Sicilija na hitro

Odločitev je padla že med novoletnimi prazniki. Namesto na smučarijo se bomo med zimskimi počitnicami raje odpravili v tople kraje. 

Od nam bližnjih izhodišč za nizkocenovne polete izberemo kar Trst, odkoder v uri in pol dosežemo Sicilijo. Skupaj s polnim letalom počitnikarjev iz Slovenije, ki jih nato dnevno srečujemo povsod po otoku. Zdi se, da smo kot turisti Slovenci poleg Tajcev najbolj množično zastopani.

Tokrat nas je prevoznik prijetno presenetil. Brez posebne nervoze glede števila torb, teže prtljage, vse in vsi so lahko šli gor!

Toplo sonce in morje. Sicilija. Prihajamo!

Kam pa sedaj?

Imamo avto, imamo novo karto. Lepa pot je pred nami. In kje je sonce?

 

Ob obali Tirenskega morja, kjer se dviguje prelepo hribovje.

Žal nas niso ustavljali topli kotički na soncu, ampak bičal leden veter. Zato smo se tem raje samo malce vozili naokrog. V štirih dneh smo prevozili nekaj čez 1.000 km. V kratkih obdobjih sončnega vremena pa smo na hitro videli vsaj toliko, da lahko povemo, kako je na Siciliji. 

 

 

Promet

V Palermu, kjer živi kar 1,2 milijona prebivalcev in kamor smo zašli že prvi dan, nas je čakalo orgazmično doživljanje prometa na ulicah.

Koliko pasov ima lahko vpadnica brez ene same črte na cestišču? Po potrebi in širini ceste! 5, 4, 3 pasove, pa še kak sadjar sredi ulice razprostre kiosk. Z leve, z desne, povsod te obliva ulica, dež pa sipa z vso močjo. Samo zastati ne smeš.

Vidljivost je točno takšna:

 

Po nekaj urah in mnogokratnih ponovitvah vožnje v enosmernih ulicah smo avto pustili ob cesti in si peš ogledali normansko zapuščino.

Zgodovina na hitro

Bere se že tako, kot da je vsak, ki je imel nekaj minut časa, zavzel še Sicilijo:

  • Grki, 700 pr. n.št.,
  • Kartažani, pa Rimljani 200 pr. n. št.,
  • nato Bizantinci okoli leta 500, 
  • pa Arabci leta 820,
  • ob križarskih pohodih pridejo Normani leta 1090 za dobro stoletje, 
  • pa že so tu Španci za 400 let,
  • kar prekinejo Burboni 1713,
  • sledijo Savojci, Habsburžani,
  • dokler 1860 Garibaldi ne združi Italij...

in prav tak je tudi vtis pokrajine in vsega na otoku. Mešanica vseh kultur in podob. Na severu spominja na Španijo, na jugu je kot v naši Istri, vsa mesta in vasi so nekaj posebnega s starimi trgi, polnimi zgodovine.

 

 
Normanska krona Konstance iz Aragonije okrašena z dragulji in biseri (12. stoletje)

 

Herin tempelj (450 pr. n. št) v Agrigentu

Grško gledališče 600 pr. n.št. v Sirakuzah

Zima na hitro

Zima na Siciliji traja nekje 20 dni. Takrat se temperatura spusti tudi do samo treh stopinj. In glej ga vraga. Mi smo očitno ujeli zadnje štiri dni zime na otoku. Namesto sonca nas je vse dni spremljal dež, poplave in celo snežno jutro. Zadnji dan, zadnji dve uri pa so se oblaki razprli, posijalo je sonce in v hipu je bilo 18 stopinj. Na soncu smo uživali ob kavi in iskali senco. Je bilo prevroče.

Kjer se pozimi srečata Jonsko in Sredozemsko morje

Sreda dopoldan v Enni, čudovitem mestu na hribu v samem osrčju Sicilije. Ves promet je obstal. Nihče ne ve za zimske pnevmatike. Edino poštar se vozi z verigami na svoji fiat Pandi. Mi pa se s hotelirjem dogovarjamo za ultimativni popust za še eno noč, saj smo dobesedno ujeti. Pa se na srečo ob poldnevu sneg že toliko stopi, da lahko sestopimo in se podamo na naslednji hrib, Etno.

 

Polja lave ob Etni

Vegetacija

Če se česa veselim v novih krajih, potem so to rože in ostalo rastlinje. 

Pogled na palme povsem zadošča za občutek, da si končno v toplih krajih. Čeprav te veter prepričuje drugače.

Obcestna vegetacija so kaktusi.

In še malo in še veliko kaktusov povsod naokrog.

Zanimiv mi je neznani iglavec Araucaria heterophylla, ki se bohoti skoraj na vsakem malce bolj urejenem vrtu. Tudi na Krasu sem ga sicer že videla, vendar nekako ne sodi v naše območje.

Na pot sem šla z virozo. Zaradi nekaj kihanja in kašljanja že nisem hotela ostati doma.

 

Navsezadnje  sem šla v tople kraje kjer rastejo vse limone in pomaranče tega sveta!

Najbolj okusne mandarine in kup limon sem prinesla še domov, poleg novih virusov. Da se lažje borimo skupaj!

Vsa ostala zelenjava, razen odprtih polj artičok, pa je pod kilometri takšnih polivinilastih rastlinjakov. Od daleč se zdi, da so v daljavi jezera sredi polj. Pa je le plastika. Veliko plastike, pod njo pa paradižniki, bučke, jagode in verjetno vse, kar vam trenutno strežejo vaši sadjarji. 

Hrana

Pravijo, da je tu tudi dežela pistacij. Kje rastejo, mi ni uspelo videti. So pa cene pistacij v trgovini mnogo višje kot pri nas, zato sem se raje odrekla vsem vabljivim vrečkam.

Se pa nisem odrekla ponudbi lokalne picerije v Notu, kjer na pico poleg izredno hranljivega sira (mozzarella di bufala) nadrobijo še debelo plast zdrobljenih pistacij!

Naslednje presenečenje je bila "sladica" ki smo si jo izbrali zraven kave. Po izgledu nekaj ocvrtega, spominja na pomarančo. Zato se tudi imenujejo Arancini. 

Gre za mesni ragu, zavit v riževo kroglico in ocvrt v drobtinah. Klasična Siciljanska jed, ki jo ponujajo na ulicah. Še dobro, da je bil čas kosila in da otroka jesta tudi meso.

Presenečenja

Vedno sem rezervirala prenočišče le za en dan vnaprej. Prek Bookinga je to res enostavno. Tako smo lahko povsem prosto razpolagali s časom in kraji, ki jih bomo še obiskali. Edini pogoj za sobo je bil seveda dostop do interneta, kar pa se je izkazalo za splošno dobrino. Nikjer nismo imeli težav in povsod je bil WiFi izredno dober. Razen prvo noč. Ker lastnik ni napolnil računa operaterju.

Zadnji dan smo se vrnili v Trapani. V pristaniško mesto, kjer smo prespali prvo no��. V mestu smo poznali eno samo osebo. Ivana, ki nas je v ponedeljek zvečer počakal na ulici, da smo skupaj našli njegov skrit apartma na samem rtu. In ko smo se v petek vrnili v mesto, zavili v zadnjo kavarno pred vzponom na Erice, smo pri šanku srečali "našega" Ivana. Kakšno naključje!

Pristaniški Trapani

Presenečenje pa nam je pripravilo tudi vreme. Za slovo nam je bilo prav na hitro dano še nekaj toplega sonca. Verjamem, da bi v primeru lepega vremena dosegli komaj kakšno mesto ali dva in bi raje poležavali kjerkoli na plaži. Pa nas je veter gnal dalje. Tako na hitro je šlo in na hitro smo spoznali Sicilijo. Ravno za gušt.

Da se lahko drugič vrnemo bolj pripravljeni. Z Alešem sva videla kar nekaj luštnih vasi visoko na hribih. Enkrat bo treba še tja!

Tags: ,

02 potepanja