Zakaj smo ljudje takšne ovce?

Ste kdaj parkirali sredi praznega parkirišča? Levo od vas ničesar, desno od vas ničesar.
Ko se vrnete po svoj avto, najdete tik poleg svojega še en avto, ki je tako tesno zraven, da se komaj splazite v svojega.
No, to se sčasoma potencira, vsi se nekako limajo k tistim, ki so že parkirani, dokler ni vse skupaj en velik viseči grozd, ki grozi, da se razleti.

Samo en nivo više, pa sameva - popolnoma prazen, neizkoriščen, odprt, zračen in nasploh the parking.

Pa razumi, kdor more.

Še nekaj tednov nazaj sem veselo razlagala in si zamišljala, kako se bom odslej ukvarjala (še) s pripravo domačih izdelkov za čaje, marmelade in drugačne zdravilne zvarke. Pri tem sem se videla na vrhu Krtinskega hriba, kako obdelujem svoj novi vrt, kjer zeleno poganja v brsteči rasti in vse pisano cveti. 

Potem pa so se začeli plaziti dvomi ali si to res lahko privoščim. Zadnji izplen domačega ribeza, ki je bil namenjen le za marmelado, je pristal v zamrzovalni skrinji in nič ne kaže, da bo kmalu prišel na vrsto. Upam samo, da mi ga uspe porabiti vsaj za kakšno pecivo ala Marako.  Enostavno ni bilo časa še za marmelado ravno takrat, ko je bil ribez zrel. Bolje bi bilo, če bi to lahko počela naprimer pozimi. Pa res?

Potem sem nabrala kup bezgovega cvetja in ga celo pripravila za sušenje. Vendar mi v tem vlažnem vremenu, ki kar traja in traja in se ne misli še posloviti navdajajo dvomi ali bodo ti cvetovi res kdaj primerni za shranjevanje v nepredušne posode, saj se sicer lahko razdišijo. Tako pa jih bo pobralo od plesni, slej kot prej.

Kaj pa sanje o vrtu na jasi sredi gozda? Pravzaprav je tam najlepše opazovati srne. In če seštejem ena in ena, so to vsaj tri srne, ki mi bodo hvaležno pospravile vsako bilko, ki jo bom posadila na Njihovem vrtu.

Morda pa le še ni pravi čas.

V nedeljo pa izredno lep pohod prek Male in Velike Planine, ovešen s presežniki.

Gori je bilo tako malo ljudi, da smo jih še pozimi srečavali več. Očitno so se vsi, razen nas, ustrašili zaradi vremena. Sicer pa, kaj drugega kot dež lahko pričakujemo, če gre Wega z nami v hribe?

Smo pa srečali za cel avtobus Japoncev. Prepoznali smo jih po fotoaparatih.

Koliko vrst zdravilnih rožic raste tam (materina dušica, encijan, pelin, rum)  in skoraj vse smo morali preizkusiti? Meni je še vedno najljubši tisti grenak!

Vse krave, ki smo jih videli so bile ponarejene. Niti ene vijolične, kot je na sliki v katalogu, nismo našli.

Prvič sem jedla kislo mleko in žgance z ocvirki in to z leseno žlico. Bili smo tako navdušeni nad ponudbo, da niti eden ni napravil nobene slikce teh dobrot pri Gradišekovih.  Napaka.

 pastirski stan

Da gondola ne bo peljala v dolino smo se zavedli šele tik pred pričetkom pohoda. Pa saj bo šlo, se bomo pa obrnili, je bilo rečeno. Da bi se obrnili in se vrnili pred grozečo nevihto? Kje pa! Gremo naprej in dol čez planino Dol. Da je Tamauček samostojno prehodil takšno pot, pove le to, da bo od zdaj lahko hodil z nama skorajda povsod. Ampak, saj še šest let nima!

Dobršen del poti nas je spremljalo policijsko vozilo. Kar spodoben terenc se je vozil po planini. Nazadnje je še popoldan prišel za nami v isto gostilno. Bilo je milo rečeno smešno, pa vendar resnično.

Do rože vrhov je šlo, nato pa se nam je skušal izmakniti Zeleni rob. Pa smo ga našli, kot vse ostalo. Iz gozda smo po približno dveh urah in pol prišli točno pred naš avto. Piskeca za vodnika!

Kdaj pa je bilo meni nazadnje v avtu slabo? Sem že pozabila, zakaj se nikoli ne vozim s sodelavci na skupne destinacije. Za volanom moram sedeti sama, ker to še kar traja, že tretji dan. Hudo.

Lahko bi že vedela, lahko bi si prebrala svoje lanskoletno pisanje. Kot da ne vem, da se mi to vedno dogaja, ampak jaz sem še vedno navdušena nad pojavom. V prvem delu, seveda. Samo jaz in blatne luknje sredi našega dvorišča. Kako primerno.



Danes sem šla iz službe kar prej domov in prespala celo popoldne in celo noč. Ne morem verjeti, od vožnje po ovinkih mi je bilo slabo in to traja že drugi dan? Me bo že začelo skrbet.

Spet potrebujem palico, po kateri bom splezala ven iz tega blata! Kot, da mi nedelja ni bila zadosti?

So dnevi kar tako in so dnevi, ko sem lahko ultra učinkovita. Končno sem danes dočakala en tak dan in čeprav sem imela mojstre z bagrom že navsezgodaj na dvorišču in sem spodrsnila po mokri travi in padla prek škarpe, sem se pobrala in letela dalje. Da sem zložila enoletni kup nabranih dokumentov v fascikle (joj računovodstva), spremljala vožnjo na Brnik (srečno tistim v Grčiji!), naredila slastno kosilo (končno so tudi maturantke doma), pospravila garderobo (je že čas, da gredo zimski puloverji v omare) in oprala kupe cunj, klicala na T2, ker nam je ob nevihti prekinilo povezavo v splet (na srečo nisem bila edina), medtem pobarvala vrtno ograjo (po Mitjevi brusilni akciji), bila na klepetu pri sosedu (ki mu mojstri grenijo življenje z rovi po dvorišču na skoraj enak način kot nam), oprala blatne čevlje, bila na žonglerski predstavi (www.zongler.info), prebrala vsa današnja dogajanje po spletu in se navsezadnje javila še tule,.. Pa dneva še zdaleč ni konec.

Sedaj mi je samo žal, da nisem šla še teči. Pa saj bo jutri še en dan, kajne?