Nekateri so bili presenečeni, ko so me zagledali na štartu. V kratkih hlačah sredi snega. Ob mrzlem koseškem bajerju. Nekateri pa razočarani. Nekaterim sem bila za tolažbo in izhod v sili. Vsaj enega pa je skrbelo zame. (Pravi, da ga ni prav nič.) Nihče pa me ni prav resno jemal. Sicer pa je itak imel vsak s sabo dovolj dela, da se mu ni bilo potrebno ukvarjati še z mano.

Rado je skrbel za nas, pa hodil malo naprej, pa malo nazaj, pa malo vstran, ko smo se mu zgubljali na poti. Ampak, resno, brez teh izdatnih fotonavodil, jaz sama ne bi našla tam po Verovškovi.

 drsalnica čez Golovec in Rado, ki je prišel po dekleta

Letos sem že pretekla čez dvajset kilometrov. Vsak dan nekaj. Tole pa je bil predviden tek na 34 kilometrov, po Poti spomina in tovarištva. Podhodili in prečili smo vse štiri železniške smeri iz Ljubljane, začeli in zaključili pa v Kosezah. Najprej je bilo vse pomrznjeno in blata sploh opazili nismo. Tam nekje pri Murglah se je začelo vse lepiti na podplate in zven naših korakov je dobil cmokajoč prizvok. Dokler nismo prišli do Golovca in Tatjane, ki nas je čakala z vodo in bananami. Naprej pa led in sneg. Navzgor je drselo, navzdol pa še bolj. Zame je bil tisto končno znan teren in hoja navbreg in tek navzdol sta bila prava popestritev teka, ki je sledil v nadaljevanju. Do Fužin je šlo, tam pa nas je Karin iz zalog v avtu pogostila s piškoti pa drugimi dobrotami in meni se je vse skupaj prav luštno nabralo v želodcu namesto kje drugje. In začela sem zaostajati in skupina je tekla čedalje hitreje in Jasna je na kolesu solidarno vrtela pedale poleg mene in poslušala mojo sopihajočo gmoto, ki je skušala ujeti korak z ostalimi. Takrat, na tistem ravnem dolgem klancu mi je bilo jasno, da sem dosegla svojo tekaško mejo. Pravzaprav se je nabralo ravno za 21 kilometrov poti in tukaj se je moj tek končal.

 Ljubljanski projekt - Stadion Stožice

Prav nič me ni skrbelo nadaljevanje. Bila sem pripravljena na hojo in v nahrbtniku sem imela vse potrebno. Pomahali smo v pozdrav in hajd peš za njimi. Pa sem jih kaj kmalu prvič ujela na naslednji postaji pri Žalah. V nadaljevanju sem lahko v miru uživala ob razgledih na sama gradbišča okoli proge. Nato pa sem čez pet kilometrov dohitela Aleša, ki ga je skrčilo. Še malo in do konca sva s hitro hojo prišla nekje pol ure za ostalimi.

 Na cilju, uspela sva!

Potem so bile pa kremšnite, pa sokci pa kavice, pa dobrotice, zvečer pa po stopnicah ni šlo najbolje. Pa je nov dan in danes se mi zdi, da bi bila neznanska škoda, da tega ne bi doživela. Luštno se je malo matrat in potem se čudit, kaj vse zmoreš.

Na zdravje in vse najboljše Wega, pa naslednje leto spet!

Vedno se začne povsem nedolžno. En sam premik enega kosa pohištva. Saj bi lahko vedeli, da ne bo ostalo samo pri mizi. Kajti dve mizi v dnevni sobi sta res preveč. Ena mora ven, saj drugače ni dovolj prostora, ko se vsi nabašemo v dnevno.

Preblisk in selitev se prične. Dva dni čiščenja in premikanja ter urejanja taužent knjig je za mano, da sem si izborila svoj kotiček. 

Spet imam sobico. Končno na svojem!

Danes sem bila prvič na Gorniškem večeru, ki se pod okriljem Planinskega društva Domžale odvijajo že več kot desetletje. Gre za vsakoletni cikel štirih do petih pogovornih večerov z različnimi gosti, ki poslušalcem in gledalcem v Knjižnici Domžale odkrivajo svoj svet gora, raziskovalna, znanstvena in strokovna spoznanja o gorah in dosežke, ki v gorah premikajo meje mogočega. Pogovore pripravlja in vodi mag. Borut Peršolja, ki je tudi predstavil prvo letošnjo temo Gore so oblika.

Kot poklicni geograf nam je pogled na gore predstavil s svojega zornega kota in priznam, da je dobra ura predavanja ob obilici slikovnega gradiva minila vse preveč hitro. 

Nekaj meni zanimivih podatkov s predavanja:

- v Sloveniji je 40% alpskega sveta, kamor sodijo tudi Ljubljanska in del Celjske kotline.
- Četrtino hribovitega sveta predstavlja posavsko hribovje.
- Za hojo v hribe raje beležimo relativno nadmorsko višino, ki nam dejansko pove razliko med dnom in vrhom. Kljub priljubljenosti vzpona na Triglav predstavlja razdalja med domom v Kamniški Bistrici in vrhom Grintovca večjo relativno višino.
- Dno Logarske doline je 400m višje od Kamniške Bistrice. Le kdo ima bližje na Kamniško sedlo?

O kamninah
- v Sloveniji imamo največ sedimentnih kamnin, čeprav je na Zemlji večina magmatskih kamnin.
- Pri nas je pokrit z magmatskimi kamninami samo Smrekovec, z značilnimi blago zavitimi pobočji.
- Vulkansko kamnino sredi belega apnenca najdemo še v bližini Rdečega roba.
- Marmor je apnenec, ki je pod močnimi pritiski kristaliziral.
- Sprijeti kamnini iz grušča rečemo tudi konglomerat.
- Sedimentni apnenec se nalaga v morju v horizontalnih plasteh. (Na fotki vidimo te plasti postavljene precej vertikalno.)
- Velika Baba je iz dolomita.
- Čeprav si kamnine ponavadi sledijo tako, da je najstarejšna na dnu in nanjo sedajo mlajše, je vrh Triglava iz najstarejše kamnine, ki leži na mlajši kamnini (Kredarica).

O erozijah
- ničelne meje v Sloveniji ni več, včasih je bila na približno 2.500 mnv.
- Lepo je vidna vetrna erozija na Veliki planini.
- Utrjena planšarska pot na Veliki planini je 15 cm višja od okoliških pašnikov, ki so se s stoletji posedali. Izračun v razliki se ujema z najdbami, ki dokazujejo, daje bila Velika Planina poseljena že pred 3.000 leti!

O ledenikih
- edina naša ledenika sta nastala med 14. in poznim 19. stoletjem, v mali ledeni dobi.
- Ledenik pod Skuto je velik 1 ha in debeline 20m, ledenik pod Triglavom je pol manjši in meri 9m.
- Ostanke ledenika vidimo na razbrazdanih tleh na Kriških podih ali pod Krnom, kjer so do tisoč metrov globoka brezna.

Nekaj pomladnega je bilo v zraku. Ptičje žvrgolenje, sonce in teloh.

Šli smo prvič po poti iz Krivčevega, od gostilne Jurček in spet sem navdušena.
Kakšna lepa pot, kakšni razgledi in hišice kot iz pravljice!

Čudovit dan za rojstni dan. Mare, vse najboljše! Pa še veliko skupnih poti.

Danes nas je zbudil (blag) potres. Fanta sta kar skočila iz postelje in vsi smo se spraševali, kaj naj naredimo? Kam se zateči, če pride do hujšega tresenja. Spomnim se navodil, ki smo jih dobili še v času šolanja. Svetovali so nam kritje pod mizami in podboji. Zato sem bila tem bolj presenečena, ko sem dobila v branje članek, ki trdi ravno nasprotno. Posredujem v razmislek v upanju, da tega nikoli ne boste potrebovali. Pa vendar je dobro vedeti.

DOBRO JE VEDETI: KAKO PREŽIVETI V POTRESU
 
Kadar ljudje začutijo, da prihaja potres, se v stavbah množično poženejo pod pisalne mize ali se postavijo med vratne podboje. Velja namreč prepričanje, da je to najbolj varno in da takšno zavetje nad glavo poveča možnosti preživetja.

Vendar je to velika napaka – pravi Doug Copp, vodja Ameriške mednarodne reševalne skupine (ARTI) in izkušen poveljnik reševalnih akcij v mnogih katastrofalnih nesrečah.

Doug je aktivno sodeloval v reševalnih akcijah v 60 državah in iskal preživele v 875 porušenih poslopjih. Dve leti je delal tudi kot strokovnjak Združenih narodov za odpravljanje posledic katastrof. Izkušenj ima torej več kot dovolj. Pravi pa, da je bila morda najhujša tista prva: »Prva porušena zgradba, v katero sem se moral splaziti, je bila šola, zrušena med hudim potresom, ki je leta 1985 prizadel Ciudad de Mexico. Vsi otroci so bili pod šolskimi klopmi. In vsi otroci so bili mrtvi, stisnjeni na debelino borih nekaj centimetrov. Bilo je grozno - obsceno in popolnoma nepotrebno. Kajti če ne bi čepeli pod klopmi, temveč POLEG klopi, bi zagotovo večina preživela. Takrat še nisem vedel, da so otrokom celo izrecno naročili, naj zlezejo pod klopi.«

Trikotnik preživetja

Ko se stavba poruši, ostane tik poleg večjih kosov pohištva prazen prostor s prerezom v obliki trikotnika. Teža stropa in nadstropij nad vami polomi mize, stole in postelje. Zato se je zelo nevarno skriti pod njimi. Le redko pa lahko večje kose pohištva popolnoma zravna s tlemi. Čim večji in bolj kompakten je nek predmet, tem težje ga bo teža zrušene stavbe do konca stlačila. Stisnila ga bo skupaj, vendar ne na nivo tal. Tako bo ob njih ostalo precej praznega prostora.

Doug pravi prostoru, ki ostane poleg večjih predmetov prazen, trikotnik preživetja.  

Zgodilo se je že, da so ljudje v popolnoma porušenih stavbah ostali v takšnih trikotnih praznih prostorih čisto nepoškodovani. Vselej pa so manj poškodovani od ponesrečencev, ki se niso zatekli ob kakšen večji kos pohištva. Zanimivo je, da je ena od reči, ki jih je zelo težko popolnoma potlačiti, tudi časopisni papir. Tako da če imate v pisarni ali doma velike skladovnice papirja, lahko počepnete na tla tudi ob njih.

Kadar na televiziji prikazujejo porušene stavbe, je možno te trikotne prazne prostore razločno videti. »Nikjer ni toliko trikotnikov, kot v porušenih stavbah,« prav Doug.

Kako ravnati med potresom - šest nasvetov Douga Coppa

1. Če imate možnost zelo hitro priti na prosto, je to še najbolj varno. Na prostem pojdite čimdlje proč od stavb, če pa to ni mogoče, se postavite ob zunanjo steno (ne pa med vhodna vrata).
2. Izogibajte se stopnic, to so najbolj nevarne točke stavb, ker imajo drugačen nihajni moment od preostale stavbe. Tudi če stopnice ostanejo v potresu navidez nepoškodovane, jih ne uporabljajte, dokler jih ne pregledajo strokovnjaki.  Nešteto stopnic se je že porušilo, ko je bil potres že davno mimo.
3. Izogibajte se vratnih podbojev – vrata morajo pasti na eno ali drugo stran in nato jih pokoplje pod sabo teža stropa. Vrata lahko telo tudi prerežejo, če se zrušijo vstran, nevarna pa je tudi kljuka, ki se lahko zarine v telo.
4. Najbolje je skočiti k večjemu kosu pohištva (lahko je to tudi kavč) in se zviti v položaj zarodka.
5. Če vas potres doleti ponoči, ko ste v postelji, se zakotalite iz postelje na tla in zvijte ob postelji kot zarodek. Otroci in živali vedno instinktivno naredijo tako – to je njihov naravni nagon, ki je tudi pravilen. (Boljša je tista stranica postelje, ki je višja).
6. Če vas potres doleti v avtu, nikar ne ostanite v njem. Hitro skočite ven iz avta in počepnite ob njem na tla. Vse žrtve potresa v San Franciscu, ki jih je potres zalotil na avtocesti in so ostale v avtomobilu, so umrle. Doug pravi, da bi večina lahko preživela, če bi zavetje poiskale ob avtu.

Doug Copp je o svoji metodi preživetja posnel tudi film. Skupaj s turško zvezno vlado, mestno upravo Istanbula in Istanbulsko univerzo so izvedli simuliran potres šole in še ene stavbe. Notri so razporedili 20 lutk, nato pa so reševalci zlezli v ruševine in iskali »ponesrečence«. Niti eden od tistih, ki so si poiskali kritje nad glavo, ni »preživel«.

Dodatek:
Metoda preživetja ni nikjer potrjena s strani ustreznih institucij,
tudi verodostojnost avtorja ni preverjena.
Vsak naj si svoje mnenje ustvari sam.

Medtem ko se v Krtini še vedno ukvarjamo s kupi snega in ko so na zadnji dan počitnic naši Krti odšli na smučanje na Soriško planino, smo jo mi mahnili na Primorsko, da vidimo, kako zgleda zima na morju.

No, najprej smo imeli skupno kosilo pri noni Alenki, kjer ne manjka sonca niti belih zvončkov. Tak ležeren in prav nedeljski dan smo imeli, nikamor se nam ni mudilo, še vedno pa je ostalo dovolj časa za dolgi sprehod po Piranu in Portorožu, kamor smo pred pričetkom drugega semestra odpeljali našo študentko.

V Portorožu pa kar ne moreš verjeti, da je šele februar. Najprej so me navdušile cvetoče mimoze in rožmarin, potem pa kar cela ulica, ki je izgledala ravno tako kot spomini na hiše v Cisku.

Brez sladoleda na morju pač ne gre, kaj potem če smo vsi v bundah.

Prav zavidam jim, Primorcem, tale novi letni čas. To vsekakor zima ni, je nekaj prav lepo sončnega in prijetnega. Še jaz bi ostala kar tam, pa moram nazaj v meglo, dež in sneg.

Dobra je tale študentska!

Še dan ali dva pred tem sta bila povsem ravnodušna. Ne, maškare ju pa res ne zanimajo. Lahko bi vedela!

Pa je prišla sobota, pustna sobota in kar naenkrat je bila velika škatla iz kleti sredi dnevne sobe in revija se je pričela.

Navlekla sta nase vse, kar sta tavečja že prerastla v letih zbiranja pustnih kostimov.

Prav prisrčni deklici sem dobila. Kar naenkrat pa so se odkrile še nove poteze na obrazu. Luštno.