Adijo ABC

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.

Tags:

kaos

Zgodba v treh dejanjih

Tole je moja zgodba. Se dogaja ob vsakem obisku trgovin, ki imajo več kot eno blagajno.

Blagajne in dolga vrsta. Postavim se na rep, razmišljam o vsem mogočem in čakam. Potrpežljivo. Vsak ima pravico do svojih pet minut. Vsi smo enaki.

Sedaj pride preobrat. Blagajna dobi okrepitve. Več, kot se jih odpre, bolj je zgodba očitna. Tisti, ki so najbolj zadaj, so vedno najhitrejši. Prvi. Zmagovalci. Luzerji ostanemo na svojem mestu.

Ko pridem končno na vrsto, levo in desno ni več nikogar.

Morda sem res za luno ali z lune, ampak folk, ne razumem. Odkod takšno rivalstvo, zakaj se je potrebno na blagajnah na vsak način zriniti pred ostale? 

 

Tags:

kaos

Cirkus

Prejšnje dni so nas presenetili plakati. Takšni s klovni in tigri. Tamauček jih je seveda takoj opazil in vrtal z vprašanji. Kaj, kje zakaj, kako... Cirkus? A to je cerkev? Ko sem ugotovila, da se mu res ne sanja, kaj je eno, niti drugo, je bilo treba nekaj narediti.

Lepo sem potlačila svojo nezainteresiranost za takovrstno zabavo in peljala oba tamaučka v cirkus.

Že dolgo sem mislila, da so tovrstne predstave zdavnaj izginile. Pa sem se danes lahko prepričala, da temu še zdaleč ni tako. V Domžalah gostuje nemški cirkus, ki šteje dve, morda tri družine, ki nastopajo skupaj z otroci. Nastopajočih otrok je celo več kot odraslih. Kaj si o tem misli varuh otroških pravic sicer ne vem, kako se takšna potujoča mladina šola, mi je še manj jasno. Vendar se preživljajo in očitno še vedno tudi uspešno polnijo svoj šotor z obiskovalci. Pravzaprav so bili kar simpatični, tamauček, ki je prvič videl artiste visoko na vrvi, požiralce ognja in druge vragolije, kar ni mogel zapreti ust.

Navsezadnje, so za pusta najbolj "originalne" šeme še vedno klovni. Sedaj vsaj vemo, kje so doma.

Tags:

se dogaja

Sama

Bila sem na Kamniškem sedlu. Ponovno. Ampak tokrat sem šla sama. Tukaj bi lahko končala današnje poročanje.
 
Pa vendar je v tem dnevu padla še ena meja, ki mi pomeni veliko. Še nedavno tega sem med vožnjo domov gledala Kamniške Alpe, ki so nekje tam daleč, čudovite, vendar nedosegljive. Priznam, da sem si na tiho želela, da bi (z)mogla priti kdaj tudi tam gor.

Medtem so se zgodili Krti in vsi naši skupni pohodi, navsezadnje je Aleš dovolj navdušen nad hribi, da je to navdušenje zlahka prenesel tudi name. Ko se je poškodoval, sem pomislila tudi na vse načrtovane pohode, ki bodo tudi to sezono odpadli. Vendar je želja že bila zasejana in čedalje bolj sem verjela, da bi pot zmogla tudi sama. Mimoidočem že nameniš pozdrav, nasmeh, vse ostalo pa vseeno mora opraviti vsak sam.

V dolini sta me čakala moja fanta. Pot je bila naporna, deloma tudi zelo strma in ko sem se vsake toliko ustavila, umirjala srčni utrip in razmišljala, kaj vraga me žene tam gor, sem vedela, da gre za nekaj več.
 
Sama.
Zmorem.
Vztrajam. 
Ni me strah.
 
Na vrhu sem.
 
Ko je bila pot za mano, nisem občutila nobene evforije. Sem pa tokrat opazila, da je vzpon opravilo še vsaj 6 žensk, ki so se tako kot jaz, same podale v gore. Ker navsezadnje je samo lepa pot, ni nevarna in tako blizu.

Le zakaj tega nisem vedela že prej? Kdo mi torej postavlja meje? Koliko takšnih "hribov in gora" je še okoli mene? Sama si jih rišem in omejujem svet okoli sebe. Da jih lahko premagam, je čudovito spoznanje dneva.
 
 

Tags:

01 hribi

Blogres 2008

Evo, pa je že konec, kongresa blogerjev.  Ker sva včeraj malo pretiravala z zabavo, danes zvečer ostajava doma, predvsem, ker gremo jutri zjutraj navsezgodaj s Krti v hribe. Spoznala sem kar nekaj novih ljudi (lansko leto nisem bila zraven) in bilo je prav zanimivo jih videti tudi v živo.

Prijetno me je presenetila pestra izbira predavateljev in vsebine, ki so bile "pisane na kožo" najinim projektom, ki jih trenutno razvijava. Sva se vrnila polna idej in zagona. Veliko dela naju še čaka!

Tags:

06 digitalno

Školjka ali kamen

Na obali smo našli ogromno luknjičastih kamnov. Nato pa še take, ki so imeli v luknjah školjke.

Mi lahko kdo pove, kaj je bilo prej? Luknje v kamnu ali školjke, ki so izvrtale takšne neverjetne skulpture. Za kakšno vrsto školjk gre?

Res me zanima in ne, ne vem odgovora.

Tags:

kaos

Morje, bunde in tek

Bili smo na morju, kar tako. Nekam smo želeli pobegniti, ne glede na deževno vremensko napoved, čeprav šolskega leta še ni konec in kljub ali pa prav zaradi vsega dogajanja v zadnjih dneh.

Zjutraj se je na Kamniškem sedlu lepo videl novo zapadli sneg, zato sem na hitro vrgla v avto še bunde. In bilo je kot v starem vicu: "Samo ja i Mujo u bundama!" Res, sedela sem v zimski bundi na tisti prazni obali, veter je pihal kot za stavo, nosilo je črne oblake, bilo je mrzlo, kot še nikoli doslej na morju. Pa vseeno čarobno lepo.

Pa tudi tekla sem lahko in ko se je zjasnilo, je bilo celo dovolj toplo, da se je večina članov naše familije šla kopat. Le kdaj smo bili nazadnje edini na plaži? Včasih v aprilu!

Pravzaprav je bil tole prav lušten pobeg.

Tags:

morje | tek

Kaj je čas?

Zadnji mesec imam končno veliko časa tudi samo zase. Veliko sem doma, je bila bolniška za tamaučka, pa izraba lanskega dopusta, Aleševa poškodba, pa žal še zadnji nenačrtovan dopust. Veliko pa se pozna tudi moja načrtna odločitev za drugačno preživljanje časa in opustitev kar nekaj dodatnih dejavnosti, ki so mi samo jemale čas in energijo.
 
Še vedno mi ostajajo moja jutra in ko sem doma, grem najprej ven. Vedno pomaga, vedno se vrnem dobre volje in polna načrtov. Ko takole blodim po gozdu in jem gozdne jagode, skačem po hribu, tečem okoli jezera, čedalje bolj spoznavam, da se pravzaprav čisto nič ne spreminjam. Taka sem že od nekdaj! Samo pozabila sem.
 
Pozabila na svojo otroško radost, na svoje mladostne ideje, katerih sem imela nešteto. Pa se mi je medtem tako mudilo odrasti, sprejeti odgovornosti in še več dolžnosti.
 
Sedaj se vračajo slike, tiste iz spomina in še kakšna prava se najde. Takole sem pri trinajstih tekmovala na atletskem mitingu. V teku.

 
Kaj pa moja popotovanja? Od nekdaj sem rada v gibanju in na poti. Mislim, da se bodo tudi te sanje uresničile. Saj je že vse tukaj. Le ustaviti se je potrebno. Kajti čas ni nekaj, kar pride in gre, ampak je vedno tukaj kot spirala in sami se odločimo, na kateri točki bomo nadaljevali.

Tags:

zame