Tečaj D

Tri leta je že minilo od mojega prvega tečaja za vodnico pri PZS. Pridobljena licenca pa mi velja le za kopne ture.

Ker se ŠD Krti in planinci PD Domžale odpravljamo v hribe tudi pozimi, sem se odločila, da svoje vodniško znanje izpopolnim tudi za razmere v snegu. Zadeva pa ni bila tako zelo preprosta, kajti pogojev za prijavo je precej.
 

  • Najprej moraš imeti opravljen osnovni desetdnevni tečaj. Urejeno!
     
  • Kot pomočnik vodnika moraš opraviti tri ture. To mi je vzelo dodatno zimsko sezono, spremljala sem celo mladinski odsek po ledenih pobočjih in bila vesela, da ne vodim otrok. Čisto preveč stresna izkušnja. Pa vendar, trije podpisi so bili zbrani. Urejeno!
     
  • Predložiti sem morala seznam svojih tur v zimskem času, med katerimi mora biti tudi pet zahtevnih. Tukaj je šlo še težje. Z Alešem niti z društvom ne hodimo pozimi v predele, kamor vodijo zahtevne ture. Teden pred tečajem sem naredila še zadnji plezalni vzpon po Gradiški turi iz Vipave na Nanos in s tem dobila še zadnji zahtevan podpis. Urejeno torej!

     Nanos
     
  • Sledilo je vabilo na tečaj, kjer me je seznam obvezne opreme ponovno postavil na realna tla:

Na tečaj prinesite naslednjo opremo:

- osebna oprema za zimske razmere;

- tehnična oprema: plezalni pas sedežni in prsni del,ali kombinirani, samovarovalni

komplet, čelada, cepin, dereze, 3 pomožne vrvice 4,5-5,0 m (ali 2 zanki (trak) 1,2 – 1,6

m in eno pomožno vrvico 4,5 – 5,0 m), 3 pomožne vrvice 1,2-1,5 m (ali 2 zanki (trak)

0,6 – 1,2 m in eno pomožno vrvico 1,2 – 1,5 m) vsaj 5 vponk z matico, vodniška ali

plezalna vrv (d = 8-9 mm dolžine vsaj 20m (na 4 vodnike v skupini 2 vrvi), zložljive

palice, lavinsko snežno lopato, lavinsko žolno, lavinsko sondo, krplje

- opremo za bivakiranje v zimskih razmerah;

- pripomočki za orientacijo: kompas, (lahko tudi GPS) zemljevid Stol in Begunjščica v

merilu 1:25000, ali državno topografsko karto (DTK), Vrba 044, pisarniški pripomočki.

  • Najprej sem seštela vse kar mi manjka in ugotovila, da si v eni sezoni nakupa nikakor ne morem privoščiti. Začela sem mrzlično klicati in si izposojati vse od krpelj do lavinske žolne, sonde ter plezalnih vrvi. Le opreme za bivakiranje nisem vzela dovolj resno, kar me je v nadaljevanju stalo eno premraženo noč.
     
  • Ko je bila vsa oprema na kupu, jo niti slučajno nisem mogla zložit v en nahrbtnik, poleg oblek in ostalega za bivanje v koči naslednje štiri dni. Tečaj je bil namreč na Valvasorjevem domu pod Stolom, kamor se lahko odpravim samo peš, saj po cesti vodi sankaška proga. Zato sem vzela sanke tamaučku in vso opremo navezala na sanke in bila naslednje jutro na zbornem mestu pri Završnici. Urejeno torej!

Na srečo so nato prišli po naše dodatne kose opreme kar s teptalcem, tako, da so sanke ostale v dolini. To sem seveda obžalovala pri odhodu domov, saj bi bilo neprimerno bolj zabavno se sankati navzdol kot pa hoditi do avta.
 

Pa smo začeli. S hojo do doma, namestitvijo in uro zatem že na prvih terenskih vajah.

 

Štiri dni, zajtrk ob sedmih, večidel dneva zunaj, zvečer pa predavanja do desetih.

Dnevi so bili prepolni:

učili smo se premetavat z glavo navzdol s hrbta na trebuh in se ustavljat na strminah,

uporabljat cepin in dereze,

preučevali plasti snega, delali sidrišča in vrvne ograje,

sondirali in uporabljali različne tipe lavinskih žoln,

pri iskanju "pogrešanih" pod snegom pa se je seveda najbolj izkazal reševalec s psom,

dokler nas utrujene v Domu niso postregli s kosilom ali večerjo.

 

Predavali so nam PZS inštruktorji in drugi sodelavci ter člani Gorske reševalne: Klemen Volontar, Bojan Pollak, Boris Madon, Primož Trop, Jože Rožič, Lili in Milan Jazbec, Lojze Jerman, Andrej Kunstelj in Jože Varl.  Zanimiva predavanja in natrpan urnik so dneve vse prehitro zapolnili.

Tretjo noč pa je sledil napovedan bivak oziroma spanje na prostem. Po skupinah smo si pripravili bivake, eni lepše, drugi bolj praktične.

Gradnja bivaka je trajala kar nekaj ur, najbolj pa je prišla na plano naša iznajdljivost.

V skupini, ki je spala v našem bivaku, sem samo jaz zmrzovala. S spalko, primerno za na morje in brez ustrezne podlage je bila noč izredno dolga. Res pomagajo puhasti izdelki. Bunde, spalke, debelejše podloge in izkušnja ne bi bila tako mrzla.

Naše dogodivščine so celo povzeli v Slovenskih novicah, mi pa smo se že ogrevali v novem orientacijskem pohodu.

Že čez dva tedna smo imeli izpit. Vendar je bilo potrebno v vmesnem času narediti še seminarsko nalogo iz Priprave in analize zimske ture. Gradiva za izpit pa je bilo tudi za zajetno knjigo.

Vse lepo in prav, če ne bi bile vmes tudi naše počitnice v Španiji.

Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem v prenatrpan kovček naložila še študijsko literaturo. Polet do Španije je bil prekratek, da bi lahko enkrat prišla skozi vsa poglavja iz Prve pomoči, Gorskega reševanja, Orientacije in navigacije, Metodike dela, Nevarnosti v gorah, Osebne in Tehnične opreme, Gibanja in tehnike vodenja ter Taborenja in bivakiranja. Pa še konec vrvi sem imela ves čas pri roki, nekaj tipov vozlov je bilo treba zavozljati.

Zato je mene in moje "sošolce" kar malo zvijalo od strahu, ko smo se ponovno dobili v koči in ugledali vse testne pole.

Pa smo se nekako prebili čez goro vprašanj. Naslednje jutro pa na vodenje izpitne ture. Vreme nam nikakor ni bilo naklonjeno, dež se je mešal s snegom, nevarnost plazov pa je bila tretje stopnje. Turo smo morali prilagoditi razmeram in se podati na svež zrak. Vrnili smo se mokri, premraženi in nadvse zadovoljni.

Še dobro, da smo se nekaj le naučili tudi iz orientacije in brez težav našli pot do Doma, kjer so nas čakala Potrdila o opravljenem tečaju.

Tako smo udeleženci zaključili letošnji D tečaj v prvi izmeni, na drugem koncu Slovenije pa je potekal enak tečaj z drugo ekipo.

Sedaj sem spet pripravnica dokler ne opravim petih tur skupaj z mentorjem. Nekaj časa se mi ne mudi na sneg. Naj mine poletje, da se dodobra ogrejem, potem pa začnem z novim zagonom. 

In pojasnilo, tako tečaj A, kot tečaj D, ki sem ju opravila, veljata za vodenje lahkih tur. Ko bom dovolj velika, pa sem morda prijavim še na tečaj B za vodenje zahtevnih tur. O tem pa nekoč v nadaljevanju.

Avtor fotografij je Bojan Pollak, ki je vestno beležil dogajanje na tečaju PZS.

Tags:

PZS

Komentarji (4) -

Vreme , on 27.3.2013 18:32:35 Said:

Super. Torej bomo na našem skupnem pohodu na Veliko Planino imeli zanesljivega vodnika.

piskec , on 28.3.2013 11:07:13 Said:

Še dobro, da je naredila tole za snežne razmere, ker kaže da bo na Veliki planini še do julija sneg... Smile

Hana , on 1.4.2013 22:19:30 Said:

Rajko, te držim za besedo. Le glej, da si vzameta čas!

Vreme , on 2.4.2013 20:08:58 Said:

Helena, še vedno sva navdušena, termin pa bomo že nekako uskladili.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading