Pa smo doma. Skoraj vsi. Kajti letošnje poletje se že od junija dalje ne (z)moremo spraviti vsi skupaj vsaj za en vikend na morje. Kar mene malo žalosti. Kar ne morem se sprijazniti, da sta otroka že tako samostojna in da imata toooliko svojih obveznosti. Ostaneta torej tamaučka, pa še tukaj se nam je zalomilo pri planiranju. Začeli smo štirje, domov smo prišli skupaj samo trije. Tako nam je letos bil naš ogromen šotor kar malo prevelik, čeprav tudi preveč prostora včasih ni slabo. Smo imeli vsaj vso kramo pod streho in ob preživeli nevihti smo lahko kuhali kar v šotoru.

Letos smo šli na morje - plavat se učit. Prejšnja leta smo bolj potovali, kot pa se namakali. Zato sva izbrala enega bolj urejenih kampov na Pagu, z lepo plažo in nasploh z vsem, kar kamp lahko premore.  Nič nam ni manjkalo, imeli smo svoj plac, urejene sanitarije, pekarno v kampu, otroška igrala, hladno pivo za vogalom...

Pa grej ga zlomka. Po treh dneh dneh smo imeli vsega dovolj. Bilo je enostavno preveč. Preveč ljudi na plaži, preveč ljudi okoli nas. Preveč dni na istem placu.

Pa smo šli.

Iskat bolj zapuščene plaže, bolj odročne kraje. Skoraj sva obupala, kajti avgusta najti svoj prostor ob Jadranu je kar hudo. Prišli smo do Paklenice, kjer ni samo pakleno vroče, zna tudi peklensko pihati. Pa so nas pritegnili hribi in smo ostali.

Takoj naslednji dan smo že lazili v hribe, soteska Velike Paklenice je čudovita in nenavadna. Poslušaš škržate, obiraš fige in se pneš do planinske koče. Našli smo tudi čisto "svojo" plažo, sicer brez sence, pa kaj bi to. Celo noč smo držali šotor, da nam ga ne odpihne burja, pa smo uživali. Kot že dolgo ne.

Pot domov smo podaljšali še z obiskom pri prijatlih, malce se je zavleklo, čas v dobri družbi prehitro teče in skoraj bi zamudili dogovorjeno uro. Pobirali smo še tavelika, ki sta se vrnila iz Bavarske.

Ja, pa še splaval je naš najmlajši. Navsezadnje lahko le rečem, da smo spet dobili več, kot smo pričakovali.