Popoldanski obiskovalci

Vsako popoldne se zberejo na naši terasi.  Čakajo nas že malo pred našim prihodom domov. Naše Lorette nekoč ni bilo več nazaj, zato pa tile le redko kdaj zamujajo na čajanko ob petih. In sedaj so to že potomci svojih znanih staršev, kajti muce se okoli naše hiše smukajo neprestano že vsa leta.

Tale črni dolgodlaki na sredini je sin svojega mega oranžnega mačkona. Zraven njega je leto mlajši bratec.

Najbolj pa sem vesela, ko se je pojavil kdove kateri sine našega fantoma. Večjega mačka še nisem videla in ta je znal odpreti vsaka vrata. Bilo je kar malce strašljivo, ker smo ga lahko našli v vsaki sobi v hiši, najraje na kupu perila. 

Pa še naš ni bil. Tako kot ni bila nikoli naša črna mama, ki nam vsako leto zaupa dva mladiča in počne natanko tako kot njena mama. Ko sta dovolj velika, da jesta sama, gre ona dalje. Mucki pa ostajajo z nami.

In zadnje tri dni prihaja na obisk še četrti muc. Plašen in strašansko lačen. Počaka, da vsi odidejo in nato rahlo potrka na vrata. 

Veselje bi bilo popolno, če bi mačkoni vedeli, da v hiši prebiva tudi čisto prava bela miš!

Eh. 

Tags:

vsakdanjik

Očiščena

Kako mi je všeč Ljubljana, tako čista in olajšana vsega novoletnega okrasja.

Spet diha.

Tags:

vsakdanjik

Desire

Dragi Dedek Mraz in vsi pomočniki!

Točno takšno bi!

V hribih, v senci dreves, z razgledom, dovolj na samem.
 

Tags:

zame

Predanjevanje

Včasih me kakšna beseda tako preseneti, da še nekaj časa razmišljam o njenem pomenu. Vsi razumemo in uporabljamo besedo prenočevanje. Z njo zajamemo vse dejavnosti, ki jih ponavadi počnemo ponoči, še najpogosteje pa imamo v mislih spanje zunaj našega doma.

Med branjem članka Mala uharica v reviji Adria Airways, avtorja Marjana Žiberna, me je zdramila novoodkrita beseda predanjevanje. V članku lepo opredeli pojav, ki je največja posebnost male uharice. Pozimi pogosto tiho zamišljena v kdove kakšne sovje misli prebije dan v družbi pripadnic svoje vrste. Opazili so že do 200 sov na enem drevesu, ki so tako skupaj predanjevale. Besedo boste zaman iskali v SSKJ.

Všeč mi je, tako pojav kot beseda sama.

Mislim, da se predanjevanja vse premalo poslužujemo tudi sami. Ste kdaj uživali v tihi družbi somišljenikov? Sploh še znamo bivati v tišini? 

Tags: , , , ,

gorska narava | 04 razmišljanja

ToDo Lista

Se zgodi, da me včasih vseeno zvije do te mere, da moram ostati doma.

Na bolniški.

Prvi dan je vedno grozen. Ukvarjam se s svojo slabo vestjo in službo in se izvijam in iščem sto dodatnih razlogov, zakaj je nujno, da sem končno doma in ne trosim bogastvo svojih virusov naokoli. No, pa še počutim se tako, da lahko mirno prespim ves naslednji dan.

Nato pa se počasi začne. Ko jutranja svetloba posije v hišo, so vse stvari naenkrat povsem drugačne. So novi pogledi, ki jih moje oko ni vajeno. Na policah zasije izdajalski prah, v kotih pajki pletejo svoje življenje.

Ko razmišljam, kaj mi je narediti, se kar naenkrat spomnim še na opravila, ki me čakajo že tedne. Ker ni nikoli časa, ker nisem nikoli doma. Kdaj bom naredila osnutke za nalepke, kje so moji zapiski o gredah, poročila iz trekinga še vedno nisem oddala, kje so moji zimski škornji, in še in še! 

Knjige, ki me čakajo neprebrane, moji prijatelji, katere zanemarjam. Vsaj kakšen mail ali klic jim moram namenit. Shramba je spet za pospravit, stopnice za pobrisat. 

Kaj pa moja novoletna darilca?

 

Joj, prejoj! Z vsakim dnem, ko sem doma, več opravil si dodajam na mojo listo. Nikoli, ampak res nikoli ne morem vsega dokončat.

Bo bolje, da grem čimprej nazaj v službo.

 

Tags:

kaos

Lušte

Če se v soboto zjutraj prebudiš v meglenem morju, brez vsakršne možnosti, da veter do večera pomete s tole gmoto v dolini, nimaš veliko možnosti. Se predaš in zaviješ v odejo na kavču ali pa vzameš pot pod noge.

Naše sobote so namenjene iskanju sonca in tudi tokrat smo raje zakoračili.

Tako blizu, pa tako lepo. Kamniški vrh.

Hej, tako se ne hodi! Kaj res potrebujemo še četrto in peto sled?

Čedalje bolj vroče postaja, nekateri hodijo gor v kratkih rokavih. Spodaj v megli pa je na termometru okoli ničle.

Dobre štiri ure smo porabili, da smo se naužili sonca in samotnih poti.

Sestop s sedla je izredno lep in izredno strm in prepaden. Velja biti kar pozoren, predvsem z otroki.

In ko smo spet v dolini, se razposajeno potopimo nazaj v meglo, ki kar naenkrat ni več tako hladna kot prej.

Tags: ,

01 hribi

O kajenju

Me ne razume nihče!

Kako le in zakaj bi me? Saj še sama ne znam razložiti, zakaj vedno znova in znova mučim sebe in moje drage.  Postalo je pravi trend, da malo kadilsko beštijo vztrajno ubijam in hkrati negujem že nekaj let. Nisem ne kadilka niti nekadilka. Sem vedno nekje vmes, precej verjetno v kadilskem odvajanju. Brez stalne družbe za kavo. Ravno, ko najdem koga za pod lučko, se mi spet stoži in že sem na toplem. Pa se vse spet prehitro obrne.

Ne bom razglabljala o škodljivosti kajenja in o vseh prednostih, ki jih opustitev prinaša. Vse to vemo, vendar je odločitev vsakega posameznika tista, ki odloča. Noben podatek sam po sebi ne koristi, nobena slika ni dovolj. Ni vzorca niti ni enakega vzgiba. Niti pri istem človeku ne. Mene vsakič  premakne kakšen nov razlog, premami pa vedno isti. Pomanjkanje ustvarjalnega stresa.

Nihče si pri zdravi pameti ne bi povzročal toliko nevšečnosti, enkrat, dvakrat ali celo večkrat letno. In ko mi uspe, ko mi cigarete ne dišijo več, ko spet lahko vonjam nežne dišave, ko sem v polni kondiciji za nove zmage, je na vrsti dopust. Takšen ali drugačen, dlje od doma, hitreje gre. Še preden pristanem v tujini, že imam zalogo v žepu. In krog je sklenjen.

Odločitev za opustitev kajenja je preprosta! S toliko izkušnjami to res lahko napišem.

Nikakor pa niso preprosti dnevi, ki sledijo. Pred mnogimi leti sem uspešno uporabljala Zyban. Zdelo se mi je čudežno zdravilo, negativne posledice sem obrnila v svoj prid. Spala sem zelo malo, jedla še manj, ves čas sem bila skorajda hiperaktivna in vse je bilo zelo lahko. Le nihče te ne pripravi na obdobje, ko sem odločiš in prenehaš z jemanjem zdravil. Kajti prava kriza je pride šele takrat. Tega v priročnikih ni. Očitno si že dovolj daleč, da se zaveš, da cigaret res ne potrebuješ za preživetje, pa vendar si brez oporne bergle. Do padca potem ni več daleč.

Tudi Chapix mi ni bil tuj. Kakšno leto, dve pozneje. Le, da mi sploh ni bil všeč, občutila sem vse preveč "stranskih učinkov", ki so me prestrašili. Depresija in stiska, slabosti in nočno potenje. Takrat še nisem vedela, da so tudi pri naravnem odvajanju abstinenčni učinki povsem enaki in učinkovitost pa ni nič manjša. Le kakšen dan dopusta je nujen, ker je vikend enostavno prekratek.

Pustila sem vsa pomagala in že lep čas ne jemljem ničesar več. Za preskok ponavadi potrebujem le štiri dni.

Prvi dan.

Odločitev, da jutri preneham. Zavestna odločitev je VSE in da je prava, vem takoj v naslednji uri, ker se simptomi odvajanja pojavijo že v času, ko še lahko kadim. Tečnoba in prvi znaki nestrpnosti do bližnjih izbruhnejo že dan pred dejanskim prenehanjem kajenja. Kričanje za malenkosti in popolna izguba tolerance do ostalih so prvi znaki, katere skušam čimbolj umirit.

Nasvet:
Najbolje je, da sem čimveč sama.

Drugi dan.

Brez cigarete v novi dan. Kjub temu, da nikoli ne spim dolgo, se ta dan ne morem zbuditi. Tudi dve uri kasneje se privlečem do prve kave (tokrat zelenega čaja). Zaspana sem ves dan in zaspim lahko kjerkoli. Na wc-ju, v avtu, na sestanku, seveda tudi doma na kavču. Kot, da bi želela, da dan čimprej mine, da se ure pomikajo naprej in da gre proces svojo pot. Zaradi tako hude potrebe po spanju, tega več ne počnem med tednom. Spanje med sobotnim vzponom na hrib je vsekakor manj opazno.

Nasvet:
Zavleci se nekam in prespi dan.

Tretji dan.

Zbujam se sredi noči z občutkom strašanske krivde. Počutim se kriva za vsako svoje dejanje. Za vse, na kar bi bila lahko ponosna, se v sanjah izkrivi, popači, me postavi na zatožno klop. Ne morem se opravičiti, nihče ni z mano prijazen, vse, kar naredim, je strašansko narobe.

Čez dan sem pod vplivom svojih sanj in tesnobno opazujem ljudi okoli sebe. Iščem znake nočnih sanj in gledam, koga vse sem prizadela. Bojim se zaspati.

Tehtnica pokaže 2 ali 2,5 kg več kot prejšnji dan. Mala beštija se bori za obstanek in zakrkne telo v nekakšen krč.

Nasvet:
Nič, kar danes verjameš, ni res. Svet je lep!

Četrti dan.

Raje ne kuham niti ne jem. Čutila za vonj in okus imam povsem spremenjena. Vse mi je presladko, pregrenko, prekislo in preslano. Najbolje se obnese, da dan preživim ob sadju in zeliščnih čajih, kajti napihnjena sem kot mala žabica. Dodam še pol kile na začetno težo.

Spim malo, ker se bojim tesnobnih sanj. Iščem nekaj za tolažbo. Morda malo čokolade?

Nasvet:
Zvečer zakleni kekse in ostale sladkarije.

Peti dan in naslednje dni.

Na cigarete pomislim le še enkrat na uro. Le za tren, takoj se oddahnem in dobro se mi zdi, da mi ni potrebno več iskati prostora in časa za kajenje. Ves čas se sprašujem ali mi bo tokrat uspelo malo beštijo posušiti do konca. Koliko dni, koliko mesecev je potrebno?

Je to sploh pomembno?  Vem, da me mala beštija nikoli čisto zares ne zapusti. Le potuhnjeno spi, se dela čisto majhno in čaka. Saj ima ves čas na tem svetu.

Tags: ,

04 razmišljanja

Oktobra pa v Italijo

"Oktobra pa vedno nekam", je naš moto zadnjih devet let. Le, da se je oktober že zdavnaj zamenjal za čas krompirjevih počitnic, hkrati pa se kar ne moremo odtrgati od Italije. Torej že točno vemo, da bomo v začetku novembra ponovno nekje v Italiji

Čeravno smo za potep namenili le dva dni, pa tudi prav daleč se nismo vozili, smo se spet vrnili navdihnjeni za nove pohodniške poti.

Najprej smo se zapeljali do Verone. Izjemoma smo tokrat obiskali en malo večji trgovski center in ugotovili, kar že mnogi pred nami. Definitivno so cene nižje kot pri nas, pa lahko primerjamo ugodna oblačila v Zari ali pa kozmetiko v veleblagovnici. Zakaj moja krema za obraz pri nas stane skoraj 15€, čez mejo pa identična samo 9,5€ ?

V center Verone smo zapeljali brez pravega načrta za ogled. Malo smo se vozili naokrog, našli parking ob reki Adiži in se peš podali po mestu.

V prvih desetih minutah smo prišli z reko obiskovalcev prav do Julijine hiše in njenega balkona. Stene preddverja notranjega vrta pa so podpisane z nešteto imeni. Zdi se, da se morajo vsi zaljubljenci popisat na vsak prosti košček. Če ga ni več, si ga ustvarijo s svojo zvečilko, sveže prilepljeno na zid. 

Še sprehod po živahnem mestu v prvem mraku ...

 foto Flori

Ko se le odločimo vrnit do avta, pa potep postane šele zanimiv. Na reklamnem panoju sredi ozke ulice uzremo del zemljevida, kjer je smer do reke jasno vidna. Kljub občutku, da smer ni prava, nadaljujemo in prispemo do amfiteatra, druge znane znamenitosti mesta. Končno pridemo tudi do Adiže. Le da so sedaj mostovi drugačni, našega avta pa nikjer.

Spoznamo, da smo se prav zares izgubili.

Še dobro, da sem med potepom po mestu skrivaj spuščala bele kamenčke, drobtine bi mi že zdavnaj pojedle mestne ptice. V soju mesečine so nam kamenčki kazali pot domov in ob srečanju z avtom smo si vsi srečni padli v objem. :-)

Za spanje smo si izbrali Gardo. Ker sta otroka navijala za morje, smo se kompromisno odločili vsaj za jezero. Mesto, ki ima več hotelov, kot ostalih hiš, se v začetku novembra že poslavlja od turistov. Večina hotelov je zaprtih, tisti, ki še dežurajo, pa so polni. Šele v četrtem hotelu najdemo prostor, večer pa se že preveša v noč.

Malo pred polnočjo nas v sobi v 3. nadstropju preseneti potres. Z Alešem ga čutiva, otroka na srečo občutka še ne poznata. Midva malce panično pogledujeva naokrog, odpirava vrata, vendar nihče ne reagira. Mesto mirno spi, kot da se ni nič zgodilo. Še sama se prepičava, da morda pa le ni bilo nič in zaspiva. Kasneje doma pogledava na splet, kjer so potrdili, da je šlo za potres z magnitudo 3,4 stopnje.

Sončno jutro izkoristimo za družinsko rekreacijo. Igranje namiznega nogometa je že od nekdaj naša velika strast. Ali pa metanje žabic na vodi.

Pot nadaljujemo ob jezeru, kjer družno vzdihujeva nad prelepimi hribi v ozadju.

Enkrat se bomo vrnili na drugo stran in prečili tiste vrhove. Medtem so iste dne že udejanjali svoje sanje Gorazd in njegovi prijatelji.

Mi pa naprej, v slikovito dolino, po pobočjih od kraja Rovereto prek prelaza Xom proti Vičenci.

Če je kaj res gorniško zanimivega za naju, potem pojdeva kmalu po tej zgodovinski poti Monte Pasubio.

Še 18 serpentin in že smo spet v nižini in nazaj v mestu.

 foto Flori

Vicenza je 1. novembra povsem prazna. Kakšno vzdušje je bilo včeraj v Veroni, danes pa še kavo komaj dobimo.

Gremo torej domov, naslednje leto oktobra pa spet... kam že? Pravzaprav že vemo.

Tags: ,

02 potepanja