Za mano je zanimiv, razgiban in naporen podaljšan vikend. V ponedeljek bi se najraje kar skrila pred celim svetom, odšla domov, se pokrila z odejo prek glave in čakala na ... kaj?  Da mine? Saj je minilo! Spominja me na tisti slavni - Što ne ubija, jača!

No, saj sem vendar bila med drugim tudi na Slavniku. Kot so bili slavni eni in drugi, levi in desni, vsi okoli mene. Samo jaz sem se počutila kot svetovni luzer. Seveda, le tri dni kasneje se sprašujem Čemu? Se sploh lahko zanesem na kogarkoli ali le še nase? Ali pa ni ravno moja osebna percepcija dogodkov najbolj izkrivljena. Huh.

Je pa rezultiralo vse skupaj v en čudovit zaključek. Iz popolne depre sem padla v popolno navdušenje glede prihajajočih sprememb, ki jih bom sedaj definitivno izpeljala. Nič več polovičarstva, nič več skrivanja, nič več lažne varnosti in zavetrja.

Pa saj mi nikoli ni manjkalo poguma! Se še kdo spomni moje lepe račke? Sama sem z mislimi kar naprej na Gradiškem jezeru. To bo to!