Invazivke

Prejšnji teden sem se udeležila zanimivega predavanja in delavnice z naslovom Kako se odzvati na tujerodne vrste v gozdu?

Organizator dogodka je ekipa projekta Life Atemis, v sklopu septembrskih predavanj za prostovoljce, ki imajo veselje in voljo do opazovanja narave ter odkrivanja tujerodnih rastlin v okolju. Projekt je zastavljen tako, da bi s pomočjo množice prostovoljcev, ki se sprehajajo, rekreirajo ali kako drugače preživljajo čas v naravi, uspeli zgodaj odkriti in se hitro odzvati na tujerodne vrste. Ko sem leta 2009 pisala o tujerodnih vrstah, smo se še seznanjali z japonskim dresnikom, ki se je medtem neobvladljivo razširil in celo ustvaril nove hibride. 

Ker pa niso vse tujerodne vrste tudi invazivne vrste, je v pomoč pripravljen priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst in seznam opazovanih vrst s fotografijamiTo so vrste, pri katerih imamo še možnost, da jim z zgodnjim odkritjem in strokovnim odzivom preprečimo nenadzorovano širjenje! V pomoč nam je spletna ali mobilna aplikacija Invazivke, ki si jo lahko brezplačno naložimo na naše naprave.

S pomočjo mobilne aplikacije pošljemo fotografijo na strokovni tim, ki v roku 24 ur presodi, ali gre za opazovano vrsto. Pošiljatelju prijazno odgovorijo in njegov prispevek umestijo na zemljevid najdb, hkrati pa izdelajo oceno tveganja za okolje.

Cilj projekta je torej ozaveščanje javnosti, da prepoznamo in se znamo tudi ustrezno odzvati, če v svojem okolju najdemo InvazivkoPri sporočanju najdb tujerodnih vrst lahko sodeluje kdorkoli. Lepo vabljeni k sodelovanju!

 


Tags: ,

gorska narava

Gobarjenje


Vsako leto je enako. V času gobarske sezone imam neverjetno željo, da se zapodim v gozd in iščem tiste prave, lepe, dišeče, rjave jurčke.



In vsako leto znova se vrnem domov praznih rok,

ker ne vem točno, kje rastejo,
ker jih moje oko ne zazna med jesenskim listjem,
ker pobiram tudi tiste, ki so po videzu pravi, po lastnostih pa ne čisto,
ker dejansko sploh ne rastejo takrat, ko sem jaz v gozdu.

Letos pa je vse drugače. Jurčki res niso rastli celo sušno in toplo poletje. Dokler ni prišel moker september. In kar naenkrat so vsi znanci na netu začeli objavljati svoje fotografije z jurčki, ki rastejo kot gobe po dežju.

Bil je torej čisto pravi čas za gobarsko akcijo. Neznansko mi je bilo hudo, ko sem spoznala, da pa sem svoj čas med vikendom že obljubila za razne druge, ne ravno gobarske dejavnosti. Kaj torej? Ni mi preostalo drugega, kot ujeti še nekaj dnevne svetlobe kar po službi. Vesela sem, da me Aleš vedno spremlja, četudi je treba sredi dneva vse spustit, pa hajd v hosto!

Kajti tokrat so naju čakali. Po dva in dva v vrsti.

Ne znam opisati niti razložiti tistega občutka čiste sreče, ki me oblije, ko najdem jurčka. Kot, da gre za največji zaklad. Neverjetno. Sicer se pa se vse pozna na mojem obrazu. 





Sijem od sreče in očitno je to razlog, da se bom vračala vedno znova. Če ne po jurčke, pa v gozd. Po občutke sreče. 

Tags:

gorska narava | zame

Garažna razprodaja


Kak mesec dni prej sem izvedela, da Turistično društvo Radomlje organizira že tretjo »garažno razprodajo v Radomljah«.

Po obisku njihovega bloga in ogledu vabila, sem si ustvarila sliko, da gre za prodajo in izmenjavo stvari, ki jih ne potrebujemo več. Pomembno naj bi bilo zasledovati cilj, da za res simbolično ceno nekaj evrov oddamo stvari, ki so še vedno funkcionalne, lepe, je pa morda njihov čas, da služijo še komu drugemu.

Celoten koncept dogodka sem razumela v stilu minimalizma, ki ga uvajamo tudi v naši družini, zato sem se z veseljem prijavila na dogodek in ga do dneva izvedbe tudi navdušeno promovirala med prijatelji.

Cel mesec smo doma zbirali in sortirali stvari. Vsakdo se je moral odreči kakšnemu kosu, vse z namenom, da očistimo prostore odvečnih predmetov. Vse nabrano sem prinesla v soboto zjutraj na stojnico.



Ne vem kako so razmišljali ostali. Po dogodku vidim zadeve malce drugače. Prepričana sem, da je kar nekaj udeležencev dejansko naredilo enako kot mi.

Velika večina pa je prinesla na sejem stvari, ki bi bolj sodile na ekološki otok. Nisem se mogla znebiti občutka, da gre za še en bolšji sejem, kateri pa mi zaradi stalnih razstavaljalcev in zbirateljev perja, niso najbolj pri srcu.

Toplo pozdravljam idejo in vse pohvale organizatorjem, da imajo voljo in moč za organizacijo. Menim pa, da je še ogromno možnosti tudi za drugačen koncept dogodka. Morda pa je to že prvi korak.

Potek in vzdušje na sejmu si lahko tudi pogledate v poročilu lokalnega časopisa.

Tags:

se dogaja

Hudičev boršt

No:
36/50

Datum:
9. september 2017

Trasa:
Preddvor – sv. Jakob – Hudičev boršt – Kališče – Mače - Preddvor


Na mestu, kjer sem imela hriba že vrh glave dost, je pisalo Kališče 3 ure 40 min. Aeuja.

Opis:
Sva rekla, da greva v hribe, četudi bo dež. Le turo sva prilagodila. Nič visokogorja, le malo potepanja naokoli. Prav dobro nama je tole tudi uspelo. Našla sva kar nekaj novih poti proti Potoški gori, videla novo zavetišče, od tam pa potem bolj tipala, kot videla pot do Kališča.

Pravzaprav pa sva šla pogledat zavetišče na Hudičevem borštu. Ko sva zadnjič hodila tod mimo, so o njegovi gradnji šele govorili, medtem pa se je prav lepo uredil. 

Včasih lovski dom, je sedaj planinsko zavetišče pod okriljem PZS.

O samem imenu in bajkah okoli Hudičevega boršta pa sem tudi že večkrat pisala. Vse še drži J

Težavnost:
Lahka, 21 km, 1.519 višincev, 30.573 korakov 

Prehrana na poti:
Oreški, ploščica in nekajurne težave po zaužitih jajcih in zreli banani za zajtrk.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Pohod med nebom in zemljo, sem podpisala fotko, poslano na FB. Le vsake toliko se je nebo odprlo. Edini otipljiv dokaz, da sva res bila na Kališču, je ta vazica z mize v Domu. Nič drugega ni bilo zunaj, le megla in mraz za rokavice.


Res sva tukaj.

Fotogalerija:


Novo postavljena pot čez senčnico Josipine Turnograjske.


Nekaj časa po brezpotju potem pa strmo "na čeljust", karkoli že to pomeni.


Do sv. Jakoba prideva po sosednjem grebenu. 


Pogled na najino pot, oziroma odsotnost razgleda na najino načrtovano pot.


Na Zaplati, proti Hudičevem borštu.


Ko se nebo odpre, je spodaj Preddvor.


Hepi, hepi.

Tags:

50 za 50

Triglav

meglice nad vrhovi

No:
35/50

Datum:
24. in 25. avgust  2017

Trasa:
dolina Kot – Dom Valentina Staniča – Rž – Kredarica – Triglav – Dom Planika – Vodnikov dom – Bohinjska vratca – dolina Krma – dolina Kot (Aleš)

Trasa

Opis:
Pohod na Triglav je bil v planu že od lani, saj ga zaradi vremena v lanskem poletju nismo uspeli izvesti. Pa smo se kar lepo pripravljali nanj, po prvotnem planu bi izvedli celo pot čez Plemenice. Po zadnji avanturi z Višem, pa sva z Alešem hitro ugotovila, da bomo vsi skupaj užili lepote kar na ostalih, že znanih pristopih. Ni mi žal, kajti le tako smo imeli nekaj dokaj sproščenih doživetij, kar je sicer v tem divjem okolju kar težko. Malo le obžalujem, da smo se prvi dan odpravili do Staničeve koče šele popoldan. Bilo je neizmerno vroče, spet je teklo od nas in pot se je zdela mnogo daljša, kot je v resnici bila. Če bi šli v jutranjem hladu, bi preostanek dneva lahko preživeli tudi na okoliških vršacih. V opomnik, za naslednjič.

Dom Valentina Staniča je eden meni najljubših v visokogorju. Prijazno osebje, čiste sobe in čudoviti razgledi. Tukaj bi lahko bila mnogo dlje, kot samo eno noč.

"plaža" pri Staniču

Naslednje jutro pa smo odšli šele po prvi kavi. Lahko bi šli že v temi in hiteli na sončni vzhod, vendar bi zamudili lepe razglede prvih sončnih žarkov na poti čez Rž. Kaj hitro smo bili pri Triglavskemu domu na Kredarici, kjer smo imeli zajtrk pred vstopom na plezalno pot proti vrhu. Tu nas je ves čas preletaval helikopter, ki je mojstrsko dostavljal potrebni živež in ostalo opremo, tik pred zadnja vrata Doma.

Pot na Mali Triglav in po grebenu na vrh Triglava je več kot odlično nadelana, polna varoval. Seveda je kljub temu potrebno imeti dovolj moči in nekaj spretnosti za napredovanje. Na poti bomo srečali predstavnike mladih, najmlajših kot starejših, domačih in tujih gostov, popolnoma opremljenih in tistih malo manj veščih. Presenetljivo veliko je Špancev in celo Madžarov.

Kljub izredno jasnemu vremenu pa smo imeli na samem vrhu tudi nekaj meglic, ki so nam v tisti uri precej zakrivale razglede. Do Planike se je pot navzdol že vlekla, Alešu pa prinesla vidno olajšanje, ko smo slekli samovarovalno opremo in prosto zadihali na toplem soncu. Zato je takoj predlagal še skok do Vodnikovega doma in s samo malo vzpona do Bohinjskih vratc nato spust v Krmo. Pa smo šli za njim in hodili tako do večera, ko se je eni med nami že pričelo muditi naprej. Isti dan jo je popihala s prijatelji še do morja!

Težavnost:
Zahtevna, 40 km, 2.700 višincev, 58.212 korakov 

Prehrana na poti:
Epecivo, kruh, sir, zelenjava, tuna

Družba:

Aleš, Helena, Leander, Flori

Utrinek s poti:
Mojstrsko smo izvedli timing; ob največji letni gostoti obiska Triglava, smo bili na naših poteh večinoma sami.

dan v tednu: četrtek, petek,
ure v dnevu; za množičnim obiskom iz koč oziroma pred onimi iz doline
poti: nekaj tudi manj znanih in obiskanih

Fotogalerija:

na poti iz doline Kot

pod ostenjem Rjavine

 

 Triglavski kolibri!

 

 Kredarica in Triglav

 plezalna pot s Kredarice na Triglav

ko se razblinijo meglice z vrhov

Aljažev stolp

počitek pri Domu Planika

proti Vodnikovem domu na Velem polju

čez Bohinjska vratca v dolino Krme

Tags:

50 za 50

Velika planina


No:
34/50

Datum:
20. avgust  2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – Gradišče – Pastirski stan – Domžalski dom – Jelšev konfin

Opis:
Dogovorili smo se, da bomo uporabili nihalko in sedežnico do vrha, za navzdol pa nam bo Aleš pripeljal avto na drugo stran planine. In tako je tudi bilo. Mi trije smo se prej še ustavili pri izviru Kamniške Bistrice in pokukali v globine soteske Predaselj. Impozantna globina, za sotesko pa trume obiskovalcev večkrat niti ne vedo.

Vsi štirje smo se dobili na vrhu in šli skupaj odkrivati starodavne navade in šege Velike planine.

na Gradišču ugotavljamo kako daleč se danes vidi

Pri Gradišekovih smo vedno lepo sprejeti, nadaljevali smo k Preskarjevi muzejski bajti. Smo imeli še srečo, da smo ujeli zadnjo predstavitev, kajti muzej vrata zapira že ob 15h. Ob lepem vremenu in turistov polni Veliki planini, se mi to ne zdi ravno prava odločitev.

Še v Vetrnici smo šli pogledat, če je še kaj snega, pa smo našli le Zoisove zvončnice. Do Domžalskega doma potem ni bilo daleč, v poznih nedeljskih urah tudi gostov že ni bilo več veliko, so pa bili preostali toliko bolj glasni. Sledil je še spust do Konfina in ravno v mraku smo prišli z avtom nazaj do Kamniške Bistrice. Seveda smo zavili še k Juriju na en`ga.

Težavnost:
Lahka, 11 km, 300 višincev, 16.660 korakov 

Prehrana na poti:
Vidino pecivo, kislo mleko, žganci, gobova juha

Družba:
Branko, Vida, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Vremenska napoved je bila sprva zelo deževna. Zato smo se dobili šele opoldan in pohajkovali po planini popoldan. Glede vremena je bilo super, saj se je povsem uneslo. Le malo nam je zmanjkovalo časa, pa smo kljub vsemu prav dobro spoznali kar nekaj postojank.

Fotogalerija:

 pogled z vrha na turistično naselje

pastirsko naselje Veliki stan

udorni jami Vetrnici

pri Domžalcu ob sončnem zahodu

 

Prijatelji za vedno - kamni prijateljstva

Tags:

50 za 50

Viš po poti Anita Goitan


No:
33/50

Datum:
14. in 15. avgust  2017

Trasa:
1. dan: Jezerska dolina (Val Rio del Lago) – Rifugio Corsi
2. dan: Rifugio Corsi – Viš po poti Anita Goitan – sestop čez Škrbino zadnje špranje – Jezerska dolina

Opis:
Prvi dan sva šla pozno od doma, saj sva imela v načrtu le vzpon od parkirišča do koče Corsi. Pričakala naju je ekstremna vlažnost in sopara in že po nekaj minutah hoje je začelo iz naju teči. In je teklo iz vsake pore še nadaljnji dve uri in pol. Do koče sva prišla popolnoma premočena. Vsaj vode je bilo dovolj, da sva se lahko uredila in preoblekla, kajti gori je prav hitro nastopil mraz, ki ni popustil vse do jutra. Spanje na skupnih ležiščih sva rezervirala že dan prej. Še sreča, kajti vse sobe so bile polne. Pred spanjem sva še pogledovala ostenje Viške skupine, kamor sva bila namenjena.

Večer pri koči Corsi; razgled na Kaninsko pogorje

Odločila sva se, da začneva čim prej. Kakšne pol ure za nama sta šla od koče po isti poti še dva Italijana in en slovenski par. V nadaljevanju poti smo se večkrat dohitevali, prehitevali in družili na postankih.

Čeprav sva oba z Alešem prebrala kar nekaj opisov poti, je na terenu vse prebrano bolj malo zaleglo. Začela sva precej pogumno. Tudi zrahljane nihajoče jeklenice me najprej niso motile. Tudi prva izpostavljena prečenja me niso zaustavila. Sem si dala dela s samovarovanjem in je šlo. Vse do kamina.

Radovedni kozorogi.
Verjetno se jim smeje, ko opazujejo naše napredovanje. Prav nič se nas ne bojijo.

Kamin, ki se skoraj navpično spušča v globel ima vsega skupaj 4 kline. In moraš imeti zelo dolge noge, da jih dosežeš. Aleš je šel naprej in se z veliko težavo spustil. Mene pa je strah pred globino in nemoč dosega prvega klina povsem ohromila. In se nisem upala spustiti in Aleš je bil spodaj in jaz zgoraj. Kaj sedaj?

Pa sva se spomnila prebranih vsebin, da obstaja še ena pot zgoraj, ki se izogne temu kaminu in poteka po severni strani Male Špice. Zato sem se odločila, da grem po poti nazaj in se skušam prebiti po drugi poti. Na mojo velikansko srečo je takrat prišel naproti Andrej iz Cerknega. Po poti je skoraj poplesaval, bil je hiter in gibčen. Pa sem ga prosila za pomoč. V kaminu je bila dovolj njegova prisotnost, da sem si upala v zamahu spustiti na spodnji klin in potem je šlo lepo tudi naprej.

Italijana sta imela po kaminu kmalu vsega dovolj in kasneje nista niti nadaljevala na Viš, ampak sta obrnila nazaj h koči. Drugi par pa se je kaminu izognil in prišel po severni strani. Izkušnja, ki jo dolgo ne bom pozabila, hkrati pa je dodobra vplivala na nadaljnjo pot, ki naju je še čakala.

Po vrhu sva obrnila še proti Koštrunovim špicam. Vedela sva, da je kamin najtežji del poti, zato kaj hujšega ne bi smelo več biti. Pa naju je spust proti Mojzesovi škrbini ponovno prilepil ob trebušasto steno. Nihajoča varovala, polička pa ozka za en čevelj. Kako sva prišla dol, mi ni čisto jasno, vem le, da tega ne želim več ponoviti. Strah je dobil konkreten obraz. Mojzesov.

Malce pretresen pogled. Doživetje je bilo pristno. 

Stolp, ki spominja na Mojzesa, zato tudi takšno ime - "Mojzesova škrbina",
oziroma Škrbina zadnje špranje.

Tura je vsekakor izjemno lepa. Vsem, ki so vajeni plezanja, je pisana na kožo in lahko neomajno uživajo. Midva pa nisva pripravljena na ohlapne jeklenice, pomanjkanje pomagal in hudo težavne raztežaje, zato se bova takim turam v nadaljevanju raje ognila. Rekla sva si, da greva naslednjič le do koče Corsi, se usedeva na ležalnike in nekaj ur občudujeva razglede.

Težavnost:
Zelo zahtevna,  26 km, 1.800 višincev, 38.000 korakov
Kar nekaj komentatorjev na forumu Hribi net meni, da je pot Anita Goitan ena bolj zahtevnih v Julijskih Alpah.

Prehrana na poti:
kruh, sir, sveža zelenjava, e-pecivo, oreški, ploščice

Družba:
Aleš, Helena ter Urška in Miloš (smo se spoznali pri koči in naslednji dan prehodili isto pot)

Utrinek s poti:
Jutranje "obračanje ladje" tik za planinsko kočo. Ko te gledajo ostali, ki še pijejo kavo in zajtrkujejo. Ti pa po petih minutah hoje ne veš več, kam bi moral it. Četudi je pot v nadaljevanju relativno dobro označena, pri prvem razcepu za kočo ni najti oznak, kam vodi katera od treh poti.

Tako sva midva najprej krenila po pravi, pa se v nejeveri obrnila na drugo, pa že po petih minutah vlekla ven karti; papirno in interaktivno in se še pravočasno se spet vrnila na prvo pot. Šele višje nato poti dobijo svoje oznake. Sva pa zato videla čredo kozorogov, ki so v ranem jutru prišli vse do travnika za kočo. 

Še začela nisva, pa že s karto v roki.

Šele malce višje naletiva na prve oznake poti.
Oznake so samo s številkami; 627 je Anita, 625 pa pohodniška pot na Viš. Na tabli pa so samo časi do koč v obratni smeri.

Da pa nisva bila osamljena v iskanju prave poti, velja povedat, da sva srečala dve skupini, ki sta prišli gor »čez Mojzesa«, čeprav sta hoteli le po običajni poti, pa so zgrešili spodnji odcep. Zato previdno in če pred steno ne najdete prave številke, raje ne nadaljujte.

Fotogalerija:

Vstop v pobočja Divje koze.

V knjigi 55 zavarovanih plezalnih poti je opis za ta del poti sledeč: "Okoli skrajno izpostavljenega roba, kjer police zmanjka in nam pomaga samo zanesljiva jeklenica, se kar korajžno izvesimo nad praznino (kraj je zelo primeren za drzno fotografijo)".

Pot z Male špice gre po navpičnem kaminu. Na fotografiji sredi stene, kjer se vidi ozka potka pod kaminom, ki vodi v špranjo.

Divjina pod Turnom.
Hudo lepo!

Po pohodniški poti na Viš, kateri se priključimo s poti Anita G.,
ki pelje po policah 
ostenja Gamsove matere (spodaj levo)

Viš.
še zadnji metri pod vrhom

Domačin z vrha se ni pustil motiti obiskovalcem.
Mirno je žulil svoje trave naprej in se nastavljal objektivom.

Pogled z Viša na Montaž.

Občutki lebdenja na vrhu so nekaj posebnega. Si srečen, da živiš.

Povratek v dolino. Pod nami, daleč spodaj je koča Corsi.

Vstop v Škrbino zadnje špranje.

Tudi potem, ko si že čez plezalni del, še zdaleč nisi blizu koče.

Spust čez Škrbino zadnje špranje (Mojzesovo škrbino) poteka po polici sredi stene. (glej črno piko)
Le ena stopa ali klin, ali pa napeta jeklenica, bi poti dala mnogo bolj priljudni izraz. Tako pa....

Pa vendar sva vse to dala čez! Tam zgoraj nekje pod oblaki.
Anita Goitan nama bo vsekakor ostala v spominu.

Tags:

50 za 50

Markiranje po planini

No:
31/50

Datum:
5. in 6. avgust 2017

Trasa:
Jelšev konfin – Podkrajnik – planina Kisovec – Mala planina – Gojška planina - Jelšev konfin

Opis:
Napoved za najbolj vroč vikend v letu, tja do 40 stopinj, naju je odvrnila od prvotnih planov po visokogorju. Tudi v hribih pri takih temperaturah ni nič kaj prijazno, pa še sence praviloma ni.

Zato sva se odločila, da izkoristiva prost vikend za počasno premikanje in označevanje markacij po senčnih poteh Velike planine. 18 ur markiranja, spanje v Domžalskem domu, kar nekaj srečanj z več ali manj znanimi obrazi, je dodobra popestrilo vikend dogajanje. Ni nama žal, dober je občutek, da lahko nekaj narediš.

Težavnost:
Lahka, 23 km, 1.200 višincev, 35.211 korakov

Prehrana na poti:
kruh, sir, zelenjavni namazi, sveža zelenjava

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Želva je postala ena takšna atrakcija Velike planine, ključna točka Otroške planinske poti. Ravno zaradi zavedanja in nemoči ob morebitnem spodrsljaju čopiča, se nisva lotila želve, ki potrebuje res temeljito obravnavo specialista, da ji popravi utrujeno oko. Ji bomo poiskali pomoč pri bolj izkušenih umetnikih.

 želva na Veliki planini


Fotogalerija:

 bel čopič

in rdeč čopič

pa si je pel, da ne gre na kolena

a včasih je že črta povsem dovolj

Markacije ...
na bukvici so kot "narisane",

na smreki pa malo bolj robate,

na kamnu pa že strukturirane.

Tags:

50 za 50