Če ne zaradi drugega, je bilo treba vrh osvojiti zaradi res izvirnega imena. Pivkelj!
Leto smo začeli tradicionalno. S pohodom v dežju, vrhom, torto in kočo. No, vsaj na prvi pogled. Saj smo v samem središču Slovenije stali in oprezali za vremenom. Na zahodu dež, na vzhodu sonce. Le kakšno vreme je torej tukaj? Pravzaprav vremena izza megle ni bilo opaziti.
![](http://www.krtina.com/Hana/content/binary/geoss.jpg)
Skupinica neustrašnih je šla z menoj. Gremo naprej, do vrha!
![](http://www.krtina.com/Hana/content/binary/pivkelj_torta.jpg)
In za presenečenje na vrhu se je splačalo boriti! Aleš je pričaral torto iz nahrbtnika, jaz pa sem tekmovala z vetrom v upihovanju svečke.
![](http://www.krtina.com/Hana/content/binary/pivkelj_vrh.jpg)
Ugotovili smo, da nekateri pač znajo hoditi naokoli tudi v belih hlačah, drugi pa se raje kitimo z blatnimi geni v rodbini.
![](http://www.krtina.com/Hana/content/binary/pivkelj_slivna.jpg)
Na koncu smo se le pogreli, osušili in predvsem spet dolenjsko sladkali. Točno tako je bilo; kratko in sladko.