Načrt za soboto je bil popolnoma drugačen. Še v petek sem upala, da bom končno lahko preizkusila čisto nove dereze, ki so mi jih Krti podarili za rojstni dan. Lepe in ostre, lepo zložene v namenski torbici bodo čakale na naslednjo priložnost. Zimsko usposabljanje je zaradi premalo snega in premalo prijavljenih prestavljeno za nedoločen čas. Bova pa naslednjič, ko bo res pravi čas, opremljena z Alešem oba.

Nande je imel svoje aktivnosti s taborniki in nama se je nasmihal prost dan. Kaj bi čakala doma, še nikoli nisva in tako sva se podala na pot skorajda od doma.

 na Sv. Trojici pri -6 stopinjah

Bilo je tako lepo zamrznjeno in škripajoče pod nogami, da me niti vzpon na Murovico in Cicelj še ni ogrel. Povrhu vsega pa sem ugotovila, da so moje okončine povsem trde in nerazgibane.

 malo pod Miklavžem

Od Ciclja naprej proti Miklavžu in že sva pri razcepu. Treba se je odločit in tvegat. Greva torej en krog, na trening za letošnje trekinge in druge izzive? Prvi bo že čez dobra dva tedna po Šentiljski poti. Tukaj se mi je nivo adrenalina že toliko dvignil, da sem z veseljem krenila po delu E6 poti pri nas, najlepši, ko se spušča proti Veliki vasi, ker je vedno vsa sončna, mehka, razgledna in vabljiva.

 del E6 poti od Miklavža proti Senožetim

Sedaj je cilj znan. Greva na Janče, pogledat enkrat dostop z našega konca. Kmalu sva v dolini in prečiti morava Savo prek mostu, ki ne premore prostora za več kot en avto. Počakava na prazno cesto in v dir. Pa tudi tako nisva bila dovolj hitra, za petami sva imela že avto, ki naju je milostno sledil. 

 most čez Savo

Na drugi strani naju čaka Jevnica z množičnimi kažipoti za Janče. Pa še markacij je na pretek, za isto pot so narisane posebne markacije za planinsko pot, Evropsko pešpot,  zasavsko planinsko pot in Badjurovo pot.

 oznake planinskih poti

Od tu pa spet strmo v hrib. Malo nad vasjo se uzreva nazaj in Cicelj se že vidi tako daleč tam zadaj.

 Cicelj in sv. Miklavž v ozadju

Mraz kar ne popusti. Danes tudi na soncu ne gre čez ledišče, kar nama prihrani blatne čevlje na priložnostnih brezpotjih.

 Janče

Na Jančah sva presenetljivo hitro. Po dobrih treh urah hoje se v prostranem planinskem domu že grejeva s čajem in domačim skutnim zavitkom. Kar malo se zasediva, saj se nama zdi, da imava časa na pretek.

Za povratek izbereva drugo pot, ki pelje proti Lazam. Izredno lepa gozdna pot je tudi izredno strma in mene pri sestopu začne boleti koleno. 

 strma pot proti Lazam

Zgodba prejšnjega leta se torej ponavlja. Na srečo tokrat na domačem terenu, pa vseeno mnogo prezgodaj. Nisem še utrujena, moje koleno pa že ne zmore več. To naju zelo upočasni.

Zato sem tem bolj vesela, ko sva spet pri Savi. Tokrat lahko z mostu opazujeva Savo, ki je neverjetno bistra in deroča.

 Sava pri Dolskem

Ko se pot ponovno vzpne proti najinemu izhodišču, moje koleno popusti. Problem je ponovno samo hoja navzdol. Če želim ohraniti in nagraditi svoje trekinške izkušnje, bo potrebno prej trdo delati. 

Motivacija?! 

Morda takšna lepa slika prehojene poti, 25 km, pet ur in pol.

Res je užitek svoj trud pogledati na Googlu. (klik)