KOPB

Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007

Tags:

zame

Kaj je čas?

Zadnji mesec imam končno veliko časa tudi samo zase. Veliko sem doma, je bila bolniška za tamaučka, pa izraba lanskega dopusta, Aleševa poškodba, pa žal še zadnji nenačrtovan dopust. Veliko pa se pozna tudi moja načrtna odločitev za drugačno preživljanje časa in opustitev kar nekaj dodatnih dejavnosti, ki so mi samo jemale čas in energijo.
 
Še vedno mi ostajajo moja jutra in ko sem doma, grem najprej ven. Vedno pomaga, vedno se vrnem dobre volje in polna načrtov. Ko takole blodim po gozdu in jem gozdne jagode, skačem po hribu, tečem okoli jezera, čedalje bolj spoznavam, da se pravzaprav čisto nič ne spreminjam. Taka sem že od nekdaj! Samo pozabila sem.
 
Pozabila na svojo otroško radost, na svoje mladostne ideje, katerih sem imela nešteto. Pa se mi je medtem tako mudilo odrasti, sprejeti odgovornosti in še več dolžnosti.
 
Sedaj se vračajo slike, tiste iz spomina in še kakšna prava se najde. Takole sem pri trinajstih tekmovala na atletskem mitingu. V teku.

 
Kaj pa moja popotovanja? Od nekdaj sem rada v gibanju in na poti. Mislim, da se bodo tudi te sanje uresničile. Saj je že vse tukaj. Le ustaviti se je potrebno. Kajti čas ni nekaj, kar pride in gre, ampak je vedno tukaj kot spirala in sami se odločimo, na kateri točki bomo nadaljevali.

Tags:

zame

Leon

Iščem po netu, iščem po albumih, pa ne najdem nikjer. Nič ni zapisano, nič ni poslikano. So le slike v mojem spominu, tako žive, kot da medtem ni minilo toliko let.
 
Slika motorja in najine vožnje po ozkih primorskih poteh in opeklina na nogah, ki se kar ni želela zaceliti.  
Plezanje po plezalni poti na Nanos, moje prvo srečanje s klini v skali in nato ležerno poležavanje v travi.  
Ahrehat za vodo in kopanje v ledeni Vipavi.


 
Bilo je lepo poletje, bili smo mladi in prijatelji za vedno. Sedaj zaman iščem odgovore na vprašanja zadnjih dni.
Kje smo izgubili drug drugega? Je res sedaj vsega konec in poti nazaj ni? Ga res nikoli, čisto nikoli več ne bom videla?
 
Ne, zame je še vedno tam in vsakič ko pogledam Nanos, vem, da je nekje v bližini.

Tags:

zame

Splet ni svet

Koliko svetov obstaja?
 
Jutranji svet je za moje zaznave povsem drugačen kot večer. Vsaka podrobnost me hitro vrže s tira, po mojih možganskih krivuljah se prepletajo povsem drugačni občutki. Zjutraj analiziram, se pripravljam, mislim na tisoč in eno podrobnost. Vse se mi zdi preveč poudarjeno, vse je preveč izrečeno.
 
Kajti nočni svet me povleče in takrat razmišljam drugače, izkušnje preteklega dne gledam bolj od daleč, vse se mi zdi že doživeto, vse je bolj jasno, več si lahko dovolim.
 
In je svet tam nekje vmes, ko ne vem, kaj sem jaz. Tista jutranja občutljivka ali tista nočna oseba obdana s pogumom.

Tags:

zame

Jutra

Jutra so vedno lepa.  Jutra so čista in sveža.
 
Najlepša so majska jutra, ko se dan prebuja v vsej svoji svežini. Ko prvi sončni žarki posijejo na nežno zelenje, ki se razvija v drevesnih popkih in majske trave poženejo s raznovrstnim cvetjem, ko vse diši po pomladi, takrat je hoja zunaj eno najlepših doživetij.
 
Takrat lebdim in želim le eno, da to užijem vsak dan.

Tags:

zame

Mehke tačice naše mačice



V nedeljo sem ure in ure polagala tapete in medtem spoznala,
da bo v teh podobah vedno z nami. Pogrešam jo močno.

Tags:

zame

Vedno z nami

Kar nam je usojeno, če nam je, naj se zgodi. Zakaj bi se zaradi tega še jezili, bali, žalostili ali vznemirjali? Samo še slabše bo.

Brez jeze, strahu, žalosti in podobnih čustev ni več hudega, ni več slabega, ni več težav. Ostajajo samo neizogibna življenjska dejstva, s katerimi se srečujemo.

Otresimo se torej tega in bodimo mirni, veseli, sproščeni, naj se zgodi karkoli. Če bomo takšni, se nam slabe stvari morda sploh ne bodo dogajale. S pozitivnimi mislimi smo jih odgnali.

Tam kjer je pozitivno in dobro, ni prostora za slabo in negativno. Širimo torej dobro in ga posredujmo še drugim. Več je dobrega, bolje bo za vse in manj bo strahu, nemira, bolezni. Svet bo lepši in življenja ne bomo zapravili za ukvarjanje s slabim, od česar ne bi imeli nič.

Pozitivno razmišljanje je bistvo našega bivanja, saj v sebi nosi moč in energijo, ustvarja pozitivne medčloveške odnose in že zato odpravlja mnoge težave. Če smo sami dobri do drugih, bodo verjetno tudi oni do nas.

Če izžarevamo pozitivno energijo, se učinkovito upiramo bolezni in trpljenju, z medsebojno pomočjo pa veliko lažje premagujemo različne težave.

Strah, jeza, nevoščljivost, sovraštvo? Kar strese nas ob spoznanju, kako pogosto nas prevzemajo čustva in misli, ki jih izražajo te besede. Odpovejmo se temu, saj si bomo tako naredili največjo uslugo.

Pojdimo v prihodnost drugačni in razbremenjeni vsega slabega.

Imamo možnost, da se odločimo med dobrim in zlom. To je temeljna odločitev, ki jo sprejme vsak. Odločimo se sicer lahko enkrat za vselej, toda to odločitev moramo potrjevati v vsakem trenutku svojega življenja.

Dlje ko gremo po poti pozitivnega in dobrega, lažje nam o šlo. Ne bo se treba vsakič znova spomniti na to, da moramo biti pozitivni. Takšni namreč bomo, to bo postalo del nas. Polni veselja do življenja, sočutni do drugih bitij, v sozvočju z naravo in s seboj, s svojim notranjim bistvom.

Janez D.

Tags:

zame

Vsem mojim

Kaj naj rečem drugega, kot, hvala vam prijatelji, da ste preživeli ta vikend z mano.

 

Tags:

se dogaja | zame