Storžič

So dnevi, ki gredo v pozabo spomina hitreje, kot se končajo. Včasih pa užijemo dan na polno in zato stremimo k našim hribom vedno znova in znova. 

Začeti dan ob štirih, kaj lepšega? Res rada zgodaj vstajam in čakam dan, da se prebudi. Tudi zadnjo soboto sva že peljala proti jutranji kavici na gorenjskem počivališču, ko se je ravno danilo. Na Storžič sva bila namenjena in to z zadnje, severne strani, kjer še nisva bila.

 s pogledom na Storžič v ozadju

Avto sva pustila pri Domu pod Storžičem in se ob šestih podala na pot. V svežem jutru hitro najdeva pravo pot, ki naju kar takoj precej strmo pripelje pod Žrelo.

Po prebranih opisih naju čaka precej izpostavljena pot, zato si nadeneva še dodatno opremo. Pot je ves čas strma, pa vendar dobro varovana.

Medtem, ko se vzpenjava mimo strmih trav, Aleš spet lovi sapo. Meni se pa sedi na robu in nikamor preveč ne mudi. Medtem, ko počivava naju že dohitijo prve pohodnice, ki se brez težav in posebne opreme vzpenjajo mnogo hitreje od naju.

Kar kmalu se gozd poslovi in še nekaj lažjih vzponov čez steno nas loči od širnega pogleda na drugo stran.

Takoj naju pozdravijo planike in pisane zaplate rož. Po grebenski poti, ki je mestoma kar ozka in izpostavljena, sva zelo hitro na vrhu. 

Priznam, da mi je današnji izlet izredno všeč. Tako hitrega pristopa nisem pričakovala in je pravo nasprotje najinemu dvodnevnemu prečenju Karavank prejšnji vikend. Na vrhu je kar nekaj pohodnikov. Midva sva se odločila, da raje postaneva nekje bolj na samem, kajti poleg pohodnikov, vrh na 2.132 m, redno obiskujejo tudi ovce. Za sabo pa ne pustijo niti zaplate čiste trave ali enega belega kamna. 

 Škarjev rob

Za sestop si izbereva pot čez Škarjev rob. Prvi del je kar malce neroden, saj je drsečega grušča na pretek. Si pa tudi tukaj po poti lahko pomagamo z varovali. Zraven pa spet občudujemo gorsko cvetje v polnem razcvetju.

 Alpski mak.

Ena od podvrst maka; Retijski ali morda Kernerjev mak? Težko ju je ločiti med seboj. 

Na mestu, kjer si vzameva čas za malico in razglede se krasno vidi prehojeno pot in celo pobočje Storžiča. Malce odmaknjena od poti se predajava soncu, ki postaja čedalje močnejše in naju opominja, da je pot do doline še dolga.

Med macesni v daljavi uzreva celo streho Bivaka pod Storžičem, ki pa je dostopen le po neoznačenih plezalnih smereh. 

 Dom pod Storžičem.

Z Alešem se drživa markirane poti in sestopava proti Domu pod Storžičem, kjer sva ob enajstih edina obiskovalca. 

Pijeva čaj, medtem pa se nama pridruži hrošček, ki se kar noče posloviti od družbe. Spet ne vem, katera vrsta kozlička je tole, vsekakor pa ga vpiševa na www.sporocivrsto.si

Ura še ni dvanajst, ko se vračava domov. Bil je to res en krasen pohod, ki zaradi visokega izhodišča s premagovanjem le 1000 m višinske razlike nudi vse, od gozda, obilice planinskega cvetja do divjih skalnih pobočij.

Pa dneva seveda še ni konec...

 Taborniki 

Pot nadaljujeva do Stavče vasi, kjer končuje svoje taborjenje naš Rod skalnih tabornikov.  Tadeji se najbolj toži, da letos prvič ni aktivno sodelovala pri vodenju tabora. Njen vod se je moral znajti po taborniško. Flori je že na poti na morje, pobereva lahko le še tamaučka, ki kar ne neha pripovedovati o vseh dogodivščinah. Iz las in superg mu gleda trava, ki jo je pobral v bližnji Krki.

Namenjeni smo bili še dalje, lahko bi se udeležili še Kostanjeviške noči, navsezadnje smo bili že na pol poti. Pa smo se odločili, da ne gre zajeti vsega v en sam dan. Kaj pa načrtovani Naskok na Boršt? Še dobro da je odpadel, saj se je temperatura čez dan povzpela na dobrih 30 stopinj. 

 

 Paški Kozjak

Navsezadnje nas je naslednje jutro čakalo raziskovanje grape in domačije na Paškem Kozjaku. Vendar je to že druga zgodba. 

Tags: ,

01 hribi

Komentarji (1) -

piskec , on 25.7.2013 17:27:54 Said:

Tole je bilo pa res tako luštno, da moram še jaz kaj napisat! Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading