Kaj je čas?

Zadnji mesec imam končno veliko časa tudi samo zase. Veliko sem doma, je bila bolniška za tamaučka, pa izraba lanskega dopusta, Aleševa poškodba, pa žal še zadnji nenačrtovan dopust. Veliko pa se pozna tudi moja načrtna odločitev za drugačno preživljanje časa in opustitev kar nekaj dodatnih dejavnosti, ki so mi samo jemale čas in energijo.
 
Še vedno mi ostajajo moja jutra in ko sem doma, grem najprej ven. Vedno pomaga, vedno se vrnem dobre volje in polna načrtov. Ko takole blodim po gozdu in jem gozdne jagode, skačem po hribu, tečem okoli jezera, čedalje bolj spoznavam, da se pravzaprav čisto nič ne spreminjam. Taka sem že od nekdaj! Samo pozabila sem.
 
Pozabila na svojo otroško radost, na svoje mladostne ideje, katerih sem imela nešteto. Pa se mi je medtem tako mudilo odrasti, sprejeti odgovornosti in še več dolžnosti.
 
Sedaj se vračajo slike, tiste iz spomina in še kakšna prava se najde. Takole sem pri trinajstih tekmovala na atletskem mitingu. V teku.

 
Kaj pa moja popotovanja? Od nekdaj sem rada v gibanju in na poti. Mislim, da se bodo tudi te sanje uresničile. Saj je že vse tukaj. Le ustaviti se je potrebno. Kajti čas ni nekaj, kar pride in gre, ampak je vedno tukaj kot spirala in sami se odločimo, na kateri točki bomo nadaljevali.

Tags:

zame

Leon

Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.


 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.

Tags:

zame

Splet ni svet

Koliko svetov obstaja?
 
Jutranji svet je za moje zaznave povsem drugačen kot večer. Vsaka podrobnost me hitro vrže s tira, po mojih možganskih krivuljah se prepletajo povsem drugačni občutki. Zjutraj analiziram, se pripravljam, mislim na tisoč in eno podrobnost. Vse se mi zdi preveč poudarjeno, vse je preveč izrečeno.
 
Kajti nočni svet me povleče in takrat razmišljam drugače, izkušnje preteklega dne gledam bolj od daleč, vse se mi zdi že doživeto, vse je bolj jasno, več si lahko dovolim.
 
In je svet tam nekje vmes, ko ne vem, kaj sem jaz. Tista jutranja občutljivka ali tista nočna oseba obdana s pogumom.

Tags:

zame

Jutra

Jutra so vedno lepa.  Jutra so čista in sveža.
 
Najlepša so majska jutra, ko se dan prebuja v vsej svoji svežini. Ko prvi sončni žarki posijejo na nežno zelenje, ki se razvija v drevesnih popkih in majske trave poženejo s raznovrstnim cvetjem, ko vse diši po pomladi, takrat je hoja zunaj eno najlepših doživetij.
 
Takrat lebdim in želim le eno, da to užijem vsak dan.

Tags:

zame

Mehke tačice naše mačice



V nedeljo sem ure in ure polagala tapete in medtem spoznala,
da bo v teh podobah vedno z nami. Pogrešam jo močno.

Tags:

zame

Vedno z nami

Kar nam je usojeno, če nam je, naj se zgodi. Zakaj bi se zaradi tega še jezili, bali, žalostili ali vznemirjali? Samo še slabše bo.

Brez jeze, strahu, žalosti in podobnih čustev ni več hudega, ni več slabega, ni več težav. Ostajajo samo neizogibna življenjska dejstva, s katerimi se srečujemo.

Otresimo se torej tega in bodimo mirni, veseli, sproščeni, naj se zgodi karkoli. Če bomo takšni, se nam slabe stvari morda sploh ne bodo dogajale. S pozitivnimi mislimi smo jih odgnali.

Tam kjer je pozitivno in dobro, ni prostora za slabo in negativno. Širimo torej dobro in ga posredujmo še drugim. Več je dobrega, bolje bo za vse in manj bo strahu, nemira, bolezni. Svet bo lepši in življenja ne bomo zapravili za ukvarjanje s slabim, od česar ne bi imeli nič.

Pozitivno razmišljanje je bistvo našega bivanja, saj v sebi nosi moč in energijo, ustvarja pozitivne medčloveške odnose in že zato odpravlja mnoge težave. Če smo sami dobri do drugih, bodo verjetno tudi oni do nas.

Če izžarevamo pozitivno energijo, se učinkovito upiramo bolezni in trpljenju, z medsebojno pomočjo pa veliko lažje premagujemo različne težave.

Strah, jeza, nevoščljivost, sovraštvo? Kar strese nas ob spoznanju, kako pogosto nas prevzemajo čustva in misli, ki jih izražajo te besede. Odpovejmo se temu, saj si bomo tako naredili največjo uslugo.

Pojdimo v prihodnost drugačni in razbremenjeni vsega slabega.

Imamo možnost, da se odločimo med dobrim in zlom. To je temeljna odločitev, ki jo sprejme vsak. Odločimo se sicer lahko enkrat za vselej, toda to odločitev moramo potrjevati v vsakem trenutku svojega življenja.

Dlje ko gremo po poti pozitivnega in dobrega, lažje nam o šlo. Ne bo se treba vsakič znova spomniti na to, da moramo biti pozitivni. Takšni namreč bomo, to bo postalo del nas. Polni veselja do življenja, sočutni do drugih bitij, v sozvočju z naravo in s seboj, s svojim notranjim bistvom.

Janez D.

Tags:

zame

Vsem mojim

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

 

Tags:

se dogaja | zame

Moj dan

Danes je bil le navidez najbolj turoben dan, ko sonce ni in ni moglo posijati čez ledeno mrzle oblake, ki so se naslanjali na kape naših hiš.

Jaz pa sem se zbudila v morje balonov, ki so me obkrožali z vseh strani. Prelepo presenečenje, ki razsvetli še tako turobne dni in šteje v mozaik dogodkov, ki me vedno spremljajo in vsekakor osrečujejo.

Danes je bil moj dan ali kot je zapisala Tadeja: "Na praznovanje vabljeni so znanci in prijatelji vsi, če le število let se prijazno zamolči."

Tags:

se dogaja | zame