko se bo meni mudilo domov. Kajti domov se mi mudi, zelo. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje imela takšno domotožje.

 

Nov trend otroških koles? Pa kako hitri znajo bit!

Saj je v redu, če gledaš levo, vendar bolj zaleže LOOK RIGHT! Vsaj v Angliji.

Tags:

02 potepanja

Obredni obisk Ljubljane

V času jagod in češenj moram obiskati tržnico v mestu. O obredu, ki ga ponavljam vsako leto sem že pisala na naših straneh. Opa, kako čas hiti. Zapis je nastal že leta 2005!

 na grajskem stolpu

Letos si je Leander še posebej prislužil sprehod po centru, saj smo pred nedavnim skupaj prehodili Pot ob žici. Žal same Ljubjane ni kaj dosti videl, zato smo tokrat ubrali krajši pohod po centru; čez Stari trg na Ljubljanski grad, na tržnico ter sprehod ob Ljubljanici. Pot, ki nam je dodobra polepšala dan.

 Ljubljana

Sončni pozdrav mestu.

 še neodkrita potka

 mesarski most

 ključavnice

Ključavnice ljubezni na dokaj novem mesarskem mostu čez Ljubljanico, s polnim naročjem sladkih rdečih sadežev.

 jagode in češnje

Čez hrustavke jih ni!

Tags:

02 potepanja | hrana

Doberdobski kras

Na povabilo Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale, sva se z Leandrom udeležila njihovega spomladanskega pohoda po Doberdobskem krasu.

Zame je to bila dobra priložnost za spoznavanje vodniškega dela z otroki. Priznam, da sem prišla domov mnogo bolj utrujena, kot pa bi sama pot zahtevala napora. Vse preveč se zavedam odgovornosti, ki jo kot vodnik prevzemaš. Seveda pa je po drugi strani toliko stvari, ki jih lahko poveš, pokažeš, približaš.

 

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno in počakalo nas je pravo kraško sonce. Pohod res ni bil naporen, od Doberdoba pa do Sredipolja smo hodili po lepo urejenih planinskih, kolesarskih in lokalnih poteh. 

Narava pa je učinkovita in lepo preoblikuje, skriva in jemlje nazaj vse tiste umetno zgrajene raze v zemlji.

Še v naših učbenikih je pisalo, da je kras gol. In res je bil, dobrih sto let nazaj, tukaj, razen strelskih jarkov ni bilo ničesar. Nepredstavljivo.

Danes vemo, da je Kras še kako poraščen. Kljub trudu kmetov, ki so desetletja ročno čistili polja vseh kamnov in gradili vse tiste ograje proti vetru in urejali zemljo, se današnji Kras zarašča. Spet je tukaj veliko avtohtonega hrasta in pa seveda ruja in ostalega grmičja. Nekoč so bili hrastovi gozdovi posebej cenjeni pa tudi intenzivno sekani. Hrastov les je bil zaradi svoje skrvenečne rasti osnovna surovina za ladjedelništvo v Beneški republiki.

Pot se zaključi pri hribu, impozantnemu spomeniku 100.000 padlim vojakom.

Se zavedamo vrednosti našega življenja?

Več o poti si preberite na straneh Storie...

Tags:

02 potepanja

Adijo, Andaluzija!

7.  (zadnji) del

Žal sva bili dobra dva meseca prezgodnji, da bi lahko doživeli aprilski pomladni festival v Sevilli. Letos bo v prvem tednu v maju in če kdo načrtuje prvomajske praznike v Španiji, tega ne sme zamuditi.

Ogled Seville sva pričeli pri tretji največji katedrali na svetu, La Giraldi. V 15. stoletju zgrajena katedrala stoji na mestu nekdanje mošeje, od katere je ohranjen le 100 metrski minaret, ki je sedaj preoblikovan v zvonik.

 Katedrala La Giralda v Sevilli

 oltar v katedrali

Najpomembnejše umetniško delo v katedrali je glavni, 18 metrov visok oltar z lesenimi izrezljanimi figurami, pozlačenimi z nepredstavljivo količino zlata, ki predstavljajo prizore iz Stare in Nove zaveze.

 gotsko okrasje katedrale

Ker ni primernega hriba v okolici, sva se povzpeli na zvonik, na katerega vodijo klančine, med potjo navbreg pa lahko občudujemo detalje ogromne stavbe z vrha pa panoramski pogled na celotno Sevillo.

 Kolumbov mavzolej

V notranjosti katedrale je tudi del posvečen Kolumbu, čeprav nihče točno ne ve, kje je dejansko pokopan.

 Patio de los Naranjos

Sem se pa navadila v teh dneh hitrega prečkanja cest. Vozniki so do pešcev neprimerno bolj strpni in previdni kot pri nas zato moram biti sedaj v Ljubljani prav previdna. Zelena na semaforju pomeni prednost za avtomobile, rdeča za pešce pa ne šteje, če je cesta prazna. Tako pešci ne čakajo na zeleno luč pri prečkanju, ampak se podajo čez cesto ob prvi priliki. Kot voznik moraš najprej gledati na pešce, potem pa na ostal promet.

 trg v Sevilli

Sevilla je moderno mesto s krasnimi trgi in ulicami polnih trgovin. Zadnji dan je bil tako bolj namenjen nakupovanju spominkov za domov.

V zadnjih dneh potepanj sva spoznali tudi, da je število zvezdic, ki označujejo nivo storitev v hotelu, precej nepomembno. Spali sva tako v hostlih z eno zvezdico kot v hotelu s štirimi, pa vendar ni bilo opazne korelacije med zvezdicami in cenami. Za dvoposteljno sobo s kopalnico, dostopom do interneta ter po možnosti parkingom, sva plačevali od 38€ pa do 64€ na noč.


 ob reki Guadalquivir

Še tretje srečanje z reko Guadalquivir, tokrat v družbi šolark, ki so med siesto posedale ob nabrežju. Že od malih nog se oblačijo v krilca, saj so del obvezne šolske uniforme. Tudi kasneje se Španke najraje oblačijo v ženstvena krila.

 kava pod pomarančami

Kavo in pivo strežejo povsod, veliko ljudi kadi, vendar skoraj nikjer ni pepelnikov na mizah. Cigarete se ugaša na tleh, na tla se vrže tudi papirčke in ostalo embalažo, ki jo ne potrebuješ več. Zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov sem videla samo na letališču, v mestih pa namesto košev raje redno čistijo in perejo ulice s cisternami ter vodnimi topovi.

Mene pa so še kar naprej najbolj navduševala pomarančna drevesa. Le zakaj so jih domačini prezrli v vseh oblikah spominkov? Iskala sem, vendar nisem našla keramike s podobami pomaranč.

 gremo domov

Tadejinih šest mesecev bivanja v Malagi in mojih devet dni potepanja po Andaluziji, se je končalo z nešteto vtisi in ogromno fotkami.

Zame se je Španija potrudila. Dobila sem pomaranče, tapase, keramiko in sonce sredi zime. Več si težko želim.

Sevilla Več fotografij

<-- 6. del (Flamingi)

Tags:

02 potepanja